Morda ne izgledam kot kdo, ki bi v življenju pretrpel kaj hujšega kot grajo, vendar videz vara. To, čemur naj bi se reklo življenje, je bilo zame nekaj bolj bolečega, kot bi smelo biti.

Če se ne motim, mi je ime Angelique, moj priimek pa se glasi Girard. Imam tudi srednje ime, vendar ni potrebno, da ga poznate. Imena še ne naredijo človeka. Torej, do svojega desetega leta, sem živela skoraj popolno življenje. Moj dom so Sejšeli, gotovo najčudovitejši otok na svetu, ki se krasi z enako čudovitim morjem. Mislim, da bi se mu lahko upravičeno reklo Raj na Zemlji; bolj upravičeno kot nekaterim drugim. In življenje na njem je tudi nekakšen raj. Vedno si obdan s kristalno čistim morjem najlepših barv ali živo zelenim gozdom. Nič ti ne manjka, živiš v lepi hiši in imaš dobro hrano. Tako sem živela tudi jaz, s svojima staršema Gino ter Françoisom, katerih ljubezen je bila velika. Bili smo preprosta, vendar srečna družina, dokler se nista oba utopila med potapljanjem. Ja, tisti 10. Julij, je bil zame najgrozovitejši dan oziroma tako sem vsaj takrat mislila. Bila sem desetletna punčka, ki je verjela, da so življenje morje in gozd, plavanje in potapljanje, sreča in družina. In prav zaradi tega, sem bila še toliko bolj pretresena, ko sem izvedela za tragično smrt. Mladi ljudje takšnih dogodkov po navadi ne prenesejo najbolje, kot tudi jaz nisem. Še mesec potem sem hodila naokrog v solzah, ki so mi zamegljevale pogled in z mislimi, polnimi staršev. Tako se nisem pritoževala, ko so mi našli novo mamo ter očeta, dva okrutna belca iz Italije. Camilla in Fazzi sta bila nepomembna pohlepna politika, za katera je vedelo morda 10 ljudi. Želela sta si denarja, denarja in še enkrat denarja, poleg tega pa še obilo slave. Vendar nista bila dovolj iznajdljiva in spretna, kar je pomenilo, da bi se morala do vsega prikopati z delom, delo pa sta sovražila. Tako kot sta tudi mene, od prvega dne, kis mo ga preživeli skupaj. V meni sta videla orodje, s katerim bi se dalo priti do bogastva in nič več. Sicer sta bila v moji prisotnosti vedno dobra, tega ne gre zanikati, vendar izključno samo zato, da bi jima, ko bi bila dovolj stara iz roke jedla, ter naredila vse, kar rečeta. Nekaj časa sem si še zatiskala oči pred njima, ter si dopovedovala, da me bosta gotovo vzljubila, kot so me še vsi. Saj sem bila vendar prikupna deklica z velikimi očmi, vedno nasmejana ter polna energije. Vendar, bila sem tudi… črnka. To je bila moja glavna »napaka« - moja rasa. In to je moja starša močno motilo, kar sta brez sramu kazala, ko me ni bilo. Ampak sem kljub vsemu njunemu trudu, da bi me prepričala, sčasoma spoznala, za kaj me imata. Prisluškovala sem jima, ko sta se pogovarjala o načrtih za prihodnost, ki sta jih imela z mano, ter se zgrozila že samo ob misli, da bi bila prostitutka. Splošno znano je, da s tem precej zaslužiš, pa še storitev je izjemno priljubljena med bogatimi moškimi, ki so se naveličali žen, a da bi to delal po ukazu svojih staršev, pa četudi nepravih? Meni se je zdelo nepredstavljivo, čeprav sem takrat bila mlajša – morala sem imeti okrog 14 let, ko sem prvič slišala njun pogovor – in sem posledično tudi manj vedela o tem, se mi je zdelo grozno. Večina žensk se potem s tem delom zasvoji in ne more nehati, nekatere lahko nehajo za neka časa, najbolj redke pa so tiste, ki zmorejo popolnoma nehati. Poleg tega sem sumila, da mi mislita mama in oče krasti denar ter ga uporabljati zase, meni pa pustiti zelo malo ali pa nič. Saj jima tako ni mar zame in jima je vseeno, kam me pošljeta, da le dobita kar hočeta. Od takrat sem kadar sem lahko, prisluškovala ter doživljala večje trpljenje, kot ga je marsikateri najstnik. Neizmerno me je bolela hinavščina, ki sta jo starša očitno imela v krvi, ter to, da me nimata rada. Bila sem zbegana in neodločna kaj mi je narediti, da bi se izognila kruti usodi, ki sta jo zame stkala moja starša. In vendar sem tudi tedaj našla mojo skrito srečo ter spoznala nekoga, ki me je neopazno odpeljal iz grabežljivih rok mojih staršev. Z njim sem šla v svet, in se učila novih reči, končala plesno srednjo šolo v Parizu ter se končno ustalila v Madridu – vmes sem še vedno hodila na Sejšele in vedno jih bom imela za svoj dom, četudi imam z njih tudi hude spomine. Vpisala sem se na fakulteto za ples, smer hiphop in breakdance ter dokončala prvi letnik. Nato se mi je ponudila odlična priložnost za študentsko izmenjavo v Amsterdamu. Zbrala sem ves svoj denar, spakirala kovčke ter se prijavila nanjo. In tako sem tukaj, srečna da sem v novem kraju ki ga bom lahko raziskovala. Vendar še vedno polna bolečih spominov iz preteklosti.