streets

Naslov sporočila: Re: streets Sob Sep 07, 2013 5:20 pm

tag: jake smitten2

Zvok visokih pet na vročem asfaltu je glasno odmeval skozi skoraj popolnoma zapuščeno ulico, ki se je kopala v večernem soncu. Z roko si je šla živčno skozi lase, nato pa si visoko odrezano usnjeno jakno, ki je ob kretnji zlezla še višje, že enajstič potegnila nazaj dol. Do zapuščene tovarne, ki je bila nekakšen glavni štab ruske mafije, jo je ločilo le še nekaj minut hoje in po vseh navodilih, ki jih je od starih mačkov prejela prvi dan, bi se sedaj morala neopazno ozirati okoli sebe in se prepričati, da ji nihče ne sledi. Bi morala, vendar je v tem trenutku razmišljala o vsem drugem, razen o tem. Njeno življenje, ki se je še nekaj mesecev nazaj zdelo kot pravljica, se je podiralo, delec za delcem. Najprej je bila tu mafija in dejstvo, da je morala igrati nekoga drugega, Maxine, dekle neverjetnega poguma in brez vesti. Takoj za tem se je znova pojavil problem, ki je zadeval njeno krinko – zadnjih nekaj tednov se sploh ni več rabila opominjati, da mora reagirati kot Maxine in ne Eva; dejanja so prišla avtomatsko, kot da jezikava mafijka ne bi bila njena vloga, temveč njen pravi jaz. S tem je bilo tesno povezano tudi dejstvo, da sta se z Masonom vedno več prepirala, da se nista strinjala skoraj v ničemer in da tudi dejstvo, da sta se videla zgolj enkrat ali dvakrat na teden ni moglo zajeziti vseh jeznih in obtožujočih besed. Kot, pa da že to ni bila polna mera komplikacij se je v njenem življenju znova pojavila njena stara, lahko bi rekla celo prva ljubezen – Hunter, za katerega je imela občutek, da vsa čustva še vedno niso izginila. In seveda ni smela pozabiti Wesleya, vodje ruske mafije, s katerim je Maxine igrala nevarno igro spogledovanja, za katero je grozilo, da jo bo zdaj zdaj opekla. Obraz je skrila med dlani in divje odkimala, globoko zatopljena v svoje misli. Očitno pregloboko, saj bi sicer slišala hitre, pridušene korake, ki so se ji naglo približevali od zadaj. Vendar ni slutila popolnoma ničesar, vse, dokler se ni ob vhodu v ozko, stransko ulico na njeni nadlahti pojavila dlan, ki jo je zvlekla v skrito zavetje dveh blizu si stoječih zidov. Ob nepričakovanem premiku se je najprej opotekla, nato pa se znašla s hrbtom ob steni, nasproti nje pa je stala za glavo višja, po izgledu moška postava, katere obraz se je skrival pod kapuco. »Pa ne že spet,« je sama pri sebi tiho zagodrnjala, kajti taka srečanja so se ji zadnje čase vse prepogosto dogajala. Sama pri sebi je zavila z očmi, nato pa z roko počasi in na pogled povsem naključno segla za hrbet, ob enem pa glasneje zarenčala: »Kaj hočeš?« S pogledom je prebadala neznanca pred seboj, z desnico pa previdno segla pod usnjeno jakno, natančneje v majhen žepek sredi hrbta, kjer je imela spravljen nož.

Naslov sporočila: Re: streets Pon Sep 09, 2013 4:25 pm

TAGGED: MAXINE! smitten3

Ujet je bil v labirint dolgih, ozkih in povsem praznih ulic, ki so ustvarjale spokojno vzdušje; slišal je lahko le svoje hitre korake, ki so kakor hipnotično tiktakanje drug za drugim doneli po temni ulici, ko se je zvok odbijal od sivih, z grafiti popisanih zidov. Saj ni niti vedel, zakaj pravzaprav sploh sledi postavi, toda kdorkoli je že bila oseba, ki je hodila le nekaj korakov pred njim, gotovo ni pojhakovala tu naokoli samo tako, ker ni imela kaj početi. Poznal je ta del; ni ravno spadal v varna območja in morda bi bilo vseeno pametnejše preživeti večer v zaledju varnega doma. A ne glede na precej visoko stopnjo nevarnosti in kriminala, ki je slovel za ta del, ga ni bilo prav ničesar strah. Te ulice je poznal bolj kot kdorkoli drug, navsezadnje je nekoč prav tu sklepal posle s sumljivimi tipi, pijančeval in če je bila nuja, celo posegel po kakšni drogi. Prnil je ob teh spominih; zdaj je namreč na vso stvar gledal s povsem z drugačnimi očmi. Pravzaprav se mu je zdelo tako smešno o sebi razmišljati kot o vročekrvnem uličnem pretepaču. Saj skoraj ni mogel verjeti, da je bil včasih takšen – da je celo pristal na preprodajo drog, da ne bi v družbi veljal za črno ovco in da ga ne bi izobčili. Včasih je preveč dajal na mnenje drugih in bolj ko je zdaj o tem razmišljal, bolj se je tega zavedal.

