Bilo je po prvem predavanju na Amsterdamski univerzi. Celotna ura in pol predavanja ni bila nekako nič posebnega, prej dolgočasna kot zanimiva. A to je pravzaprav tudi pričakoval na prvi uri. nepotrebno govoričenje brez glave in nog, nizanje podatkov, ki naj bi bili pomembni. Saj je res – nekaj stvari so že morali vedeti, vendar je vse skupaj bolj spominjalo na prvi razred. Kakorkoli, za tisti dan je s predavanji opravil in to pomeni, da ima še natanko pet ur preden se odpravi v posteljo (če gre spat ob enajstih), ura je bila namreč sedem. Ni imel pojma kam bo vtaknil svojo rit, zato se je sprehodil po sprehajalni poti proti svoji sobi. Na poti je videl enake stvari kot prvi dan, ko se je v kampus pripeljal s taksijem, le da je zdaj opazil več podrobnosti. Tako je recimo opazil, da se zraven knjižnice nahaja še kavarna in da mora biti v stavbi precej knjig, če je v celoti namenjena knjižnici. Bila je namreč ekstremno velika, kar se je Christopherju zdelo precej zanimivo. Knjižnice so mu prirasle k srcu že v New Yorku, v sirotišnici pa z njimi ni imel preveč izkušenj, če odštejemo tisto ušivo šolsko, v kateri je bilo mogoče celo sto knjig. Uprl se je na steklena vrata, ki so popustila pod njegovo težo. Vstopil je v predverje in kot je kazalo knjižnica v stavbi ni zavzemala vsega prostora. Tu so bile očitno še neke pisarne, prostori namenjeni raznim krožkom (med drugim pevskemu zboru, likovnikom in fotografom ter drugim), stranišča in verjetno še kaj. Povzpel se je po stopnišču navzgor in če je pravilno štel, so se stopnice končale v tretjem nadstropju. Hodnik je bil poln vrat z nalepkami, ki so obiskovalcem sporočale kaj se za njimi nahaja. Tam pa so bila tudi vrata brez napisa, Christopher je pogledal levo in desno, da bi se prepričal če ni nikogar v bližini in smuknil v majhen prostor na drugi strani vrat. Kar je delal mu ni bilo niti najmanj podobno, navadno ni drezal v nepoznane reči in rinil v težave, a je ob enem pomislil, da je tukaj drugi Christopher. Tu (skoraj) nihče ne pozna njegove zgodbo in tudi on ne pozna njihovih. Tiho se je nasmehnil in splezal po majavih lesenih stopnicah navzgor. Vodile so na podstrešje, kar je bilo pravzaprav precej logično. Sklonil je glavo, da bi lahko stopil na ravna tla in se razgledal po sorazmerno velikem podstrešju. Skozi prostor so sevali snopi žarkov, ki so prodirali skozi rjuhi, ki sta bili razobešeni čez dve majhni okni. Prostor je bil nekako … magičen, poln pozabljenih starin, knjig, vinilnih plošč, pohištva, oblačil, učiteljskih pripomočkov in drugih predmetov. Čarobnih krajev se ne da narediti, lahko jih samo odkriješ. In Christopherju se je to ravnokar posrečilo.
Stopil je nekaj korakov naprej in pogledal za veliko omaro in se že v naslednjem trenutku zavedel, da ni sam.
Prekleto, si je mislil in pogledal proti luštni rjavolaski, ki je z odsotnim pogledom sedela na stari žimnici.
»O, sori, nisem vedel da imam družbo,« je izjecljal. »Motim?«
Natančneje je premeril rjavolasko in se nerodno prestopil. Rekla ni ničesar za to se je odločil, da bo ostal in sedel je kakšen meter stran od nje.
»Lep dan, kajne?« je izustil, ker drugega ni imel reči. »No, saj lahko sediva v tišini,« je končno rekel in se odločil, da bo raje utihnil. Enkrat v življenju se odloči, da bo storil nekaj izven njegovega okvirja, pa se vsa stvar izkaže za očitno napačno. Po drugi strani pa – saj to je poanta izmenjave. Da narediš nekaj novega, okusiš neznano, spoznaš nove ljudi, ni tako?

