število prispevkov : 1181 cash : 2208 street reputation : 65 tvoja starost : 36
Naslov sporočila: kadinsky Pet Okt 21, 2011 11:27 pm
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: kadinsky Ned Nov 27, 2011 6:56 pm
tag; to adorable evan words;817 comment;it's really lame. nimam neke velike inspiracije. tyt honey!
Sovražila je tista marčevska jutra, ko so vsi hiteli na svoje konce in so jo malo prosto ignorirali. Ne, da bi lagala. Oboževala je pozornost nekaterih fantov iz drugega letnika, ki so jo vedno gledali z oboževanjem v očeh. Seveda ni rabila nekaterih nezrelih malčkov, ki so mislili nase, teh je v življenju srečala preveč. Godila ji je njihova naklonjenost in tisto predrzno žvižganje, ki se je oglašalo za njo. Mogoče so se ji maščevali zaradi njenega lastnega ignoriranja. Po pravici ji sploh ni bilo vseeno. Še enkrat se je pogledala v ogledalu in si popravila razmršene lase, ki so ji štrleli povsod. Zjutraj ni bila najboljša družba. Vedno se je zbudila z mrkim pogledom in če ni bila naspana je sovražila vse okoli sebe. Nikoli ni rabila deliti sobe, a bilo je v redu, saj se je o sostanovalki lahko naučila veliko več, kot je mislila. Njeni prvi trije dnevi v Amsterdamu so potekali čisto običajno. Hodila je na predavanja, ki so bila zelo zabavna, pa tudi lepe sošolce je imela. Naloge so bile nekaj najbolj lažjega. Svoje proste ure je velikokrat preživela z knjigo določenega pesnika. Ne, da je bila piflarka, a rada je preživljala svoje proste ure tako, da je izvedela več o svojem študiju. Popoldne pa je velikokrat zavila v kakšno kavarno in si naročila belo kavo z cimetom. Oh aroma je bila naravnost čudovita. Vonj se je razširil po celem prostoru. Z kavo se je vedno napotila v kakšen park in tam poslušala glasbo ter srkala slastno kavo. Čeprav so jo nekatere mame gledala slabo je bila tukaj šele 3 dni in ni vedela, kaj je bilo v njenem vedenju narobe. Novinka v mestu. Ta naziv je naravnost sovražila. Sicer ni poznala običajev in navad mesta, a to ni pomenilo, da jo obsojajo. Od nekaterih starih ženic je velikokrat slišala, da tiste punce, ki so na izmenjavi velikokrat zmerjajo. Seveda, če nimajo kaj za početi. Ko je končala z ogledovanjem same sebe, čeprav se ji je to zdelo malo preveč samovšečno je na sebe vrgla nekaj toplih oblačil ter se odpravila skozi vrata. Zima je bila v Amsterdamu nekaj posebnega. Cela snežna pokrajina ter veliko malih otrok, ki so se kepali ob vsakem trenutku. To jo je spomnila na zime v domačem Oxfordu. Vedno se je rada pogrela ob domačem kaminu in poslušala zgodbe njene rejniške mame. Po njej je podedovala zanimanje za knjige in od malega je knjige požirala drugo za drugo. Zamišljeno je hodila, ko jo je zadela kepa. Majhen fantek se je v nizozemščini opravičil in se nasmehnil. Z polomljeno nizozemščino mu je odgovorila, da je vse v redu. Priročno je bilo znati nizozemsko, čeprav je bil zapleten jezik in večino rečenega ni razumela. Še sreča, da je bila angleščina mednaroden jezik, ki ga je razumel čisto vsak prebivalec Amsterdama. Roke je zdolgočaseno vtaknila v žepe njene bunde in se stresla, ker ji je bilo mraz. Počasi je stopala po snegu kot, da ga ne bi hotela poškodovati. Ko je tako zamišljeno hodila po snegu in razmišljala o različnih stvareh ni imela očeh na pecljih in zato se je zaletela. "Prekleto!" je jezno in glasno preklela ter se jezno zastrmela v temnolasca, ki jo je povsem mirno gledal. V tem trenutku ji je prišlo na misel, da je mladenič v roki držal skodelico kave. Počepnila je ter iz snega pobrala skodelico kavo in se sladko nasmehnila. Ni hotela povzročati težav, a ji je nesreča vedno sledila. "Oprosti. Zadnje dni me vedno nesreča spremlja," je sramežljivo