število prispevkov : 352 cash : 712 street reputation : 151 tvoja starost : 30 starost lika : 26 group : police kraj rojstva : nashville, tennessee
Naslov sporočila: canteen Sre Avg 03, 2011 12:13 pm
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: canteen Čet Sep 01, 2011 8:15 pm
Ponavadi je bila med pavzami od predavanj popolnoma sama. Sedela je na svojem koncu jedilne mize in si ga bluzila, kot je bila še predobro vajena in prav nič osamljeno se ni počutila. Bila je odtujena od sveta, a ni se ji zdelo, kot bi se ji zgodila kakšna neverjetna krivica, ne, prav nasprotno, v svoji samoti je uživala, ker je bila tako ali tako dovolj zablužena, da človeške bližine ni potrebovala, sploh takrat, ko je bila zadozirana na pomirjevalih. Z veseljem je namreč žvečila svoj sendvič in buljila v daljavo ali pa brez hrane in z odprto beležnico pred seboj - počela isto stvar. Ni potrebovala pretirane zabave, rada je bila sama s svojimi mislimi ali.. s pomanjkanjem svojih misli. Včasih se je po dolgih minutah zavedla dejstva, da že dolgo ni pomislila na nič. Da je bil njen um popolnoma prazen. Bila je popolna za jebene budiste, ki so meditirali v svojih celicah in čistili svoje možgane. Samo, da je najverjetneje ne bi sprejeli medse. Morda bo poskusila drugo leto, kajti tako ali tako se ji ni več ljubilo študirati. Enostavno ni več našla inspiracije. Njene misli so bile prazne, le tu in tam je mimo poskočil kak izredno izrabljen latinski pregovor. Nomen est omen. Dum spiro, spero. Et quod temptabam scribere, versus erat.
Po drugi strani pa ji je bilo vseeno tudi, če je bila v gruči ljudi. Ponavadi ni veliko govorila, bolj ali manj je delala isto; buljila predse in razmišljala ali preprosto.. ne razmišljala. Situacije, ko se ji je pridružil zgolj en sogovornik so bile najtežje. Če je bila sama ali pa v gruči, je bilo precej enako. Če je bila z enim samim posameznikom, pa se je temu morala posvečati in to je ob slabih dnevih vzelo vse preveč njene energije, ob dobrih pa se je z veseljem spustila v debato, čeprav je ponavadi bolj ali manj preprosto bluzila. Bilo je pač odvisno od dneva, od vremena, od jutranjega vstajanja, od količine tablet in kave, od vseh malih dejavnikov, ki so krojili njeno življenje, ki je bilo sicer precej monotono. Če kdaj kaj ni bilo tako, kot bi moralo biti, je bil dan enostavno ubit, še preden se je zares začel.
Danes pa ni bil eden izmed tistih dnevov. Ko se je zbudila, je ponovila dnevni ritual, ki ga je prakticirala že nekaj let, sicer ponavadi v rodni deželi in ne na tem koncu Evrope, in vendar. Zbudila se je, se spravila pod tuš in poskrbela za higieno, nato se je zasedela za mizo v dnevni sobi stanovanja in buljila v škatlico pomirjeval na mizi, iz tablice iztrgala zgolj enega izmed njih in ga na suho pogoltnila, nato pa se je odpravila proti faksu. Obiskala je dve predavanji, potem pa se odločila za pavzo, predvsem zato, ker je sledil popolnoma nerazumljiv predmet, ki ga nikdar ni marala. Tako se je zasedela v kantini s skodelico kave pred seboj in torbico z osnovnimi potrebščinami na klopi ob sebi.
Nekaj je ta dan oddajalo hecno energijo.. Nekoga je pričakovala in vendar se ni ozirala okrog sebe. Šlo je za nekakšno osnovno pravilo kozmosa ali nekaj takega - če je bilo usojeno, se bo pa že zgodilo. Ni gledala na uro, a gotovo je moralo miniti vsaj pol ure, ko je takole izolirala ves zunanji hrup in enostavno gledala predse, naravnost skozi veliko šipo nasproti, ob katero so tolkle dežne kaplje. Edina misel, ki se je je v tej pol ure zavedla, je bila, kako neki bo prišla do doma, brez da bi končala popolnoma premočena. Dežnika ni imela. Morda pa se pojavi kdo, ki bo dovolj prijazen, da bo takšnega psihopata kot je ona sprejel pod svoj dežnik in jo pospremil do zgradbe, kjer so internacionalni študentje živeli. Ni poznala veliko ljudi, ker se nasploh ni veliko družila, a kdo z dobro dušo bi se že našel.
In potem je njene misli spet ujela megla. In čez nekaj minut, kar je morebiti bilo nekaj deset, dvajset minut, jo je iz misli prebudila silhueta, ki je zasedla mesto nasproti nje in zato prekinila njeno očesno povezavo s šipo in stoterimi kapljicami, ki so se zdaj že pomanjšale. Dež ni bil več tako sunkovit. Morda vendarle ne bo potrebovala dobrega človeka, da bi zanjo odprl marelo. "Oh, živjo," je zamrmrala z raskavim glasom, kot bi jo nekdo pravkar zbudil iz dolgega nočnega spanca. Pred njo je sedela Georgie, dekle, ki bi ga lahko označila za prijateljico. Bila je simpatičnega značaja in kljub temu, da je občasno delala paniko zaradi pomirjeval, je še ni zapustila, češ da je Agne kakšen psihopat ali kaj takega. "Kakšen je tvoj dan?" se je pozanimala, ker je vsekakor želela delovati normalno.
