imela je obupno preveč dela, skakala je od knjižnice do stanovanja in to vsak dan. zagotovo je rabila sprostitev a časa za preprost obisk kluba ni imela in primanjkovalo ji je volje. res je, rabila je sprostitev a energije in volje, da svojo rit spravi iz stanovanja ni imela. seveda pa jo je pokonci le spravil théo, ki jo je kot vedno na vse pretege le prepričal da se zmiga iz stanovanja. njuna zgodba se je začela že nekaj let nazaj in od takrat jima je prekleto jasno, da brez drugega ne zmoreta in, da sta si preprosto preveč podobna, da bi kaj takšnega zavrgla. njune navade, občasnega seksa so nekoliko zamajale njuno prijateljstvo in ga postavile pod vprašaj. namreč kar sta imela ni bilo zgolj prijateljstvo, bila sta zaupnika, somišljenika in poleg vsega še nekakšna prijatelja za sex. kakorkoli njiju to ni motilo in zatiranje njune privlačnosti bi bila zgiba časa. zato preprosto dražita drug drugega z nedolžnimi pogledi, poljubi na lica, dokler naposled ne skočita med rjuhe. sploh pa je bilo to veliko lažje, kot če bi zato moral biti z nekom v zvezi. bilo je obupno lažje. po njegovi iskrenosti sodeč je naomi vedela, da ima patološko potrebo po zajebanju stvari okoli sebe, zato vsak manjši problem zatreta v kali ker vesta, da drug brez drugega izkušnja v amsterdamu ne bo enaka. sploh pa dokler ne bodo čustva posegla vmes bosta še najbolj zaradi njune karakterne podobnosti ostala skupaj. a seveda, naomi in njeno izčrpjajoče razmišljanje vedno povede do tega, da začne dvomiti v reči, ki jih počne, njena navidezna ogromna samozavest se pokaže v svoji pravi luči in sicer kot le senca njene navidezne samozavesti in tako zgublja ljudi okoli sebe. še en dokaz da si nista prekleto različna. a bila je naomi, ki kot vsaka punca uživa v dotikih osebe ki jo ima rada in slej kot prej bi to pripeljalo do drame, ki jih nobeno moško-žensko prijateljstvo ne bi zdržalo. mogoče se bosta oba spustila v zveze in tista stvar, ki jo je zadnje čase vedno bolj zbliževala bi letela z seznama reči ki jih rada počneta skupaj. a nazaj k realnosti, navkljub njenih podivjanih misli je stopala po makedamski potki, ki je vodila skozi gozd in se veselila srečanja s svojim prijateljem, konec koncev o bile tiste skrbi odveč in v trenutku so se le-te tudi razblinile. Od daleč je videla théov pogled na uro in se sama pri sebi nasmehnila. pospešila je korak in umaknila pogled na visoke krošnje, ki so jo kljub temu da se že nekaj časa sestajata v parku vsak preklemani četrtek fascinirale zaradi njihove velikosti in mogočnosti, zaslišala je njegov glas in se ugriznila v ustnico ter se nasmehnila. ko je prišla dovolj blizu je roko položila na njegovo ramo in se nagnile bližje ter bo na lice prilepila rahel poljub in se sesedla zraven njega. po krajši tišini se je le nasmehnila, smešno kako ji je v trenutku še zadnji atom energije priplaval na površje, ko se je toliko časa skrival med knjigami. "oh, saj veš, da zahtevaš ogromno časa" je nagajivo rekla in se rahlo namrščila, "lovila lovilca ženskih src? ti bi pa ja mogle vedeti, da ti vedno najdejo mene in ne jaz njih." Noge je elegantno položila čez njegovo naročje in se zazrla vanj, "med vsemi tistimi učbeniki, povej m če nisem našla časa zate kako bi za pisanje?" obraz se ji je zmračil, ko je pomislila na tiste obupne knjige ki so jo čakale v stanovanju, "torej, kaj bova počela nocoj? business as usual in mi potem poveš kako čudovito se imaš ti?" je nekoliko predrzno rekla in se ugriznila v ustnico kot vedno ko je rekla nekaj ali pomislila na nekaj kar ji je po telesu spustilo mravljince. Pomežikala je proti njemu in roko položila svoje noge. čudno, kako nikoli ni podvomila v njegov odgovor. imela sta neke vrste dogovor, bilo je drugače kot v zvezi to je dajalo njunemu prijateljstvo čarobnost. mar ne?