rekla in se poskusila domisliti kako naj se opraviči. Katero gesto naj uporabi, je bilo vprašanje. Kavo je vrgla v bližnji smetnjak in tam stala. Še vedno ga je držala za roko, ko je ugotovila, kako mora biti to neprijetno zanj. Spustila ga je in začela kriliti z rokami. "Kaj praviš če te povabim na kavo in se ti tako opravičim? Jaz častim brez skrbi. Bi lahko rekel JA?" Ko je rjavolasec prikimal ga je pospremila v kavarno. Ko sta vstopila ji je v nosnice prispel tisti vonj po kavi. Napotila se je proti prijazni starejši gospe, ki se je smehljala. "Lahko prosim dve beli kavi? Hvala," je rekla in se obrnila k temnolascu. Ko je prispela gospa se je nasmehnila in Cassie izročila kavi. "Mladenič Evan, lepo punco imate," je gospa rekla v polomljeni angleščini. Cass se je igrivo nasmehnila ter se opravičila Evanu za zmedo in pojasnila gospe, da sta se komaj spoznala. Prispela sta se do neke mize in ko sta se vsedla se je priliznjeno nasmehnila. "Torej mladenič Evan oziroma Evan," je rekla ter mu v roke dala kavo, "povej mi ali si tukaj na izmenjavi? Bilo bi popolnoma noro, saj sem jaz tudi," Če je razmišljala bi moral biti na izmenjavi, kajti kaj bi sicer govoril tako dobro angleško. Srknila je požirek bele kave ter si skodelico podajala med prsti. Nasmehnila se mu je ter neučakano pričakovala njegov odgovor.
Nazadnje urejal/a cassie beverly Ned Jan 01, 2012 1:21 pm; skupaj popravljeno 6 krat
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: kadinsky Ned Dec 04, 2011 11:45 am
"odjebi, kreten," je zabrusil nekemu petnajstletniku, ki se je potuhnil za evanov hrbet ter se očitno skrival pred svojim prijateljem. seveda se mulc niti malo ni zmenil za njemu namenjeno odpravilo in se še kar naprej hihital v usnjeno jakno. temnolasec se je odločil ukrepati, torej se je kolikor je mogel hitro odmaknil od črnolasca, ki je presenečeno zamežikal v prazen prostor pred njim. na srečo ni poskusil znova poiskati skrivališča za evanom ampak je imel nove žrtve. tako je lahko kanadčan z rahlim nasmeškom na obrazu odšel naprej. ogledoval si je ulice in ljudi ki so hiteli mimo njega ter pomislil, da je bila tista majhna prigodica pravzaprav smešna. poskusil se je temu primerno nasmehniti ter se morda malce zahahljati, pa mu ni uspelo. to ga je na nek način potrlo, saj je od takrat ko se je odločil za izmenjavo pričakoval, da se bo v amsterdamu nekaj spremenilo, da bo nekaj drugače. vendar zaenkrat kaže da ni posebnih sprememb - sicer se je bolj pogosto kot doma nasmehnil in se z nekaj ljudmi že pogovarjal, a to je bilo tudi vse.
razmišljanje ga je utrudilo in končno ga je dohitela neprespanost, ki je do zdaj ni čutil. meglica ki se je prikradla v njegove zaspane misli ga je tako nezavedno pripeljala do kavarnice kjer so kavo dajali za sabo. olajšano si je kupil lonček, poln dišečega kofeina. že prvi požirek ga je zbudil iz zasanjanost tako da se je spet zavedal svojih korakov in slišal zvoke avtomobilov ki so švigali mimo. počutil se je kot da nič ne more pokvariti njegovega dobrega razpoloženja... morda bi bilo bolje če bi misel takoj potlačil in jo pozabil, kajti prav takrat se je vanj zaletelo neko temnolaso dekle, ki je izpustilo kletvico. iz roke mu je zbila dragoceno kavo, tako da je priletela na tla in obarvala zaplatico ohranjenega snega rjavo. za trenutek ga je prešinilo, da bi najverjetneje moral biti nasršen in srepo gledati v postavico, ki je nasproti njega pobirala padli lonček. vendar ni bil, kar je bila verjetno posledica tiste misli; na nek način ga je prepričala v svojo resničnost in čutil je, de je ne sme dati na laž. tako je mirno sprejel dekletino povabilo na kavo, ki bi si jo tako ali tako moral kupiti.
