benches

Naslov sporočila: Re: benches Pet Sep 06, 2013 1:29 pm

WESLEY & KENZI

toplo junijsko nedeljsko popoldne je bilo kot nalašč za obisk plaže s svojo navihano deklico. sončen dan bi bilo greh preživeti za štirimi stenami ali v zadušljivem mestu, kjer ni bilo nič početi. če ne bi imela hčerke, bi zagotovo prost dan preživela na delu, deloholik kakršen je bila nekdaj. tako pa se je v plitvini igrala s svojo temnolasko nagajivko kot mnogo drugih družinic, ki so prost dan izkoristile za pobeg na obalo. glede na gnečo, v svoji odločitvi skoka na morje ni bila edina. množica okoli nje je ni motila, zamotila ji je njene misli, da se slednje niso prevečkrat vdale samopomilovanju. zadnje čase se je vse prevečkrat zalotila pri razmišljanju o stvareh in ljudeh, ki jih ne bo več nazaj. morala bi razmišljati o sedanjosti in prihodnosti, prenehati se venomer ozirati preko ramena nazaj kamor ni bilo več možno iti. a danes, ko jo je grelo toplo sonce in njeno notranjost napolnjeval razigran carlyin smeh, se ni mogla predajati malodušju. imela je vse kar je potrebovala.

dan se je začel prevešati v pozno popoldne in sonce je počasi začelo toniti za obzorjem, ko je namesto proti parkirišču z vozičkom zavila proti klopcam. proti domu se ji še ni mudilo in deklica, ki je tekom dneva odspala par uric, je bila še preveč živahna. morala jo je utruditi, da jo bo lahko doma samo še spečo položila v posteljico. zato sta si raje še malo podajali pisano žogico in smehljaje je poslušala njeno otroško čebljanje, od česar je bolj malo razumela. včasih je bila še vedno vsa frapirana kako je njej uspelo na svet spraviti tako čudovito bitje, ko je bila sama nekoč vse prej kot to. žogice ji enkrat med podajanjem ni uspelo ujeti, zato je padla na tla in se odkotalila k nogam moškega, ki je pravkar prikorakal mimo. odmaknila je otroški vožiček in nameravala že pobrati pobeglo žogo, a jo je temnolasi neznanec že prehitel. "najlepša hv-" so ji besede zahvale zamrle na ustnicah, ko je dojela da temnolasec pravzaprav ni tak neznanec kot je sprva sklepala. "wesley," je njegovo ime izrekla kot psovko in ustnice stisnila v trdo, mrko črto. potegnila mu je žogo iz rok in jo spustila v voziček, hkrati pa se vstopila pred deklico kot bi se bala, da ji bo že njegova pojava škodovala - kakor je nekoč škodovala njej. "hvala za žogo, sedaj lahko greš," se ga je hladno in po hitrem postopku skušala odkrižati. nanj je niso več vezali nobeni lepi spomini in včasih si je želela, da ga nikoli ne bi bolje spoznala. ne njega in ne njegovega brata. oba sta ji v življenje prinesla samo gorje.