počutila se je otopelo. nikoli si ni mislila da bo tisti patetičen človek, ki bo v bistvu po eno tedenski zvezi padel v nekakšno depresijo, a lahko je krivila vsaj malce njeno bipolarno motnjo. že prej, ko je bila v bistvu z dominicom je lahko čutila otopeli občutek, samo da ga je puščala na strani, misleč da ni tako resno in se smejala ljudem, ter dajala občutek da je vse normalno. a v bistvu ni bilo, znova je udarilo, znova bo imela iste težave kakršne so se ji dogajale običajno in pač ni vedela kaj naj stori. popoldansko predavanje se ji je tako že počasi končevalo, pisala si je samo neke stvari ter skušala spremeniti njeno mišljenje s tem da se je zamotila v profesorjevo razlago, ki ni bila kaj dosti zanimiva glede na to da so bile samo tiste formalnosti, v smislu kar bodo čez leto delali in katere knjige bodo morali prebrati, če bodo želeli letnik sploh zdelati – pol knjig je bilo na seznamu že tako prečrtanih, glede na to da jih je prebrala že večkrat. zraven je še gledala pošto, ter skušala odpisati michelle, a vse kar je bila zmožna napisati je bil tisti 'živijo, kako si?' in vrstica se je že počasi končala. pisali sta si že, od kar je prišla v amsterdam, tako da v bistvu ni imela kaj drugega za pisati kot pa to da je zunaj danes po nekaj dnevih nenehnega dežja končno sijalo sonce in da bo danes najbrž šla prvič v knjižnico, ki je bila v bistvu ogromna. povzdignila je pogled, ko je rekel profesor da je predavanja konec in da bodo nadaljevali jutri, hitro pobrala vse stvari in se odločila da bo pisala michelle v jutrišnjemu predavanju, če je ne bo ona prehitela in ji pisala danes. po stopnicah je počasi hodila, glede na to da so študentje med seboj govorili, se smejali in je zato nastala precejšnja gneča, kar ji je seveda šlo na živce, a po nekaj minutah je tako stopila na čudovit sončen dan, ki pa ji ni prenesel nekega nasmeška na obraz. iz torbice je še vzela zadnji cigaret iz škatlice lucky strikov, ter si avtomatsko prižgala konico le-tega. vzela je še njen ipod, ter si hitro dala floyde, ter počasi stopala proti veliki zgradbi knjižnice. vonj knjižnice jo je malce osrečil, čeprav je še vedno imela nek občutek otožnosti. šla je od police do police, se ne ravno znašla v velikosti vsega ter vzela malega princa ki je bil v francoski literaturi. to je bila prva knjiga, ki jo je v bistvu prebrala. bila je še sicer premajhna takrat, da bi vse razumela, a od takrat ga je brala vsako leto, večkrat. tudi če so jo sklepali za otroško literaturo, je bila izvrstna knjiga. šla je v drugo nadstropje, kjer je bilo več študentov, ter v tretje, v iskanju za še kakšno knjigo ko je videla neka zapuščena vrata. pogledala je naokoli, ter počasi se odpravila proti vratom, katere je sunkovito odprla ter našla popolnoma zapuščeno sobico, neke vrste podstrešje z vilinskimi ploščami, zaprašenimi knjigami in sedežu, ki je v bistvu bil popolnoma v dobrem stanju, ker so ga najbrž nesli sem pred kratkim. s počasnimi in kar se da neslišnimi koraki je hodila naokoli, ter se počutila na nek način magično, navsezadnje je imel prostor na sebi neko mistiko, s tem ko je svetloba prodirala skozi stare zavese, ko si lahko vonjal neko prijetno starino pri pohištvu, še posebej vonje resnično starih knjig. posegla je proti ploščam, ter našla pravzaprav ploščo abbey road od beatlov in pa morrison hotel od doorsov, ampak je te skrbno nazaj pospravila, glede na to da najbrž še imajo neko korist iz tega. usedla se je na tisti kavč, ter znova