//i'm the most horrible person ever, oprosti za tako gigantsko zamudo //

tagged: Théo

od kar je njena noga stopila na amsterdamska tla ji po glavi roji milijon idej, ki bi jih rada uresničila. kljub temu, da se je zavedala, da mora prekleto garati pri študiju, ker ji štipendija veliko pomaga pri vzdrževanju same sebe, se je želela sprostiti in končno le uresničiti njene cilje in idejo da poskusi ogromno novega. Naprimer, pred nekaj tedni si je končno le odtrgala čas za poskus igranja na kitaro a tista ura ni ravno pomagala pri temu, da postane novi jimi hendrix. kakorkoli, ni ravno lahko če je na tebi stalno neznosen pritisk, še posebej če je vse kar bi trenutno rad zabavanje in poležavanje na kavču. a na žalost ni imela druge izbire, kar pa še ni pomenilo, da bo zakopana med knjige dan in noč. res je tudi to, da 'zmenek' s theom ni ravno pustolovščina je pa zagotovo njeno najljubše dnevno opravilo. bilo je neobvezno, vedela je da karkoli reče ne bo vzeto kot žaljivka, ampak bo rjavolasec stvar preprosto preslišal in se le nasmehnil njeni tečnosti. udobno se je namestila zraven njega, "neverjetno očarljiva? kdo bi si mislil, da bi še kdaj to rekel po tem, ko sem te pred tednom dni, razjarjeno polila z viskijem iz povsem neznanega razloga in odkorakala iz bara... vedno znova presenečaš," namenila mu je nasmešek in sama pri sebi osvežila spomin na eno od njinih skupnih noči, ko ga je hladnokrvno polila z viskijem in pravzaprav še zdaj ne ve, kaj je bil povod za to dejanje. zavohala je vonj tobaka in tudi sama iz škatlice potegnila cigareto, ter jo postavila pred theovo roko z vžigalnikom. Ni bila strastna kadilka ali redna kadilka, a morala je priznati, da ji je vonj po tobaku vedno pomagal vrniti navdih in po cigareti ali dveh je vedno pisala kot nora. ob njegovi opazki je napela svoje igralske sposobnosti in poskušala odigrati kar se da srhljiv smeh, na žalost ji le-ta ni ravno uspel a zato je hitro nadaljevala z nasmehom "oh, kako sem zlobna.. drugače pa, nisem drobno bitje, ti bi pa ja lahko vedel," zamežikala je proti soncu, ki so ga prekrivali sivi oblaki iz katerih že dober teden vztrajno dežuje. upala je, da ju dež, tukaj sredi ničesar le ne bo ujel, če ne bosta kot dva mokra cucka tavala po gozdu. "zaprta v sobi? nikoli in nikdar, stopim tudi ven veš? naprimer, sprehodim se do knjižnice pametnjakovič," namenila mu je nasmešek in se začela zavedati kako prav ima prijatelj. bilo je resno patetično, da se je toliko trudila, ko pa je imela ogromno več izkušenj z pisanjem kot katerikoli od njenih sošolcev. "sploh pa, če bi prišel kaj na obisk bi vedel kaj počnem in bi mi tvoja čudovita inteligenca lahko pomagala. ampak ker si brezbrižen prasec pač ne prideš," našobila je ustnice češ, da je užaljena nato pa izdihnila siv dim tobaka. njemu je bilo lahko, ker ni ime v mislih stalne posledice njegovega ne študiranja, on ne bi pristal na cesti. kotički njenih ustnic so se privzdignili navzgor in na njegov predlog je le skromno pokimala. pričakovala je, da bo zdaj med njima napočila prijetna tišina in potem ko bosta ugotovila, da dejansko nimasta kaj za početi končno le dvignila svoji zadnjici in se spravila k njej v stanovanje. počutila se je pravzaprav kot idiot, ker je od njega pričakovala le občasen skok med rjuhe, ampak to ji je prišlo že tako v navado, da se je počutila kot nek manijak obseden s seksom. ravno zaradi tega je hotela, da ji pove nekaj kar bo obudilo njiju kot zaupnika. a kakopak česa takega ni pričakovala. poskušala se je zadržati, da ji spodnja čeljust ni zletela na tla in se zato le skromno nasmehnila. ohranila je trezno glavo, čeprav je vedela kaj sledi. rahlo ga je s komolcem sunila v ramo in se vprašujoče zazrla