beatrix amelie noir

Gost

BEATRIX AMELIE NOIR

TWENTY : SECOND : CREATIVE WRITING AND FRENCH LITERATURE : MARSEILLE, FRANCE : ZOOEY DESCHANEL

veste, kakšen občutek je, ko nikoli v življenju nikamor ne pripadaš? pa ne govorim zdaj o nekem najstništvu, ko si sam delaš težave in si misliš sam pri sebi kako zelo ti gre težko v življenju, ker se z nobeno stereotipno skupino ne družiš. ne, govorim o tem, kako je, ko ne veš točno kje boš spal čez nekaj let, ko se ne vidiš dejansko nikjer, ker je tvoje življenje precej nepredvidljivo a po drugi strani lahko že imaš vse začrtano in zapečateno do konca. ime mi je beatrix amelie noir, in to je najbrž edina stvar katero vem za mojo družino, namreč ime noir. vse ostalo pa je zame popolna neznanka. šestnajst let sem živela v sirotišnici, misleč da me tako nihče ne bo posvojil ali pa me vzel pod rejo, ampak se je našla fina profesorica angleščine, ki mi je iz dneva v dan olajšala življenje. bila je edini človek s katerim sem lahko komunicirala skozi celotno srednjo šolo, namreč vsi so me imeli za neumno. seveda, kaj bi si pa ti mislil ob pogledu na človeka, ki nosi popolnoma prevelika in raznošena oblačila, ki so najbrž pripadala prej neki neznanki, ter s torbo ki bi jo našel prej na smetišču kot pa v trgovini? da, veljala sem za popolnoma neumno samotarko, ki običajno ni pustila blizu sebe nikogar, vsaj ne v prvih dveh letih šolanja, dokler me ni potemtakem posvojila oziroma vzela v rejo michelle, kateri bom najbrž zavedno hvaležna. se pravi, kolikor si lahko razbral med vrsticami veš, da je moje otroštvo bilo precej bolj depresivno, še na sploh takrat ko so prišli rejniki po moje prijateljice in prijatelje v sirotišnico, jih srečni vzeli in so sami lahko imeli lahko popolnoma normalno življenje, ampak ko že malo zrasteš, ko vsak raje poseže k mlajšim otrokom, ti pa počasi upanje že umira. jaz sem svojega že izgubila pri desetih letih, ko sem bila najbrž edina iz moje generacije ki je še sploh živela tam. starejši je bil redko kateri, mlajše so pa tako vsak dan vzeli novi ljudje, ter jih popeljali v njihove tople domove, med tem ko smo mi včasih se greli vsi skupaj ob enem ognju, ko nam niso mogli dati denarja za osnovno gretje v tisti stari hiši, kjer se je nahajala sirotišnica. ampak imam tudi nekaj dobrih spominov, seveda. recimo, kako smo vedno za božič dobili puloverje spletene od neke prijetne starke ki je živela v isti ulici, in ki nas je poznala bolje kot njene lastne otroke. vedno so nam pustili iti k njej, po kakšne piškote ali kaj podobnega, ter ji delali malce družbe med tem ko nam je ona brala zgodbe ali pa nam raje povedala kakšno iz njenega življenja. prav tako, kako smo se v zimskih časih vedno trudili z dekoracijo, da bi bilo vse videti malce bolj domače, kot pa tiste bele stene in kovinske postelje. kakorkoli, res, ni bilo vse tako črno, in tudi tukaj sem najbrž odkrila mojo ljubezen življenja, kar je drugače ne bi. to so bile knjige. starka, o kateri sem prej govorila je imela na tisoče knjig doma, v bistvu je skoraj imela neko privatno knjižnico, in ko sem bila malce starejša, sem vedno rada si sposodila knjige, ker denarja za lastne nisem imela. prebirala sem najprej klasične čitanke, nato novele, dokler nisem prišla že do romanov. kakorkoli, oboževala sem vse kar mi je dala, vse klasične pisatelje, kot tudi tiste malce posebne, modernejše. mogoče je zato tudi vedno bila angleščina ter literatura eden mojih najljubših predmetov, namreč naša javna šola ni ravno dala veliko na to kaj je bilo na učnem načrtu, temveč smo imeli nek prirejen program glede na profesorje in tisto kar so oni bolj marali. kakorkoli, to je bila edina svetla točka katere se spomnim iz srednje šole, vse ostalo so samo tisti prazni spomini ignorance in dejstva da so vsi za mano govorili idiot in mi kazali 'L' črke na njihovih čelih. sama najbrž ne vem kako bi reagirala če bi videla nekoga meni podobnega iz njihove perspektive, ampak takrat sem še sama mislila da sem čudak. seveda je k temu pripomogla še neka lažja oblika bipolarnosti ki so jo šele odkrili ko sem se preselila k michelle, učiteljici za angleščino, ko me je le-ta posvojila. takrat je bilo to veliko bolj očitno kot pa v sirotišnici, ko je tako vsaka druga starejša sirota zgledala bolj depresivno kot pa kaj drugega. kakorkoli, ko sem končala s srednjo šolo sem se pa udeležila univerze, v franciji. michelle je vedno v meni videla nek potencial, katerega drugi učitelji niso in vedno sem jo imela bolj kot pa neko starejšo sestro, ali mamo, kot pa za mojo rejnico, ker navsezadnje bi lahko popolnoma nehala skrbeti za mene, ko sem dopolnila osemnajst let. tako, pa mi je zdaj omogočila da lahko študiram, ter grem po neki poti, ki se je ne bi drznila zamisliti, ko sem bila zaprta v tisti sirotišnici. zato pa zdaj, tudi, uživam svoje življenje na moj način, berem knjige nekje v parku, ter sanjam. mogoče je to še za omeniti da sem včasih preveč naivna, da od kar je moje življenje boljše, da se bo dogajalo še tisoče drugih čudovitih stvari zraven tega, le da temu običajno ni tako, kar pa me je že življenje izučilo. najbrž.

THREE YEARS : N/A : PRETTY AS HELL

ANEMARIE

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: beatrix amelie noir Čet Avg 04, 2011 4:38 pm

ANEMARIE, DOBRODOŠLA NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.