tagged; georgie there is no word count. but i'm pleased with this post. :3 note; yay yay, friendship time. <3
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: canteen Tor Sep 06, 2011 5:58 pm
tagged: agnė lina jonikaite words: 1041 inspiration: myself (: notes: georagne (?) just love them together. and btw sry for late -.-
dnevi na nizozemskem, so bili vsak zase nekaj posebnega. eden sončen, obsijan z zlatom in leskom neba. drugi oblačni ali pa prepleteni z jato ptic, ki so letale po mestu amsterdam. da, življenje tu je bilo tako zelo drugačno od puerto rica. človeka so novosti spremenile. ves ta nov slog, ljudje, ulice, hiše in univerza v katero so hodili tuji študentje. pa saj ne, da bi bilo to kaj slabega. pravzaprav je bilo to normalno, da so že po nekaj dneh v tujini, študentje pričeli hoditi na zabave, spoznavali nove ljudi in se kdaj pa kdaj tudi odpravili na raziskovanje tega obširnega mesta. med njimi ni bila nikakršna izjema georgie, dekle ki je pred šokom tega mesta živela v san juanu. kakorkoli že, vsa ta vselitev, let in nov cimer so jo spravili v velikanski šok, s katerega si ni opomogla še nekaj dni. malo je že raziskovala in hodila ob prostih večerih v klube, a minil je mesec in za njim še drugi, dokler se pred vrati niso pojavila predavanja, ki jih je kot zvesta in pridna učenka, vsakega izmed njih obiskovala. bila je taka kot ostali, polna zanosa, in dobre volje, kajti življenje brez domačih je bilo tako ne-stresno. videti je bilo, kot da uživa v delu, kjer se je zaposlila za nekaj časa, kajti denar je bila v njeni družini kljub temu nekoliko manjša težava. a njen namen je bil študiranje, in to je pravzaprav počela čez celotne dneve, študirala. učenje je bilo ob kavici in prijateljih manj stresno, kljub temu, da je poznala pol univerze. a resne stike je ohranjala z le malo ljudmi, med drugimi z agnė jonikaite, plavolasko, ki jo je ob srečanju v narodni galeriji tako navdušila, da se je z njo pričela družiti vsak dan. a naj se je še tako trudila, da bi spoznala delčke njenih skrivnosti, to ni bilo mogoče. agnė je dekle polno dobre volje, malček podobna tudi georgii čeprav jo je jemanje pomirjeval precej pretreslo. georgie nikakor ni mogla doumeti kako so lahko starši nekoga tako prijetnega kot je agnė, tako zlobni in sebični. vse to jemanje tabletk, da bi ne bila nasilna in normalna kot ostali? ravno to, da je tako drugačna je bilo georgii všeč. dežne kapljice so se prilepile na stekla univerze. sonce, ki je še pred dobro uro tako močno in žareče sijalo, se je skrilo za oblake, med tem ko so se ti razprostrli čez celotno nebo. a dan je bil kljub rosenju tako čudovit, kakor vsi, ki jih je georgie preživela v amsterdamu. sprva je tistega deževnega dne sedela na eni izmed klopic na hodniku te velikanske zidane univerze, ki ji je razširila krila v resnični svet. že nekaj dni se ni učila popolnoma nič. videti je bila nekoliko zamorjena, no prej pretresena, a v njenih očeh je bilo čutiti strah in nervoznost. z rokami si je kuštrala lase in pri tem buljila v granitne kocke pod seboj. tla univerze so bila bolj kot ne podobna kakšnemu parku, razlika je bila le v temu, da ni bilo nobenih dreves, pač pa ljudje, ki so se drenali sem ter tja. včasih kadar je imela polno prostega časa in ko ni imela nobenih idej, kaj točno bi sama s sabo, se je zazrla v ljudi in jih ocenjevala. zdeli so se ji trapasti, prostaški in neumni. vsak je imel svoje načrte, svoje ideje in svoje želje, nihče izmed njih pa se ni nikoli vprašal kaj bi pa nekdo drug rad. ni imel časa, da bi se za trenutek ustavil v parku, posedel in poslušal ptičje petje. a taki dnevi so bili ponavadi taki, kadar je preprosto razmišljala o agnė. agnė, agnė, agnė, agnė . . . ženska je bila totalno zmešana, nikakor pa ne egoistična krava kot je bila večina žensk. georgie, rjavolasko z velikanskim nasmehom na obrazu, vedno prijazno do drugih, je spremenila v mladega einsteina polnega norih idej, hkrati pa se je georgie pričela zavedati, da o ljudeh nikakor ne misli več samo dobro. tistega popoldneva, se je med malico zopet zrnila mimo klopce, kjer je prej nekaj prostih ur preživela na njej. namenjena je bila namreč v jedilnico, kjer je svojo prijateljico zopet želela spraviti v dobro voljo, jo nasmejati ali pa se preprosto usesti pred njo in buljiti vanjo. to sta zadnje čase še predobro izpilili. gneča na hodniku sploh ni bila tako velika, saj je večino predavanj potekalo zjutraj. vrata jedilnice so bila na široko odprta, v njej pa le malo ljudi, ki so bili lačni. a to je v tistem hitrem teku sploh ni zmotilo. že pošteno je bila pozna, saj je ura kazala nekaj čez pol dveh. na pladenj je naložila pire krompir, piščanca, limonado, nekaj pičlih lističev zelene solate in sladico, sladoled. ko se je s polnimi rokami hrane prebijala do mize je ob njej že zagledala blondinko obrnjeno proti oknu. nje nikoli ni nihče ogovarjal, saj so bili vsi mnenja, da je za luno. a kakor je bilo videti, je georgii pomenila veliko, kajti bila je njena najboljša prijateljica. ena in edina, verjetno tista prava. ko je sedla na stol pred njo in v roko prijela vilico in pokimala z glavo. »dober dan tudi tebi.« ni bila vajena pozdravljanja in spraševanja o preteklem dnevu. ljudje tu naokoli so bili namreč prekleto direktni, kar je rjavolasko kar nekoliko zmotilo. »lep prej še precej sončen, sedaj že deževen dan. mislim, da je prav lepo, da je končno padlo nekaj dežja.« zadnje čase je bilo že precej sušno, kajti odkar je prišla v amsterdam, je bilo tistega dne prvič, da je padal dež. nekaj časa je nemirno buljila vanjo in si pri tem na kazalec navijala pramen las. blondinka pred njo je bila videti tako čudno sproščena, da je bilo ozračje med njima že prav smešno. »saj sva se zmenili za danes, ali pa sem zamešala datume?« je vprašujoče vprašala. vedno je vse pomešala, a v tistem trenutku to sploh ni bilo pomembno. pogovor med njima kar ni in ni stekel, kajti od takrat ko je pogoltnila tiste pomirjevalne tabletke, se je georgia kar nekoliko zbala zase in za svojo prijateljico. niti ni vedela kako naj ji reče, da bi se moralo vse to končati. le nemo je zrla v svoj krožnik hrane in s priborom brskala po njem.
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: canteen Pon Sep 26, 2011 6:52 pm
Georgie se je kar nenadoma pojavila in morala je priznati, da ni imela pojma, kaj je rjavolaska hotela od nje, zakaj je bila tam in ali je imela namen ostati dolgo. Ni vedela, če je sploh pri volji za druženje, a če je bolje pomislila, tako ali tako nikoli ni bila. Zakaj ni študirala filozofije? Zakaj ni nikdar prešla na trde droge? Zakaj je včasih sanjarila o tem, kako seksa s Seamusom, svojim nekoliko nesimpatičnim sostanovalcem? Zakaj se je sploh spoprijateljila z Georgie? Zakaj ni prekinila neumnih pizdarij s Sydom? Kako je sploh prišla sem? Povzdignila je pogled, ko je pričela Georgie govoriti in le s težavo se je koncentrirala na njene besede. Nekoliko je bila omotična, neprisotna, počutila se je kot tujek, nekdo iz popolnoma tretjega planeta, ki je bil tukaj izključno kot socialni eksperiment. Zakaj ni študirala sociologije? Psihologije? Zakaj je sploh študirala? Isto bi lahko bluzila doma, tako ali tako je bilo jasno, da ne bo nikdar dočakala normalnega življenja. Zakaj se je rodila v tako zafukani družini? Pri pizdi, zakaj je ni mati kar ubila, ko jo je rodila? Zadušila z blazino ali kaj podobnega.