pogledala proti prostoru. bil je izvrsten kraj, kjer bi pravzaprav lahko bila sama, ter skušala se znova pobrati na noge, čeprav je vedela da bi to lahko še trajalo nekaj časa, da bo spet imela neko spremembo volje, zaradi njene bipolarnosti. uro, ali nekaj je tako sama sedela, ter brala malega princa, ko je skozi eno uho v kateri ni imela slušalke kar naenkrat slišala korake ki so se približevali proti tej sobi. začutila je paniko, a ni naredila ničesar, navsezadnje bi lahko vsak naletel na to sobo, in če bi res bilo tako napačno da hodiš noter, bi jo enostavno zaklenili. vendar ko je stopila oseba – pravzaprav je bil pripadnik nasprotnega spola – skozi vrata je bila prepričana da ne dela v knjižnici. rekel je nekaj a se je odločila da ga bo skušala ignorirati, navsezadnje je hotela biti čim bolj sama ter se predati svojim mislim, a on je vztrajal. usedel se je še en stol zraven njenega kavča, ki je bil prav tako videti kakor da so ga šele zdaj postavili sem in prvič ga je pravzaprav res pogledala. videti je bil, čudovit, imel je nekaj v tistih očeh kar bi jo v vsakem primeru zanimalo, a ni se počutila pravzaprav tako zelo dobro, a vseeno je raje spregovorila slej ko prej, kot pa da bi še naprej sam pri sebi momljal, navsezadnje se ji je malce smilil ker v vsakem drugem primeru bi jo najbrž dobil dobre volje. »lepo vreme, da,« je rekla nekaj trenutku preden je obvisela tišina. »in ne, ne moti me če sediš tam, navsezadnje je to svobodna dežela in lahko delamo kar želimo. vendar se ti opravičujem če bom karkoli odrezava že vnaprej, tako da ja, če ne želiš kakršnih koli argumentov proti tebi me ne moti če greš. slabe volje sem, pač,« je rekla ter mu namenila najbolj umeten nasmešek možen, a bil je eden izmed redkih v zadnjih dneh. pogledala je proti sobi, znova, ki pa je bila bolj temna kot pa običajno. »kako to da dva popolna neznanca obtičiva tukaj?« ga je še vprašala, ter ga znova pogledala. v njenem tonu ni bilo kančka emocij, a navsezadnje se je trudila ne biti popolnoma zaprta vase ter pred sabo zgraditi znova tisti zid, ki pa ga je pred leti tako uspešno uničila.

Nesproščeno se je presedel in zakopal glavo v svoje dlani. Dvignil je pogled in ošinil dolgolasko poleg nje, ki je nevedno strmela predse. Sledilo je nekakšno presenečenje v malem, saj je punca dokazala, da zna govoriti.
»Že - svobodna dežela, vendar mi občutek pravi, da si bila tu prva in me imaš vso pravico nagnati ven, ker kalim tvoj spokojni mir,« je popolnoma resno rekel in se pridružil njeni tišini. Nenadoma je postavila vprašanje, ni vedel ali naj odgovori ali raje ostane tiho.
»Ne vem, skoraj prepričan sem, da imaš ti pravi odgovor,« je dejal in jo pogledal. Njeni nežni kodri so padali na čudovit srčast obraz, česar prav gotovo ne bi opazil, če si ne bi ravno v tistem trenutku pramena las zataknila za uho. Modre oči so izgledale žalostno, a bil je prepričan, da v njih vidi drobno lučko, ki sicer velikokrat gori. Okrogla usteca so tiho vztrajala v ravni črti, očitno je bilo, da so pogrešale smehljanje. »Nekako se mi zdi, da sem ne zahaja veliko ljudi. Midva sva izjemi. No, da boš vedela: jaz sem tu iz same radovednosti. Mogoče sem si malček želel razmišljati, ampak to zdaj ni pomembno. Preprosto sem hodil po stavbi ter po naključju našel tole sobano. Naj vprašam, kako si ti pristala tu?«
Dejansko je že hotel vstati, zamrmrati nekaj v slovo in jo na hitro ucvreti iz sobe, kakor je bilo v njegovi naravi, a si je v zadnjem trenutku premislil.