Naslov sporočila: Re: benches Ned Sep 08, 2013 8:47 pm

tag, kenzi! smitten

Zapuščal je hotelsko kavarno, ki je vodila na plažo, ko ju je opazil in čeprav se je držal stran, je brezsramno lahko priznal, da ju je opazoval dalj časa. Kenzi v vlogi matere je bil koncept, ki ga še ni povsem doumel; da se je ta ženska, s katero je premnoge noči preživel v fukarjenju, pred njim pa je prav gotovo na tak način preživljal z njo čas njegov brat.. da se je ta ženska spremenila v mamico, v družinskega človeka, ki je pred sabo potiskala voziček. Tokrat jo je prvič videl – njeno hčerkico, čeprav je vedel, da jo ima. Takšen podatek mu o temnolaski, za katero je takorekoč skrbel iz ozadja, vsekakor ne bi mogel pobegniti. A tokrat jo je prvič videl, to ljubko bitjece, in ni si mogel kaj, da ni v teh minutah, ko ju je opazoval, začutil bodečega ljubosumja v srcu. Tako bi lahko živel tudi on sam. lahko bi, če ne bi šlo vse k vragu. Lahko bi, če le ne bi bil tako nepremišljen; bil je premlad, tudi takrat, tudi po vsem, kar je doživel, da bi lahko razumel, kako globoko je zabredel. Bil je premlad, da bi razumel, da se ta igra vedno, prav vedno konča s smrtjo. Premlad, da bi razumel, da bo izgubil vse, kar mu kaj pomeni, če se ne pomiri, če se ne zbere. Pa je izgubil vse, zdaj je bil zgolj lupina, ki je nekako skušala pobrati kosce svojega uničenega srca, ki se je nekako skušala oddolžiti za svoje grehe. Najbrž je zato iz daljave skrbel za kenzi. Ker je bila njena družina tista prva žrtev v njegovem življenju. Prva smrt, ki ji je bil priča, prvi primer, kjer si je tudi sam nekoliko umazal roke. Morda je nekje v sebi čutil, da bo – če lahko popravi to, kar je storil rjavolasi agentki iz vrst fbija – lahko tudi končno za seboj pustil krivdo, ki ga je pestila, odkar je zaradi lastne zaletavosti izgubil osebo, za katero je prav iskreno verjel, da je bila ljubezen njegovega življenja. in tako se je v mislih izgubil in ko ju je s pogledom znova našel, mu je postalo jasno, da si želi.. pa saj ni vedel, kaj natanko, a stopil je bliže, ker je vedel, da se mu bo sijajna priložnost prej ali slej ponudila. In se mu je, ko se mu je pod noge privalila pisana žoga, ki jo je pobral in si jo pobliže ogledal, ko jo je preložil iz ene roke v drugo. Pogled je dvignil k njej, ko je spregovorila in nemogoče je bilo spregledati sovraštvo, ki se je zabliskalo v njenih očeh, ko ga je prepoznala in mu iz rok izpulila žogo. »tudi tebe je lepo videti, kenzi,« je na ustnice nadel pretkan nasmešek, kajti najsi je verjel, da bo odrešenje doživel preko nje, ji še vedno tega ni imel namena pokazati. »in tvojo malo pupo,« je nadaljeval ter popolnoma ignoriral njeno navodilo, naj odide. »kako je ime mali lepotički, kenz?« se je pogumno pozanimal in stopil korak na levo, da si je tokrat otroka lahko ogledal tudi od bliže, in da jo je pravzaprav sploh lahko videl, kajti kenzi se je precej odločno postavila pred voziček. Kakor da bi otroku kaj storil. »bog, podobna ti je.«

Naslov sporočila: Re: benches Čet Sep 19, 2013 3:43 pm

imela je veliko dela, ampak vsake toliko časa si je odtrgala nekaj trenutkov, da je odšla na plažo. rada je imela občutek morskega vetra na svoji koži – prinašal je sol iz vode in ji dajal občutek miru in nekega nenavadnega zadovoljstva. tako se je tudi tega dne sprehajala naokrog. sama, ker je svoje ljudi pustila za seboj. njeno telo je bilo odeto v prikupno poletno obleko, ki jo je veter vsake toliko časa ovil okrog telesa in izpostavil njene obline. spet je bila po dolgem času skoraj srečna. seveda ni mogla iz svoje kože in ob pasu je imela manjšo pištolo, medtem ko je za stegnom nosila nož, ampak to je bila navsezadnje ona.

usedla se je na eno izmed osamljenih klopi in prekrižala nogi, medtem ko je pogled uprla v morje. oči so ji zakrivala sončna očala, zaradi katerih je lahko mirno tudi preverila okolico in se prepričala, da ni bila v kakšni neposredni nevarnosti. naslonila se je na klop in z roko segla v svetle lase, ki jih je kodral veter. amapk potem je na sebi nenadoma začutila pogled. sploh se ni rabila ozirati okrog sebe, da bi vedela, da jo nekdo pozorno opazuje in potem je bila tista oseba za njeno klopjo. lahko je čutila prisotnost še nekoga, ampak se pa vsekakor ni nameravala obračati. sploh zato, ker se ni počutila ogroženo. »normalni ljudje pozdravijo in prisedejo,« je mehko spregovorila, medtem ko so se njene ustnice ukrivile v nasmešek.

