philadelphia city's hospital

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Pon Sep 30, 2013 7:35 pm

njegovo srce je razpadalo na koščke in to je vedela. lahko je videl na njenem obrazu, da ji ni bilo vseeno in še vedno… še vedno je počela isto. nikoli si ne bi mislil, da bi ga bila pripravljena takole uničiti. najraje bi jo objel in obrisal tiste presnete solze in ji zagotovil, da bo še vse v redu… ampak v to ni verjel. ne več; ne zdaj, ko je zrušila zadnje koščke upanja in tako trmasto zavrnila vsakršno možnost, čeprav ji je povedal, da bi storil karkoli. za njo, vedno. zakaj za vraga je to počela? hotel jo je razumeti. moral ji je dati čas. in zato je obstal na mestu in opazoval njen oddaljujoči se avto. ker je bilo to edino, kar je lahko storil. na ustnicah je še vedno čutil njen dotik in to bi ga lahko ubilo.

in potem je videl tovornjak in vse se je zgodilo prehitro. še preden bi se zavedel, je tekel proti njej in obenem klical rešilec in potem so jo vlekli iz avtomobila in jo peljali v bolnišnico. nestrpno je korakal pred operacijsko sobo, ker je vedel, da je bilo hudo. sestra mu je kar naprej zagotavljala, da ji ne bo pomagal, če bo ostal. da mora domov. da bo trajalo, preden se bo zbudila. ampak zdaj, šest ur pozneje in sredi noči, je še vedno sedel ob njeni postelji. pripeljali so jo v sobo – poskrbel je, da je imela svojo. poskrbel je, da je imela vse, kar bi lahko potrebovala. previdno je držal njeno dlan in jo opazoval. pozabil je na vse, kar se je zgodilo. lahko bi jo izgubil. za vedno. in ko je začutil bežen dotik njene dlani v svoji, se je potrudil za nasmešek na svojem obrazu. »jules,« je spregovoril, čeprav je bil njegov glas cel čuden. tako ali tako je bil trenutno cel uničen, ampak nežno je pritisnil poljub na njeno čelo. cela je bila podpluta; imela je presneto srečo, so mu povedali zdravniki. zapeljala bi še par metrov naprej in bila bi mrtva. te možnosti ni dopuščal. »ti lahko karkoli prinesem? nekaj časa še ne smeš jesti, ampak bi kaj pila? vodo? sok? čaj? karkoli?« se je pozanimal in potem je odprla oči in nenadoma bi se lahko zrušil. »pojma nimaš, kako vesel sem, da si v redu. o bog, mislil sem… mislil sem, da te bom zares izgubil,« je s čudnim glasom spravil iz sebe in stresel z glavo, medtem ko je nežno stisnil njeno dlan.

tagged: jules. :3

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Tor Okt 01, 2013 11:51 am

v ustih je začutila čuden okus po žganju ali čistem alkoholu, njene ustnice pa so bile nenavadno suhe. napravila je kratek vdih in celotno grlo jo je zapeklo ob naporu. čutila je, kako zelo težke so njene veke, in prisegla bi, da je trajalo sto let, preden ji jih je uspelo vsaj malce premakniti. počasi se je pričela zavedati celotnega telesa – ena dlan je bila v nekem toplem in mehkem oprijemu, drugo je čutila vrh trebuha. čutila je prste na nogah. kar je bilo dobro. dobro je bilo, da je vse čutila. del njene glave se je kregal z drugim. eden je iskal razloge, zakaj se počuti tako čudno, drugi mu je skušal dopovedati, da se je zgodilo nekaj katastrofalnega. naslednji vdih je bil lažji, čeprav bi morala napraviti požirek vode, da bi pregnala nadležen občutek suše. zaslišala je svoje ime, kakor da bi ga izgovoril nekdo na drugem koncu sobe. očitno še ni bila prebujena, očitno je bil to samo del sanj. glas je bil njegov, kar je bilo nemogoče. ker ga ni bilo v mestu, ker ni smela biti poleg njega. prisilila se je k streznitvi in počasi poskusila odpreti oči. naletela je na megleno sliko bolnišnične sobe. v kolikor se je zasilno zjasnila, se je pričela zavedati, da glas govori še naprej, in spustila je pogled navzdol na svojo dlan, ki je bila prekrita z... le da je sebastian bil v mestu, le da ga je srečala, preden je naenkrat njen spomin doživel popolno temo. hotela je potegniti dlan k sebi, vendar je samo dejanje zahtevalo preveč napora, da bi to lahko izvedla. ''voda,'' je zaslišala svoj glas, ki je bil rahlo hripav. ozrla se je k drugi roki, ki je bila prekrita s številnimi modricami, vrh dlani pa je pod kožo izginjala infuzija. ''gledala sem v zgornjem ogledalu nazaj?'' je bil njen ton ovit v vprašanje, ko se je poskušala spomniti, kaj točno se je zgodilo. ''oh bog. tovornjak,'' je zamomljala ob preblisku spomina na močne luči, ki so se približevale njenemu avtomobilu. poskusila se je dvigniti na komolce, da bi segla proti vodi, vendar se po dveh sekundah sesula nazaj na posteljo ter jeknila od bolečine v rebrih.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Tor Okt 01, 2013 12:03 pm