dekle ga je zvleklo prav v njegovo najljubšo kavarno v kateri je prebil popoldneve večine dni v tednu. stara gospa ga je že poznala in čeprav nista veliko govorila je bila ona bolj ali manj edina od odraslih ki jo je kdaj zanimalo kako se počuti ali kaj je počel čez dan. in to mu je bilo na njej všeč, poleg tiste posebne domačnosti ki je vela od nje. tako kot ponavadi je tudi zdaj stala za pultom ter se nasmehnila evanu. temnolaska je nato naročila dve beli kavi, kar mu sicer ni najbolj ustrezalo ampak ker je bil odločen da si dneva ne bo pokvaril z mračnimi mislimi se je z izbiro preprosto sprijaznil. tako kot tudi s pripombo stare gospe, ki je namigovala da ima punco. a dekle je gospe kmalu vse razložilo, njemu pa se je še kar naprej opravičevala.
"hm, ja, tudi jaz sem na izmenjavi. noro, ja. do zdaj sem srečal že ogromno študentov na izmenjavi in še vedno mi ni jasno kaj je tako posebnega na tem," je privzdignil obrvi ter se zazrl v temnolasko. "torej, glede na to da moje ime že veš, bi bilo dobro da tudi jaz izvem tvojega, kajne?" za trenutek si je predstavljal da nasproti njega sedi heaven in se mu smeje ter v glavi oblikuje smešno sarkastičen stavek s katerim bi mu odgovorila. nato bi se mu sladko nasmehnila in vse bi bilo v redu. a privid je kmalu izginil, na nasprotnem stolu je še vedno sedela - kot je zdaj opazil - čedna punca in ga vznemirjeno gledala. "oprosti, malce sem se zasanjal. čudno me spominjaš na mojo sestro, veš." saj ni pričakoval da bo razumela koliko mu ta podobnost pomeni, sploh ne. nihče ne bi razumel njegove posebne vezi s heaven, ta temnolaska pa sploh. niti sanjati verjetno ni morala koliko mu je v tistem trenutku začela pomeniti.
this is for lovely cassie and here are 691 words. for inspiration i listen to in flames. hope it's fine (:
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: kadinsky Ned Dec 18, 2011 1:00 pm
tagged: for maxine words: 602
Alexander je rad poležaval v udobni postelji do poznih dopoldanskih ur, za to je bilo večinoma krivo nočno žuranje po raznih klubih. Zdaj, ko je bila ura že malce več kot enajst je še zmeraj spal v postelji in se je videlo, da se je sinoči zares zabaval. Kdo ve, kje se je vse včeraj potikal. Najbrž še sam dobro ne ve. Kasneje, v zgodnjem popoldnevu, se je zbudil z močnim glavobolom. "Sranje," je rekel in se počasi odpravil proti kopalnici, med potjo se je pa skoraj spotaknil ob tla in zopet ponovil isto besedo. Pogledal se je v ogledalo in imel je razmršene lase in prav videlo se je, da mu je včeraj alkohol stopil na glavo. V mislih so se mu pa že predvajale filmčki iz včerajšne noči. Prijel se je za glavo in skušal pozabiti na vse in se nekako pretvarjati, da sploh nič ne ve od sinoči. V kopalnici si je umil zobe in se uredil, nato pa je še pojedel tableto za glavobol, da bi bolečina odšla. Oblekel si je še raztrgane in stare hlače, navadno majico in eno ubogo bundo in se počasi odpravil proti mestu.
