oh, kako zelo je oboževala amsterdam. sicer se v aprilu ni ravno kazal v svoji najboljši luči, navsezadnje ji dež ni bil ravno najbolj pri srcu. saj je imel neko svojo čarobnost, kot fotografinja je to znala ceniti, a po drugi strani je bila dokaj praktičen človek in dež ti je resnično lahko uničil marsikateri načrt. če si to pustil seveda. sama se ni dala preveč motiti, po ulicah se je sprehajala kar brez dežnika, ni je kaj dosti motila, če se je zmočila - mehkužnost vsekakor ni bila ena izmed njenih slabosti. tako je imela roka v žepih in si med hojo lahkotno požvižgavala znan napev. 'the sun is shining, come on get happy...‘ bila je dobre volje, a tako je bilo ponavadi. ni se obremenjevala s stvarmi, živela je iz dneva v dan... ja, to je bila lotte. sovražila je načrtovanja za prihodnost, to je za njo popolnoma uničilo čarobnost presenečenja in vzemirjenja ob novi stvari. z rahlim škrtom so se vrata pod njeno roko vdala in stopila je v majhno, a ljubko kavarno, ki je bila ena izmed njenih najljubših v mestu. biti domačin je bila velika prednost, ker je imela vse življenje čas, da je raziskala vsak najmanjši kotiček, ki bi znal biti zanimiv, ko so se s prijatelji skrivali naokoli ali počeli kaj podobnega. tako je bila ena izmed redkih, ki je vedela, da boljše vroče čokolade, kave ali čaja, ne boš dobil nikjer drugje, pa čeprav je bila tukaj cena smešno poceni in obiskanost zelo majhna, zaradi nekoliko neumne lokacije. le ta je bila namreč globoko v notranjosti mesta, skrita v eni izmed stranskih uličic amsterdama. sicer si lahko dobil tukaj tudi nekaj drugih, zanimivih stvari, a vsaj tokrat je to ni ravno zanimalo. nasmehnila se je natakarici, ki jo je že poznala, tukaj je bila namreč kar pogosto, in si izbrala mizico v kotu, njeno običajno mesto, kjer je skozi okno videla kako so dežne kaplje neumorno padale in ljudje hiteli sem ter tja. videti je bilo, da se vsem nekam mudi. sama je iz nahrbtnika, ki ga je imela s sabo izvlekla knjigo ter se povsem sproščeno in umirjeno posvetila branju. naročila je še skodelico najljubšega čaja in kot ponavadi je zraven dobila še nekaj peciva. iz skodelice se je kadilo ter omamno dišalo, da se sploh ne bi mogla upreti, tudi če bi želela. branje je bilo ena izmed stvari, ki so ji bile pri srcu že od malih nog, ko sta jo starša puščala samo doma in se je pač morala znajti kakor je vedela in znala. velikokrat se je vtihotapila v njihovo ogromno knjižnjico in med policami poiskala kako zanimivo zgodbo, ta razvada pa je ostala vse do danes. nekaj časa je tako uživala, ko je skozi vrata stopila znana postava. obraz ji je prešinil širok nasmešek in na hitro mu je pomahala, da bi pridobila njegovo pozornost. alexander je bil njen dober prijatelj, ki ga je spoznala ob začetku njegove izmenjave. bil pa je tudi nepoboljšljiv ženskar, zaradi česar sta si bila velikokrat v laseh. vse prijateljstko se razume. ni si mogla kaj, da ga ne bi dražila vedno, ko je imela to možnost. »alexander, kaj pa ti tu?« se mu je nasmehnila ter pomignila naj prisede. »nisem vedela, da zahajaš tudi v kavarne, a ni tvoje naravno okolje bolj kakšen nočni klub?« ga je malce zbodla, pri tem pa pospravila knjigo. »razen, če se boš spet hvalil s tem koliko si jih položil v zadnjem tednu, kar pa že tako ali tako veš, da me ne bo ravno impresioniralo,« mu je še rekla in se namuznila. morda bi komu zvenelo zlobno, a vedno ga je rada dražila. pa saj je vedel, da ga ima vseeno rada, njegovega početja pač ni najbolj odobravala, navsezadnje je bila le predstavnica nežnejšega spola.