bil je tako zelo zaskrbljen zanjo. zdela se je tako… krhka, ko je ležala na postelji za zaprtimi očmi, njeno telo pa povsem prekrito z modricami. prav, saj morda ni bilo tako hudo – v vsakem primeru se je prepričal, da je bila pokrita in je ni zeblo. sestra, ki jo je pripeljala v sobo, se ga je najbrž naveličala, ko je že stotič zahteval, da mu pove, kaj točno je bilo narobe z njo, čeprav mu to ni ravno koristilo, ker pol stvari ni razumel. bistveno je bilo to, da bo v redu. in zdaj, ko je zrla vanj, se je čez njegov zaskrbljen obraz zarisal nasmešek. nemudoma je segel po kozarec z vodo, ko je spregovorila.

»hej,« je nežno zamrmral, medtem ko je za trenutek kozarec spet odložil, ko je ugotovil, da se je hotela usesti. segel je k robu postelje in zgornji del nekoliko privzdignil. ni ravno sedela, ampak je pa lažje pila, čeprav je kozarec proti njenim ustom previdno ponesel sam. nastavil ga je na njene ustnice in se prepričal, da je naredila nekaj požirkov, preden ga je odložil. »kamorkoli si gledala, ni bilo na cesto,« je mehko spregovoril, ker ni hotel dati vtisa, da jo je zaradi tega karal. »ampak izvlekla se boš. imela si srečo in končala samo z nekaj modricami… če odštejeva rano, ki so jo operirali. ampak ne skrbi, v redu boš,« je prepričano pokimal. njune oči so se srečale in namenil ji je polovičen nasmešek. še vedno ga je tako zelo skrbelo zanjo in sledovi zadnjih ur so se najbrž poznali na njegovem obrazu, ampak ni mu bilo zares mar. »tako zelo me je bilo strah,« je nenadoma dejal, ne da bi to načrtoval, ampak kljub vsemu… zdaj so bile besede zunaj.

tagged: jules. :3

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Tor Okt 01, 2013 6:38 pm

oči je komajda držala odprte, a potrudila se je pogled preusmeriti navzgor do njegovega obraza, četudi se je temu prvih nekaj minut pošteno izogibala. ni hotela ugibati, kaj bo našla v njegovih očeh. kaj bo narisano na njegovem izrazu. segel je proti kozarcu vode in hitro je zdrsela prek močnih potez. deloval je... sprano. utrujeno, zaskrbljeno in izmučeno. ''hvala,'' je zamrmrala, ko je privzdignil zgornji del postelje. še vseeno se je rahlo zdrznila, ko je morala malce upogniti trup. očitno je v rebra prejela izdatno količino trka. ubogljivo je razprla usta, ko je prislonil kozarec in naredila droben požirek. ter še enega. ''gledala sem nazaj. gledala sem tebe,'' je odvrnila in brskala naprej po sominu. hotela ga je videti zadnjič in bilo je bolj pomembno, da opazuje njegovo podobo, kakor da gleda naprej. ker si je hotela zapomniti vsako malenkost in jo nato zakopati nekam globoko pod površje. ''vseeno mi je,'' je nato šibko zamrmrala, ko je zmajala z glavo. vseeno ji je bilo za modrice. za operacijo. ni se trudila niti spraševati, o kateri rani je govoril. bolel jo je prav vsak delček telesa in najraje bi se do konca zadela z morfijem in nazaj zaspala. toda spustila je pogled na njegov nasmešek, ki ji je zagotavljal toliko različnih stvari in že skoraj odprla usta, da bi nekaj rekla. le da ni vedela kaj. ''ne bom v redu,'' je nato pazljivo izrekla. ''nič ni in ne bo v redu,'' je nadaljevala in dlani sklenila v naročju. ''mene je zdaj... strah me je,'' je dvignila pogled proti njemu in rahlo nagubala čelo: ''to ne spremeni ničesar.''

