chloe victoria donovan

Gost

CHLOE VICTORIA DONOVAN

twenty : second : medicine : dublin, ireland : emma stone

Večina ljudi si prave življenjske cilje – o poklicu, družini in podobnem – zastavi nekje na sredini, morda celo na koncu srednje šole, nekaterim to, da ugotovijo kaj bodo v življenju pravzaprav počeli, vzame vsaj petindvajset let, spet nekateri pa še v srednjih letih iščejo pravo pot zase. Srednješolce največkrat prestraši misel, da si bodo morali na koncu četrtega letnika priti na jasno z odločitvami glede svoje poklicne poti. Še vedno se spominjam dne, ko smo pri eni od mnogih razrednih ur na klopeh pred seboj zagledali pravkar fotokopirane vpisnice za nadaljnje šolanje. Še preden se je vonj po črnilu iz kopirnega stroja dobro vsedlal v moje vohalne celice, se je po razredu razleglo živahno čebljanje o tistih usodnih dveh poljih na listu, kamor si moral vpisati ime šole za katero se boš odločil, debato so spremljali presunjeni, včasih celo prestrašeni izrazi na obrazih mojih tedanjih sošolcev, medtem pa sem sama pridno potegnila nalivnik iz svoje male rdeče puščice in pričela z izpolnjevanjem. Bila sem edina, ki je obrazec izpolnila že isti dan, ter ga oddala več dni pred dejanskim rokom. Medtem ko sta tisti dve polji pri sošolcih ostali prazni vse do zadnjega dne, je pri meni še pred koncem razredne ure s čitljivimi črkami pisalo “Šola medicine in medicinske znanosti, Dublin”. Še sama nisem popolnoma prepričana kaj točno me je pritegnilo k želji da postanem zdravnica – morda je bila to najstniška zatrapanost v dr. Carterja v E.R., dejstvo da je to visoko plačan, spoštovan in predvsem potrebovan poklic, da imam spričo vez mojih staršev visoke možnosti za službo ali pa preprosto skupek vsega naštetega. Najbolj verjetno je, da je vse skupaj res v genih. Moj oče, Peter ima svojo lastno kliniko splošne medicine v centru Dublina, njegov oče, moj dedek, pa je bil kirurg. Glede na to da sem povečini pobrala delce očetovih ipsilončkov, kar se genskega zapisa tiče – njegove rdeče lase, samointuicijo, odločnost in velik ponos – je torej kar precej verjetno, da je to razlog da že odkar sem bila le štirinajstletno dekle, stremim k uspehu na medicinskem področju (a še vedno drugo mesto mojih razlogov odločno pripada Carterju, oh dr. Carter!). Mama temu nikoli ni oporekala, a kljub temu da sem se s po njej podedovano inteligenco zelo uspešno pregrizla prek šolskih let, ki so že za menoj, še vedno malce dvomi, da mi bo uspelo. Argumentov ima vedno dovolj – brez kakšnih konretnih prijateljev na katere bi se lahko obrnila s težavami mi bo primanjkovalo energije, ker sem prevelika perfekcionistka se mi bo vsak čas vse skupaj zagabilo in bom brezciljno odtavala na stranska pota, ker se ne pustim niti najmanj kontrolirati, bom imela težave s profesorji, moji visoko leteči cilji me bodo stali razuma in tako naprej in tako naprej… neverjeten seznam napak, ki mi jih vsakič znova zmeče v obraz. Včasih si resnično mislim, da bi si morala mama omisliti menjavo poklica. Sicer je uspešna odvetnica, a nekako imam občutek da bi bila super vedeževalka, predvsem iz kake kavne usedline, glede na to kakšno ogromno količino je popije vsak dan. Že res, da so naštete lastnosti o meni resnične, to pa ne pomeni, da jih ne morem uporabiti sebi v prid, kajne? Pa kakorkoli, prekleto ponosna sem na svoje dosežke do sedaj. Kljub temu, da imamo doma kar zajetno vsoto denarja, se ne zanašam nanj, vedno poskrbim da do stvari pridem z lastnim delom, s svojim trudom in brez pomoči staršev. Ena od teh stvari je v bistvu tudi to, da sem pravzaprav pristala v Amsterdamu. Tole je pravzaprav zasilni študij, prek izmenjave, v Dublinu je zmanjkalo rednih mest spričo očitno kar preuspešne generacije kateri pripadam. Oče je bil pripravljen malce zvišati prispevke in tuicijo, a sem ga gladko zavrnila. Hočem da si stvari zaslužim, pa naj gre za eno od mest na univerzi o kateri sanjam že od nekdaj, ali pa le za kos oblačila, ki si ga že nekaj časa ogledujem, a mi nekaj kilogramčkov preprečuje nakup. Večina ljudi me ima spričo vsega tega za pravega snoba, ali kaj jaz vem. Pač se držim bolj zase, saj nikomur ne zaupam bolj kot sebi in se preprosto bojim, da bi me kakršnokoli razdajanje svoje ljubezni pripeljalo do tega, da bi opustila svoje načrte in tako spravilo iz tirov. Rada imam kontrolo nad svojim življenjem, te pa z razsipanjem naklonjenosti ne morem obdržati. Ljubiti ne znam, znam samo ceniti. Imam svoje mišljenje, svoje mnenje, svoj mali svet, ki ga z nikomer ne delim. In nisem osamljena, kakor se večini ljudi dozdeva, z mano je vedno vedenje, da imam pred sabo cesto ki jo moram prepotovati sama, da bom zasluženo prišla do cilja. Morda ima moja mama prav, in se bom pod težo svoje osebnosti slej ko prej zlomila, toda zaenkrat… zaenkrat mi ne manjka prav nič.

SIX YEARS GIVE OR TAKE : LOGAN  : WONDERFULLY ORGANIZED AND EXECUTED :3

PLAYED BY YOUR NAME

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: chloe victoria donovan Sob Avg 06, 2011 9:46 am

????, DOBRODOŠLA NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.