število prispevkov : 387 cash : 668 street reputation : 231 tvoja starost : 29 starost lika : 30 group : locals kraj rojstva : philly, usa
Naslov sporočila: bridge Čet Nov 24, 2011 1:31 pm
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: bridge Sob Nov 26, 2011 3:22 pm
Saoirse se je počasi sprehajala po eni izmed številnih ulic v mestu, ki ga je že zdavnaj vzljubila in je bila več kot srečna, da bo lahko preživela tu nekaj mesecev. Ponavadi se je na svojih potovanjih konstantno premikala in v enem mestu ostala zgolj kakšen teden ali dva, ki sta ji popolnoma zadoščala, da je videla vse, kar se je pač videti dalo. In to je bilo to – nikoli se ni nostalgično vračala na en kraj in obujala spomine na vse, kar se je tam zgodilo. Navsezadnje je bilo to popolnoma nesmiselno. Preteklost je bila preteklost in Saoirse je bila vedno prepričana, da jo je bilo potrebno pustiti pri miru. Spomini so bili navsezadnje samo to – spomini, ki niso bili nujno dobra stvar in so včasih v človeku zbudili samo neumno hrepenenje po nečem, kar je nekoč bilo in za kar je bilo mogoče biti popolnoma in brezpogojno biti prepričan, da se ne bodo ponovili. Ravno zaradi tega je skušala rdečelaska vsak dan znova živeti tako, da se ne bi čez nekaj let spomnila nanj in obžalovala vse, kar se je dogajalo. Ne, bolje je bilo že v sedanjosti misliti na to, da je bilo potrebno ravnati točno tako, kot si želel. Brez obotavljanja in brez obžalovanj, čeprav je v svojem življenju že večkrat ugotovila, da je bilo kaj takšnega nemogoče. Nekatere stvari so pač pustile grenak priokus, a proti temu se pač ni dalo kaj ukreniti. To je bil krog življenja, prepleten z množico čustev in občutkov, ki se jih ni dalo vedno izbrisati ali spremeniti na bolje. Vsak dan znova se je zgodilo ogromno stvari in lahko si naletel na množico neznancev, ki so bili popolnoma zaposleni s svojimi majhnimi življenji in opravki, ki preprosto niso mogli počakati. To je rdečelasko vedno po svojem zabavalo – svet bi bil navsezadnje toliko lepši, če bi se vsak vzel nekaj trenutkov še za druge ljudi. Tako kot je to počela ona vsak dan znova – včasih je začutila potrebo po tem, da se je preprosto ustavila na nekem naključnem mestu, opazovala mimoidoče in ugibala, kakšne so bile njihove zgodbe. So bili srečni? Kaj se jim je pletlo po glavi? Pravzaprav je uživala v tem, da je v svojih mislih ustvarjala zgodbice o njih, pri tem pa se nikakor ni mogla znebiti polovičnega nasmeška, ki se je pojavil na njenem obrazu. Ljudje so bili tako zanimiva bitja, če jih nisi dovolj dobro poznal. Morda je bil to eden izmed njenih problemov – ko je ljudi spoznala, so jo vedno razočarali. Morda je gojila prevelika pričakovanja, morda je želela od njih preveč in morda je preprosto imela preveč divjo domišljijo, zaradi katere so se ji vsi zdeli tako zanimivi. Saj tega ni želela – ampak kaj, ko si niti ni mogla pomagati. Vedno je iskala nekaj posebnega v ljudeh. A samo redki so bili zmožni obdržati njeno pozornost, čeprav niti sama ni vedela, s čim so jo ti posamezniki očarali.
Stresla je z glavo, da bi se znebila takšnih in podobnih misli, ki se jih je vedno izogibala. Navsezadnje ni nikoli želela izpasti kot takšne vrste oseba – kot nekdo, ki ne pusti ljudem dovolj blizu, da bi jo lahko dejansko spoznali. Je pa prav dobro vedela, da ne bo nikomur dovolila, da bi jo ustavil pri tem, kar je želela. Navsezadnje se je dovolj močno trudila za tisto, v kar je verjela – nikakor ni marala ljudi, ki so ji pravili, kaj je prav in kaj ne. Še manj pa je marala ljudi, ki so jo skušali spremeniti in iz nje narediti nekaj, kar ni bila. Tako ali tako bi se vsi lahko imeli popolnoma čudovito, če bi upoštevali želje vseh ostalih in ne samo sebičnih želj, ki so jih imeli sami. Sploh ni vedela, zakaj so se vsi tako obremenjevali z vsemi – kaj pa se jih je to tikalo?
Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa se je ustavila na mostu in se naslonila na ograjo. Bilo je pozno popoldne in Saoirse je bila samo še ena izmed mnogih sprehajalcev, ki jih je na plan izbezal prijeten večer. Prejšnje dni je deževalo, tokrat pa je bilo vzdušje skoraj popolnoma poletno – prijeten večer, ki ga kljub temu ni bilo mogoče zamenjati za poletnega zaradi ostrega mraza, pred katerim je rdečelasko ščitila topla kapa in usnjena jakna. In vzdušje je navsezadnje bilo preveč lepo, da bi se obremenjevala s hladnim vetrom, ki je od časa do časa zapihal. Na njenem obrazu se je nahajal popolnoma zadovoljen nasmešek in s svetom v tistem trenutku ne bi mogla biti bolj zadovoljna. Naslonjena na ograjo se je rahlo nagnila naprej in pogled z zanimanjem uprla v temno reko, ki se je vila pod njo. S svojo temačnostjo je zbujala skoraj zlovešč vtis, obenem pa je dobila tudi občutek, da se je celoten svet za nekaj trenutkov ustavil. Rdečelaska se je nasmehnila, ne da bi se zavedala, da je bil tokrat nasmešek na njenem obrazu skoraj zasanjan. To so bile tiste male stvari, zaradi katerih je sama v življenju uživala – in bilo ji je popolnoma vseeno, kaj so si mimoidoči mislili o njej. Saj ni bilo važno, dokler je bila ona srečna, kajne?
tagged: julian, darling. notes: it will get better, I promise. (: so yeah, here we go. :3
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: Re: bridge Sob Dec 03, 2011 6:16 pm
tagged: saoirse, my sugar. comment: oh my god, this is the worst post ever! i'm serious! and don't even try to deny that. nekako še vedno ne morem vrjet, da sm dejansko pristala na to, da ga zares objavim. x_x
Ni pomnil, kdaj se je nazadnje tako sfukano privlekel iz predavalnic, da je bil videti prav tako kot bi ga povozil traktor - morda so bili krivi tisti dve uri, ki ko je bil primoran sedeti v tisti prekleti predavalnici in poslušati predavatelja, čigar glas je imel nenavaden učinek mrtvila, da te je nehote spravil v stanje najbolj izmučenega človeka na svetu, četudi si že malo prej kar pokal od energije. Morda pa je bilo krivo to, da je cel teden spal samo po dve uri, potem ko je skozi teden proslavljal konec prvega semestra in s tem tudi - vsaj začasno - konec izpitov, za katere se je zadnje dni moral učiti. Seveda se mu je zaradi tolikšne kolikšne količine snovi, ki se je nabrala čez mesece, skoraj pomešalo in nenavadno srečen je bil, da je bilo to obdobje zdaj za njim. Zdaj je bil čas za zabavo - in sam je bil nenadoma presenečen nad tem, da se je sploh primajal sem na ta predavanja, ko pa bi lahko med tem časom počel marsikaj bolj koristnega kot pa da je čas po nepotrebnem zapravljal na univerzi. Z roko si je utrujeno šel skozi lase, medtem ko je zdaj brezciljno taval po ulicah in iskal nekaj, kar bi ga utegnilo razveseliti. Njegovi koraki so bili nenavadno počasni in težki - odražali so neko nejevoljo, ki pri njemu ni bila ravno pogosta, a danes je bila še kako prisotna, morda prav zaradi njegove neprespanosti v kombinaciji s turobnim vremenom, nad katerim vsekakor ni mogel biti zadovoljen. Videti je bilo, da tudi zunaj njega ne vlada nič kaj drugačno vzdušje - ljudje so se s počasnimi in mrtvimi obrazi sprehajali po ulicah in tudi ko se je bližal mostu, kjer se je ponavadi kar trlo ljudi, a danes je bilo teh le bore malo; to so bili najverjetneje le tisti, ki jim slabo vreme ni povzročalo preglavic ali pa so jih klicali takšni ali drugačni opravki, ki so jih morali nujno postoriti. Čez obraz mu je za sekundo šinil kratek nasmešek - vsekakor ne zaradi tega, ker bi ga pogled na zamišljene in skoraj depresivne obraze ljudi, na kakršen koli način razveseljevalo, temveč zaradi spomina, ki ga je nosil ta del mesta. Že večkrat je namreč naletel na podobno situacijo, ko je bilo vzdušje bolj ko ne mrtvo in potem uporabil svoje igralske sposobnosti, da je ljudi spravil v boljšo voljo - ponavadi je kar ustavljal