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Tor Okt 01, 2013 7:33 pm

bila je tako zelo šibka. res se je trudil, da bi to prezrl, ampak ni mogel. najraje bi ostal z njo, jo na koncu odpeljal domov ter ji kuhal juhe in čaje in vse stvari, ki so jih ljudje potrebovali za oklevanje. ampak realnost ga je vedno znova neusmiljeno potegnila iz teh misli. bil je naiven kreten, ampak še vedno si je drznil upati, kar je tako ali tako počel že od trenutka, ko je odkorakala stran. ampak pred tem ga je objela. to je bilo dovolj. samo ugriznil se je v ustnico, ko mu je povedala, da je gledala njega. ne bi smela; lahko bi umrla, najbrž bi mu srce počilo od žalosti ampak še vedno se je počutil presneto krivega ob majhni iskrici zadovoljstva. gledala je njega.

samo pokimal je ob njenih besedah. najbrž si res ni zdaj želela slišati o tem, kakšen idiot je bil včasih. ampak potem je nadaljevala in za trenutek je zaprl oči. »vem, jules,« je zamrmral in odprl oči ter se soočil z njenimi. »samo… pomagal sem ti, prav? in potem sem hotel videti, kako si. skrbi me zate. vem, da me nočeš v svojem življenju in to bom spoštoval, ampak nisem mogel ostati stran od tebe, ne po nesreči. tako zelo me je skrbelo zate in vem, še vedno je konec,« je bil njegov glas čudno zadrgnjen. »strah te je česa?« jo je kljub temu vprašal, nato pa se je nenadoma zavedel dogajanja. zdaj, ko ga ni tako zelo skrbelo in je bila jules živa in relativno v redu, ga je realnost spet udarila. »ti boš v redu, jules. sprejela si svojo odločitev in presneto, pozabil sem, kako trmasta si. rad bi rekel, da te razumem… ampak te ne. ponudil sem ti svoje prekleto srce na dlani in ti ga počasi teptaš in to ni nekaj, kar bi ti moral povedati zdaj. ampak bojim se, da te ne bom nikoli več videl, če zdaj odkorakam in potem te bom v spominu imel takšno kot si zdaj; neverjetno močna in tako zelo lepa in odločena, da me nočeš več v svojem življenju in…« moral je zajeti sapo, preden je nadaljeval, »sploh te nisem vprašal, če me sploh želiš tukaj. ker če me ne, bom to upošteval. odšel bom.«