Potisnil je te misli nekam daleč, v najbolj odročni kotiček svoje glave, ko se je zdaj fokusiral samo na žensko, ki je ravno zavila na levo. Sledil ji je s pospešenim korakom, vse dokler se ni njegova desnica nenadoma iztrelila proti njej, ko jo je zagrabil – potisnil jo je ob zid, ne da bi odgrnil kapuce, pod katero se je skrivala njegova prava identiteta. Takšnih situacij je bil vajen in njegovo telo se je napelo, ko je z očmi ujel, kako se je njena roka že stegnila za hrbet po orožje. »Niti ne poskušaj,« je opozorilni ton njegovega glasu presekal šumenje oddaljenih smeti, med katerimi se je po vsej verjetnosti plazil kakšen zapuščeni maček. Ni se pustil zmotiti; samo še bolj je pristisnil postavo ob zid in s svojo levico uklenil njeno roko, kot bi ji nadel lisice, s palcem druge roke pa ji nič kaj nežno privzdignil brado, da bi osebo končno razkrinkal. »Maxine Adler, jasno.«

395 words | notes: here we go! :3|

Naslov sporočila: Re: streets Pon Sep 09, 2013 9:21 pm

tag: jake smitten2

Njena sreča je morala biti ta dan res na vrhuncu, da je temnolasec že takoj opazil njeno namero in ukleščil njene dlani skupaj, njegov prijem močan in neizmuzljiv. »Jebemti,« je zaklela in divje stresla z glavo, medtem pa mrzlično razmišljala, kako naj se spravi iz te vse prej kot prijetne situacije. Skušala se je uprti nanj in ga s tem pripraviti do premika, vendar je bil tip kot pribit na tla in vse, kar je dosegla je bilo, da jo je še bolj potisnil ob steno. Naravnost čudovito. Z dlanjo je nič kaj nežno dvignil njen obraz in ravno, ko je njene misli preplavila ideja o močni brci v njegovo mednožje, je zaslišala svoje ime, ki je, na njeno presenečenje prihajalo iz njegovih ust. »Kdo hudiča si in kako za vraga poznaš moje ime?« je zasikala, nato pa divje odkimala, da je obraz osvobodila njegovega jeklenega prijema. »In še enkrat: kaj hočeš od mene?« Srepo se je zastrmela v senco pod kapuco, a razločila ni ničesar razen rahlega leska njegovih oči. »Če iščeš denar ga nimam, moj telefon je prestar, da bi se ti ga splačalo ukrasti, drugega nimam.« In potem je njene misli prešinila ideja, ob kateri bi jo skoraj zajela panika, kajti ne glede na to, koliko borilnih veščin in udarcev je obvladala, proti moškemu pred seboj ni imela šans. »In če se me samo dotakneš prisežem, da te bom ubila.« Trmasto se je zastrmela vanj, nato pa hitro dvignila koleno, da bi mu zadala nekaj bolečine, ki si jo je tako prekleto zaslužil – vendar je očitno predvideval njen gib ter se umaknil, preden bi imelo njeno koleno priliko zadeti svoj cilj. Pri tem je njegov obraz, sicer še vedno skrit pod kapuco, osvetlil pramen svetlobe iz glavne ulice in en sam trenutek je bil dovolj, da je povezala vsa dejstva. »Tako torej. Mi boš razložil, kaj počne sam direktor FBI-ja v takšni četrti? In ko sva že pri tem – zakaj pri vragu si me zvlekel sem?« Bila je slabe volje, še vedno nekoliko zmedena, ob enem pa je hotela odgovore in hotela jih je takoj. »Oh, ježek, kako sem neumna – sem vas res pozabila vikati?« Njen glas je bil prežet s sarkazmom in posmehljiv nasmešek širok na njenem obrazu. »Kaj boš naredil tokrat? Me priklenil za ulično svetilko?« Zmajala je z glavo in pri tem ugotovila, da pravzaprav še vedno ne pozna njegovega imena – pri tistem zaslišanju nekako ni našel časa, da bi se ji predstavil. »Prekleto, spusti me že, saj ti tako ali tako nič ne morem.« Kar je bila laž, ker bi mu s treningom, ki ga je imela za seboj, verjetno uspela zlomiti kakšno kost, morda celo dve, ter mu seveda zadati cel kup modric.