Kljub temu, da so njene misli divjale, je bila povsem mirna. "Mhm," je pokimala, čeprav je ujela samo tisti izredno očiten podatek, namreč, da se je zunaj ulilo. Georgie je, tako se ji je zdelo, bila precej sproščena glede vsega. Všeč ji je bilo, da ji ni nabijala z moralnimi vrednotami in z idejami, da mora odnehati s tabletami, čeprav je večkrat v njenih očeh - nezavestno - uzrla kanček skrbi. Saj je bilo vse lepo in prav, krasno je bilo, da so se ljudje tako radi ukvarjali z njenimi problemi in ob tem odrinili svoje, a kljub temu, ali ji niso mogli dati jebenega miru, če so že imeli toliko osebnostnih kompleksov in podobnih pizdarij? Lepo prosim, če bi se vsi brigali samo zase, bi bil svet toliko lepši. To je jasno verjela in vedela je, da ima prav. Lahko bi ji nehali nabijati in se ukvarjali sami s seboj. Kot Georgie, ki zaenkrat še ni zatežila; čeprav je nekje čutila, da se bo to prej ali slej zgodilo.
"Zmenjeni sva bili za danes?" je počasi ponovila, ob tem pa s pogledom spremljala kapljice, ki so polzele po veliki stekleni površini in naredila dolgo tišino. Hotela je videti, katera bo prej; večja kaplja se je zataknila ob okno, ko je manjša hitela proti tlom - a nenadoma se je večja prerinila mimo ovire in ob tla sta udarili istočasno. Kakšen fenomen narave. Krasno. Končno se je spomnila, da je Georgie še vedno pred njo in da bi bilo smiselno odgovoriti. Spet se je srečala z njenimi očmi, ki so izžarevale določeno čustvo nekakšne zaskrbljenosti, a dokler ni rekla ničesar, je bilo vse v redu. "Morala sem pozabiti. Najbrž res," se je slabotno nasmehnila, ko je ozavestila, da to morda vendarle ni njen dan.
Nekaj časa je gledala proti Georgie, kot da je nekakšna psihopatka, nato pa končno zamežikala v mizo. "Danes je tako zmeden dan. Najbrž je vreme krivo," je zaključila, čeprav tega najbrž ne bi rekla, če bi upoštevala dekletove prejšnje besede, a kaj, ko so le-te enostavno letele mimo nje, kot da je pravzaprav ne bi bilo tukaj. Razmišljala je o tem, kaj bi lahko povzročilo njeno nenavadno voljo. Tablete so bile enake kot vedno. Vreme, po drugi strani, ni bilo. "Danes zjutraj je zmanjkalo sladkorja," je mimogrede načela, popolnoma resna, in pogled povzdignila proti Georgie, ki jo je še kar izpod čela opazovala na drugi strani jedilne mize. Sama pa je namrščila čelo, kot da bi ji celotna zgodba nekako ušla. Pred njo je stala prazna skodelica kave za s seboj. Prepozno za njene pojme. "Zato si je nisem skuhala. Kave," je pojasnila, saj ji je takoj postalo jasno, da Georgie ne more razumeti, o čem govori. "Morda je to krivo."
Morala je zveneti kot obseden drogeraš, ki že dolgo ni dobil šusa, počutila pa se je kot po kakšni slabi pijanski noči, ko ni bila samo fizično zmačkana, temveč tudi fizično. Ali pa morda kot takrat, ko jo je trava krepko udarila, če je skadila preveč. Misli je precej težko povezovala, težko je formulirala smiselne stavke in vse je iniciiralo na tablete, s katerimi se je zadevala.. A sama tega enostavno ni hotela in ni imela namena upoštevati. Po njenem so jo zgolj želeli oropati sreče, ko so ji rekli, naj se znebi pomirjeval. Neprivoščljivi kreteni. "Lep volumen imaš danes," je še mimogrede navrgla, ko si je končno prisebno ogledala Georgiino podobo in ugotovila, da njeni lasje izgledajo prav krasno. Samo njen pogled je bil zlovešč v svoji zaskrbljenosti - to pa ji vsekakor ni bilo všeč. Čutila je lahko, da bo izbruhnila z moralnimi tezami in teorijami, ki jih je vedno Agne zavračala preprosto tako, da je povedala, da nima interesa živeti zdravo in dobro in da je rada zadeta, ker je tako veliko bolj normalna, kot bi bila sicer. Morda pa bi tudi Georgie potrebovala kakšno tabletko..