Alexandrovi dnevi v Amsterdamu so potekala običajno, vsak dan je mogel več narediti za šolo in včasih sploh ni našel časa za prijatelje, s katerimi bi v baru pil kavo in čvekal. Lansko leto je velikokrat zašel v bar, kjer je s prijatelji pil vroč kapučino. Zdaj gre prvič v tem šolskem letu v ta bar.
Do bara se je Alexander odpravil peš in sploh ni vedel, da je že toliko snega zapadlo, ko je pa mogel poslušati naaajbolj dolgočasna predavanja med štirimi stenami ali se je pa učil in delal zapiske. Previdno in počasi je stopal po snegu, ki še ni bil čisto odstranjen z ulic Amsterdama. Alexander se je še bolj ovil v bundo, ker je mraz vedno bolj naraščal in vedno več je bilo padavin in je komaj čakal, da se pogreje s tistim toplim kapučinom, že enkrat. Ampak ljudje so delali pravo gnečo na vsakem mestu, pa še s tistimi presnetimi ogromnimi dežniki, kot da pada toča. "Prekleto," je po tihem rekel Alexander in zavil z očmi, nato pa našel tisti bar, nad katerem je pisalo Kadinsky, in odprl vrata in zvončki nad vrati so zazvončkljali. Alexander si je prilastil mesto pri majhni mizici z dvema stoloma in na enega je sedel Alexander, a drugi stol pa nihče. Razgledal se je po baru in bilo je precej prazno, pred šankom je le sedel neki stari, drugje pa še neki študenti, ki so se mu zdeli znani. "Kapučino," je rekel stari gospe, ki je delala tukaj in mu je kmalu prinesla naročeno. "Hvala," se ji je zahvalil in je že zavohal znani vonj kave. Oh, kako je oboževal ta vonj. Odprl je še vrečko sladkorja, ki je bila priložena ob kavi, in zlil v kavo, to je storil dvakrat. Oboževal je veliko sladkorja v kavah. Nato pa počasi srkal in se prepustil užitku in malce pozabil na vse te skrbi in še posebej, kar se je zgodilo včeraj. Na njegovi mizi je bil amsterdamski časopis, ki ga je Alexander prijel in malce bral, čeprav niti ni razumel kaj preveč nizozemščino, čeprav je že miljonkrat sklenil, da se bo končno naučil, glede na to, da tukaj zdaj študira. Alexandru je počasi postalo dolgčas, ker je stol, nasproti njega, je še zmeraj bil prazen. A zdaj je čez vrata prišlo neko dekle in Alexanderu se je zdela znana ali pa ima mogoče samo deja vu. Samo ne, to punco je poznal, le ime mu ni moglo priti iz ust.
elle wildrow
število prispevkov : 91 cash : 218 street reputation : 59 tvoja starost : 29 starost lika : 26 group : police kraj rojstva : chicago, us
Naslov sporočila: Re: kadinsky Pon Jan 02, 2012 6:38 pm
tagged; alexander comment; there's 750 terribly lame words in this post. -.- oprosti, ker je trajalo, ampak imam neko blokado + post je res obupen. sorry, sorry, sorry.