Naslov sporočila: Re: streets Tor Sep 10, 2013 4:43 pm

TAGGED: MAXINE! smitten3

V trenutku je omehčal prijem, ko je enkrat prišel do spoznanja, kdo je pravzaprav njegov nasprotnik in nekoliko zmedeno se je zastrmel v temnolasko, ki ga še ni uspela prepoznati in ga je zdaj očitno zamenjala za kakšnega zločinca, tolpaša ali posiljevalca. »Nič ti ne bom storil, prekleto,« se je nekoliko odmaknil od nje, kar verjetno sploh ni opazila. Verjetno ni opazila niti tega, da se je sploh ni več dotikal, ko je nadaljevala s svojim blebetanjem, ki ji je bilo tako podobno. Če ga ne bi tako zmotilo dejstvo, da sta bila sredi zakotne ulice v takšnem položaju in iz določenih namenov, bi se verjetno celo nasmehnil. A tako je le nemo strmel vanjo, čakajoč, da ga bo končno prepoznala – lahko bi si preprosto snel kapuco, se predstavil ali kaj podobnega, a kaj takega mu žal ni padlo na misel. Zdaj je bil preveč zaposlen z ugotavljanjem njenih namer in umaknil se je, še preden ji ga je uspelo udariti v najbolj bolečo točko. »Reciva, da sem te z nekom zamenjal. Imam nekaj neporavnanih računov z določenimi osebki,« je njegov mirni, skorajda lenobni glas napolnil tišino, ki jo je še vedno motilo šumenje oddaljenih smeti. »Poleg tega pa previdnost ni nikoli odveč. Ampak ni važno. Ni ti potrebno vsega vedeti.« Nasmeh, ki ji ga je vrgel v odgovor, je deloval skorajda očarljivo in morda je prav s tem poskusil omiliti nezamenljivi sarkazem, ki je zavrel iz njenih ust. Z desnico se je dotaknil glave in potisnil kapuco navzdol in ji odprl pogled na njegovo frizuro, ki je bila vse prej kot urejena. Njegovi lasje so strčali vsepovprek in dejstvo, da je bil oblečen v preprosto trenirko je zabrisalo kakršnekoli sledi o njegovem položaju.

»Zanimiva ideja,« se je namuznil, ko se je zdaj vidno zabaval ob njenih besedah. Da bi jo priklenil ob ulično svetilko? Nadvse originalno. »Žal nimam pri roki pripravnega orodja, da bi ti lahko uresničil željo,« je skomignil, medtem ko se je pretvarjal, da ga je to še kako žalostilo. »Mislim, da se boš morala zadovoljiti z menoj v trenirki,« je pokazal na svoje široke hlače, v katerih se je počutil udobneje kot v nadležnem smokingu, ki ga je za potrebe svojega dela moral nositi. »Trapa, saj te sploh ne držim več,« se je zasmejal, ko je zdaj pomahal z rokami pred njo, kot bi ji hotel pokazati, da je prosta. »Nič mi ne moreš? Res? Pa ravno prejle si me hotela v jajca,« se je njegovih ustnic dotaknil predrzni nasmešek, ko jo je mehko izzival. »Veš, ne podcenjujem žensk. Tudi tistih, ki pečejo piškote, ne.« Pozabil je že, da je bila tako zabavna. Vprašanje pa je je bilo, kako zabavni so bili njeni načrti za ta večer, preden jo je prestregel in prav to ga pripravilo do tega, da se je nenadoma zresnil. »Kaj imaš tamle?« je nezaupljivo premeril njeno roko, ki je še vedno držala za hrbtom in način, kako se je spogledal z njo, je dovolj jasno kazal, da ne namerava odnehati, dokler ne izve resnice.

496 words |

Naslov sporočila: Re: streets Čet Sep 26, 2013 6:17 pm

tag, ellie! smitten

Vse se je dogajalo tako hitro. Njegova selitev na sever je bila dobrodošla kot hladen vetrič sredi najbolj vročega poletja, pa vendar to ni pomenilo, da bo življenje na kakršenkoli način lažje. Počel je stvari, na katere ni bil najbolj ponosen, kradel sicer res več ni, je pa zato dosti več pozornosti namenjal nelegalnemu uvažanju … stvari. Ja, nekako tako, ni se držal zgolj drog, ki jih je že nekaj časa želel popolnoma opustiti, tudi bela tehnika je bila na listi reči, ki jih je dobavljal, zato se včasih niti ni počutil tako zelo škodljivega, je pa res, da mu je bil v vsakem trenutku nekdo za petami.

Potreboval je zgolj par minut, več mu predaja robe nikoli ni vzela, v tem primeru pa sploh. Dogovorjen je bil ob večeru, takrat, ko se je tu mimo sprehodila največja masa ljudi, nihče jih ne bo opazil, pa četudi se zgodi, bo jo popihal preden bi kdorkoli sploh utegnil dojeti kaj se dogaja. Vedno je bilo tako. Zapeljal je na pločnik, povsem samozavestno in prepričano, da se v par minutah ne bo zgodilo nič nezaželenega, se je pa to izkazalo za napačno čim je stopil izza vogala. Uniformirano dekle si je ogledovalo njegov avto. Registracijo je podaljšal ravno prejšnji mesec, tablice pa so - jasno - bile še vedno tiste iz Kolorada. To ne bi smel biti problem. S spretnim jezikom se bo izgovoril, ne glede na to, da na robu cestišča ne bi smel pustiti avtomobila, je pa vse skupaj postalo še toliko bolj zapleteno, ko je rjavolasko prepoznal. Elle. Elle Wildrow. Kdaj jo je videl nazadnje? Verjetno je minilo že več kot trinajst let. Se ga sploh še spomni? "Predvidevam, da imava težavo?" je vendarle zbral svoje misli in se ji približal izza hrbta, v potni dlani pa je avtomobilski ključ stiskal občutno premočno. "Samo … samo za trenutek sem se ustavil."