tagged; georgie there is no word count. i know it's pretty short, sorry for that. :3 note; vem da je shitty, ampak sej komaj začenjava. ^^ georagne ftw! <3
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: canteen Sob Okt 01, 2011 9:29 am
AGNE! comment: sry for late, and really lame post (: words: 904
"A, no potem je bilo to verjetno prvič, da nisem zamudila. Saj me nisi tako dolgo čakala? " njene oči so bile polne skrbi in videlo se je, da jo nekaj mori. Bili sta prijateljici, a kljub temu Georgie o njej ni vedela skoraj ničesar. Jemala je tabletke, v kar sta jo prisilila njena starša in občasno se je smilila sama sebi. Ponavadi kadar sta se družili je bila vedno pod vplivom tistih svoji tablet, kar Georgie ni bilo niti malo všeč. Sama se jih ni želela dotikati, čeprav jo je enkrat prepričala v to in je bil tisti trenutek tako brezskrben in prijeten. Za nikogar je ni skrbelo, bilo ji je mar za vse skupaj. Skoraj tako, kot bi ravno skadila polno trave, le da so tablete pričele učinkovati šele po dobre pol ure. " Vreme nima tukaj veze. Kadar so ljudje slabe volje vedno krivijo vreme za to." je naveličano dejala in potiho občudovala njeno bledolično kožo. Omamni občutek in vonj hrane se je širil sem ter tja po jedilnici, da je postala že neznansko lačna. Ko je pričela govoriti o sladkorju in o kavi se ji je skorajda zvrtelo pred očmi. Vedela je, da ji bo morala čim prej povedati kar si misli o vsem tem s tabletami čeprav se ni čutila dolžna, ali pač? "Ja, kupiti bi ga morala. Meni kava zadnje čase sploh ne pomaga, če sva že ravno pri tem." je tiho zamrmrala in se pri tem izogibala stiku z njunimi očmi. Bilo ji je precej neprijetno, kadar je stresala tako nesmiselne stavke, čeprav jo je včasih še predobro razumela. Svet je zblaznel, vsem se mudi na vse strani. Ljudje so imeli včasih veliko časa drug za drugega, danes pa se nihče več ne ustavi in pogovori o svojih problemih. Pohvala o volumnu njenih las jo je precej šokiral, kajti to je bilo vse kar je imela reči. Z njo se nikoli ni mogla pogovarjati kot z ostalimi, kajti po pravici povedano ni bila ravno najbolj normalna. Po daljšem premisleku, kaj naj sploh naredi, se ji je nasmehnila in pokimala. "Mogoče bi bilo najbolj pametno, da ti povem kar ti nameravam povedati že nekaj časa." za delček sekunde se je zazrla v njen zmedeni pogled, ki je zrl naravnost vanjo. Videti je bilo tako zastrašujoče, da je odvrnila pogled in si oči prekrila z dlanmi. "Oprosti Agne, ampak tako ne gre več naprej. Ljudje te imajo za narkomanko in norico. Tvoje tablete ti ne pomagajo ampak vse skupaj samo še bolj poslabšajo!" pogoltnila je kepo sline in povesila pogled. "Ne razumem kako si lahko dopustila svojim staršema, da sta ti takole uničila življenje. In če ti je kaj mar zame, za svoje življenje in predvsem za cel svet prenehaj s tem. Lahko mi rečeš kako lepo je, ko pričnejo delovat. Prekleto stara si okoli dvajset let in če ne vidiš, da je vse samo slepa potka, ki te bo pripeljala na propada. Pizda!" je zaklela, ko se ji je po licu skotalila debela solza grenke žalosti. Bilo ji je žal. Žal za tako ljubko punco, ki si je uničevala življenje, in žal za njuno prijateljstvo. Le kakšna starša je morala imeti, da sta jo dobesedno uničila in spremenila v norico. Pogostokrat je premišljevala, kaj vse je morala božica preživeti ob norcih kot sta njena starša. Saj ne, da je bila nekoč normalna. Mogoče je bila, mogoče tudi ne. A skozi vsa ta leta življenja s tabletami, se je v njeni glavi najverjetneje nekaj premaknilo, da je postala drugačna.... Bolj čudna, nesamozavestna, tiha in nora. Nora v drugačnem smislu, kot si človek lahko sploh predstavlja. Georgie jo je včasih razumela. Vedela je kako močno je v sebi trpela. Želela si je smrti želela si je boljšega življenja. "Ne dovoli, da ti nekdo dopoveduje da si nora. Normalna si. Tako kot jaz in kot vsi drugi s katerimi se družiš. Saj ima vsak izmed nas probleme! Tudi jaz, čeprav sem videti kot angelček, brez kakršnekoli napake. Imam težave, ki jih ne potlačim na konec svojih misli in se ne zadanem samo zato, da mi je lažje pri srcu, v resnici pa moje težave sploh ne izginejo. Povem ti, prišel bo ta prekleti dan, ko boš izbruhnila in ti nihče več ne bo mogel pomagati, zato prenehaj sedaj, ko tvojih defektnih staršev ni tukaj in sem ob tebi jaz!" sedaj je skoraj že vreščala in ni je bilo treba ustaviti, kajti v zadnjem trenutku je utihnila in pogled zapičila vanjo. Bila je misli, da bo dekle pred njo vstalo in odšlo, a zaenkrat je še vedno sedelo pred njo in mirno - brez kakršnekoli sledi skrbi ali presenečenja- zrlo vanjo. Kot bi vse skupaj pričakovala in vedela, da bo Georgie izbruhnila. Z vilico je sem ter ta prekladala grah, ki ga nikoli ni preveč marala. Nato je v usta stresla nekaj krompirja in naredila požirek hladne vode zmešane s prahom cedevite. "Ne vem točno kaj si trenutno misliš o meni, ker te je precej težko prebrati. Oprosti mi, ampak želim le, da bi bila srečna. Da bi mogoče prvič v življenju občutila kaj se pravi biti normalen. Vse tisto kar sta ti natvezla tvoja starša je laž! Agne, vsak normalen fant bi se zaljubil vate, če le ne bi bila ves čas za drogirana z neumnimi tableti. Daj nekaj nase in občuti kako je biti brez nadzora staršev in tablet" je izdavila in s solznimi in žalostnimi očmi zrla v plavolasko.
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: canteen Ned Okt 02, 2011 7:37 pm
Nasmehniti se je morala njeni naivnosti. Mar ni razumela? Nikogar ni čakala, pač je sedela tukaj, kot je to prepogosto počela.. čakala je vsekakor ni. A kljub temu ji tega ni rekla, samo odkimala je na njeno vprašanje in se še širše nasmehnila, med tem ko so ji v glavi plesale misli o tem, kako je sploh mogoče, da je ne spregleda. Ali pa jo je morda že izredno hitro spregledala? V Georgie se je namreč večno nekaj kuhalo, to je čutila, vseeno pa ni na nič namigovala. Zdelo se ji je lepo, da sta se brez kakšnih posebnih zadržkov družili druga z drugo in žal bi ji bilo, če bi to izgubili. Vedela pa je, da bo nekoč rjavolaska izbruhnila. Bo to pomenilo konec njunega prijateljstva? Dvomila je. Na tabletah tako ali tako ni bila sposobna popizditi. Ali vendar? "Imaš prav," je pokimala, ko je Georgie pokomentirala izgovarjanje na vreme. Placebo efekt je bil enostavno preveč spoštovan - in zakaj? "Kava je klinčev placebo efekt," je zamomljala v odgovor, ko je rjavolaska, ki je sedela nasproti nje, potožila o tem, kako ji kofein več ne pomaga. Ja, res je bila še preveč odsotna, a včasih je imela enostavno preveč jasne misli. Kot recimo tole, o kavi. Vedela je sicer, da si bo morebiti čez pet minut premislila, toda vseeno je bil navsezadnje važen ta trenutek, zdaj. Kajne? Tako je trdil Epikur.