»Mislim, da bom sposoben potrpeti. Konec koncev imamo vsi slabe dni in te za to ne obsojam.« Poskusil je z nasmeškom, ki pa se ni preveč dobro obnesel. Strmel je v lovilec sanj, ki je visel s stropa. Sestavljen je bil iz enega kroga, ki je bil prepleten z mrežo na kateri so počivale perle, od njega pa je na štrikcih viselo kar nekaj perja na katerem se je nabiral prah. Sonce je znova močno posijalo skozi razprostrti rjuhi na oknu in prostor je bil napolnjen z zlato svetlobo. Nostalgija je bila prisotna v sobi, nekaj neustavljivo privlačnega in globokega.
»Magično, ne?« je le tiho izustil ter odprtih oči strmel pred sabo. V ozadju je igrala tiha glasba, ki je prihajala iz slušalk njenega predvajalnika in zunaj je zažvrgolel vrabec ali pa morda sinica, kdo bi vedel. Bil je trenutek, bil je smeh, bila je neskončnost, bil je jok, bilo je sonce. Bilo je večno.
»Ampak vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času, kot solze v dežju,« je retorično tiho zamomljal. Zavedal se je, da se je obnašal kot butec, a kaj za to? Vsaj enkrat je lahko bil to kar je in vsaj enkrat ga ljudje zaradi tega niso obsojali.
»O, Mali princ,« je precej presenečeno vzkliknil ob pogledu na knjige v njenem naročju. »Če hočeš videti moraš gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«
Tudi sam je knjigo večkrat prebral in ob listanju so se mu znova in znova porajala nova vprašanja. »Se strinjaš?« je vprašljivo pogledal proti njej.
»Mimogrede, moje ime je Christopher,« ji je podal roko, »ampak to verjetno ni pomembno.«
Nekako se mu je zdelo, da sta v končnem seštevku preveč govorila, kot razmišljala in razmišljanje je bilo trenutno v načrtu. Odločil se je da bo končno tiho, se v zadregi naslonil nazaj in zaprl oči. Kako pogosto je to počel v svoji preteklosti, zdelo se mu je skoraj neresnično. V tistem se je iz neznanega razloga spomnil šolskega izleta v prvem ali drugem letniku srednje šole v Montano. Tiste čase je še živel v sirotišnici in obdajala ga je samota. Čutil jo je, dihal jo je, videl jo je, le zgrabiti je ni mogel. V spomin si je priklical neskončne travnike, divje mustange, ki so galopirali čeznje, spomnil se je velikih jezer, gromozanskih gozdov in zvezdnatih noči. Zvezde so mu bile od nekdaj všeč. Kjerkoli na svetu si bil – naj bo to Avstralija, Azija, Antarktika, Evropa, Severna Amerika, Afrika ali Južna Amerika – vedno si lahko preprosto pogledal v nebo in nad tabo so bile iste zvezde. Iste zvezde, kot jih je gledalo na milijone nesrečnih in osamljenih ljudi. To mu je bilo v uteho. Dejstvo, da na tem svetu ni sam, da mora obstajati nekdo, ki ga razume. V takšnem prepričanju in takšni veri je živel vse dni svojega življenja, včasih, ob zelo redkih trenutkih je dejansko začutil razumevanje in to mu je dajalo moči za naprej. Vedel je, da bo nekoč našel nekoga, ki ga bo v celoti razumel in sprejel in bil je odločen, da bo tisto osebo peljal v Montano, pod zvezdnato nebo.