mimoidoče in na njih preizkušal trike s kartami ali pa je s pomočjo naključno izbranih ljudi uprizoril pravo malo predstavo, ki je od ljudi zahtevala, da so bili prisiljeni improvizirati. Ponavadi se je okoli njega ob takšnih trenutkih zbralo veliko ljudi, ki so se ustavili zgolj zaradi radovednosti, nekateri so mu celo ponujali denar, ker so bili prepričani, da je ulični nastopač. Včasih je pravzaprav zares bil nekaj takšnega, ko je kot otrok z rolko poskušal zaslužiti nekaj denarja, a danes je vse skupaj bilo samo nekaj, v čemer je našel zabavo in je to počel iz lastnih interesov, poleg tega pa mu je to predstavljalo izziv. Bilo je več kot le zabavno, ko je na podlagi vnaprej začrtanih misij, med mimoidočimi izbral naključnega posameznika, par ali skupino, na katerih je potem izvajal razne traparije, kar jih je premogla njegova bujna domišljija. Namuznil se je, medtem ko je zdaj s pogledom iskal svojo prvo današnjo žrtev, ki ji bo za nekaj minut vsilil svojo družbo in ji s tem polepšal - ali morda še bolj poslabšal - dan. Kar je bilo zabavnega v tem početju, je bilo zagotovo to, da nisi mogel vedeti, kako bo določena oseba odreagirala - nekateri so kar buljili vate, kakor da bi ti ravnokar zrasli dve glavi, spet drugi pa so tvoje dejanje takoj sprejeli za šalo in celo pustili, da si se z njimi zabaval še nadaljnjih nekaj minut. Njegovo pozornost je tako pritegnila rdečelaska, ki se je naslanjala na ograjo in nekaj zavzeto opazovala, očitno reko, ki se je vila pod mostom - stavil bi lahko, da je bila umetnica, ki je zdaj analizirala vsako njeno podrobnost, da jo bo kasneje s čopičem lahko prenesla na papir. Seveda lahko ni imel prav - a pravzaprav je šlo samo za ugibanje, s katerim se je ponavadi krajšal čas in s tem razvijal svojo domišljijo. Ne da bi vedel, koga bo sploh ogovarjal, se je rdečelaski čisto počasi priplazil za hrbet, potem pa ji z dlanmi prikril oči in se s tem trenutkom prelevil v otroka, ki je nad to igro neizmerno navdušen. »Kdo je?« je s spremenjenim glasom nenadoma zastavil vprašanje, ki je sodilo k tej igri, pri tem pa je s toplimi dlanmi, položenimi čez oči, radovedno čakal na odziv, vsekakor pripravljen tudi na to, da bo neznano dekle skočilo vstran in mu prislonilo klofuto. Ah ja, tudi to se je že marsikdaj zgodilo, a pravzaprav od norih izzivov ni moral pričakovati samo najboljše, mar ne?
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: bridge Sob Dec 10, 2011 12:05 am
Smešno, kako je lahko opazovanje tistega komaj opaznega premikanja vode človeka spravilo v neko nenavadno stanje. Saoirse je rahlo nagnila svojo glavo in se v mislih poigravala z besedami, ki bi ga lahko opisale. Zagotovo ga ni mogla označiti kot uspavajočega, saj se je dejansko počutila veliko bolj budno kot prej. Prav tako ni bilo pomirjajoče, čeprav na razlog za takšno mišljenje ne bi mogla pokazati s prstom. Ampak je pa vedela, da je reka ni pomirjala. Pravzaprav niti ni imela kakšnega posebnega učinka na njeno razpoloženje. Navsezadnje je po tehtnem premisleku rdečelaska le sklenila, da je vse skupaj nanjo delovalo hipnotično. Očitno je bila v močnem pomanjkanju logičnih razlogov za svoje misli, kar se ji ni velikokrat zgodilo, a včasih je tudi ona preprosto sledila svojim občutkom in vzdignila roke od tiste potrebe po utemeljevanju vsega, kar jo je obdajalo. In ob pogledu na reko se je še tok njenih misli popolnoma sproščeno odvil po svoje in ji pred oči ponesel kopico različnih spominov. Nenadoma je pred seboj znova zagledala podobe iz preteklosti in takšne ali drugačne podobe mest, ki jih je obiskala ter ljudi, ki jih je tam srečala. Večkrat se je spraševala, če bodo vsi spomini po določenemu času postali zgolj zmedena mešanica zbledelih krajev in obrazov, kot naj bi se vsaj teoretično zgodilo. Le da do zdaj ni pozabila niti najmanjše podrobnosti, zaradi česa je bila pravzaprav precej vesela. Navsezadnje je imela rada svoje spomine.