Naslov sporočila: Re: streets Čet Sep 26, 2013 9:00 pm

tag: braden smitten2

Ko je tisto jutro prvič zakorakala skozi vrata policijske postaje jo je prevevala cela mešanica občutkov. Po nekem čudnem naključju je bila celo prepričana sama vase, česar ni zmotilo niti to, da je morala policistki pokazati osebno, preden ji je ta verjela, da je tam zaradi službe. Vsaj do tistega trenutka, ko jo je njen nadrejeni posadil pred mizo v malem, temnem kotu, do zadnjega milimetra napolnjeno s papirji. Zmedeno je zamežikala in upala, da bo kup izginil, če si bo tega dovolj močno želela, ali pa se bo od nekje prikazal vsaj kak priročnik z navodili, pa se seveda ni zgodilo ne eno ne drugo. Namesto tega ji je na pomoč priskočil sodelavec, ki si je lastil sosednjo mizo in do poznega popoldneva ni znala zgolj izpolniti vsakega možnega obrazca, sklenila je tudi prvo poznanstvo. In to kljub temu, da ji je uspelo njegovo mizo zaliti s kavo.
Dan se je zdel skorajda dober, dokler se ni pred njo znašel njen nadrejeni in ni nekaj minut kasneje že stala na ulici, kjer ji je osiveli policist v roke potisni majhen blokec z obrazci. Debelo je pogoltnila in se proseče zazrla v kupček listov, kot da čaka, da ji bo presneta reč sama razložila, kaj početi z njo. Kar ji seveda ni, vendar je po nekaj minutah uspela ugotoviti, da se stvar uporablja za pisanje globe ob prekrških. Aha! Torej je verjetno morala najti koga, ki bo storil kaj prepovedanega. Kot na primer vozil prehitro, nepravilno prečkal cesto… ali nepravilno parkiral. Zgolj nekaj korakov stran je zagledala avto postavljen na pločniku in val adrenalina je v njena lica poslal rdečico, v nebo vpijoč znak vznemirjenja. Naredila bo nekaj kot prava policistka! Od nekje je na plan privlekla kuli in ravno nameravala zapisati registrsko številko avta, ko jo je zmotil prijazen glas in v trenutku jo je prešinil močan občutek krivde, ker bo temnolascu napisala kazen. Vendar je bil to njen prvi dan v službi, avto pa je bil postavljen na pločniku… in ona je bila nenadoma zelo zmedena. »J-jaz, samo…« Glasno je pogoltnila. »To je cona prepovedanega parkiranja.« Vdih, izdih. »Vaš avto pa je kljub temu parkiran tukaj. Na pločniku.« Zbrala je pogum in pogled od čevljev dvignila do temnolaščevih oči, kjer se je za nekaj dolgih trenutkov izgubila. O bog, zakaj je imela občutek, da ga pozna? »Morala vas bom prositi za vozniško dovoljenje, gospod.« Huh.

Naslov sporočila: Re: streets Čet Sep 26, 2013 9:28 pm

tag, ellie! smitten

Če bi pred njim stal star policaj s hudo očitno protezo, bi ga verjetno prehitel na poti do avtomobila in izginil v upanju, da si ni uspel zapomniti njegove registrske številke, tako pa je pred njim stala ona. Tista luštna rjavolaska, ki je ne bi mogel sovražiti, pa čeprav bi mu napisala cel kup kazenskih listkov. Ne bi ji zameril niti če bi dala odpeljati njegov avto, niti slučajno se ne bi niti premaknil, tudi če bi ga želela odpeljati na postajo. Toliko spoštovanja, preproste ljubezni in naklonjenosti, ki jo je še vedno čutil do nje … toliko čustev, toliko česarkoli že ga ni zadelo že lep čas. In čeprav je bil njegov cilj ta, da se ji skuša na vsak način izogniti in ji prihraniti trpljenje, je bilo sedaj to neizogibno. Lotila se ga je. S tem svojim prijetnim dekliškim glaskom, ki se je pod težo strokovnih in totalno profesionalnih besed kar lomil. "Aha, cona prepovedanega parkiranja … ampak … samo nekaj sem moral odložiti. Mi ne moreš pogledati skozi prste?" je direktno namignil na zadevo, ki bi mu - jasno - najbolj ustrezala. V vsakem primeru je bilo vredno poizkusiti, morda mu celo uspe in ne bo se mu potrebno ukvarjati še s tem. Zadnje kar je želel je bilo, da ga prepozna, da se spomni tistih nekaj mesecev, ki sta jih preživela skupaj kot otroka … in se zave, da ni več nedolžen dečko. Dvanajstletni dečko, ki je njenega brata sunil na gobec, ker je z njo ravnal dosti pregrobo, kot se je spodobilo.