In v trenutku, ko je Georgie spet spregovorila, je bilo Agne jasno, o čem bo tekla debata - bolje rečeno, moraliziranje - in nekako je imela, še preden je dekle zares začelo, pripravljene vse odgovore, tudi take, ki so razkrivali veliko o njej in njenem življenju. Ne, rjavolaska še ni vedela vsega, čeprav si jo je Agne drznila oklicati za prijateljico - toda dejstvo je bilo, da je poznala samo posledice, ne pa tudi vzrokov. Narkomanka? Norka? Sama bi take stvari sicer parafrazirala, a ljudje se o njej niso pretirano motili. Ni je motilo, da so govorili za njenim hrbtom, dokler so govorili resnico. Če je šlo za laži, ki so krožile kot vrtinec po njenih študentskih sošolcih, je bilo huje. Tako pa je pravzaprav sploh ni motilo in ni razumela Georgie. Bi se morala truditi za spoštovanje ljudi, ki niso o njej imeli niti najmanjšega pojma?
Ničesar ni rekla in izredno mirno je poslušala besede, ki so se kar kotalile iz ust njene sogovornice. Vse je razumela - bila je dovolj trezna, da je njene monologe spremljala in dovolj odsotna, da je niso ranili. Katerima staršema? Sama pri sebi se je nasmehnila. Pravzaprav ni vedela, kdo je bil hujši - njena prava starša ali krušna, kajti oba para sta ji uničila življenje. Biološka že v izhodišču, krušna pa šele sedaj. Slepa potka? Morda res, a veliko boljša kot ostale poti, ki bi jo vlačile skozi okrutno življenje. Ne, njena prijateljica enostavno ni mogla vedeti, ker ni poznala prave zgodbe. Ni mogla vedeti o tem, kaj bi se z Agne zgodilo, če bi tablete zanemarjala. In namen ji je imela povedati - a najprej ji bo dovolila, da ji Georgie pove prav vse, kar je imela namen povedati.
Po licu se ji je zvalila solza, ki je Agne res ni razumela. Mar ji je toliko pomenila, da je lahko dekle čutilo moralno dolžnost do nje? Nemogoče, navsezadnje Agne ni znala biti ljubljena. Nihče ni zares vložil vanjo toliko volje, da bi se počutila, kot da je komurkoli na tem širnem svetu mar zanjo. Enostavno obupali so nad njo, ker so vedeli, da ni ravno vzorna pri prakticiranju življenja. Georgie pa je vendarle jokala. In ji govorila, da je normalna. Niti malo, a saj ni mogla vedeti. Zanjo je bila Agne samo še en zadetek na ulici, zgodbe pa, seveda, ni poznala. Vsak ima probleme. Fakt. In vendar je imelo malo ljudi tukaj probleme, kot jih je imela ona. Poznala je sicer tipa z rakavimi celicami, a on je vsaj čutil željo po življenju, ne glede na to, če je bil zadoziran, pijan ali trezen. In zaključila je s tem, da ji, če bo šla predaleč, nihče več ne bo mogel pomagati. Ob tem se je široko nasmehnila; kako naivno od Georgie. Že zdaj je bila obsojena na propad. Nikogar ni zares hotela na svoji poti navzdol in pravzaprav je bilo prav, da ni nikogar vlekla za seboj. Toliko pravična je bila.
Da bi bila srečna. Da bi občutila normalnost. Da ne bi nasedala staršem. Da bi jo vzljubil kak dober fant. Vse to je poznala, vse to si je občasno želela, a vedela je, da ji je toliko bolje sedaj, ko je pod vplivom. Nekaj časa je molčala in se nasmihala sogovorki, potem pa je počasi skomignila z rameni. "Ne morem odnehati, Georgie," je dejala, kot bi majhnemu otroku razlagala, zakaj se ne sme igrati z ostrimi kuhinjskimi noži. "Ne zaradi odvisnosti, ampak zato, ker sem brez tablet takorekoč mrtva." Dramatična pavza, ki je za nekaj trenutkov izvisela med njima, ji je prekleto prijala, a hitro je nadaljevala, da je Georgie ne bi prekinjala, kot tudi Agne ni prekinjala njenih monologov. Osnovno pravilo vljudnosti, ki ga je Agne ob takihle pogovorih spoštovala.
"Moja krušna starša sta mi samo hotela pomagati s tem jebeno velikim kupom zdravil." Namuznila se je in jo pogledala naravnost v oči. "Prirojeno imam depresijo. Moj oče je bil manično depresiven, mati pa tudi. On se je ubil s tabletami, ona pa je naredila pravi spektakel, ko sem prišla domov in je takole visela iz ograje na stopnišču. Očim je kreten, a s tabletami vsaj nimam konstantne želje, da bi se nekje nekako ubila ali poškodovala." Skomignila je z rameni, na obrazu pa še vedno držala nasmešek. In če je že bila iskrena.. "Ker se vsake toliko odločim in si tu in tam prerežem kožo in izvajam bolane pizdarije s krvjo. Rišem risbice po svojem telesu in take bedarije. Saj je res fino, samo, da je dejansko nevarno. Tablete me držijo nazaj, ker sem večinoma preveč zadeta, da bi počela neumnosti."
Spraševala se je, kako bo dekle odreagiralo; če bo morda potočila kakšno solzico ali če se bo morda prestrašila, če bo morda besno odvihrala stran.. Zares jo je zanimalo. "Lahko bi imela krasnega fanta in normalno življenje, ja, če bi se rodila v drugačnih pogojih. Tako pa lahko fukam samo s spolnimi maniaki in se družim samo s takimi, ki so pripravljeni sprejeti dejstvo, da sem nora. Jebeš," je končno skomignila in segla po praznem lončku pred seboj in ga zavrtela med tresočimi prsti. "Boljše se počutim, če me ni tukaj." Ne, ni mislila fizično, pač pa mentalno. Enostavno je težko trpela vso težko realnost sveta in ljubila je, ko ji je lahko pobegnila. Živela je za take trenutke in četudi tega Georgie najbrž ni bila sposobna razumeti.. se je njej zdelo še prekleto logično.