tagged: jack. :3

Naslov sporočila: Re: benches Pet Sep 20, 2013 9:15 pm

tag, sirša! smitten

Točno je vedel kje naj jo išče, pa naj je bilo to zato, ker jo je pač tako zelo dobro poznal ali pa zato, ker je marsikomu dobesedno zagrozil in so mu nazadnje le izdali informacijo o tem, kjer se nahaja. Saoirse je bila včasih precej pomemben delček njegovega življenja, kaj se je zgodilo med njima, da je vse to postala preteklost, še sedaj ni natanko vedel, je pa velikokrat našla pretkan izgovor vsakokrat, ko bi se morala srečati. Zdaj je vedel zakaj. Zdaj je vedel tudi zakaj za hudiča je bila takrat tako skrivnostna. Mafija, povezana je z mafijo in kri mu je dobesedno zaledenela, ko mu je na ušesa prišla dotična informacija. Kako za vraga se je lahko tako nedolžno dekle, kot je ona, zapletlo z mafijo in delalo po njeni taktirki. Dobro, zdaj je razumel vse tisto, kar mu je včasih zatrjevala, razumel je od kod izredno hitri gibi in nenavadno dobro tonirano telo. Ampak zdaj o tem ni mogel razmišljati, razmišljal je lahko le o tem, kako bi jo prepričal v to, da sprejme njegovo pomoč in se oddalji od življenja, ki si ga je ustvarila, od življenja, ki je bilo gotovo zelo omejeno - predvsem zato, ker je bila z eno nogo vedno na napačni strani zakona.

Še preden bi utegnil karkoli reči, je spregovorila ona. Moral je biti ta njen način življenja, da je lahko tako hitro ugotovila, da se ji je nekdo približal izza hrbta. Prav vse je povezal s tem - hote ali nehote - toda v mafiji je ni želel. prav nasprotno od tega; če bo treba, jo bo lastnoročno zvlekel proč in jo nastanil v eni izmed sob svoje vile. "Ni mi do sladkih besed, Saoirse. Izvedel sem, da … izvedel sem, da imaš probleme," ni hotel kar takoj preiti k bistvu, nenazadnje je še vedno upal, da mu bo resnico povedala kar sama.

Naslov sporočila: Re: benches Ned Sep 22, 2013 10:00 am

njene ustnice so se ukrivile v nasmešek, ko je prepoznala glas osebe, ki se ji je takole prikradla za hrbet. zdaj je tudi ugotovila, zakaj se ni počutila ogroženo od njega ali karkoli podobnega – jacka je poznala, vsaj včasih. njun odnos bi bilo težko opisat z nekaj besedami, ampak vsekakor sta šla skupaj skozi… določene stvari. »živijo tudi tebi, jack,« je namesto česarkoli drugega rekla in se napol obrnila na klopi, da je njena noga zdaj počivala na drugi strani in je lahko pogled brez težav uprla vanj. »torej moram to vzeti kot da ne boš prisedel?« je dejala in skomignila z rameni. tudi prav.

še vedno je bil isti. njegov obraz in način, s katerim je takole samozavestno stal za njo in jo opazoval – ni se spremenil. saj niti ni pričakovala, da se bo spremenil. je pa morala priznati, da so jo njegove besede presenetile. vedela je, kaj je počel zdaj. vedela je, kam se je usmeril in kaj je bil njegov poklic in kljub vsemu ni pričakovala, da bo rekel… kaj takšnega. privzdignila je svoje obrvi in potem končno potisnila velika sončna očala na svojo glavo, da je lahko uprla pogled vanj. »okej, jack, lepo da si to izvedel, ampak nekako nisem najbolj prepričana, kam ciljaš s tem,« je dejala. navsezadnje se niti ni zlagala, vsaj ne glede tega. »poleg tega nisem vedela, da imam težave. mi boš povedal kaj veš o mojih težavah?« se je nasmehnila, čeprav je bil njen nasmešek tokrat polovičen. ni marala, kadar so se ljudje vtikalo vanjo.

tagged: jack. :3

Naslov sporočila: Re: benches Ned Sep 22, 2013 10:13 am

tag, sirša! smitten

Še slab mesec nazaj je bil na položaju, ki mu ni omogočal dosti. Vodil je svoje lastno podjetje, se tu in tam pojavil na kakšnem dobrodelnem eventu, čebljal s tem in onim, doniral milijon ali dva, zdaj pa je vse bilo na nekem drugem nivoju. Kot okrožnemu tožilcu mu je na ušesa prišlo marsikaj, in ker je stvari že od nekdaj izredno uspešno povezoval, je prišel do nekaterih zaključkov, ki so ga dobesedno vrgli na rit. Saoirse je poznal že nekaj časa, reva je na začetku mislila, da je njuno druženje zgolj prijateljske narave, kasneje pa je vse skupaj šlo v neke druge razsežnosti. Toida jasno je le eno, dolgo se nista videla, niti slišala, in v tem času se je zgodilo marsikaj. Bil je na položaju, ki mu je omogočal marsikaj, lahko ji dobrosrčno ponudi dlan, pa ne le zato, ker je tu in tam še vedno pogrešal njeno telo, pač pa zato, ker mu ni bilo vseeno.

"Ja, ja, dobro. Pozdravljena, Saoirse. In ne, ne bom prisedel. Samo z enim namenom sem te poiskal. Niti nočem, da naju kdorkoli vidi skupaj," je na hitro zaključil, čeprav je dvomil, da bi v njem kdorkoli videl kakršnekoli vrste grožnjo. Okrožni tožilec gor ali dol, marsikdo ga sploh ne bi prepoznal. "Dobro veš kam ciljam. Vem, da veš." Še vedno je držal distanco, še vedno je govoril skozi vrstice, čeprav je čutil izredno veliko potrebo po tem, da bi jo preprosto objel in odvlekel na varno. "Mafija, Saoirse. Ne vem kako si si na glavo nakopala mafijo, ampak vedi, da lahko računaš name. Če potrebuješ denar, veš kje me najdeš, marsikaj lahko naredim. Nočem, da … res nočem, da imaš občutek, kot da ti nihče ne stoji ob strani." Vedel je za smrt njenega očeta, čeprav okoliščin ni poznal, predvideval je, da prav dosti sorodnikov nima, zato je gotovo potrebovala nekoga.

Naslov sporočila: Re: benches Ned Sep 22, 2013 10:33 am

predolgo ga že ni videla in zdaj se je zdelo skoraj smešno, da je nekoč verjela, da je bil jack neke vrste nadomestek za njenega očeta. no ja, z njim je lahko počela cel kup normalnih stvari, dokler ji ni razkril, da se je že zdavnaj odločil, da jo bo spravil v posteljo. sicer je bila sprva nekoliko razočarana, potem pa je to sprejela. bil je dobra oseba, vsekakor. in zdaj ji ni bilo jasno, kaj je hotel od nje. »smešno, včasih nisi imel nič proti temu,« si ni mogla pomagati, da ne bi komentirala njegovih besed. pa saj ji niti ni bilo bistveno.

»ne morem reči, da vem, kaj veš, da vem,« je zmajala z glavo in mu podarila enega izmed svojih očarljivih nasmeškov. ni vedela, od kdaj je jack govoril v ugankah, ampak jo je pa vse skupaj po svojem začelo zabavati. karkoli mu je že ležalo na duši, ni bilo videti, da bi se s tem soočal z lahkoto. in bilo je povezano z njo? mafija, morda? mu je kdo delal probleme? bi morala za to poskrbeti? ampak izkazalo se je, da gre za nekaj popolnoma tretjega. nekaj trenutkov je nepremično strmela vanj, ko je nehal govoriti, potem pa se je nenadoma začela smejati. ni si mogla pomagati – resno, ni hotel, da bi imela občutek, da ji nihče ne stoji ob strani? »jack, mislim, da ne dojemaš koncepta v celoti. jaz in mafija? oh bog,« je še vedno nasmejana zmajala z glavo. »zelo lepo, da se takole velikodušno ponujaš, da mi boš stal ob strani… ampak res ne razumeš. jaz nimam težav z ničemer,« je jasno povedala in mu podarila še enega izmed svojih očarljivih nasmeškov.

tagged: jack. :3

Naslov sporočila: Re: benches Pon Sep 23, 2013 10:13 am

tag, sirša! smitten

"Preteklost je preteklost, Saoirse, in ti to dobro veš," jo je prekinil, po tem, ko je nasmešek na njenem obrazu visel že predolgo. Ni mu bilo do smeha, ni mu bilo do prijateljskih besed. Ne glede na to, da je do nje čutil neverjetno veliko odgovornost, včasih celo strah za njeno dobro, je vedel, da ji bo do živega najlažje prišel z grobostjo. "Pretvarjanje in laži so tvoji najboljši artibuti, gospodična, mislim, da dobro veš na kaj ciljam." Ta gospodična je pred časom ležala med njegovimi rjuhami, njegovi prsti so se oklepali njenih, toda zdaj ni smel razmišljati o tem.

"Kako to misliš - ne dojamem koncepta v celoti - marsikaj sem izvedel. Ti in mafija … kdo te je spravil tako daleč?" je nejevoljno zamomljal v vprašanje, hotel je odgovore. Potreboval je odgovore, in glede na njene zvite odzive, je vedel, da ne bo lahko. Hotel jo obvarovati, hotel ji je priskrbeti varno življenje, pa najsi jo je zato moral spraviti na prvi let nekam na jug. "Saoirse, ne boš se izvila. Nočem, da si vpletena v te čudne posle, nočem, da si v nevarnosti, res ne." Njegove besede so bile trmaste, zelo jasne, pa vendar dovolj mile, da bi nanjo morale imeti nek vtis. Zdaj je sedel poleg nje in hladno dlan odložil na njen hrbet. Usločila se je pod njegovim dotikom - kot vedno - čeprav sta bila prekleto jasno dogovorjena, da se tisto med njima ne bo več ponovilo. Zgolj skrbelo ga je zanjo, nič drugega. Ne zato, ker bi si od nje še karkoli obetal, ne zato, ker bi jo želel položiti še kdaj. Zato, ker jo je preprosto želel na varnem.

Naslov sporočila: Re: benches Pon Sep 23, 2013 10:26 am

samo zavzdihnila je, ne da bi ob tem izbrisala svojega nasmeška iz obraza. »ja, jack,jaz to vem bolje od kogarkoli drugega,« je dejala na njegov komentar o preteklosti. ni se mogla strinjati. preteklost je človeka izoblikovala in ga naredila takšnega, kakršen je pač potem bil, ampak navsezadnje ni bilo tako zelo lahko, če bi mu to skušala razložiti. zato se je samo strinjala z njegovimi besedami, ker ji kaj drugega ni preostalo in ker za to – roko na srce – pač ni imela energije. »oprosti, ampak kako sem se jaz pretvarjala? ne bova šla v to, ampak mislim, da je to bolj tvoje področje,« ga je hladno, odločno zabila.

marsikaj je izvedel? pojma ni imel, kako zelo jo je zabaval. zdaj se je po vsem tem času pojavil pred njo z neko očitno, nerazložljivo skrbjo zanjo, ki je ni znala umestiti nikamor in ki se ji je zdela samo čudna. ona in mafija? ja, to je bilo pa res zapleteno vprašanje. pojma ni imel, kako zelo preprosto je bilo v resnici vse skupaj. zavzdihnila je in potisnila svetle lase nazaj, potem pa se nekoliko premaknila, ko je položil dlan na njen hrbet. ni imela rada tako intimnih gest od ljudi, kot je bil on. del njene preteklosti – morda bi ga še kdaj poiskala in ga prosila za kakšno uslugo, ampak tisti čas še ni nastopil. »glej, jack, ne razumeš. sem v nevarnosti? ja. ampak v nevarnosti sem že odkar pomnim in mislim, da znam prekleto dobro poskrbeti zase,« je dejala in pogled uprla v njegove oči. »ampak zaupaj mi, ko ti rečem, da bi bilo bolje, če bi preprosto odkorakal stran. skrb zame ni tvoja stvar. samo pojdi stran, pozabi na vse skupaj in živi naprej.«

tagged: jack. :3

Naslov sporočila: Re: benches Pon Sep 23, 2013 11:49 am

tag, sirša! smitten

"No, če je temu tako, se obnašaj primerno. Nisem tu, da bi obujal spomine, tu sem zato, ker vem, da si se zapletla tja, kamor se ne bi smela … in ne, ni mi vseeno, nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo." Njenega očeta je sicer poznal zgolj bežno, O'brienovi so bili že od nekdaj del visoke družbe, več pa mu ni bilo znanega. Vedel je, da je umrl in da je takrat Saoirse ostala sama. Imel je občutek, da je morda bilo vse tisto krivo, da se je sedaj zapletla z mafijo. "Ja, ampak ni potrebe po tem, tvoj oče tega gotovo ne bi želel zate. Če bi vedel, da si v nevarnosti, bi … bi hotel, da ti nekdo pomaga, in zato sem tu, Saoirse." Pa naj je zvenel še tako kičasto in sladko, želel ji je pomagati - težave z mafijo so bile res zadnje čemur bi jo hotel prepustiti.

Gledala ga je tako mirno, tako kot da bi si čisto zares želela, da svoje prste neha vtikati v stvar, ki se ga ne tiče. Morda res ni bil povsem na mestu, morda se ga res ni tikalo, ampak karkoli je že bilo, ni moglo biti tako zelo trdno in živo, da bi jo vezalo na nekaj tako gnilega, kot je bila mafija. Morda ljubezen, nespametno flirtanje z napačnimi ljudmi, alkohol, droge … karkoli. "Imaš težave z drogo?" jo je resno pogledal izpod čela, v upanju, da ne bi prikimala. Oči so mu zdrsele preko njenih golih ramen do notranjosti komolcev. Podzavestno je iskal znake vboda. Njena zapestja, njeni prsti. Kako je lahko sploh razmišljal o tem, kot pa je ne glede na vse izgledala tako pristna … prisebna, pametna.

[/quote]

Naslov sporočila: Re: benches Pon Sep 23, 2013 11:57 am

saj jo je zabaval; res jo je, ampak ko je omenil njenega očeta, so se njene ustnice stisnile v ravno črto. ni ga poznal; pojma ni imel o njem, vedel je samo tisto, kar so vedeli vsi: da je umrl. da je ostala sama. da je bila od takrat naprej ves čas bila prisiljena biti sama in poskrbeti zase. »jack,« je rekla, njen glas pa je imel tokrat opozorilni podton. spet se je vtikal tja, kamor se ne bi smel. takšni ljudje so ponavadi končali v morju s kroglo v čelu. ampak to je bil njen svet. on tega ni mogel vedeti.

»nimam težav z drogo,« se je morala spet nasmehniti, ko je zmajala z glavo in iztegnila svoje roke, ker ji ni ušel njegov pogled, ki je tako zaskrbljeno iskal znamenja vbodnih mest. »skušala sem te opozoriti. dala sem ti priložnost, da odkorakaš. ampak ti kar moraš drezati v to, kajne?« je zavzdihnila in potisnila svetle lase vstran, preden se je nagnila proti njemu in uprla pogled naravnost v njegove oči. »nisem v nevarnosti. misliš, da bi oče hotel, da mi nekdo pomaga? da me spravi čim bolj daleč od mafije? motiš se, jack,« je stresla z glavo. »obstaja stvar, na katero so me pripravljali že od nekdaj. moj oče bi bil ponosen name, če bi me lahko videl. vidiš, stvar ni v tem, da sem v mafiji... jaz sem mafija, jack,« je naznanila, medtem ko je pogled upirala naravnost v njegove oči. »moj oče je bil don. vedno sem bila mafijska princeska, vedno sem bila v tem svetu in ko so očeta ubili... sem morala stopiti na njegovo mesto.«

tagged: jack. :3

Naslov sporočila: Re: benches Tor Sep 24, 2013 6:35 pm

tag, sirša! smitten

His eyes flickered when she assured him there was no such thing as drugs in her world. He let out a sigh of relief, although there could still be something else keeping her tied to something as bad a mobsters. How did all this happen? She used to seem so innocent to him, he would never imagine her involved into something like this. He thought he knew her, but when he really thought about it, she's never told him much about herself. He had no idea what her profession was, she looked like a teacher to him. Or maybe she inherited a lot of money and didn't have to work at all. He did know Mr O'Brien and he was filthy rich, so everything was possible.

He wasn't sure if he heard her right, but his mouth clenched when he finally recuperated. Inhale. Exhale. Inhale. Exhale. She's what? "You're what?" he actually said what he was thinking this time. God, how come he didn't see this coming? She was … her father was a don. And she was … she was that now. Crap. "And I thought you had problems? You're a fucking source of those problems. Shit, Saoirse, what the fuck are you thinking? Are you sure?" He just couldn't believe it. How could he not see that earlier? How could he possibly think she's an innocent little girl when in reality … she had a whole lot of power - more than him if he was being completely honest. "What am I going to do with you?" he mumbled more to himself than to her, because he seriously had nothing to do.

Naslov sporočila: Re: benches Čet Sep 26, 2013 9:03 pm

this was actually way beyond the point where she felt weird about it. it was almost normal now. and it was certainly amusing her greatly, because he was so… naïve? that probably wasn’t the word, but it was close enough. she felt a weird warmness in her heart when she saw actual concern on his face, but this – all of it – was none of his business. but now she realized she would have to tell him the truth. she couldn’t say that she trusted him, but she trusted him enough and she knew he’d keep her secret. he had no other choice anyway.

“I am a don of irish mafia in philadelphia,” she calmly repeated and smiled a little. yes, definitely amused. how the hell could she not be? his face at that moment was priceless. people thought she was a blonde princess when in reality she was so much more. in the end, revelation of the truth was always a little shocking. “and yes, jack, I am quite sure of that. it is my legacy, it is bigger than me and I am not gonna apologize or change that,” she explained with a steady voice. she couldn’t get rid of that tiny smile on her face. she turned to him and placed her hands on his face and made him look at her. “you don’t need to do anything. I am not your problem, jack. hopefully, I will never be.” her face got more serious and her gentle touch on his face was gone. “look, it’s just… it’s who I am. I appreciate the concern, but I am doing perfectly fine.” she was. things were amazing for her. “okay?”

tagged: jack. :3

Naslov sporočila: Re: benches Pet Sep 27, 2013 9:06 am

tag, sirša! smitten

He was naturally ready to get killed, because he knew what she was. Okay, maybe he was overreacting a bit, but he never knew who the people that stood by her side were. They might have been hiding in the bushes, they might have been obsessed with protecting her, this might have been a secret worth killing for. "And I'm guessing I might be in trouble now. Because I know?" he sighed showing his frustration, whereas really … he couldn't think too much of it. Would Saoirse really do that? I mean, they used to be so close and he wasn't a rat. He'd never cause her any more trouble than what she already has to deal with. Probably a whole bunch of assholes day by day. He could very well help her maintain peace amongst her … her staff. Her slaves, her mobsters … whatever they were called. "I didn't mean to … ummm, insult you in any way. You were born … like that," he spoke cautiously and then realised she wasn't all that different. She was still her cutesy little self, except he now knew her big secret. She probably inherited a lot of money … and with that she also took over the mafia. She was responsible now, she was the boss. And although it might have burdened her, it was her job.

"Look … now that I know, I won't even try to push you any other way, I get it. As much as I hate you being involved in this kind of crap, I'm willing to accept it if you promise me something," he eyed her carefully and then spoke again, "if you ever need help, you will call me. You will continuously let me know of your well being and … and I want you to know you can count on me."

Naslov sporočila: Re: benches Pet Sep 27, 2013 9:55 am

she saw the way he was looking at him. it was almost funny how radically different was the way people looked at her after they learned the truth. but in the end, she wasn’t all that bad. she was still the same person she always was. she was calm, patient and tough. mostly that. “come on, don’t say you are afraid of me now?” she had to tease him a little and then she just shook her head no. “jack, you are okay. you will be okay. it’s not like that’s a huge secret. and I am still the same person. you do know me.” at least he used to.

“it’s not crap.” this time there was a warning in her words. it was a part of her; family was her top value and she sure as hell won’t let him mess with that. “it’s family. it’s the most important thing in the world.” her voice was much sharper now – there were borders even he couldn’t cross and this was one of them. he needed to realize what that meant to her – then they would be okay. “and I doubt that will ever happen. there is a lot of shit going on, yes, but I have people who are willing to risk their lives for me. and I am way stronger than I look. but if I ever need something, I will call you, I promise. but you have to promise the same,” she looked him straight into his eyes. she had connections and she knew he someday might use some help and she was willing to offer it to him.

tagged: jack. :3

Naslov sporočila: Re: benches Pet Sep 27, 2013 3:46 pm

tag, sirša! smitten

"Far from that, but I have no fucking clue of what your people are able to do to a person. You must have a whole bunch of bodyguards and shit, who knows what they'll do to me on my way to the car," he chuckled, despite of the fear all of that could actually happen. "Oh, Saoirse, you bet it's a huge secret. I would have known if it wasn't one and I'm not sure if I can say I know you. I mean … I thought you were an innocent little girl for god's sake. It turned out you're a fucking don of the mob, it's crazy." He just imagined her all tough and he couldn't quite grasp around the fact. How many people has she killed or seriously injured? How many people has she had thrown in jail just because they've let her down. Geez, he had to stop thinking about that … it will ruin his perception of the beautiful lady she was.

"Well I'm glad you feel safe, but if you need help … anytime, really. I'm always there for you, seriously. Your dad would want that, I'm sure he wouldn't want you in danger." Her dad also most likely knew she was an incredibly strong woman, very well able to deal with all the bullshit, he had to give her that. "I guess we're done here, but remember what I said," he looked around, just to make sure no one was listening, "one day you're up, the other you're down. Keep your enemies close, dear, I don't want you hurt."

- fin