In ravno te spomine je v tistem trenutku prekinila popolnoma nepričakovana ovira pred njenimi očmi, ki so jo njeni možgani v delcu sekunde identificirali kot roki nekega neznanca, ki so se spustile na njene oči. No ja, najbrž je bilo bolj verjetno, da je oseba vsaj v krogu njenih znancev, saj ni poznala veliko ljudi, ki bi tvegali s tem, da bi se igrali igrico 'kdo-je-to' na neznancih. Ali pa tudi – sama je najbrž spadala med tiste, ki bi bili to sposobni storiti v trenutku, če bi za to imela dovolj dober razlog. In ob tem najverjetneje ni bilo potrebno preveč poudarjati, da je bila prepričljivost razloga popolnoma subjektivna zadeva. Najbrž se je rahlo namrščila ob ugotovitvi, do katere je vedno prišla, kadar je preveč premišljevala – to je človeka zmedlo. A po drugi strani niti ni bila prepričana, kdaj je bilo premišljevanja preveč. To je najbrž spadalo bolj v spekter zapletenih filozofskih vprašanj kot pa razreševanja situacije, v kateri se je znašla in jo je po svoje zabavala. Verjela je v spontanost in ravnanje po občutkih in trenutnih mislih in vesela je bila, da je bil očitno vsaj nekdo v tem zaspanem popoldnevu istih misli kot ona sama. Na rdečelaskinem obrazu se je zarisal nasmešek, ki je izražal njeno dobro voljo, čeprav ga oseba za njenim hrbtom tako ali tako ni mogla videti iz tistega precej očitnega razloga – ker je bila pač za njenim hrbtom. In ko je ta oseba spregovorila, se je morala – še vedno pod vplivom misli – Saoirse zasmejati s svojim rahlo hripavim glasom, dokler ni njen smeh potihnil in je do nje prodrlo nekaj pomembnega. Nekaj, kar jo je opomnilo na nekaj drugega in zaradi česar je nejevoljno zavzdihnila, ker nekako ni imela pojma, kaj naj bi to bilo. Njene roke so popolnoma samodejno prekrile neznančeve roke – sodeč po glasu je bil to moški, najverjetneje njenih let. Imel je večje dlani kot ona – zakaj je bilo to sploh relevantno v njenih mislih v tem trenutku? – in toplota njegove kože je bila po svojem nekaj nepričakovanega v hladnem vremenu. Takšne in podobne misli ji niso pomagale pri hitrejših zaključkih, ko pa se je tisti pomembni misli navsezadnje le uspelo izmuzniti iz množice nepomembnih, so se njene dlani samodejno nekoliko močneje oklenile rok, ki so zakrivale njene oči. »Julian.« Ugotovitev je kar zletela iz njenih ust, še preden bi se lahko ustavila in bolje premislila o ironičnosti položaja, v katerem se je znašla. Seveda je nekoliko popačil svoj glas in to je bil tudi glavni razlog, da je potrebovala nekoliko več časa, da je razvozlala, kaj točno je bila tista podrobnost, ki jo je zmotila – ampak navsezadnje ga je večkrat slišala in opazovala, ko je se je zaradi svojega igralskega daru spremenil v popolnoma drugo osebo. Morda pa se je motila. Morda je bilo vse samo v njeni glavi in morda je obstajala možnost, da se ji je vse skupaj samo zdelo, ker je bila še vedno pod vplivom misli o preteklosti. Kajti to je bila njena preteklost – in zdaj se je morala s tem tudi soočiti.