tagged; georgie there is no word count. note; OH THIS IS SO GREAT. <3
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: canteen Tor Okt 04, 2011 7:27 am
AGNE! comment: here it is, a shorte one (pišem med poukom...) words: no counting, short (:
Nekaj časa jo je z žalostnim obrazom opazovala, kajti ni imela pojma kako naj reagira na vse to. Ob njeni zgodbi jo je z opdprtimi usti opazovala in pri tem spustila solzo ali dve. "Popolnoma te razumem, a mislim da je vsega skupaj preveč. Če bi imela kakšno upanje in kaj storila bi se kmalu vsega skupaj odvadila." je nerazločno zamomljala in pogled upirala k tlem. Verjetno je čutila ponižanje, kajti njena skorajda najbojša prijateljica je imela ogromne težave iz katerih se nikakor ne bo zlahka zvlekla. "Poslušaj me." je sedaj z lažjim srcem rekla. "Pomagala ti bo kolikor bo le treba. Če bo treba odpotovati, iti k sepcialistu. Jaz sem tukaj in pripravljena sem na vse, da ti bo le lažje v življenju. Meni ni težko pomagati, toliko težje pa mi je gledati človeka, ki ne ve kaj bi sam s sabo in se utaplja v gori problemov. Zato sem tukaj, da ti pomagam. " ko je govorila o svojih stapih in o vsem o čemer pravzaprav ni imela pojma, se je šele zavedla kako malo sloh ve o njej. Zamežikala je ter se zazrla skozi okno, kjer se ej za oblaki že pokazalo bleščeče sonce. Kapljice debelega in težkega dežja so se počasi pričele sušiti in na dan je prišlo sonce. Daleč daleč za obalki se je pričela kazati mavrica, taka, kakršne Georgie še ni videla. Bilo je tako lepo, tako romantično. "Ja, ne vem točno kaj naj rečem na vse to. O tebi v resnic vem malo, skorajda nič. Verjetno samo povrhnjico vse zgodbe, kar mi ni všeč. A verjetno ima vse to svoj namen, ker mi ne želiš zaupati, je tako?" je dvomljivo vprašala. A bilo ji je mar za to, ali ji zaupa ali ne. Všeč ji j bilo kadar so bili ljudje z njo odkriti, ne pa kadar so ji lagali ali pa jo opravljali za hrbtom. "No, jaz pa ne. Všeč si mi in štejem te za najboljšo prijateljico. In mislim, da mi ne bi bilo najlažje če te kar ne bi bilo." nekaj časa sta nemo strmeli ena v drugo. Tiho je stegnila svojo roko proti njeni in se je dotaknla. "Verjemi mi, ljudje te imajo radi. Tako kot te imata tvoja starša, ki sta ti kot vse kaže le želela pomagati. In če si res tako zelo zelo nevarna kot misliš, da si.... No, potem bom pazila nate, da komu ne storiš kaj žalega." pokazala ji je jezik in se spačila. "Samo poskušaj, da meni ne boš storila kaj nesramnega in žalega." glasno se je zasmejala, da so se ljudje z vse jedilnice zazrli vanju. A ni j bilo neprijetno, sploh ne. Ob Agne se je počutila drugačno, prijetno in čudno, kar pa ji ni bilo niti najmanj smotano. Nagrbančila je čelo in se pri tem nasmehnila. "Pokaži mi sedaj že tele tvoje tablete, zaradi katerih bi se skorajda skregali." je veselo ukazala in se pri tem počutila že nekoliko bolj . Verjela je vanjo, in verjela je v vse ljudi. In če si je kdo kaj zaželel imeli pri tem močno željo, je verjela, da je vsega tega zmožen. Globoko v njej se je porodila majhna želja, da bi občutila kako je, ko si pod vsem tem vplivom. Ko ti nek drug glas v glavi govori kaj storiti in ko ti je vse tako lepo, da se vedeš odštekano in čudno. A potem se je zavedla, kakšne misli so se ji podile po glavi in se je samo zvito nasmehnila. "Prenehajva s tem trapastim pogovorom. Kako si? Si že naredila vse eseje, ki so nam jih ravnokar naložili? In na katere izpite sploh nameravaš iti?" počutila se je pomirjeno.
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: canteen Sob Okt 08, 2011 3:21 pm
Georgijine besede so bile zdaj že tako daleč stran, da jih ni slišala - ne zato, ker je ne bi zanimale, pač pa zato, ker je vedela, da dekle kljub vsem dobrim namenom blebeta največje bedarije. "Ne govori neumnosti, Georgie," jo je zavrnila, še preden je zares spregovorila in kljub temu je dovolila, da je rjavolaska nadaljevala svoj moralni evangelij, ki Agne zares ni zanimal. Dekle ni imelo pojma, kaj se namreč zgodi z Agne, ko pomirjevala niso v njenem sistemu in dvomila je, da si je sploh želelo videti. Le malokdo bi si kaj takega želel, ker bi njeni samomorilski kriki in udarci v neprijeten položaj spravili še najhujše psihopate. "Nočem nobene pomoči, prav? Prav fino se počutim v svojem stanju in ne rabim dodatnih specialistov, da mi povejo, da sem zjebana." je dejala, tokrat z resnejšim tonom, ne več tako prijaznim in zasanjanim, zaradi česar je bil prehod na tak način govora precej udaren. Sploh pa je dvomila, da ji dodatna pomoč psihiatrov lahko kaj pomaga. Vedela je, da bi jo samo označili za prizadeto in morda strpali v kakšno kliniko, kjer bi se ji na koncu res zmešalo in bi se nekje obesila ali si preprosto prerezala žile, ko bi se takega življenja naveličala.
Namrdnila se je, ko se je Georgie pozanimala, ali je vsemu botrovalo to, da ji Agne enostavno ne zaupa. Kaj je sploh bilo zaupanje? Naj bi ji v tem kratkotrajnem prijateljstvu zaupala prav vse bolečine, ki so ji parale njeno zamrznjeno srce? Georgie ji je bila sicer všeč, vsekakor pa ji ni bila tako zelo všeč, da bi ji ob naključnem srečanju izlila vso življenjsko zgodbo. Pizda, to se navsezadnje sploh ni delalo! Ni bilo po bontonu, ni bilo prijazno niti prijetno in precej verjetno je bilo, da bo ljudi pripravilo do solz - tako kot njeno rjavolaso prijateljico. "Tukaj ne gre za nobeno zaupanje, Georgie.." je dejala, a rjavolaska je že nadaljevala z nečim, kar je za trenutek premaknilo njeno hladno srce in ko je končala in sta samo zrli druga v drugo, je bilo tako, kot bi na novo spoznavala kak del družine ali kaj takega. Po dolgem času ji je bil spet nekdo blizu. Odprla je usta, rekla pa ni ničesar, zato je Georgie spet nadaljevala s svojim moraliziranjem. Trenutek je šel mimo.