bila je med tisto tanko linijo da bo ravno dobila nek napad joka ali pa napad frustracije. počutila se je neumno, ko je nad sabo dala znova nek zid, ter skušala biti tista ledena kraljica, čeprav v resnici sploh ni bila. na živce ji je na sploh šlo dejstvo da jo je nekdo našel, pa tudi če ta nekdo ni bil tako zelo napačen. v bistvu sploh ni bil napačen, a kaj ko bi ga najbrž lahko zdaj prav udarila in mu rekla naj odide, a nekako ni imela srca da bi to naredila. znova, neznanec ni bil nič kriv in ni mislila vso svojo slabo voljo spraviti na njega, samo zaradi tega ker se je pač po norem naključju znašel v isti sobi kot pa ona. »ah, nimam ravno spokojnega mira, mogoče to samo tako zgleda. kakorkoli pač, nimam te ravno pravice nagnati, pa tudi če sem bila tukaj prva. če želiš, lahko ostaneš, mene ne bo motilo oziroma se bom vsaj delala da me ne bo motilo, prav tako pa bom skušala biti prijazna, čeprav dajem vtis da sem prasica,« je ledeno rekla, ter ga pogledala. v tistem trenutku ji je bilo žal za besede, in v glavi si je samo ponavljala da bi bilo bolje da bi enostavno bila tiho ter samo sedela, ter se skušala delati da bere, čeprav bi skrivaj pravzaprav opazovala neznanca. bil je zanimiv, definitivno, in če ne bi bilo za njeno jebeno voljo bi tako ali tako že prestopila k njemu in skušala imeti prijeten pogovor. »v bistvu ga nimam, resnično ne. ne verjamem v usodo, niti ne vem zakaj bi naju to popeljalo skupaj, ampak recimo da je bila to neka … sila. si pač prišel in posledično boš tudi odšel, si mislil o meni kar si pač boš,« je znova ledeno rekla ter se preklela v sebi. »oprosti -,« je še hitro dodala, »običajno res nisem tako neumna in nesramna do neznancev. ampak ta … volja, pa ne vem, slaba volja, žalost, depresija, karkoli je pač me bo tako zadnje dni spravila v grob. žal mi je da si ti tisti ko jo moraš zdaj tukaj izkusiti,« je rekla ter se mu znova skušala nasmejati a ji ni uspelo. preklela je njeno bipolarno motnjo, preklela je jebenega dominica, kateri jo je pravzaprav pustil zaradi le te in v bistvu bi zdaj lahko tako preklela ves svet če bi lahko. v njeni dlani se je tako zbirala neka navidezna moč in prisegla je lahko da bi ob misli na dominica razbila celoten prostor v katerem se je nahajala, a je raje prebrala nekaj stavkov knjige da se je vsaj malce pomirila. pogledala ga je, ko je znova začel govoriti ter pokimala. »isto. pač, hotela sem mir. sicer imam super cimro in vse, ampak nekako ne vem če bi me prenašala takšno, kampus je tako preveč poln in lahko bi naletela na osebe katere nočem več videti. sploh. v življenju,« je tiho rekla ter pogledala naokoli po prostoru. res je bil magičen, to je morala pripomniti in v bistvu jo je vsaj do neke mere pomirjal, čeprav je še dolgo vedela da ne bo spet tista stara beatrix, kot je včasih bila. ali pa tudi, njeni občutki so tako zdaj bili na vrtiljaku. »no, dodaj k temu še bipolarno motnjo in boš dobil izvrsten odgovor,« je priznala, malce presenečena sama nad sabo. nikoli v bistvu popolnim neznancem ni pravila o njeni motnji, ali pa v bistvu kakršni koli zadevi kar bi se tičalo tistih najbolj skritih kotičkov v njenem življenju, kakor to da je recimo bila v sirotišnici in da je bila sirota do šestnajstega leta. moral si jo res prekleto dobro poznati, da si lahko to slišal, a nekako je imela občutek da neznancu lahko zaupa. tako ali tako ni vedela komu točno bi sploh lahko povedal naprej, prav tako pa ji je bilo v tem trenutku prekleto vseeno kaj si je mislil o njej. »precej. všeč mi je v bistvu vonj ki obdaja celotno sobo, saj veš, takšen kot da bi se počutil doma,« je rekla ter sorazmerno z njim pogledala naokoli. nikoli si ne bi mislila da bi imela knjižnica takšno sobano, in