dan je bil popolnoma katastrofalen. kdaj, od kar si v amsterdamu pa ni bil? je sama pri sebi zajedljivo pripomnila, nato pa zavzdihnila in zmajala z glavo. ravno, ko je mislila, da se bodo stvari končno obrnile na bolje je od sestrične prejela novico, ki je bila, seveda, vse prej kot dobra – teto je zbil avto in nekaj časa je bila celo v kritičnem stanju. sprva so bile možnosti, da bo sploh preživela hudo majhne, a zdravniki so jo uspešno pokrpali. njeno stanje sicer še ni bilo stabilno, a možnosti, da bo vse vredu so bile vsekakor večje kot le nekaj ur poprej. že od jutra ni mogla početi čisto nič drugega kot sedeti in se oklepati telefona v čakanju na nov klic, ki bi ji povedal, kako bo s teto in zdelo se ji je, da je sestrična že nekoliko pozabila nanjo. obljubila ji je, da jo bo poklicala ali ji vsaj napisala sporočilo vsako uro, saj v bolnišnici tako ni imela početi kaj pametnejšega, pa se ni javila že od kar jo je zjutraj poklicala. in maxine je bila od čakanja prava živčna razvalina. le sedela je na kavču in zrla nekam v smeri televizije, njen pogled pa je bil tako odsoten, da bi naključni opazovalec pomislil, da je morda slepa, če ne bi vsakih nekaj minut ošinila telefona. ko preprosto ni mogla več zdržati brez kakršnih koli novic je mary (sestrični) le poslala sporočilo, nato pa se vrnila k prejšnjemu početju – obsedenemu buljenju v telefon, kot bi ga s tem lahko pripravila do vibriranja, ki je naznanjalo novo sporočilo. ko odgovora po kakšnih desetih minutah še kar ni bilo je nezavedno segla po pramenu las in ga začela gristi, česar ni počela že vse od otroštva – ali natančneje od takrat, ko ji je umrla mama. takrat je imela resne probleme z živčnostjo in samokontrolo a se je tega odvadila – in tudi sedaj je, ko se je zavedla kaj počne, takoj spustila lase. morala se je z nečem zaposliti, sicer so bile možnosti, da si bo pogrizla pol las nevarno velike. s telefonom še vedno v roki je stopila v sobo po torbico, nato pa si je oblekla še plašč in končno zapustila stanovanje. svež zrak in dejstvo, da ni več obsedeno razmišljala le o najbolj črnih scenarijih kar se jih je spomnila sta skrb za teto potisnila v ozadje – na plano je prišla jeza, da ji tista prekleta prasica ni hotela povedati, kaj se dogaja. s sestrično nikoli nista imeli najboljšega odnosa, a to je bilo resnično podlo. odkar ji je umrl oče je bila teta alice zanjo najbližji približek družine in mary je to še kako dobro vedela – kar je bil najverjetneje tudi razlog, da je ni obveščala že odkar jo je ob pol šestih zjutraj vrgla iz postelje s svojim telefonskim klicem. v mislih je sestavljala milo rečeno žaljiv govor, ki bi ga zrecitirala tisti prekleti prasici, če bi ta v tem trenutku poklicala in se skorajda ni zavedala svoje okolice, vse dokler je ni iz zamišljenosti vrgel zvok hupanja. šele takrat se je zavedla, da je pri rdeči luči zakorakala na prehod za pešce in s tem povzročila pošteno zmedo. za trenutek je od strahu okamenela, nato pa se je za silo zbrala ter stekla do pločnika. ''o moj bog. '' si je mrmrala med globokimi vzdihi in izdihi. ''o moj bog. o moj bog. o moj bog… '' skušala se je pomiriti, a tokrat je njena samokontrola, na katero je bila tako ponosna izginila neznano kam. noge so se ji tako tresle, da je lahko komaj stala, ko se je prvič ozrla okoli sebe. do sedaj se sploh ni zavedala kam hodi in ulice pred seboj najprej niti ni prepoznala, ko je na svoji levi opazila velik napis kadinsky. to kavarno je poznala, saj je bilo med študenti splošno znano da imajo odlično in, kar je bilo še bolj pomembno – poceni kavo. maxine se je odpravila proti velikim vratom in vstopila v nekam prazen lokal. običajno se je tu trlo ljudi zato se je nekaj trenutkov le začudeno ozirala naokoli, nato pa je stopila do pulta, kjer je naročila zeleni čaj. pogled se ji je, ko je čakala na naročeno, ustavil na vitrini s pecivom in njen želodec se je protestno oglasil. naročila je še muffin, nato pa se je ozrla po prostoru, da bi našla primerno mizo namesto tega pa zagledala presneto znan obraz. sreča ji danes resnično ni bila naklonjena; le nekaj metrov stran je namreč sedela zadnja oseba, ki si jo je v tem trenutku želela srečati – alexander.
