alexandra marie dokken

Gost

ALEXANDRA MARIE DOKKEN

TWENTY-ONE : THIRD : CREATIVE WRITING : ALESUND, NORWAY : ERIN HEATHERTON

Verjetno si je že sleherni od vas kdaj želel novega začetka, mnogi si ga morda želijo prav zdaj, a jaz imam novih začetkov že vrh glave. Ampak spet prehitevam stvari, gremo raje lepo od začetka. Sem Alexandra, Alexandra Marie Berg pa se glasi moje celo ime, ki ga le redko ponavljam. Za večino ljudi sem preprosto Alex - vzdevek, za katerega se ne morem ravno odločiti, če mi je sploh všeč, a skozi vsa ta leta sem se ga že nekako navadila. Sicer pa sem najmlajša hčerka Carla Dokken, ki prvotno prihaja iz Norveške ter Emily Brown, ki prihaja iz Londona. Ta dva se nista nikoli poročila, menda naj bi bilo nekaj s tem, da ne verjameta v poroke, ker ne potrebujeta nikakršnih dokazov njune ljubezni, pa sej gotovo veste o čem govorim. No, kljub temu sta bila že od nekdaj zaljubljena kot le kaj ter na svet prinesla štiri otroke. Kot sem že omenila sem sama najmlajša, poleg mene pa so tukaj še kar trije starejši bratje. Bog, sta morala biti starša presrečna, ko sta končno dobila deklico. No, v naši hiši je bil vedno kaos. Polno kričanja, smeha, tekanja gor in dol, včasih celo joka. Bilo je noro, a to sem vedno oboževala pri naši družini. Bratje so se z veseljem spravljali na majhno sestrico, a verjemite, da jim nisem nikoli ostala dolžna. Mislim, da ima Charlie še danes eno brazgotino. Ja, bili smo srečni v vsej tej zmešnjavi in do sedaj se že gotovo sprašujete zakaj za vraga sem na začetku nakladala o nekih novih začetkih. No, morda ste že opazili, da še nisem omenila od kod prihajam. To je preprosto za to, ker je imel moj oče pomembno mesto v vojski in smo se morali ogromno potovati sem ter tja po svetu, da smu mu bili bližje. Šli smo, kjer so ga pač podtrebovali in moja mama se nikoli ni pritoževala, ker je sama po poklicu fotografinja. In verjetno ne bi bila kaj prida fotografinja, če bi se branila novim motivom, kaj? Sama sem se sicer res rodila na Norveškem, a smo že kaj kmalu potovali v Bocvano. Ste že kdaj bili tam? Čudovita dežela, čudovite živali... tam sem bila resnično srečna in imam nanjo res lepe spomine. Vendar pa ni trajalo dolgo, da smo morali proč. Sprva mi je bilo zabavno - srečna sem bila že samo zato, ker sem dobila novo sobo, a sčasoma so mi druge stvari postajale pomembnejše od novega Barbie pohištva. Začela sem se navezovati na ljudi, ki so mi kmalu ogromno pomenili ter se tudi prvič zaljubila. Lahko si predstavljate, da se je bilo takrat veliko težje posloviti. Bilo je kakor da sem v vsakem kraju pustila košček svojega srca in bila na koncu tako zelo razdvojena. Občutki so bili grozljivi, mnogo sem jokala, a sčasoma sem se naučila imeti debelo kožo. Na ljudi se preprosto več nisem navezala, ker je bila potem bolečina ob odhodu prevelika. Morda boste zdaj rekli, da je to nemogoče, vendarle pa govorim resnico. Saj sem imela prijatelje, tudi kakšne aferice tu in tam, a ljudi nisem zares spustila do sebe. Pa da ne boste zdaj mislili, da sem bila zaradi tega nesrečna - vse to mi je bilo pravzaprav veliko lažje za prenašati. Kajti sem dekle, ki želi življenje zajemati z veliko žlico in vsa ta potovanja so mi vsekakor dala to možnost. Bili smo v Rusiji, Španiji, na Japonskem, Avstraliji... lahko mi torej verjamete, da mi marsikdo reče, da je moj naglas sila nenavaden. Poleg tega pa znam govoriti tudi zelo veliko jezikov in tega ne povem, ker bi se rada hvalila - preprosto navajam dejstva, če si me že res želite spoznati. Ampak sovražim slovesa, bolečino ob njih in tako sem vse to raje preskočila. Včasih sem odšla čisto brez besed, ljudi nikoli nisem spustila preblizu. Potovanja pa so mi bila vedno všeč, vse tisto spoznavanje novih ljudi in kultur. Lahko bi rekla, da je bilo tako življenje zame popolno, a vsa tista idila se je hitro končala. Še zdaj se spominjam dneva - telefonski klic, mamin krik, potem pa jok in zmeda. Bilo je kakor, da bi se svet za hip ustavil. Ko bi se le. Namesto tega nas je doletela strašna novica, da je naš oče umrl. In takrat smo se vsi zavedali, da to pomeni konec življenja, ki ga poznamo. Vrnili smo se v mojo rodno Norveško in se tam tudi zasidrali. Finančno nikoli ni bilo težav, a sicer na začetku nič ni bilo enako. Dejstvo da ga več ni je odmevalo v tišini hiše, ki je bila prej polna smeha. Sama sem se zaprla sama vase ter se odtujila od vseh, nisem si želela videti njihovih obrazov. Bila sem le še senca same sebe. Pravijo, da čas zaceli vse rane in tako je tudi bilo... po kakšnem letu so se naša življenja začela vračati na stare tire. Nikoli ga ne bomo pozabili, a zavedati smo se začeli, da ne bi želel, da zaradi tega zavržemo vsa naša življenja. Tako se je smeh vrnil v hišo in tudi sama sem postala dobra, stara Alexandra, ki se rada veliko smeji, zabava in poskuša nove stvari. Dobro se znajdem v družbi in imam mnogo prijateljev, a nikogar izmed njih ne pustim zares blizu. Kar pa se tiče ljubezni... ne, tja se sploh ne spuščam. Pa ne mislite, da sem zaradi tega kak nuna ali kaj podobnega. Rada imam dober seks, zabavo, ne pa tudi zvez, ki prinesejo samo trpljenje. Ampak nisem ena izmed tistih deklet, ki vsako noč pijane plešejo v kakšnem klubu, v tem ne vidim nikakršne zabave. Poleg tega pa že od nekdaj nisem bila nek fanatik nad oblačili ter ličili, lahko bi rekli, da sem bila pravi tomboy. Navsezadnje rada surfam, deskam, igram različne športe... tako pač je, če imaš tri starejše brate, s katerimi se cele dneve podiš zunaj, riješ po blatu in igraš strelske igrice. Marsikdo tega ne bi pričakoval, ker s svojimi svetlimi lasmi izgledam prav punčkasto, a v resnici sem daleč od tega. Zaradi svojih bratov se tudi zelo dobro znajdem v moški družbi, ki je veliko manj zakomplicirana, pa še ni težko vedeti kaj si želijo. Moja velika ljubezen je tudi pisanje. Že od nekdaj sem pisala svoj dnevnik, a kasneje sem začela pisati pravi roman, kar mi je v silno zabavo. Tako me boste večkrat našli v kakšnem parku kako pišem kak odlomek ali pa v kavarni, s skodelico vroče kave v eni roki. Prav tako pa imam tudi rada vse vrste umetnosti, sama mislim, da sem kar dobra v risanju in včasih za zabavo napravim kakšno ilustracijo za roman. Le ta je bolj moj hobi - nimam nekega namena, da bi ga v kratkem želela izdati. Navsezadnje sem še vedno študentka ustvarjalnega pisanja, tukaj na Norveškem in to mi vzame veliko časa. Pred kakšnim dobrim mesecem sem začela resneje razmišljati o še eni pustolovščini - izmenjavi. Sedaj se bom na le to podala že drugič in sicer v prelepi Amsterdam. Kaj bom tam iskala? Dobro zabavo, navdih za knjigo, nova poznanstva in izzive. Kaj me zares čaka pa bomo videli - sama bom odprtih rok sprejela karkoli.

FOUR YEARS : DELILAH : JUST PERFECT

PLAYED BY ANA

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: alexandra marie dokken Čet Avg 04, 2011 3:32 pm

ANA, DOBRODOŠLA NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.