alexander je bil še vedno povsem neka, kot točno tistega dne, ko ga je prvič srečala, kar je bilo nekje na začetku njegove izmenjave. takoj sta se razumela, čeprav je bil rjavolasec resnično eden izmed največjih ženskarjev, kar jih je lotte poznala. prav gotovo je spal z večimi ženskami, kot jih je sama sploh poznala. poleg tega pa sta se velikokrat z veseljem zbadala, a nje to ni kaj dosti motilo. pravzaprav jo je vse skupaj prav zabavalo. ja, bil je ravno to. zabavna družba, rada je bila v njegovi bližini, poleg vsega pa je bil še čeden - kar sicer ni bilo tako pomembno zanjo, a škodi pa menda ne? narahlo se je namrščila ob njegovem nazivu 'lepa dama‘ to namreč vsekakor ni bilo nekaj, kar je rada slišala, prej ji je šlo na živce. tako kot mična gospodična ali podobne oslarije, a najbrž se je alex tega še predobro zavedal in jo tako klical ravno zaradi tega. vseeno se mu je nasmehnila in se zahvalila za rogljiček, ki se ji bo vsekakor prilegel. »pravzaprav je to eden izmed mojih ljubših kotičkov v amsterdamu. nadvse premalo cenjena kavarnica, se ti ne zdi? ko nisem kje zunaj, se najraje zadržujem tu, kar se ti vsekakor ne bo zdelo nenavadno, ko boš napravil požirek te njihove kave - odlična je,« mu je rekla in pomignila proti njegovi skodelici. »čakaj... verjetno nisem prav slišala,« je znalašč zaigrala prav smešno zaigrano presenečenje in se trudila prikriti smeh. »imaš vročino, kaj?« svojo dlan je položila na njegovo čelo ter igrala zaskrbljeno dušo, ki mu je ravnokar izmerila temperaturo. »torej so tvoje tehnike osvajanja malce ostarele med nizozemskimi dekleti, kaj?« ga je še malce dražila in narahlo dregnila v ramo. »ali pa se je sam alexander fielder celo zaljubil in odločil postati zvest? kajti v tem primeru mi moreš dekle vsekakor predstaviti, uspel ji je pravi čudež,« se je zasmejala, pri tem pa si popravila koder las nazaj na svoje mesto. v resnici je kar težko verjela, da je bilo to res - poznale je moške, kot je bil tale pred njo in ti so se res težko zaljubili. »jaz sem super, saj veš... živim iz dneva v dan in se trudim čim manj sekirati glede malenkosti,« je skomignila z rameni. v resnici je bila dokaj preprost človek, ki so jo osrečile že zelo majhne zadeve, kot je bila preprosto dobra družba. seveda je imela tudi nekaj skrbi, ob tem ji je še posebej v misli padel en določen temnolasec, a o tem ni želela razmišljati ali se glede tega obsesirati. le na trenutke, ko je bila obdana s kakimi tujimi ljudmi, kjer je bila še vedno nekoliko zadržana, takrat je odplavala v neke svoje svetove in se prepustila toku misli. sedaj pa je bila v družbi zabavnega sogovorca in ni mislila pustiti, da bi jo naenkrat zajela melanholija. »verjetno je zdaj trenutek, ko pričakuješ, da se bom delala vso ogorčeno in zahtevala, da takoj ugasneš to stvar, kaj?« se je nekoliko namuznila, preden je nadaljevala. »no, pa ne bom - pravzaprav bi te prosila, če bi daš kakšno, jaz sem škatlico, skupaj z vžigalnikom pozabila doma.« cigareti so bili vsekakor ena izmed tistih njenih slabih razvad, česar se je sicer zavedala, a se je ne bi mogla kar tako otresti. »kako si pa ti? že dolgo se nisva slišala. kako ti gre kaj pisanje? si v amsterdamu že kaj bolj domač ali bom morala v kratkem igrati kakšnega vodiča?« mu je izstrelila nekaj vprašanj ter počakala, da odgovori. saj ne naletiš prav vsak dan na starega znanca, to je želela izkoristiti. bilo je prav zabavno kako zelo se je lahko spremenila v pravi družbi. it tihe miške, ki v kotu bere knjigo, se je lahko ob pravemu človeku v hipu spremenila v sproščeno dekle, ki se je veliko smejalo in govorilo. takšna je bila večinoma okoli svojih prijateljev, pa naj je bilo to preprosto v kavarni, tako kot zdaj, ali pa zunaj, ko so igrali nogomet ali kaj podobnega. to so bile stvari, ki so ji na obraz prinesle nasmešek.