alice lien van dorsten

Gost

ALICE LIEN VAN DORSTEN

nineteen : first : french literature and creative writing : amsterdam, netherlands : imogen poots

Ob takih trenutkih, ko moram samo sebe dejansko opisovati, bi si najraje prižgala cigaret. Ne pričakujte nikakršnega popolnega opisa, saj se mi zdi da sebe nikoli ne bom niti dovolj dobro poznala, da bi se lahko natančno opisala. No če smo že tu, pa začnimo pri tistih najbolj osnovnih stvareh. Vse se je začelo dobrih 26 let nazaj, ko sta se Hadewyk in Aurore spoznala na eni izmed njenih razstav. Takrat bodoči patolog si ni mogel kaj, da ne bi pristopil k svetlolasi umetnici in že so med njima švigale iskre. Tako je še istega leta na svet prišel moj najstarejši brat Manon, štiri leta za njim Loes in pred dobrimi devetnajstimi leti še jaz. Moja družina mi pomeni vse na svetu, je moja primarna enota, saj brez nje ne bi bila nikoli to kar sem. Že odkar vem zase, živimo v stanovanjski hiši, v centru Amsterdama in roko na srce, mesto ni nikakor primerno za vzgajanje otrok, saj te lahko te privlačne Amsterdamske ulice prej ko slej zapeljejo v različne skušnjave. Včasih sem sanjala o tem, da bi se preselili v mamin rojstni kraj Marseille, vsako poletje smo hodili obvezno tja na počitnice in Francoščina ter Francozi so me popolnoma prevzeli. Tukaj tudi tiči razlog v tem, zakaj sem se odločila ravno za ta študij. Vendar pa je moje otroštvo bilo vseeno lepo, dobila sem skoraj vse kar sem si zaželela, poleg tega pa sem imela najboljša brata na svetu. Vse to se sliši tako popolno in verjamem, da bi si marsikdo takšno življenje želel, moram priznati, da bi storila vse, da bi lahko vrnila čas nazaj in bi bilo vse po starem. Pred natanko tremi leti, nas je tragično zapustil Manon, zdi se mi, kot bi bilo včeraj. Natančno se spomnim tiste sobe kjer je nepremično ležal na postelji s prazno škatlico tablet v roki. Vse kar mi je še ostalo od njega, je bilo tisto majhno poslovilno pismo. Manon je bil že nekaj let odvisen od heroina in dejstvo, da so ga starši zaprli med štiri stene, dokler se popolnoma ne pozdravi ga je preveč omejevalo, ni več zdržal. Od takrat nič več ni isto. Počitnice v Marseillu so postajale vse bolj redke, oče je začel delati nadure, mati je vse več časa preživela pri svojih prijateljih v tujini, Loes je rešitev našel v alkoholu, jaz pa sem ostala nekako osamljena, za knjigami z jointom med prsti in glasno glasbo. Zavedam se, da je realno življenje kruto in skoraj brezizhodno, prav tako se zavedam, da če želim preživeti na tem bojnem polju moram biti vztrajna in odločna, ampak to niso moje vrline. Če samo sebe vprašam kakšna dejansko sem, bi lahko rekla sledeče: Romantična nikakor nisem, vendar pa verjamem v ljubezen in zdi se mi, da je to še edina sila, ki poganja družbo. Za ljubezen bi naredila prav vse. Kar se tiče prijateljstva, sem šele pred kratkim dojela, kdo so pravi prijatelji in kdo so tisti, ki se le pojavijo v tvojem življenju in odidejo naprej. Sicer pa pravih prijateljev nimam veliko, saj lahko le redkim popolnoma zaupam, tako se najbolj varno počutim v majhnem krogu zvestih ljudi. Družba je vsekakor pomembna, saj sem ugotovila da bolj ko se zapiraš vase samo huje je, saj sam spoznavaš svoje največje notranje strahove. Vendar čeprav sem v družbi večinoma bolj tiha in zadržana pa obožujem alkohol in divje zabave do poznih jutranjih ur, saj mi dajo priložnost, da se popolnoma sprostim in zdivjam. Še eno stvar, ki je v zvezi s sabo nikakor ne morem ne omeniti je pisanje. V pisanju naravnost uživam in če pod to spadajo tudi kratke, otroške pesmice, bi lahko rekla, da sem začela pisati od malih nog. Obožujem pa ga ravno iz tega razloga, ker ne morem nikjer svojih čustev izliti tako prepričljivo in predano kot na praznem listu papirja. Pred kakšnim letom, sem začela svoj talent kombinirati s skromnim znanjem svoje francoščine in tako sem našla svoj smisel v življenju, ter se odločila za študij francoske literature in kreativnega pisanja. Ko enkrat najdeš v življenju nekaj kar te dejansko veseli, je vse lažje, potem pa je treba le še uživati vsak trenutek, kot da je tvoj zadnji in skušati uživati v življenju, kolikor se le da.

two-three years : absolutely amazing

leyton

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: alice lien van dorsten Čet Avg 04, 2011 5:15 pm

LEYTON, DOBRODOŠLA NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.