Glasen zvonec jo je kakor vedno predramil iz njenega majhnega sveta sanj. Zavedala se je, kaj se bo zgodilo, ko bo pritisnila ta majhen zlat gumb na levi strani vrat, a čeprav je vedela kaj jo čaka, jo je uspelo vedno znova pretrašiti. Mogoče je šlo le še za navado, ki se je ni mogla znebiti. Nekaj trenutkov je še stala pred zaprtimi vrati Prekleto, moram vedno pozabiti ta beden ključ?! je pomislila. Bila je jezna sama nase, danes res ni bil njen dan. Prvo tista nadležna in čisto preveč zahtevna profesorica, za katero mora do jutri napisati dvajset strani eseja, potem jo prijateljica pusti čakati v kavarni, ki jo sama ne prenese, ter na koncu tudi pozabi priti, zdaj pa še klic obupane mame, ki ne ve kaj naj stori s svojim pijanim sinom. Včasih je imela dosti vsega tega, sanjala je o tem, da bi pobegnila daleč stran, kjer je nobeden ne bi poznal in obremenjeval s svojimi večni problemi. Njena potrpežljivost je nazadnje le popustila »Misli kdo odpreti ta vrata?!« Je glasno rekla in obračanje ključa v ključavnici na drugi strani vrat se je končno zaslišalo. Velika bela vrata so se odprla, za njimi pa je stala Annie, ženska, ki jo Alice pozna že odkar ve zase, ter je zadolžena za vsa hišna opravila, ki jih njuna starša ne utegneta opraviti. Brez besed je topila skozi vrata in se napotila v Loesovo sobo. Prizor, k ga je tam zagledala ni bil nič novega, prej je predstavljal njen tipičen vsak dan. Včasih se ji je zdelo, da če bi bilo kakorkoli drugače, bi bilo nekaj narobe in čeprav jo je bratov problem globoko v njej razžiral, se s tem ni več toliko obremenjevala, zdelo se ji je, kot bi jo naredilo močnejšo, odločnejšo in bolj stabilno. »Mami…« Je tiho dejala in stopila objokane svetlolaske, ki je svoj pogled upirala v Loesa, ta pa je nepremično ležal na postelji, medtem ko je iz njega izhajal močen vonj alkohola. Alice ni bila nikoli pretirano čustven človek, v sebi že, vendar nikoli pred drugimi. Rahlo je objela mamo ter dodala »Pojdi počivat, bom jaz opravila z njim.« Ta pa je le onemoglo prikimala in zapustila sobo. Čeprav je po eni strani slutila, kako hudo mora biti njenim staršem ob vse tem, da ji je po drugi strani šlo neskončno na živce to, da je morala vse storiti sama in namesto, da bi bilo obratno, je bila ona ta, ki je morala skrbeti za to, da so vsi okoli nje manj trpeli. Takoj, ko so se bela vrata sobe zaprla, jih je Alice še dodatno zaklenila, se usedla na tla poleg Loesove postelje, se naslonila nanjo iz torbice potegnila še zadnji cigaret, ki ga je imela ter ga prižgala. Bel dim se je dvigal okoli nje in za trenutek se ji je zdelo, da lahko prikrije še tisto, česar ni nikoli hotela pred nobenim pokazati – njene solze.