da se je ravno njej zgodilo da jo je našla. lahko je bila srečna, čeprav se v tem trenutku ni najbolj zavedala tega. pogledala ga je, ko je v bistvu rekel neko popolnoma retorično stvar, ter se malce nasmejala – nekaj česar se že ni v dnevih. očitno je bil malce bolj pameten, kot pa mu je prvo presodila. znova ga je pogledala ob omembi malega princa ter ga z začudenjem pogledala. vsi, katere je v bistvu poznala, so se ji malce smejali da je to knjigo še sploh brala, a bila je zimzelena. lahko jo je brala ko je bila srečna, depresivna, jezna, karkoli pač, in bi še vedno uživala ob vsakem, že tisočkrat prebranem stavku. »ja. prva knjiga ki sem jo prebrala sploh. imela jo je ena fina starka blizu naše sirotiš -,« a hitro se je ustavila ob tem stavku. ni ji bilo zdaj, da bi govorila o tem kako je domovala v sirotišnici, čeprav ji je bilo vseeno kaj si misli. a tista bela ustanova ji je prinašala slabe spomine, ne seveda popolnoma, a vseeno ni bila najlažja tema, katero bi lahko načela z neznancem. »beatrix,« je rekla ter mu samo iz formalnosti podala nazaj roko, čeprav je ob dotiku hitro odstranila jo nazaj. mogoče, navsezadnje, pa bo christopher očitno ta ki jo bo povlekel ven iz te črne luknje, a močno je dvomila o tem. potrebovala je pač čas da se je vse skupaj uredilo in da se je na njenem vrtiljaku nekih čustev znova povzpela na vrh, in ne tičala še vedno na dnu. »o čem razmišljaš?« ga je začudeno vprašala, ko sta v bistvu obtičala v tišini. saj ne, da bi jo to motilo, a nekako ji je padlo v oči da je moral razmišljati o nečem ali zakompliciranem ali pa je v bistvu sanjaril, kar pa je ona že nekaj dni. o tem, kako bo v bistvu vse skupaj odslovila ter začela znova, se pobrala in živela naprej kako da se nič ne bi zgodilo.

Kar je pač je. in zdaj je bil to, da je z neznanko rjavih las sedel na podstrešju in vsake toliko časa rekel nekaj besed, da bi prekinil tišino. Očitno je bilo, da je ni ujel v njenem elementu, temveč v navalu slabe volje, saj je njena karma potiskala navzdol prav vsako živo bitje v njeni bližini. Vendar ni bil užaljen ali razočaran, saj je bil tudi sam še prevečkrat tak in zdelo bi se mu nepošteno, da bi jo zaradi tega obsojal. Vedel je, kako v takih trenutkih potrebuješ nekoga, kako bi mu povedal vse kar ti leži na duši in kako bi ti bilo lažje, če bi vedel da obstaja nekdo, ki te razume in se nanj lahko zaneseš. Vsaj tako je bilo v njegovem primeru.
Ni vedel kaj naj odgovori na njene besede, kar se mu je sicer kar velikokrat zgodilo, ko je bil v družbi neznanih ljudi, ki so mu v tako kratkem času navrgli toliko dejstev in ga postavili pred toliko odločitev. Tedaj je pogosto kar zablokiral v prepričanju, da se ne more kosati z njimi. »Poglej, jaz lahko grem, lahko pa ostanem – kakor želiš. Ti si bila tu prva, ti si si poiskala miren kotiček in jaz sem prišel z buldožerjem in ga zravnal z zemljo.«
Bil je popolnoma resen, in ni se nameraval nasmehniti ali kakor koli drugače odreagirati, tudi ko so se njune oči srečale. Njene so bile modre, a vseeno tople, ni jim pristajala depresija in slaba volja, bil pa je prepričan – čeprav se sliši noro, - da mora biti čudovita, ko joka. Njen obraz je bil tako spokojen, izžareval je mir in niti njena slaba volja, ga ni mogla pokvariti.
»Ne vem, nekako te razumem. In prav nič se ne smilim sam sebi, ker sem »žrtev« tvoje slabe volje, saj vem da s tem nekomu precej pomagam,« je tiho govoril in gledal v tla. »Ko sem bil sam v takem stanju, bi dal vse za nekoga, ki bi se mu lahko zaupal. Verjamem, da je potem lažje.«
Pustil jo je, da je razmislila o njegovih besedah, pravzaprav ni imel ničesar več reči. Tako sta spet nekaj časa sedela v tišini. To pa je zopet prekinil Christopher.