Med tem, ko je rjavolaska govorila, je Agne s prstom risala majhne krogce po mizi, ko je obmolknila, pa je končno povzdignila pogled in se zazrla v njene pomirjene oči. Ni je sicer hotela dodatno vznemiriti, morala pa je to reči, zato se ni zadrževala: "Če me ne bi rada izgubila, potem mi ne poskušaj pomagati. Nočem sprememb." Nato je spet pogledala proti mizi, kjer so njeni tanki prsti spet pričeli risati kroge, s čimer se je, očitno, lahko pomirila. Opazovala je, kako je za njenim prstom za sekundo ali dve ostala sled, potem pa popolnoma izginila, dokler ni ponovno s prstom zdrsela po isti liniji. Kakšne neumnosti ji je natvezila Georgie. Ne, ni hotela sprememb, ni hotela specialistov, ni hotela zaskrbljenih prijateljev. Želela si je samo svoj lasten mir in preproste, sproščene pogovore o popolnoma nepomembnih pizdarijah. V trenutku, ko je nekoga skrbelo zanjo, je bilo prijateljstvo krepko na kocki.
"Nimam jih s seboj," je medlo odvrnila, ne da bi jo pogledala, čeprav je vedela, da bo prijateljica ujela njeno laž. Če si odvisen imaš svoje medicine vedno s seboj, ne glede na to, kje si in kaj počneš. Iz kroženja je svojo dinamiko prstov spremenila v lahno tapkanje in končno je povzdignila pogled. Georgie je gledala naravnost vanjo, kot bi jo prebirala, kot bi razumela sleherno njeno misel. Počutila se je popolnoma razgaljeno pred obsojajočimi očmi in občutek je bil precej moteč. Ni ji bilo neprijetno, samo izredno jo je motilo, da je bila obravnavana kot zločinka. Hvala bogu, da je bila zadeta, sicer bi se dejansko počutila izredno neprijetno; tako pa tega občutka že vrsto let ni izkusila. Ali ni bilo ravno zato tako krasno biti genetsko pogojen samomorilec? Duševne bolečine enostavno nisi poznal. Takorekoč je šlo za popolno življenje. "Morda jih prinesem naslednjič, da jih preizkusiš in vidiš, da niso nič drugega kot sredstvo za sprostitev," je dejala, da bi se lažje izmuznila svoji laži.
Potem pa je Georgie spretno spremenila temo in vsekakor ji je bila Agne še preveč hvaležna. Rahlo se je nasmehnila in prenehala s tapkanjem po mizi, nekoliko tresoče roke pa položila na svoja stegna. Kdo bi si mislil, da jo je takle pogovor lahko celo razburil? "Mmm, z nalogami sem že zaključila, imamo pa v kratkem zgodovino starih civilizacij na izpitu.." Skomignila je z rameni, saj se zares ni pretirano bala izpitov. Toliko trezne glave, da je opravila s pozitivnim, je vselej imela, za všije ocene pa je bila sicer hvaležna, vsekakor pa ni delala zanje. "Kako pa je s teboj?" se je pozanimala zgolj iz vljudnosti, ker so jo ponavadi pogovori o faksu dolgočasili, razen, če se je dejansko dogajalo kaj zanimivega.
tagged; georgie there is no word count. note; oh, yours is fine, i'm sorry for my lameness. ><
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: canteen Ned Okt 16, 2011 3:04 pm
comment: nepričakovano sem končala. mislim, ne vem točno kakšen razlog tiči v tem ampak pogovor je postajal čisto običajen (kakršen pa ne želim da je). če želiš jaz bi bila vsekakor vesela, da nadaljujeva kakšno drugo srečanje kje drugje. kakšen večer, ko bi se obedve zadeli z njenimi tabletkami? ja, mislim da bi bilo to res awsome. ja no pač odpiši pa potem lahko nadaljujeva. georagne
Po svoje je razumela vsako njeno besedo. Bit ljubljen, biti neljubljen, saj sploh ni bilo važno! Ta prekleti svet te je znal precej dobro posrkati vase in preživeli so samo najmočnejši. Tu ni bilo razloga za strah pač pa za boj, in če tega nisi znal si lahko znorel, kot je to storila Agne. In potem, ko sta se pomenkovali, oziroma bolj kot ne spregovorili nekaj bornih besed glede tablet se je rjavolaska šele pričela zavedati, da je precej hudo če se ne znaš dobro obvladati. "Hey, poslušaj me, vseeno mi je glede teh tablet. Dobro to je bila pač laž. Ni mi vseeno ampak znam potrpeti in tudi to stvar bom požrla." je porazno priznala in na njenem obrazu se je čarobno zarisal zmagoslavni nasmešek. Končno je bila ta stvar z blazinicami postlana in postavljena na stran. Ni jima bilo več potrebno govoriti o njej, kot Georgie ni več čutila bremena, ki ga je dan za dnem nosila s seboj. Na ponudbo je kaj hitro pozabila, kajti bilo ji je vseeno ali se je glede tablet zlagala in ji jih preprosto ni želela dati, ali pa jih je res pustila doma. Verjetno je bila prva možno vseeno bližja, kajti odvisnik brez tablet pač ni in ni mogel živeti. A vseeno je misli skušala pregnati in se zaposlila s hrano. Njen krožnik je bil skorajda prazen, ostal ji je le grah in malo krompirja, do katerega ji pač ni bilo. Odrinila je pladenj in vase zbasala puding, ki je bil mišljen kot sladica. "Zanič." je tiho zamomljala, bolj sama zase, kajti ljudje niso marali tistih, ki so se vedno pritoževali nad vsemi. In tej predstavi je bila Georgie bolj in bolj podobna, kajti zadnje čase so se njena razpoložljivost, obnašanje in predstava o svetu precej spreminjali. Pogoltnila je puding in pri tem zaprla oči. Dom. Družina. Prijatelji. Vsi tisti, ki jih je poznala že od malih nog. Včasih se je zamislila, koliko ji družina sploh pomeni. Kajti zadnje mesece je v Amsterdamu preživela precej bolj zabavno kakor prej. Hodila je ven, se zabavala s fanti in dobila nove prijateljice, kamor je spadala tudi plavolasa Agne. Na družino je popolnoma pozabila, kajti zanje ni bilo časa. Pravzaprav pa bi bilo neumno govoriti o zabavah in o tem kako živalsko je seksala prejšnjega dne, s svojo mamo, ki je tako ali tako odkar je prišla v Amsterdam ne razume najbolje. Bili so za časom. Puerto Rico je bila pač državica daleč stran, sama zase, kjer ljudje niso vedeli kako živijo daleč stran. Sama je tud sestopila v prihodnost, tja kamor je pač želela. Stran. "Ah izpiti. Zame je to še prihodnost." je zanergala in privzdignila obrvi. Njene prečudovite oči so se ozirale po prostoru, h obiskovalcem ki se jih je tedaj že trlo. Vsekakor jim ni posvečala preveč pozornosti, kajti zanjo niso bili več kot samo tujci, ki so se znašli v istem prostoru kot ona sama. "Zadnje čase se mi ne da preveč učiti, sploh pa zakaj, ko pa je do izpita že skoraj cela večnost? Delala sem nekaj referatov in esejev za katere sem celo dobila nad 8. Kakšne imaš pa ti ocene?" je vprašujoče vprašalain in ji z nasmeškom v očeh pomežiknila. Pogovor med njima je postajal precej običajen, dolgočasen tak kakor je bil ponavadi med ljudmi, ki niso vedeli kaj naj sami s sabo. "Poslušaj morala bom iti." se je skušala izgovoriti "Verjetno bi bilo lepo, če se še kaj vidiva, ne?" nasmešek na njene obrazu je kazal, da s tem misli resno. Saj ni nameravala oditi kar tako, a vseeno je čutila, da je to pač nek konec enega izmed mnogih srečanj. Ni ji imela ničesar več za povedati, in ji pokazati, kajti vsa čustva ki jih je izlila samo zadnjo ... no sedaj so minila. In čutila je, da je kot prijateljica storila vse kar je bilo v njeni moči. Več ne bi mogla, ali pa tudi ni želela. Vseeno. Stol je porinila h mizi in nase stlačila jakno. "Se vidiva." je še rekla nato pa se obrnila in odšla. Pladenj je postavil tja kamor drugi, na poseben voziček temu namenjen. Pogled je še enkrat usmerila k litvanki, ki je sedela ob oknu in strmela vanj. Le kaj si je mislila o njej? Jo je imela kljub mnogimi ostrim besedam in pametovanju še vedno rada? Jo je sploh kdaj imela? Stresla je glavo, da so ji lase padli čez ramena vse do prsi. Nakodrani, zmršeni in neurejeni so ji bili všeč. Potem pa je odprla vrata jedilnice in tiho kot kakšna prikazen izginila v študentsko življenje v Asterdamu.