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: kadinsky Sob Jan 07, 2012 9:03 pm
Srkal je svojo odlično in precej poceni kavico, ki se je že hladila, a ko je videl Maxine se mu je kar nasmeh na ustih prikazal, bila je njegova prijateljica, sicer ga ona ni tako marala, a kako ni mogla imeti rada takega kot je Alexandra? Bil je čeden in primer perfekcije in oh in sploh, vsaj tako zmeraj sebi pove. Gledal je Maxine kako je vstopila v kavarno, kako je naročila svoj zeleni čaj in muffin še zraven, gledal je vsak njen korak. »Oh, naša draga Maxine se je prikazala,« je sarkastično in prefinjeno rekel, ko ga je presenečeno opazila in, ko se je tudi on sam končno spomnil imena. Nikoli ni prav dober spomin imel za imena, če je pa že toliko punc poznal. Bil je nekako vesel, ko je prišla, saj mu je že presneto bilo dolgčas in navsezadnje je bila Maxine, nekdo, ki bo zdaj prav ob tem razvlečenem dolgčasu, malce z nekom prepiral in bila je presneto luštna s tistimi kodri in, ko ga je zbadala, se je prav videlo kako ga je hotela ob sebi, ne? Prekleto očitno je bilo! Alexander je veljal, da je ljudi z lahkoto spravil iz tira, čeprav tokrat niti ne bo toliko kot včasih, ker je izgledala precej žalostna in pretresena mogoče pikico jezna, kar je njega prav presenetilo. Vedno je mislil, da postane kdorkoli mnogo bolj srečnejši in veder, če vidi takega kot je ta čedni rjavolasec, ki ponosno nosi nasmešek na ustih. »Kje si, lepotica? Boš prisedla nekomu lepemu?« jo je ironično vprašal in pomežiknil, samo tako, da bo jo mogoče spravil v dobro voljo, zraven tega je pa še z roko filmsko pokazal na prazen stol, pred Alexandrom, ki je bi sicer že kar pohabljen in prav nič 'filmsko' narejen. »Uf, si pa neki žalostna..?« je previdno začel, »a ti je kdo umrl ali kaj?« je potem malce smeje, malo resno vprašal in se zasmejal, ni maral, če je nekdo slabe volje, oddaja tako negativno moč, ki jo Alexander prekleto sovraži in povrh se še lahko mimogrede tako 'naleze' te žalosti. In bilo je kar precej čudno, vajen jo je bil bolj vesele, a sarkastično razpoloženo, podobno kot on sam, zato jo je hotel nekako razveseliti, a to mu ni šlo kaj prida od rok pri nikomur. Pri tem primeru mogoče tudi ne bi bilo drugače. »Si kaj vesela, da me vidiš, ha? Smešno bi bilo, če ne bi bila, saj mene še najraje tako rada srečaš, ali imam prav?« jo je podražil in v rokah držal skodelico, ki je bila kičasto vzorčasta s raznimi pikicami in črtami, in na vsake toliko časa malo posrkal in kmalu jo je zmanjkovalo. Po požirku ji je namenil velik nasmeh in kotički ust so se mu razlezli skoraj do ušes. Oh, zakaj nisem komik, tako prekleto smešen sem je sam sebe pohvalil v mislih, kar večkrat stori, oziroma kar stalno dela. Najbolje, da se sam sabo poroči je veliko ljudi mu to reklo. »In kako, da si prav sem zavila? Si mene vidla čez šipo in prav zaradi tega prišla? Sigurno zaradi tega,« jo je vprašal, medtem, ko je v usta si že vtaknil svojo najljubšo razvado – cigarete. Z starim vžigalnikom si je skušal prižgati, a je bil star in komaj je prišel ven ogenj. Pri takih primerih se mu je pritisk dvignil, zato je tudi zdaj momljaje in tiho zaklel. Po nekaj poskusih je že vdihnil strup v pljuča in izdihnil dim skozi usta. »A boš tole super stvarco?« je vljudno vprašal in pomignil na cigareto. Ni niti vedel, ali je kadilka ali ne, če ni, pa kar veliko zabave zamuja s čikom v ustih.
comment: oh, please. your words are golden. and sorry, ker nisem toliko napisala, preprosto nisem vedela kaj naj še dodam. ;/ words: 608 i guess.