»Ne vem, če ti bo kaj lažje mi lahko poveš za kaj gre,« je sramežljivo dejal. Vse to mu nekako ni bilo podobno. »Če se bojiš, da bom komu povedal te lahko razveselim z novico, da tukaj ne poznam nikogar, razen svoje cimre, pa še njo bolj tako tako, saj še nisva imela pretirano možnosti za pogovor.«
Tiho je poslušal in se nekajkrat presedel ob njenih osornih besedah. »Zdi se, da si se z nekom resnično skregala ali pa mu vsaj hudo zamerila.«
Potem mu je nenadoma povedala še za njeno bipolarno motnjo. Bil je precej vidno presenečen in stavek mu je za nekaj trenutkov zaprl usta. Polovično zaradi samega dejstvo, polovično pa zaradi tega, ker z njim – popolnim tujcem deli take osebne reči. Želel si je, da bi v takih trenutkih znal hitro odreagirati, želel si je, da bi znal pomagati, da bi vedel kaj reči. Ni bil eden tistih, ki so imeli na vsako vprašanje odgovor, tistih, ki nimajo osebnih zadržkov.
Poslušal jo je, ko je govorila o Malem princu – očitno vsaj eni stvari, ki jo je držala po konci. No, saj to je bilo prav. Da imaš nekaj, kamor se lahko zatečeš v težkih trenutkih, ki ti je kot varen pristan v nevihti. To je dobro razumel, saj sam precej let ni imel družine in dejstvo, da si imel nekaj, neko stalnico mu je vedno veliko pomenilo. Nenadoma pa je njegovo pozornost pritegnilo sedem črk, ki jih je proti koncu prekinila, a je bilo povsem očitno, da je hotela reči sirotišnica.
»Si mislila sirotišnica?« je začudeno vprašal in občutek je imel, kot bi se po dolgem spancu prebudil. »Saj si rekla sirotišnica, ne?« je precej navdušeno govoril, bolj zaradi dejstva, da je tudi sam živel v sirotišnici kot zaradi česa drugega. »In rekla si naše, ni tako? Si živela v sirotišnici?«
Potreboval je nekaj trenutkov, da bi se vsega dobro zavedel, vendar je bilo kot razsvetljenje. Vedel je kakšno je življenje v tej prekleti ustanovi in bil je vesel, bil je vesel, da je Beatrix obstajala, da jo je našel. Ni vedel ali naj ji pove za njegovo zgodovino, saj ni bil prepričan kako bo na vse skupaj odreagirala. Tako je raje počakal, da bi dala pobudo ona.
»Razmišljam,« je začel, vidno bolj vesel, »o najlepšem kraju na planetu, če ti to kaj pove.«

počutila se je kot da bi bila ujeta v tisti majhen temačen prostor, kjer so jo obdajale negativne in v bistvu precej črne misli. kakor da bi se okoli nje zgradil zid, čez katerega ni mogla splezati ker je bil vrh previsok, in če je že skušala je samo padla nazaj popolnoma objokana ali pa v takšni agresiji da je karkoli razbila. točno tako se je počutila v tem trenutku, in bilo bi najbrž najbolje da bi odslovila vsako živečo bitje okoli nje, vendar se je zdrznila ko je neznanec poleg nje oznanil da bi lahko šel. »ne it,« je samo rekla, ter se skušala nasmejati. a seveda ji ni uspelo, in je bila samo nekakšna spačenka na njenem obrazu, kateri bi se vedno smejala a ne zdaj. mogoče jo je občutek da je nekdo za tistim zidom spremljal z neko prijetnostjo. bila je prepričana da jo nekdo čaka tam, da je nekaj drugega za tistim zidom in da se bodo potem dogajale čudovite stvari, čeprav je bilo to samo v njeni glavi – ampak, če je že bilo samo v njeni glavi, mar je bilo nujno da to ni bilo potem res? pogledala je neznanca v oči, ki pa so zdaj žarele neko resnost, a videti je bil prijazen. še na sploh, ko je lahko videla tisti mir v njih, in neko toploto katere je bila zdaj potrebna, glede na to da je bila ujeta v precej hladnem prostoru. »v bistvu