KONEC!
Nazadnje urejal/a georgie sorrento Pet Nov 11, 2011 8:11 pm; skupaj popravljeno 1 krat
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: canteen Sob Okt 29, 2011 5:43 pm
Nasmehnila se je – ker je bilo jasno, da je svoje dosegla. Georgie ji bo lepo dala mir glede tablet, kar je bilo gotovo zelo zaželeno; en zateženec manj, le kdo si tega ne bi želel? Agne pa sploh, glede na njeno stanje. »Fino,« je pokimala, zavedajoč se, da je zmagala v tejle bitki. Pa saj že prej ni bilo dvomov; četudi bi Georgie vstala, vrgla svoje stvari po tleh, da bi ropotalo po jedilnici in besno odkorakala, bi bila še vedno zmaga Agneina. Marala je Georgie, sploh ni bilo dvoma, a če bi jo izgubila, iskreno ne bi ravno umrla od žalosti. Šlo je pač za življenjsko situacijo – in če ljudje niso sprejemali njenega sistema, si ga niso niti zaslužili. Bilo ji je gladko vseeno, za koga je šlo; če je bil to njen prijatelj ali naključni mimoidoči. Enostavno morala si je najti ljudi, ki so se znali prilagajati – in Georgie se je znala. Tako preprosto je bilo vse skupaj.
Zanič. Georgie je bila zanič. Kako neprijetno; morda bi ji morala kako pomagati, kajne? In v trenutku je vedela, kaj bo počela ta vikend; Georgie bo poklicala k sebi, jo zadela, da se ji bo mešalo in ji pomagala, da se bo dekle bolje počutilo. Kajne? To je bilo potrebno, če si se štel za nekega prijatelja. Sicer je pravkar slišala, kaj si dekle misli o tehle zadevah, a prepričana je bila, da bi rjavolaska zamenjala mnenje, če bi le poskusila tole njeno drogo in če bi jo ta droga zadela na pravi način. Morda pa je bilo to zares potrebno.. da ne bo samo sprejemala njenega načina življenja, ampak ga bo tudi razumela. Na njenem obrazu se je prikazal hudomušen nasmešek, ko si je predstavljala, kako bo zadeta uživala. Agne je bila navsezadnje vajena občutka; ona pa ni poznala te vrste zadetosti in ljudje, ki jim jo je Agne predstavila, so bili praviloma izredno navdušeni nad njo. »Sorazmerno dobre,« je medlo odgovorila, ko jo je iz oddaljenih misli odneslo Georgijino vprašanje. Vseeno ji je bilo za ocene, štipendije tako ni imela in navsezadnje je bil zanjo cilj samo ta, da izdela faks, ne glede na to, s kakšnim uspehom ga izdela.
Agne je bila namreč tipična flegma, vsaj kar se tiče izobraževanja. Bila je izredno nadarjena, to vsekakor, a tega enostavno ni znala pravilno izrabljati. Učila se je bolj malo, ocene so nekako padale, vedno pozitivne, to brez dvoma, a bolj zaradi njenega talenta kot zaradi njenega dejanskega priučenega znanja. V osnovni šoli so ji govorili, da s takim delom ne bo naredila srednje šole; pa jo je. Na srednji šoli so ji govorili, da s takim delom ne bo naredila faksa. Pa ga je zaenkrat zares uspešno izdelovala. Take vrste grožnje so bile popolnoma nesmiselne in nikdar se ni zares menila zanje; nadarjenost je bila dovolj.
»Oh.. že..« je zamomljala, ker ni vedela, kaj naj bi ji pravzaprav rekla. Navsezadnje se je odločila, da odhaja; naj bi jo zadrževala nasproti njeni volji? Vsekakor ne, ni bila tak tip človeka. Sploh pa se je sama prav tako počutila, kot da bi morala morda v študentskem domu nekoliko zalekniti. Dež je ponehal in če bo pohitela, je bila prepričana, se tudi ne bo znova pričel in mirne volje se bo v stanovanje, kjer jo bo morebiti čakal naveličani Seamus, vrnila popolnoma suha. Ugajalo ji je, da bo lahko odšla, kajti nekoliko se ji je vrtelo in komaj je čakala, da bo za nekaj časa – morda za uro, morda do naslednjega dne – zatisnila oči. Pogrešala je pravi počitek. »Seveda se bova videli,« se ji je nasmehnila, zavedajoč se, da se bosta najbrž res. In da bo tedaj Georgie res razumela. In ko bo razumela, bo hotela še in še. In končno bo na njeni strani. »Uživaj, Georgie,« je dejala, ko je dekle že odhajalo in se smejala predse, potem pa se tudi sama počasi pobrala iz klopi in se počasi, zasanjano napotila proti sobi.
tagged; georgie there is no word count. but it's supershort. note; i know it's bullshit, but fuck it. in bova vidli, kako bova dalje, jaz ne bi skupnega zadevanja, preprosto zato ker se agne trenutno zadeva z vsemi ostalimi povezavami.