Z nežnostjo, ki je presenetila celo njo samo, je odrinila dlani izpred svojih oči in se obrnila, še vedno pa ni bila pripravljena na tako bližnje soočenje s temnolascem, zaradi katerega je nenačrtovano naredila korak nazaj – a glede na to, kako blizu ograji je stala, je bil to smešno majhen korak, nato pa se je naslonila na hladno ograjo in nezavedno poiskala vsaj neke vrste oporo. Oh, sranje. Saj niti ni vedela, od kod je izvirala ta misel, ampak pred njo je res stal on. S tistimi svojimi temnimi očmi in večno razmršenimi lasmi, ki so v kombinaciji z samo držo njegovega telesa izbrisali vsak dvom o tem, da je to res bil on. »Si tukaj na izmenjvai?«je vprašala, roki pa je napol ovila okrog svojega telesa, kot da bi se s tem želela zavarovati pred vsem, kar je pogled nanj prinašal. »Seveda si tukaj na izmenjavi, vsi smo tukaj na izmenjavi,« je odgovorila sama sebi in rahlo nagnila svojo glavo, kot je imela to navado početi. Zakaj tu, zakaj zdaj? Stvari bi bile lažje, če ne bi bila usoda tako presneto ironična. In nepoštena ter kruta, če je že bila pri tem. Za trenutek je zaprla oči, potem pa ugotovila, da ji je prvič po dolgem času zmanjkalo besed. Pogled je uprla v njegove oči in se ugriznila v ustnico, nato pa iz sebe le spravila tisti ne preveč prepričljiv »živijo,«, ki je nenadoma obvisel v zraku, ker je bila Saoirse preveč osupla nad nenavadnim in nepričakovanim srečanjem, da bi se sploh lahko zbrala – čeprav je vedela, da bo tudi v tem pogovoru obstajala točka, ko bo to preprosto morala storiti. Razen če se ne bo on že prej obrnil in odkorakal, jasno. Sama ni imela namena tega storiti.
notes: my gosh, it's late. AND IT IS NOT THE WORST POST EVER. shut up. for heaven sake, pull yourself together, you're an amazing writer. :3
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: Re: bridge Sob Dec 17, 2011 8:17 pm
comment: blah blah blah! i'm sorry for being late too. >< malce zmedeno je vse skupaj to napisano.. hm ja. (: kakorkol, i hope u r happy that i made that reply for u instead of bday cake.
Počutil se je… pravzaprav še sam ni vedel, kako se je počutil. Vse skupaj je bilo v tistem preveč zmedeno, bilo je preveč čustev na kupu ali kako bi sploh lahko vse to poimenoval. Nikoli se ni znal preveč dobro izražati, vsaj ne kar se je tikalo opisovanja tega, kar si občutil v notranjosti. Morda pa so bile njegove težave s razpoloženji že prirojene, glede na to, da njegovo razpoloženje nenavadno hitro menjavalo, kar je večkrat begalo ne samo ljudi okoli njega, ampak tudi njega samega. Kakorkoli že, še vedno je bil nekoliko utrujen in tisti učinek mrtvila je bil še vedno njegovem sistemu - čisto metaforično rečeno, se razume - le da je čutil, da je vse skupaj počasi pojenjalo, morda zaradi tega, ker se mu je uspelo v velikem loku oddaljiti od profesorja, ki je bil zaslužen, da je bil še več sfukan kot je zares bil. Morda pa je bil kriv prav kraj, na katerem se je znašel, čeprav teoretično ne bi smelo biti nič navdušujočega, glede na to, da je bilo vse okoli njega precej mrtvo. Lahko bi v tem trenutku preprosto bil takšen kot ostali - zamišljen in nejevoljen; da bi preprosto pustil, da bi ga tako čudno vzdušje posrkalo vase. A ravno v tem se je razlikoval od drugih - nikoli ni preprosto pustil, da bi okolica tako vplivala nanj, da bi mu povsem pokvarila dan. Ne, raje je bil revolucionar in situacijo spremenil na bolje, v bolj zabavno - mar niso bili igralci na nek način rojeni zabavljači? Počasi se je nasmehnil, a nasmešek mu je nekje na polovici zamrl in namesto tega se je namrščil, ko nenadoma ni bil več prepričan, kaj sploh počne. A saj niti ni bilo važno - navsezadnje je vedno počel vse spontano, s čim manj načrtovanja ali razmišljanja. Njegov cilj je bil samo eno - z različnimi tehnikami narisati ljudem nasmeh na obraz, čeprav so bile možnosti, da bi izpadel kot največji kreten, skoraj stoodstotne, a to vsekakor ni bilo tisto, s čimer bi se sploh obremenjeval. Ah, zakaj bi se? Tako se je zdaj na nekem naključno izbranem človečku igral otroško igro in za trenutek je vsa tista utrujenost, ki se je še malo prej zgrinjala nadenj, preprosto izginila - morda je bil za to kriv njegov entuziazem, ki ga je bilo vse povsod polno, ko je počel takšne ali podobne zadeve ali pa je bil le adrenalin tisti, ki ga je povrnil med žive. Morda je bilo slišati smešno, a tudi takšne zadeve, kot je bilo na primer čakanje na reakcijo ljudi, so bile na nek način razburljive. Le da medtem časom, ko je 'napadal' rdečelasko, ni vedel, kaj naj si misli - preprosto reakcija osebe, kateri je s svojimi toplimi dlanmi zdaj pokrival oči, ni spadala v eno izmed tistih skupin, s katerimi se je ponavadi srečeval. Ni torej spadala med tiste, ki bi se začeli na ves glas režati in igro v trenutku sprejeli za šalo, prav tako pa tudi ni bila ena izmed tistih, ki bi ga premerile z najbolj nejevernim pogledom ali mu za predrznost poslale zaušnico. Preprosto ga je dejstvo, da ni vedel, kakšen odziv naj od rdečelaske pričakuje, begalo. Potem pa se je nenadoma zasmejala in to ga je za hip nekoliko pomirilo, čeprav je bil njen smeh proti koncu ni bil slišati več tako intenziven, kot da preprosto ne bi bila več prepričana, če je to res tisti pravi način, s katerim bi se mogla odzvati. V njem se je za sam trenutek prebudil nek čudni občutek živčnosti, ki je bil podoben tistemu, ki ga je dobil včasih, preden je stopil na oder pred več sto glavo množico. Le da zdaj nikakor ni našel razlage, zakaj bi se tako počutil in že sama misel na to ga je precej frustrirala. Ko je ravno iskal kakšne konkretne razloge za svoje počutje, pa ga je nenadoma presenetilo njegovo ime, ki je zletelo iz ust rdečelaske in presenečeno je razprl usta, medtem ko je čutil, da se je njen prejem za trenutek okrepil, hip za tem pa je počasi začel popuščati - znova je dobil tisti občutek neodločnosti, ki je pri njej opazil že prej in ob spoznanju, koga je pravzaprav ogovarjal, so njegove roke čisto samodejno počasi zdrsnile nazaj ob telo, čeprav je k temu po vsej verjetnosti pripomogla tudi sila njenih rok, ko se je - sicer s presenetljivo nežnostjo - poskušala znebiti edine ovire, ki ji je onemogočala vid. »Saoirse,« je nazadnje dahnil, ko se je vsaj za silo uspel prebiti skozi tisti začetni šok, ki ga je prineslo spoznanje, da je bila rdečelaska pred njim resnično tista rdečelaska. Njegovo čelo se je nekoliko namrščilo, medtem ko se je končno le zastrmel v še kako znani obraz, ki ga ni videl že toliko časa. In pravzaprav nikoli ni verjel, da ga bo še kdaj ugledal. »Kaj me je izdalo?« Čez obraz mu je šinil kratek smehljaj, ki je bil videti pristen, a je od njega zahteval nekoliko večji napor - v tistem trenutku se je nad njim zgnilo toliko preveč spominov, ki so se neurejeno podili levo in desno po njegovi glavi in ustvarjali popolno zmešnjavo. Poskusil si je urediti misli, a to je bilo v kombinaciji z dejstvom, da je pred njim stala nekdanja simpatija, nekdanje dekle, za katero se je boril, precej težko. Tako se je njegov nasmeh prevesil v nekoliko pobitega, medtem ko ji je zdaj zrl v oči in z njenega angelskega obraza poskušal razbrati vsebino njenih misli, a mu - kot vedno - ni ravno najbolje uspevalo. Iz njegovega grla se je v znak predaje izvil kratek vzdih, potem pa si na obraz poskušal nadeti