tagged: jules. :3

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Sre Okt 02, 2013 9:12 am

ni razumela, kako lahko kima, ko še sama ni vedela, kaj točno je hotela reči in kaj je mislila. misli so tako zbegano bežale naokrog po njeni glavi, da se je morala pošteno osredotočiti, da je sploh kaj spravila iz sebe. v večini niti to ni imelo pretiranega smisla, ko ni zmogla skupaj sestaviti več kot nekaj besed. spet je prišla na tisto točko, ko se je njena pamet pričela divje boriti s srcem. vedno pa je bil poleg teh dvobojov on. ''hvala, ker si ostal,'' je pazljivo spregovorila nekje na sredi njegovega govora, pri katerem se je zdelo, da vsako besedo iz sebe spravlja s skrajnim naporom. ''če ne bi, potem bi bila sama. ni se prijetno prebujati v čisto prazno bolnišnično sobo. morala bi poklicati v službo... kar bo velik problem. komaj sem prišla in potem se že takole razbijem. očitno sem še vedno malce nesposobna,'' je zadnji stavek izrekla z blagim nasmeškom, ker je bil mišljen kot šala. kot opomnik na preteklost. da ni bila vedno takšna kot sedaj, da je pogrešala tisto sproščeno svetlolasko, ki je zmogla čebljati v nedogled. ''ne, sebastian, ne bom v redu,'' mu je znova zatrdila in obenem njegovo močno dlan prekrila s svojimi bledimi prsti. ''strah me je, da se bom vedno počutila tako kot se sedaj. strah me je, da ne bom... ne vem. ne bom več sposobna čutiti vsega, kar čutim do tebe. ker si ne znam predstavljati, da bi kdaj še koga spustila poleg sebe, ker sem postala tako neverjetno previdna...'' je pričela in na koncu postala, da je sploh zajela dih. ''če sem se zataknila na tej točki. če ne bom šla naprej, potem se bom uničila. in nočem teptati tvojega srca, prekleto, hočem ga imeti. ampak to trenutno ni mogoče. ne vem, kaj lahko pričakujem od novega šefa, ne vem, če je tak kot blackwoodova, ki je bila presneto občutljiva za vse malenkostne spodrsljaje,'' se je ustavila. ni mu hotela dajati lažnega upanja. a obenem mu ni zmogla že drugič v 24. urah veleti naj jo zapusti.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Sre Okt 02, 2013 11:15 am

vanjo je zdaj uprl skoraj začuden pogled. »jules, zame ni bilo nobene opcije glede tega, kar sem moral narediti,« je dejal, vsekakor osupel, ker se mu je za kaj takšnega zahvaljevala. ga je sploh poslušala? ljubil jo je; zanjo bi bil pripravljen storiti vse in tistih nekaj ur v bolnišnici je bila zanj malenkost. upal je, da ni imela kaj proti temu, da ji je plačal zasebno sobo. sam ji tega ni nameraval povedati – ko pa bo izvedela, ga ne bo več tam. »nisi nesposobna. nikoli nisi bila nesposobna,« jo je zavrnil z mirnim glasom, ko je nadaljevala. morda se je šalila – ampak on je mislil resno.

potem pa se je njegov obraz zmračil, ko je še vedno govorila in ko so njene besede zadele tisto najbolj občutljivo točko. pa saj je upal, da bo srečna. tudi če je to pomenilo, da bo z nekom drugim, ampak še vedno je bolelo. ni si je mogel predstavljati z nekom drugim. presneto, ni si je hotel prestavljati z nekom drugim. »veš kaj, jules?« je dejal in zmajal z glavo. »vem, da me nočeš. k vragu, najbrž me nočeš tukaj, ne več, ampak nimaš srca, da bi mi to povedala. skrbi te, kaj bo rekel tvoj novi šef. skrbi te, kaj bodo rekli drugi ljudje. z vsako prekleto besedo mi daš vedeti, da me še vedno hočeš ob sebi, ampak me potem odrineš stran in prepozna si, ker si mi danes že trikrat zlomila srce. žal mi je, da ti moram to povedati tukaj in tako, res mi je. hotel sem poskusiti; ponudil sem ti toliko priložnosti in zdaj mi je dovolj, ker boli in ker… ker nimam občutka, da ti je zares mar.« to ni bilo pošteno, ampak moral ji je povedati. ni mogel več stati tam in se pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. »in jules, zamerim ti. ponudil sem ti toliko priložnosti in ti… trmasto zavračaš vse. strahopetka si; ampak navsezadnje mi nikoli nisi niti povedala, da me…« se je ostro ustavil in stresel z glavo. »ne. ne rabiš več skrbeti; izogibal se te bom in veliko sreče s tvojim delom.« sam sebe je sovražil, ampak na to točko ga je potisnila ona. v kratkem ji bodo v sobo prinesli ogromno vrtnic, ampak njega ne bo več tam. še zadnjič jo je ošinil s pogledom, nato pa se prisilil, da ji je obrnil hrbet in odšel.

tagged: jules. :3