Prisegel bi lahko, da se je njen pogled deloma otoplil, ko ga je pogledala v oči. Morda je bil to pač učinek, ki ga je imel na ženske, po drugi strani pa bi ga prav lahko prepoznala. Nekaj potez je gotovo ostalo enakih. Že res, da je njegov obraz prekrivala urejena brada in da so bili lasje dosti daljši kot včasih … poleg tega je minilo petnajst let. "Prvič odiraš za denar? Tako zmedena deluješ …" se je prijazno zahahljal, po tem, ko je že drugič zajecljala v njegovo smer, se je pa prekleto dobro zavedal, da ne bo odnehala. Želela bo videti presneto vozniško dovoljenje in … in gotovo ga bo prepoznala. Braden Nico Clarke verjetno ni bila ravno najpogostejša kombinacija imen tu naokrog.

Naslov sporočila: Re: streets Čet Sep 26, 2013 11:22 pm

tag: braden smitten2

Ne, da bi se resnično zavedala svojega početja se je zamaknjeno zazrla v temnolasca in pri tem popolnoma podzavestno izključila vse ostalo. Od kar je premagala lastno sramežljivost in si mu upala kradoma pogledati v oči je bilo na njem nekaj, kar jo je sililo k temu, da je še naprej strmela, čeprav je že krepko prekoračila čas, ko kretnja še ni bila tako očitna. Že na prvi pogled je lahko opazila, da je bil čeden. Ne, briši to. Beseda čeden je močno podcenjevala vtis, ki so ga dajale njegove usklajene obrazne poteze in brada. Toda njegov videz ni bil glavni razlog njenega strmenja. V iskanju pravega argumenta se je nezavedno namrščila, po tem pa nekako prišla do zaključka, da se ji zdi temnolasec znan, vendar ga nikakor ni mogla povezati s katerim od imen ali obrazov v svojem spominu. Šele, ko je opazila, da se njegove ustnice premikajo se je zavedla, da ji je uspelo preslišati pol njegovega stavka in mahoma se je spravila k sebi. Skoraj je že dobrodušno prikimala in mu rekla, naj drugič pazi, kje pusti avto, ko se je spomnila, da je bilo to pravzaprav njeno delo. Pa tudi dejstvo, da je bila policijska postaja zgolj kakih sto metrov stran čez cesto je pomagalo, da je potlačila nagon in si na obraz nadela izraz, za katerega je upala, da je vsaj približno neomajen. »J-jaz…« je spet začela, preden se je nelagodno prestopila in ji je kri šinila v lica. »Veste, moj prvi dan je. Pravzaprav je to moja prva naloga, ki ne vključuje prelaganja papirjev,« mu je priznala, preden je do njenih možganov prišla informacija, da je policistka v uniformi, on pa oseba, ki je storila prekršek, zaradi česar so bila dodatna pojasnila povsem nepotrebna. »Zato bom morala vztrajati in vas prositi, da mi pokažete vaše vozniško dovoljenje.« Da se počuti nelagodno je bilo očitno že z letala, ne samo na razdalji enega metra, kolikor je bil temnolasec oddaljen od nje. Še vedno ni mogla umestiti njegovega obraza, zaradi česar je bil občutek domače sproščenosti, ki jo je preveval, ko mu je zrla v oči, bolj grozljiv kot pomirjujoč. Ob njegovem vprašanju je znova zardela in previdno pokimala, ob čemer so ji lasje zdrsnili na obraz. Počakala je, da je listek zapisala njegovo registrsko številko, preden je pramen las nervozno popravila nazaj za uho, nato pa levico iztegnila proti dovoljenju, ki ga je temnolasec medtem vzel iz denarnice. Da so se ji roke tresle je opazila šele, ko je kartico s podatki izpustila na tla se je ta, preden se je stegnila po njo, s komaj slišnim klikom odbila od asfalta. »Uh, aaam… Seopravičujem.« Besede je zdrdrala in se sama pri sebi mentalno z dlanjo močno usekala po čelu, na zunaj pa je, preden se je posvetila podatkom na dovoljenju, skupaj spravila bled nasmešek. Ki je izpuhtel takoj, ko so njene oči obstale na vrstici z imenom in takoj nato, da se je prepričala, še na rojstnem datumu. Ko je trenutek kasneje dvignila pogled so bile njene oči široko razprte, vsa prejšnja živčnost in nelagodje pa pozabljena. »Braden?« Njen glas je bil komaj kaj več kot nejeveren šepet, ko je sliko dvanajstletnega fantiča v spominu primerjala z obrazom pred seboj, vendar skorajda ni našla podobnosti. Bilo je skoraj nemogoče, da bi bil moški pred njo njen Braden, zato je, kakor hitro je bila spet dovolj pri sebi, namrščeno dodala: »Je dovoljenje ponarejeno?«

