gabriel oscar gillet

Gost

GABRIEL OSCAR GILLET

22 : SENIOR : ENGLISH LITERATURE : TOULOUSE : WILLIAM EUSTACE

Moje ime je Gabriel Gillet, star sem dvaindvajset let, vedno mi je bila všeč glasbena in besedna umetnost in všeč mi je gledališče, po drugi strani pa mi je bil vedno pri srcu šport in istočasno ogromno cigaret in nikotina. Oh, ja, in mimogrede, umiram. Take zadeve so ponavadi tisto, za kar si celo življenje govoriš, "ne, stari, meni se to ne bo zgodilo". Ponavadi je problem, da si preveč jebeno prepričan v to in ko prvič opaziš zaskrbljene izraze na obrazu zdravnikov po tem, ko si z zlomljeno nogo zaradi bordanja prišel v bolnišnico, pomisliš na to, da bo poškodba trajna in da boš kot dedek šepal in hodil naokrog s tisto hecno palico. Delal sem si jebene iluzije in preden mi je gospod Dubois, izredno prijeten človek in odličen zdravnik, mimogrede, povedal, za kaj gre, sem se s palico že sprijaznil. Morda takšno, ki ima na vrhu iz kovine izoblikovano levjo glavo. To sem si želel. Potem mi je gospod Dubois, ki je že precej prileten, a, kot pravim, odličen zdravnik, zdrdral nekaj o krvnih izidih in nečem, čemur se menda reče kronična mieloidna levkemija. Ne, nikoli slišal, še za levkemijo pred pol leta nisem vedel, kaj pomeni. Hodim zdaj lahko brez najmanjših problemov, noga je popolnoma zdrava, se je pa stvar zajebala pri mojih krvnih celicah, ki so menda izredno destruktivne. Ne vem, če se koljejo med seboj ali so samomorilske ali kaj kurac se dogaja po mojem krvnem odtoku, jasno pa mi je, da rapidno odmirajo in da moje stanje ni najboljše. Moja mama, bog jo naj blagoslovi, ker je krasna ženska, mi je takrat rekla, da mi bo priskrbela najboljšo travo, da se bom dobro počutil. Moji mami ni bilo nikdar jasno, kako najbolje vzgajati otroka, a mislim da na to kaže že moje srednje ime. Kdo da otroku ime Oscar? Fanatiki, ki so v otroštvu prebrali vse preveč knjig Oscarja Wilda, očitno. Mama je namreč popolnoma padla v tale bohemski način življenja; po očetu je podedovala zajetne kupe denarja, njen prvi mož je zdržal dve leti, potem pa odšel, drugi slabo leto in pol, zdaj pa načrtuje poroko s tretjim. Ne sledim jim, kajti med možmi prihajajo novi snubci, nove priložnosti, pa se prav nihče ne obdrži predolgo. Vem, zahajam iz poti, a tole je pomembno. V nekem času svojega življenja je Melanie - moja mama, namreč - sklenila, da bo dobro za naju, če potujeva po svetu, pa sva namesto tega za dva meseca pristala v stanovanju v centru Londona s tipom, ki je bil mamin nov obetaven bodoči mož. Potem pa je, po dveh mesecih, spoznala svojo zmoto in naju odvlekla nazaj v Toulouse. Moja mama zvečer nujno skadi zvitek tobaka in trave - zanjo je to nekakšno zdravilo za večer in nikdar mi ni odrekala dobrin bohemskega življenja, ki ga v Toulousu skorajda več ne živi nihče, razen vsem dobro poznane Melanie. Nekaj časa je bila kronični alkoholik, potem pa se je spravila k sebi. Zadnji dve leti več ne pije, zato pa kadi tudi čez dan. Včasih, ko sem se vračal iz srednje šole, je stanovanje omamno dišalo po cigaretih, belem vinu in dišečih palčkah, zdaj pa se marsikdaj vrnem v sladek vonj po marihuanski omami. Čisto je prizadeta, če gledate iz vidiha suhoparnih sociologov, psihologov in socialne službe, a to je mama. Prekleto, pravzaprav me je vzgojila v dokaj v redu otroka. Po njej sem podedoval neustavljivo željo po branju in se v najstniških letih kakopak spravil na Wilda, zaradi katerega zdaj študiram angleško literaturo. In zaradi katerega si želim prijatelja, umetnika, ki bi naslikal moj portret, da bi ta umiral namesto mene. Si predstavljate? Res, odmislite to, da delam dramo, odmislite vse, kar sem vam povedal prej, samo pomislite, da vam pri dvaindvajsetih pri sončnem zimskem dnevu ob zlomljeni nogi povedo, da to sploh ni nič hudega, ker boste v letu ali dveh tako ali tako pod zemljo. In zdaj skušam dobiti vse. Ničemur ne rečem ne, ne zadržujem se, ne razmišljam o 'kaj, če'-jih in podobnih bedarijah. Čez nekaj dni me morda sploh ne bo tukaj. Pizda, zakaj bi čas zapravljal z nesmiselnim tuhtarjenjem o tem, kaj so lahko posledice mojih dejanj? In zato se ne odrekam lepim dekletom, ne odrekam se pijači, kadim sicer nekoliko manj, bolj zaradi obljube gospodu Duboisu kot zaradi zdravja, sežem po opojnih substancah, če si to želim, enkrat tedensko se po Skypu pogovarjam z mamo.. Dobro, to ni ravno ekstravagantna poteza, a vseeno. Del življenjskega rituala. Kdo sem? Pizda, sem fant, ki ga čez nekaj let več ne boste videvali, si ga boste pa zapomnili. In upam, da se bo o meni še prekleto dosti govorilo. O mojem francoskem šarmu, odličnem posluhu za angleščino, spretnosti z besedami, spretnosti med rjuhami, spretnosti z dekleti nasploh, o mojih malih popolnoma nenedolžnih eksperimentih in o tem, da sem vsaj nekoliko premaknil vaše življenje. Do takrat: adieu, mon amis!

6? : NADA : I LURW <3

PLAYED BY ROSEMARY

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: gabriel oscar gillet Ned Avg 14, 2011 10:07 pm

ROSEMARY, DOBRODOŠLA NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.