vanj. "neverjetna? Theo, mene ne boš pretental, poznam te tako dobro, da če rečeš da je nekdo neverjeten... verjemi mi, bo že nekaj iz tega," je vzpodbudno rekla in glavo obrnila proti njemu. pa vendar saj ni tako slabo, nemogoče da se je tako navezala nanj, da ga ne more deliti še z nekom, saj sta le prijetelja, najboljša prijatelja pravzaprav ampak vseeno, že to, da je nekoga označil za neverjetnega je bilo ja, no neverjetno. poleg tega pa, začudenje, da mu ni bilo treba zagroziti s smrtjo, da ji je celo kaj povedal je bilo preveliko. prekleto da ta ženska ni bila kar nekdo. želela je, da je srečen ampak, da je spoznal nekoga s katero se tako dobro ujame kakor z njo jo je vseeno malo zmotilo. in tudi če je hotela dodati kaj vzpodbudnega po tem, ko je zatrdil da ne bo nič preprosto ni mogla. zazrla se je v njegove oče in cigaretni ogorek vrgla na tla. na obrazu se je zarisal laže nasmešek kot dodatek k njeni tišini. odvrnila je pogled "potem pa, še dobro da imaš dobro rit," je predrzno zamomljala a dovolj razločno da jo je slišal in se glasno zasmejala. takšne reči so bile pogoste v njunem pogovoru in bila je vesela, da sta tako sprostila ozračje. a čeprav je na vse pretege poskušala ostati tiho, "in.... kdo je Ona?" je spregovorila, namreč bilo bi čudno če ga ne bi kot ponavadi zasula z vprašanji, ki pa jih je vendarle vedno mogla izsiliti iz njega. a vzdušje ni bilo isto kot včasih, ni bilo tistega navdušenja v njenem glasu, no vsaj tistega pristnega ne, bilo je.. lažno, ja. Za trenutek se je ustrašila tistega kar se je dogajalo trenutno v njej, nemogoče,da je theo postal takšna navada, da je v neki osebi videla konkurenco. mogoče pa tisti občasni skoki med rjuhe niso bili tako dobra ideja, po drugi strani pa spet nemogoče, da do svojega najboljšega prijatelja čuti kaj več. ne, to ni bilo mogoče.

tagged: Theo oh, res se ti opravičujem za tako čakanje, i'll get better, ... promise. (:

Glavo je ljubko povesila in se nasmehnila njegovim besedam, "oh, obožuješ me, now i feel so proud..." je rekla z dodatkom rahlo sarkastičnega tona. "Praskam in grizem samo tebe, da ne boš mislil da me živcira še kdo drug," je zamomljala proti njemu a dovolj razločno in naglas da jo je razumel. Pustila je, da ji glava pade nazaj, zaprla oči in se prepustila svetlobi, ki je pronicala skozi njene tanke veke. Prekleto rada je preživljala čas z rjavolascem in oboževala je tišino, ki bi pri komu drugemu bila moteča in nerodna a v tem primeru sta oba strmela v drugo smer in oba razmišljala o stvareh, ki sta jih želela deliti en z drugim in o tistih drugih pri katerih sta oba še vedno kolebala med zamolčanim in resnico. "verjemi sem dobila hitro obvestilo že takoj zjutraj v obliki ne ravno prikladnega glavobola," je pritrdila in se za trenutek prijela za glavo, kot da bi želela poskusiti ali je bolečina še vedno tam. "košarica D, rdečelaska? prekleto, moral bi biti besen name!" zaigrala je presenečen obraz, čeprav je vedela, da tiste plehke gospodičnice ne naredijo nekega groznega vtisa na njenega prijatelja. Tako se je le nasmehnila in zmajala z glavo. Ošinila je svoje prsi in se sama pri sebi zasmejala, ko je Theo omenil ljubosumje. Osvežila si je spomin a v njem se ni našla nobena prsata Irka, le rjavolasec z majico polito z viskijem, taksist in nekaj dobrih soplesalcev. Pravkar je ugotovila, da je njena črna luknja v spominu precej večja kot je sprva mislila. Nezavedno je skomignila z rameni, "pocukrani italijani so pa ja moj tip moškega, da ne omenjam zagorele polti iz solarija in tisti gel je pa seveda najboljši," se je pošalila in izbruhnila v smeh. Tile italijani s tono gela res niso bili niti blizu njeni predstavi moškega. Že od nekdaj je imela rada preproste