Naslov sporočila: Re: streets Pet Sep 27, 2013 8:44 am

tag, ellie! smitten

Zardevala je. Huje kot on, ki se je tokrat prvič znašel v situaciji, kjer razplet ni bil določen že vnaprej. Vedel je, da ga bo v trenutku, ko ji med prste porine svojo vozniško dovoljenje, prepoznala in tu … šele tu se bo vse skupaj začelo. Vprašanje kako bo odreagirala na to dejstvo, vprašanje, če bo zadovoljna s tistim, kar vidi, vprašanje če si ga morda ni predstavljala drugače. Kot človeka z lepšo sedanjostjo, čeprav se ji gotovo ni niti sanjalo s čim vse se je bil primoran spopadati kot otrok, kot najstnik. "Zakaj me vikaš? Menda ne izgledam tako star … ali pač?" jo je prekinil, ko ga je tokrat že vsaj tretjih nazvala kot gospoda. Tega ni maral. Čeprav se je občutno prehitro bližal tridesetim, ni maral, ko so ga ljudje vikali. "Mislim, da to ni najbolj pametno," se je ujel izreči naglas. Res ni bilo pametno, kajti njegove besede so jo le še bolj spodbudile k temu, da je vztrajala. Vztrajala pri svojem in vsaj skušala izkoristiti avtoriteto tiste značke, ki jo je imela verjetno zataknjeno za pasom. Kako nenavadno jo je bilo gledati v tem položaju … navadno je bil on tisti, ki ga je kovala v zvezde, tisti, ki ga je ubogala ne glede na vse. Zdaj pa je lahko storil le eno … pobrskal po napol raztrgani denarnici in umetnega usnja, izvlekel vozniško dovoljenje in ji ga potisnil pod nos. Kot petletna deklica si je gotovo zapomnila njegovo ime. Kot petletna deklica je verjetno precej dolgo točila solze, ko je izvedela, da ga ne bo nazaj. Toliko je vedel.

"Braden, ja," je ponovil svoje ime, nekoliko glasneje kot ona sama. Ni več zrla v kos plastike, zdaj je oči uperila vanj, v njegov obraz, kot da bi iskala tiste stare poteze, ki so ji bile znane. Kot, da bi ga primerjala s sliko, ki jo je doslej povezovala z dvanajstletnim dečkom. S svojim "neusojenim polbratom", če se je - po nekajmesečnem bivanju z njeno družino, sploh lahko imenoval za slednjega. "Ponarejeno? Zakaj bi bilo ponarejeno, Ellie?" je njeno ime na njegovih ustnicah zvenelo tako pristno … znano. Nikoli je ni klical Elle. Vedno je bila Ellie. Njegova mala Ellie.

Naslov sporočila: Re: streets Pet Sep 27, 2013 4:44 pm

tag: braden smitten2

»Ne, ne, seveda ne!« je hitro odkimala na njegovo vprašanje, pri tem pa na tla skoraj spustila kemično svinčnik in tisti trapasti blokec. »Mislim, niti približno ne izgledate, hočem reči izgledaš star. Resno.« Uh, bravo. Za hip je zatisnila oči,da se je zbrala, nato pa globoko vdihnila in pojasnila: »Pravilnik o komuniciranju s civilisti, člen 7 - nazivanje s spoštovanjem.« Pa saj ne, da ga je to dejansko zanimalo. Ta dan ji očitno ni imel namena iti na roko in ji nekoliko lajšati bremena novega začetka. Pa tudi njena nerodnost in neprestano zardevanje nista pripomogla k temu, da bi se lahko počutila nekoliko bolj sproščeno. Na sebi je lahko čutila njegov radoveden pogled, kot je čutila lahen vetrič in nikakor ni mogla odgnati misli, da je v njegovih očeh verjetno izpadla kot zmedena nesposobnica, ki ne zna napisati niti kazni. Ob tem se je negotovo ugriznila v ustnico in ga izpod čela še enkrat kradoma ošinila. »Kaj ni pametno?« Temnolasec ji očitno ni želel predati butaste vozniške, čeprav res ni mogla razumeti zakaj; navsezadnje je šlo zgolj za kos plastike s sliko in nekaj osebnimi podatki, nič pomembnega. Rahlo je zmajala z glavo, nato pa s trmasto iztegnjeno roko počakala, da se je plastična kartica znašla v njeni dlani.

Ko je prvič preletela ime se ji to ni zdelo nič posebnega. Nato jo je v podzavesti nekaj zbodlo, zato ga je ošinila še enkrat. Braden Nico Clarke. To je že nekje slišala. Je bilo mogoče prejšnji teden v časopisu ali… V tistem trenutku so se njene oči široko razprle, njen pogled je šinil k višku, nato nazaj h kartici in se trenutek zatem spet srečal z njegovim. Braden Clarke. Braden. Njen Braden. samo, da tip pred njo ni bil niti malo podoben njenemu Bradenu. Ta je bil visok okoli meter in pol, njegovi lasje so bili nekoliko svetlejši in njegove oči… no ja, njegove oči so bile prav take kot temnolaščeve, ampak sivo-modra je bila precej pogosta barva šarenice. Kajne? »Zato, ker to ime poznam, tebe pa…« In takrat je dojela, kako jo je pravzaprav poklical. Ellie. Samo dve osebi sta jo klicali Ellie. Ena od njih je bil njen oče, ki je bil v tistem trenutku v komi. In druga… druga je bil on. Namrščen izraz, ki ga je nosila vedno, ko je razmišljala, se je razblinil in namesto njega je na njenem obrazu kot sonce zažarel širok nasmešek. »Braden?« je za vsak slučaj še enkrat preverila in tokrat v njenem glasu ni bilo mogoče spregledati navdušenja, prepletenega z upanjem. V tistem trenutku je pozabila na dejstvo, da je v roki stiskala listek, s katerim bi mu dodelila globo, na to, da sta sredi ulice in da ga ni videla že dobrih petnajst let. Brez najmanjšega pomisleka je stopila korak naprej in roki ovila okoli njegovega vratu, kot bi bila to najbolj samoumevna stvar na svetu. In nekaj sekund za tem sunkovito odskočila, kot bi informacija, da ga ni videla celih petnajst let šele takrat prišla do njenih možganov. »Huh, o-oprosti, to je bilo, ehm, nekako, khem… neprimerno.« Verjetno ni potrebno poudarjati, da so njena lica kar žarela od rdečice, kajne?