najbolj prijazni obraz, ki je bil videti že skoraj preveč vljuden, medtem ko mu je zdaj zastavila najbolj logično vprašanje z najbolj logičnim odgovorom. Če bi bila situacija drugačna, bi na to zagotovo bleknil nekaj duhovitega, a zdaj se je zdelo, da je izgubila celo njegova domišljija in iznajdljivost. Namesto sproščenih besed, ki jih ponavadi osebi potisnil v odgovor, je zdaj samo kratko prikimal na njeno vprašanje, potem pa svoj pogled usmeril proti tlom - tam je bilo veliko varneje kot pa da bi preprosto gledal v obraz osebe, do katere se nenadoma ni znal več obnašati. Morda je bila za to kriva prav njuna preteklost, ki se ni ravno odvila po najbolj rožnatem vzorcu, morda pa prav prava paleta občutkov, ki so ga zdaj okupirali in mimo katerih se je zdaj poskušal prebiti. »Živijo tudi tebi,« je nazadnje še sam izdavil, potem ko mu je uspelo vsaj za hip nekoliko zbistriti misli, da je lahko normalno komuniciral, svoj pozdrav pa pospremil z lahnim nasmeškom, ki je deloval veliko bolj previdnejši - kot bi bil del ene izmed njegovih nadvse premišljenih potez. »Oh, oprosti.. za vse to. Precej nevljudno je bilo od mene, da..« Namrščil se je, ko je nenadoma slišal svoje besede, ki jih je nedokončane pustil viseti v zraku. Nevljudno? Resno - nevljudno? Vraga, kaj se je dogajalo z njim? Kam je izginil tisti stari Julian, ki se je požvižgal na vso oliko, če je bila v igri zabava?
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: bridge Tor Jan 03, 2012 6:29 pm
V življenju je vsakdo naletel na različne ljudi. Nekateri so bili zgolj neznanci, ki si jih na hitro ošinil s pogledom in nato odšel mimo, ne da bi še kadarkoli zares pomislil na njih. Spet drugi so se usidrali v tvoje življenje in so postali zate zares pomembni. Ampak le peščica ljudi je bila takšnih, ki so izstopali. Brez kakšnega posebnega razloga in ne nujno za vse ljudi. A prav vsak človek je nekomu predstavljal tisto posebno bitje. Pravzaprav je bilo neverjetno fascinantno, s kakšno močjo se je potem ta posameznik usidral v tvoje srce in čeprav si bil prepričan, da je iz tvojega življenja že zdavnaj izginil, si se vsake toliko časa še vedno spomnil nanj. Ob znani kretnji, bežni besedi ali hitremu pogledu, ki je na dan prinesel spomine iz preteklosti. Ali pa se je pojavljal v tvojih sanjah in te po svojem mučil s samim spominom na tisto, kar je bilo – in na tisto, kar nikoli ni moglo biti. Julian ni bil nujno eden izmed teh ljudi zanjo, ampak še vedno je predstavljal nek del njene preteklosti, za katero je do nedavnega popolnoma pozabila, da je sploh obstajala. Zakaj? Tako je bilo lažje, poleg tega pa se niti ni skladalo z njenim prepričanjem o tem, da je bilo preteklost najbolje razrešiti v preteklosti. In Julian ni spadal pod rešeni del preteklosti, še zdaleč ne. Ampak dokler je ni s svojim pojavom spomnil na to, da še vedno obstaja, se s tem ni obremenjevala. Navsezadnje se je po njeni glavi vedno podilo milijon stvari in tiste rahlo boleče in vsekakor ne preveč prijetne stvari, za katere je bila prepričana, da jih ne bo mogla razrešiti, je raje pustila pri miru. In še vedno, pred njo se je pojavil Julian in jo za nekaj trenutkov popolnoma osupnil, na srečo pa je ta občutja potisnila na stran, še preden se je sploh obrnila, da mu tako z ničemer ni izdala, kaj točno se je nahajalo v njenih mislih. Ker bi potem bilo veliko preveč zapleteno vse skupaj še razlagati. Le da je bil tam še vedno tisti zoprni del nje same, ki ji je vztrajno dopovedoval, da bo morda moralo priti tudi do tistega neizogibnega vprašanja – morda še ne takoj, ampak to je bilo nekaj, česar se je zavedla v hipu, ko ga je prepoznala.