ljudi ne neke nališpane gospode. Njena pest je z pomočjo šibkejše sile pristala na njegovi rami in usta so se ji široko odprla, "predstavljaš si me kot gremlina? če je moj izgled podoben kosmati in miniaturni stvari potem mora biti z mano res nekaj narobe," je poskušala ostati resna a kmalu ni mogla več zadrževati smeha. Z rokami si je nerodno pokrila svoja ušesa in užaljeno zamomljala, da njena ušesa sploh niso tako velika. Prekleto od vseh pravljičnih bitij si je moral izbrati gremlina. Nekateri so res v super luškani obliki a večina je predstavljena kot pomanjšana oblika dinozavra z trikrat večjimi ušesi. Prekleto, niti v najhujši mori se ni videla takšne. "pač imam rada sendviče, po vsem tem času pa bi to lahko že vedel," je smejoče dodala in se potem utrujeno, ko se je napad smeha končal naslonila na ogrodje klopi. Njene noge so še vedno počivale na njegovih stegnih in rjavolaščeve dlani so grele njena kolena. "v primeru dežja se ne umakneva od tukaj, poleg tega si mi dolžen še ples, ker po mojem sicer slabem spominu si me v klubu zamenjal za neko dolgonogo svetlolasko in potem cel večer nisva plesala skupaj," je z iskrico v očeh rekla proti njemu. Njena ljubeznivost do dežja se je spreminjala tako hitro kot njeno razpoloženje, včasih noče niti pogledati skozi okno, kdaj pa bi najraje stekla ven in kot petletna punčka skakala po lužah in čutila vodo, ki zapolnjuje njene copate in moči nogavice. Bilo je čudno, ko se je razpoloženje znenada umirilo, ko sta prišla na temo o neznanki, ki je neverjetna. Roke je v znak obrambe dvignila v zrak, "oh daj no, zdaj si to rekel, kot da ti vedno težim glede punc," je užaljeno zamomljala in se nasmehnila. "in verjameš ali ne, ti res redko najdeš kaj neverjetnega v osebi, ki jo spoznaš," noge je povlekla k sebi in jih položila na tla. Začutila je žgečkljive mravljince v njenih stopalih, trla jo je misel zakaj ji ni hotel povedati kaj o njej, včasih je še ime omenil zdaj niti tega ni dobila. Bila je preprosto takšna, da je stvarem, ki so se tikale njenih prijateljev prepisovala gigantski pomen. Morala je vedeti vsako podrobnost, bila je takšna, da brez teh 'podatkov' jih ni mogla zavarovati. Ni jih mogla zaščititi kot je vsakogar poprej zaradi nenehnega občutka izgube. Če že svojih staršev ni mogla obdržati pri sebi je nase priklenila in ščitila vse tiste, ki so ji ostali. In eden izmed njih je bil tudi theo. ni ga želela izgubiti zaradi neke mrhe, ki bi mu potem zlomila srce, ker se je odločila, da se vrne k bivšemu ali kaj podobnega. Ne, morala je izvedeti več. Strmela je predse in poslušala njegov glas v katerem je zaznala nekaj nestrpnosti, ni se hotel o tem pogovarjati. "slinastih zagotovo ne, bili bi pa kosmati in z velikimi ušesi, kaj naj rečem? sam si si kriv, da si me spomnil na gremeline," je z nasmeškom zadal in zmajala z glavo, ko se je spomnila njegove primerjave. Vedela je, da si je theo rad vzel čas za eno osebo in pri tem ni maral govoriti o drugih ljudeh, a to ji ni dalo miru. Rahlo se je zasmejala ob njegovi opazki na njeno rit potem pa na svojem čelu začutila kapljico vode, kateri so sledile še ostale in takrat je pogled vrgla na thea in se mu očarljivo nasmehnila. Počasi je vstala, mu ponudila roko in v stilu prevzetnosti in pristranosti ponudila roko. Za ples seveda, za trenutek bi kdo res pomislil, da ga je prosila za kaj drugega. Ko ga je zvlekla na noge je dež že počasi padal na amsterdamska tla, "sovražim te, ko si tako prekleto skrivnosten. Nažira mi živce," glavo je naslonila na njegovo ramo, za trenutek je pomislila kaj naj pravzaprav reče, po tem pa le skomignila z rameni, "niti ne," je skormno rekla, potem pa pustila, da kapljice padajo nanjo medtem ko je strmela v tla.