Naslov sporočila: Re: streets Pet Sep 27, 2013 7:16 pm

tag, ellie! smitten

Zmedel jo je. Vprašanje, če se je tako obnašala samo v njegovi družbi ali ji lahko tako globoko pride prav vsak. Na tak način že ne bo varna in še dobro, da je to ugotovil preden bi se ji utegnil popolnoma odpovedati. Ni je nameraval zasledovati niti sem in tja preverjati kako ji gre, toda glede na slišano in videno … je mnenje v enem samem trenutku spremenil. En sam človek, kot je bil sam, ji lahko življenje v trenutku spremeni v pekel. Tega on - jasno - njej nikoli ne bi storil, je pa vedel, da zemljo tepta ogromno idiotov, ogromno takšnih, ki si ne zaslužijo živeti, kaj šele postati del njenega življenja. In to bo očitno njegovo naslednje poslanstvo. Skrbeti zanjo. Pa naj se upira z vsemi štirimi, ne bo mu ušla. "Pozabi na ta neumen člen, dejstvo je, da sem daleč od gospoda, kot si verjetno ugotovila že sama, in … izredno bi cenil, če se malo sprostiš." Ja, všeč bi mu bilo, če bi pozabila, da ga je videla, če bi lahko vse skupaj prestavila na kakšno drugo priložnost. Če bi lahko zavrtel čas nazaj in … in nikoli ne storil tiste neumnosti. Tako bi morda njegovo življenje bilo drugačno. In njeno. Bog ve kakšen bo njen odziv na njegovo ime na vozniški izkaznici, morda bo jezna. Morda bo jezna, da je ni poiskal, čeprav sta oba v istem mestu. Morda ga bo le še z večjim veseljem zašila in mu primazala še višjo kazen. Ni mogel vedeti.

Sledil je njenim očem, ki so potovale vse od plastične kartice v njenih rokah, pa do njegovega obraza. Ogledala si ga je od peta pa do glave, se ustavila na tistih nekoliko bolj očitnih delih telesa, iskala je podobnosti s tistim dečkom, ki ga tudi sam ni več prepoznal. Bil je … drugačen. Nedolžnejši, čeprav je že takrat težko obvladoval svojo jezo. Toda do nje, do nje je bil krasen. Previden, ljubeč in predvsem zaščitniški. Ni več poslušal njenih besed, pravzaprav je že nekaj časa zgolj strmel v njene vprašljive oči, dlani, ki so drgetale od strahu ali vznemirjenja - ni vedel. "Ja, Ellie, jaz sem," ji je še imel čas šepniti, preden so se njene dlani ovile okrog njegovega vratu. Preden je na svoji koži zopet občutil njeno. Oboževal jo je. Le da sedaj ni bila veš tista majhna deklica, ki bi jo najraje zaščitil v milnem mehurčku, pač pa odrastla ženska, ki je bila - mimogrede - tudi izredno privlačna. In uniformirana. "Ne, ne, Ellie, ne skrbi." Srce mu preprosto ni pustilo, da bi se tako hitro odtrgala od njega. Morda ni bilo najbolj primerno, saj je bila na delovnem mestu, ampak po petnajstih letih sta si zaslužila več kot par sekund trajajoč objem.