sploh ni takšna težava, ampak pač nekaj s čemer moraš živeti. ljudje so samo tisti izkoriščevalci veš, in vse kar vidijo v drugih je tista perfekcija katero izžarevajo, nikoli pa se ne spopadejo s slabimi stvarmi ki jih lahko imajo. in to je tisto kar me trenutno moti, poleg drugih dejstev ki pridejo na plan. ampak ne bom ti specifično rekla kaj je bilo, ker se mi res ne da razlagat. navsezadnje nihče ne ve kaj je res bilo in kaj ni bilo, še sama nisem popolnoma prepričana kaj se je dogajalo, ampak nekaj se je zgodilo ker drugače se ne bi počutila tako - tako, neumno,« je rekla v tihem, skoraj da monotonem glasu. sovražila je, kako njen glas sploh ni imel barve ko se je pogovarjala s komer koli – razen seveda če se je trudila, a to se je le pri redko komu. adriana, recimo je bila lepa izjema, čeprav njo je sklepala že tako za prijateljico kateri bi lahko povedala vse. samo tega ne. vendar kogar koli drugega bi pač srečala bi najbrž bila ista – ledena, za kakršno se je imela ta trenutek, ter direktna. kakor da bi ji nekdo izsesal vso voljo do življenja, a s tem je pač mogla živeti, prav tako pa je vedela da bo enkrat vsega skupaj konec in bo lahko normalno zadihala, brez kakršnih koli skrbi. »saj ni to, ampak veš, ko ti nekomu nekaj praviš se odpreš nekomu. poveš mu kaj te dejansko muči in po nedavnih dogodkih sem ugotovila da to seveda da ni bila najboljša ideja. seveda vse skupaj je bilo precej patetično, popolnoma neumno če me še enkrat vprašaš, vendar se mu res ne da govoriti o tem,« vse kar je govorila pa je bila pretirana laž. lahko je vedela nekje v ozadju da niti ni pustila kogar zdaj blizu da bi ji sploh pomagal. rada se je počutila varno da so na drugi strani zida, ker če bi prišli oni vanjo oziroma ona ven, bi jih mogla videti. videti njihove prave obraze, med tem ko pa si lahko za tistim zidom samo predstavlja kakšni so in ima tiste perfektne ljudi s perfektnimi idejami v mislih. »uganjuješ pravilno, pravzaprav,« je potrdila, ter pospravila malega princa, za katerega se je še malo prej pretvarjala da ga bere ter se pobrala na noge, brez da bi seveda karkoli pobrala, v smislu da bi odšla. s počasnimi koraki je prišla do polovice sobe, ter v bistvu samo gledala naokoli, kakor da bi se njena rešitev za vse skrivala na neki polici med ploščo od doorsov in od beatlov. ni bila tako neumna, da ne bi vedela da se to definitivno ne bo zgodilo in da je vse skupaj bila odvečna poraba energije, a nekako je imela občutek da mora nekaj vsaj delati. da mora porabiti tisto energijo – predvsem negativno, ter jo spraviti ven iz njenega telesa. a namesto da bi zares kaj naredila, je samo stala tam ter gledala naokoli po prostoru, ko se je slednje znova usedla. najbrž je zgledala precej idiotsko, a navsezadnje ji je bilo malo mar kaj si misli christopher.
ob besedi sirotišnica jo je streslo. seveda, kaj pa, skoraj se je zagovorila in zdaj je christopher tako želel vse iz nje izmazati? a lahko mu je videla po očeh da najbrž njegovi nameni niso bili zlobni, zato se je enostavno vdala v usodo. »sirotišnica, da. nisi neumen ali pa imaš prisluhe, ampak da, to sem rekla ne bom zanikala. živela sem v sirotišnici, celih šestnajst let,« je rekla ter gledala naokoli, pri tem si ni drznila mu pogledati v oči. lahko je čutila kako se opeke v njenem zidu počasi podirajo, in kako bo počasi lahko videla njegov pravi obraz. ampak, ali je bil to obraz katerega je hotela videti?