TAGGED: anthea, darling.

Kampiranje v naravi je bilo vsekakor nekaj, česar se je Saoirse že nekaj časa po svojem veselila. Navsezadnje je dogodek vključeval vse, kar je imela tako rada – potovanje, dogodivščine, nekaj novega in morda tudi izziv, v to še ni bila najbolj prepričana. S seboj ni vzela veliko stvari, ker se ji je to zdelo nekoliko pretirano – je pa kljub temu v svojo potovalko stlačila vse, kar je potrebovala. Glede na to, da ni spadala med najbolj zahtevna bitja, so bile to tiste precej osnovne stvari in z vsakim dnem je bolj težko pričakovala trenutek, ko se bo končno znašla na taborjenju. In ko se je končno znašla v naravi, je bila več kot navdušena. Rada je potovala, ampak nikoli ni resnično imela priložnosti za kampiranje in zdaj je bila odločena to izkoristiti. Vse skupaj je delovalo skoraj pravljično in rdečelaska se je navduševala nad vsem – naravo, čudovitemu kotičku kjer se je znašla in predvsem nad dejstvom, da si je lahko privoščila krajši oddih, le da še sama ni popolnoma vedela, od česa. Ampak bilo je čudovito.

Sama pri sebi se je nasmehnila, potegnila iz svoje potovalke udobno in toplo jopo ter jo oblekla čez svojo majico na kratke rokave. Počasi se je večerilo in namenjena je bila na enega izmed svojih sprehodov. Ne bi mogla dolgo zdržati v majhnem in zadušljivem šotoru, čeprav je bil po svojem všečen. Saoirse se je navadila na to, da se nad stvarmi nikoli ni pritoževala – vse je preprosto sprejela takšno, kot je bilo. To je spadalo k njeni osnovni življenjski filozofiji, da je uživala vsak dan posebej. Počasi se je sprehodila po eni izmed mnogih poti, za katere še ni točno vedela, kam so vodile. Tolažila se je s tem, da je imela še čas – več kot dovolj časa, da je raziskala takšne in drugačne poti. Čeprav bi se to komu zdelo otročje, ampak rdečelaska je več kot uživala v tem. Dnevi so bili vroči, zvečer pa se je shladilo in ko je korakala po poti je bila prav vesela, da je vzela svojo jopo. Počasi se je večerilo in ni bilo še popolnoma temno, kljub temu pa je mrak okolici dal nek poseben videz, ki ji je bil tako kot vse ostalo na tem kampiranju, precej všeč.

Počasi je zakorakala proti jezeru in pogled zamišljeno upirala v tla. Vsake toliko časa je naletela na kakšnega študenta, ampak zaradi lastne zamišljenosti se s tem niti ni preveč obremenjevala. Bili so na kampiranju, torej je bilo tudi precej logično. Sama pri sebi se je nasmehnila in se ustavila ob robu jezera, potem pa je nekaj časa preprosto uživala v razgledu. Vsaj dokler ni za seboj zaslišala zvoka in se obrnila, nato pa ujela pogled na neverjetno znano postavo, ki je nekaj trenutkov ni mogla nikamor uvrstiti, potem pa se je njeno čelo namrščilo zaradi hipnega prepoznanja. Pa saj ni bilo mogoče – ali pač? In oseba se je obrnila, Saoirse pa je naredila nekaj korakov za njo, medtem ko je še vedno delno oklevala. »Hej,« je nenadoma zaklicala in stopila za dekletom. Ni bila popolnoma prepričana, če jo je opazila – prav tako ni bila prepričana v to, če je sploh prepoznala osebo. Navsezadnje je ni videla že tako dolgo in tisti dolgi, svetli lasje bi prav lahko pripadali kateri drugi, popolnoma naključni svetlolaski, ampak nekaj ji je pravilo, da se ni motila. In v vsem skupaj je Saoirse videla priložnost, da končno razjasni nekaj stvari iz preteklosti, ki so ji bile še do zdaj nejasne in so zaradi tega spadale pod zadeve, ki jih ni marala. Rada je imela čiste odnose z ljudmi in ni marala puščati stvari nedokončanih. »Thea?« je popolnoma samodejno poklicala svetlolasko po vzdevku, po katerem jo je poznala. Z vsakim trenutkom je bil bolj prepričana, da je pred njo res ona – ampak tega ni mogla vedeti zagotovo, dokler ji je svetlolaska obračala hrbet. »Počakaj,« je hitro dodala, medtem ko se je njeno čelo znova namrščilo. Kaj je pravzaprav počela? Iskala odgovore iz preteklosti? Karkoli je že bilo, Saoirse je preprosto čutila potrebo po tem, da končno najde neko razlago.