Naslov sporočila: Re: streets Pet Sep 27, 2013 11:53 pm

tag: braden smitten2

Zakaj, krščen matiček, je imel ta moški nanjo tolikšen vpliv? Bil je njen prvi dan v službi in prvo opravilo, ki je vsaj na daleč spominjalo na policijsko delo. To je pojasnilo večji del njene živčnosti in očitne nesposobnosti, vendar ne vsega. Preostalo je, iskrenosti na ljubo, hočeš nočeš morala pripisati njemu. Dejstvu, da je bil za več kot dobro glavo višji od nje in ga je morala glavo nagniti nekoliko nazaj, da ga je lahko pogledala v oči. In nečemu, kar se je svetlikalo v slednjih, vendar čustva preprosto ni znala razbrati, tudi, ko je opazila, da so bile njegove ustnice ves čas ukrivljene v lahen nasmešek, ki pa je ni pomiril, temveč prav nasprotno njeno tremo še povečal. »Um,« je bilo vse, kar je lahko presenečeno izjecljala po njegovih besedah, preden ga je še enkrat na hitro premerila. Nekaj na njem ji je vzbujalo občutek zaupanja, nekakšne domačnosti. Čustvi, ki ju ni občutila že tako dolgo, da st se zdeli skoraj tuji. Kaj za vraga naj bi vendar odvrnila na njegovo opazko o tem, da je daleč od gospoda? »Sprostim. Ja, seveda. Povsem sproščena.« Mhm, in njen dedek je bil George Clooney. Kar bi bilo sicer neverjetno kul, ampak res pa ni bilo niti približno.
Tudi če bi se res potrudila ne bi znala opisati mešanice občutkov, ki jo je prevzela, ko je naposled le dojela, kdo stoji pred njo. Fant, ki ga je kot deklica naravnost oboževala. Kako ga vendar tudi ne bi, ko pa je bil do nje vedno neizmerno pozoren, prijazen in nasploh popoln? Bil je vse, kar bi si šestletno dekletce lahko želelo, navsezadnje se je zaradi solz, ki so se nabrale v njenih očeh, s pestmi lotil celo njenega starejšega brata. Bil je njen vitez, njen princ na belem konju, fant, ki ga je na tihem oboževala še sedaj. Samo da pred njo ni stal fant, temveč odrasel moški. Kar je bil glavni razlog, da je odskočila in prekinila objem, čeprav je ob tem nekje globoko v sebi začutila tujo praznino. Toda kaj, če on ni bil tako navdušen nad ponovnim srečanjem, kot je bila ona? Kaj, če je bila zanj samo nadležna nesposobna policistka? Po glavi se ji je motal sto in en dvom, ki jih je Braden uničil zgolj z nekaj besedam in roko, ki kljub umiku ni izpustila njenega pasu, pač pa jo je potegnila nazaj v objem, bližje k njemu. Dejanje, ki je bilo še njena zadnja potrditev. »O bog, sploh nisem vedela, da te tako zelo pogrešam.« Njene besede so bile tih šepet v njegov vrat, ko je uživala v objemu njegovih močnih rok in za nekaj trenutkov pozabila, da je pravzaprav na delovnem mestu. Pozabila je celo, da bi morala ob teh besedah zardeti. »Ko si odšel… Kam so te poslali? Si ostal v Filadelfiji ali -?« Čeprav ni želela stikati po njegovi preteklosti vprašanja ni mogla zadržati. Morala je vedeti, da mu tista selitev ni uničila življenja. Da mu ona ni uničila življenja, saj je bila navsezadnje razlog, zakaj se je s pestmi lotil njenega brata, prav Elle.

Naslov sporočila: Re: streets Ned Sep 29, 2013 8:52 pm

tag, ellie! smitten

Izraz na njenem obrazu se je spreminjal in dokaj uspešno je predvideval o čem razmišlja. Z rahlo zmedenega na vznemirjenega, zadovoljnega - očitno ga je vendarle bila vesela, in to je bilo dovolj, da je tudi sam pozabil zakaj je bil pravzaprav tu, pozabil, da mu je še pred minuto težila s kaznijo. Pravzaprav bi mu bilo v tem trenutku vseeno, če mu napiše sto takšnih kazni, bil je presrečen, da jo vidi, in za to … za to bi storil marsikaj. "Ellie, tako dolgo te nisem videl, sploh ne morem verjeti." No, lahko je verjel. Pravzaprav je že nekaj časa vedel, da živita nedaleč prov drug od drugega. Pravzaprav jo je že vekčrat videl in se vedno spretno izognil. Iskal je izgovore, čeprav si jo je dejansko želel objeti. "Pridi sem, o bog, Elle," jo je zdaj že drugič ali tretjič potegnil k sebi, kot da bi skušal nadoknaditi vseh teh petnajst let v enem samem dnevu. Ampak vedel je, da bosta zdaj imela časa na pretek, namreč ne glede na vse, ne glede na nevarnost v katero bi jo lahko spravil, med njima ne bo mogel znova postaviti zidu.

"Ah, ne, ne, nisem ostal v Filadelfiji. Premestili so me v Denver, mami … no, moja rejniška družina še vedno živi v Koloradu, jaz pa … mene je sem pripeljalo delo." Kako zanimivo, da se je to med njima, ta odnos, ki bi mogel biti pristen, začel z lažjo. Ni ga pripeljalo delo; pobegnil je, bežal je … pred preteklostjo, pred dejstvom, da je bil morda prav on tista pika na i, ki jo je Summer potrebovala, da se je odločila, da si vzame življenje. Ah, kako za vraga naj bi živel s tem. "Ampak zdaj sem tu, že nekaj časa, in mislim, da bom ostal. Upam, da to pomeni, da … saj veš, se še kdaj vidiva. Pa ne kot policistka in nedolžna žrtev," se je zarežal, čeprav je bil daleč, ekstremno daleč od nedolžnega.