Tudi Julian je nad njunim srečanjem izgledal podobno presenečen, le da ni mogla točno uvrstiti njegovo presenečenje na lestvico občutkov. Pozitivno, negativno? Nekaj vmes, morda preprosto zmedeno? Ah, presneto, ob takšnih trenutkih je bila njena direktna naravnanost prej breme kot pa karkoli drugega. Tega še ni pokazala, ampak v vsakem trenutku bi to lahko planilo na dan. Kdo bi vedel? Mehko se je nasmehnila ob njegovem vprašanju, nato pa skomignila z rameni. »Kaj te je izdalo?« je ponovila in skomignila z rameni. »Kaj pa vem. Nikoli nisem spoznala koga, ki bi ti bil vsaj približno podoben v vsem, kar pač počneš,« je rekla in se znova rahlo namrščila. »Tvoj glas,« je potem nadaljevala z besedami, ki bi jih morala izreči že v prvem poskusu, ne pa da se je nekako zapletla v kombinacijo lastnih misli in tiste resničnosti, ki ji pač ni bilo mogoče ubežati. In morda bi kdo to jemal za kompliment ali laskanje, ampak za Saoirse je bila resnica in tega ni nikoli znala zadržati zase. Ko pa je, je ponavadi nekdo bil prizadet in tega ni hotela početi. Nikoli več, dovolj je že imela negativnih izkušenj s takšnimi dogodki. Ni si mogla pomagati, da ne bi s pogledom pazljivo ošinila njegovega obraza in morala je priznati, da ni bila navajena na takšne vrste nasmešek – ponavadi se je tam nahajal širok, dobrodušen ali pa šaljiv nasmešek, karkoli od tega bi na dan prineslo takšne ali drugačne spomine, ampak ta nasmešek je bil nekaj novega. Vsaj zanjo – navsezadnje ni mogla vedeti, kaj se je z njim dogajalo v tem času, ko ga ni videla.
Samodejno je znova rahlo nagnila glavo ob njenih besedah. Bilo je nevljudno? Razumela bi katerokoli besedo, ampak nekako ji beseda 'nevljudno' ni šla ravno najbolje zraven tistega živahnega Juliana, ki ga je poznala in s katerim je preživela dobršen del svojega časa v Braziliji. Spomini, povezani s to državo, so bili tako dobri kot tudi slabi in čeprav so se slike iz preteklosti pred njenimi očmi menjavale z velikansko hitrostjo, si še vedno ni mogla pomagati, da ne bi s pogledom zaskrbljeno spremljala Juliana, ki tega ni mogel opaziti, saj je pogled še naprej upiral v tla. »Hej,« je skoraj presenečeno spregovorila, medtem ko je njena dlan brez vnaprejšnjega načrtovanja kar sama samodejno segla k njegovemu obrazu, se ga nežno dotaknila in ga s tem prisilila, da je uprl pogled v njene oči, ki so mu vračale pogled z mešanico zaskrbljenosti in nežnosti. »Lepo te je znova videti,« je nenadoma rekla in s tem presenetila še samo sebe, saj je imela v načrtu bolj vprašanje v smislu 'kaj se je zgodilo s tabo?' ali morda 'ne verjamem, da si se tako močno spremenil, kaj je narobe?' – vsekakor bi bilo to veliko bolj logično kot pa besede, ki so zletele iz njenih ust in za katere je nenadoma ugotovila, da jih je mislila popolnoma resno. Ne glede na vse, kar se je zgodilo v preteklosti, je bilo prijetno videti Juliana sredi Amsterdama – s seboj je prinesel nek občutek domačnosti in tisto komaj zaznavno nostalgijo po preteklosti, še vedno pa je bil presneto fascinanten. Zavedla se je, da se njena dlan še vedno nežno dotika njegove kože in zato je dlan umaknila ter potisnila pramen las za uho, medtem ko je stresla z glavo. »In ne, ni bilo nevljudno. Bilo je pač…« za trenutek je obmolknila, saj je skušala najti pravo besedo za opis, potem pa se je nenadoma nasmehnila. »Bilo je ti,« ji je uspelo najti dober opis, potem pa je širok nasmešek na njenem obrazu zamrl in za seboj pustil zgolj sled polovičnega nasmeška, saj še vedno ni bila popolnoma prepričana v to, kaj se je v tistem trenutku sploh dogajalo.
notes: I'm a horrible person, being horribly late and writing something I'm not quite sure about. xD sorry. (:
