Pospravljam stanovanje in med svojimi starimi stvarmi v prašni škatli najdem svoj stari dnevnik. Platnica je oblepljena z raznoraznimi nalepkami princesk in prikupnih bitij. Odprem prvo stran, kjer me pozdravi živahna pisava : Ne beri, če nočeš, da te napade triglava pošast. Nasmehnem se in še vedno ne morem verjeti, da je to bila moja naslovnica. Obrnem še nekaj stvari in se prebijem čez nekaj prvih strani polnih poskusov raznoraznega risanja. Kmalu me spet pozdravi moja pisava in zatopim se v branje.

17th April
Mami in oči se kregata. V kuhinji je precej pestro in slišati je, kot da bi sedela v kinodvorani in opazovala strelski pohod iz kakšne kriminalke, ki je ne bi smela gledati. Občutek imam, ko sedim v svoji sobi in se skrivam pod svojo utrdbo sestavljeno iz odej in dveh stolov, kot da bi padale bombe na našo hišo. Slišati ni prav nič lepo. Potem končno zaloputnejo vrata in v moji sobi se pojavi oče. Kliče moje ime, toda jezna sem na njiju oba, zato ne zapuščam svojega domovanja. Dokler ne bosta si segla v roko in se objela, ter priznala svojo ljubezen, sama ne bom imela nobenega kontakta z njima.

Nasmehnem se svoji naivnosti, ki sem jo imela pri osmih letih. Prepir je sprva predstavljal nekaj popravljivega, a moj oče in mama že kar nekaj časa nista imela skupnih ciljev v življenju. On je živel za službo in ona prav tako. Le, da sva z mamo veliko več tvegala pri opazovanju poklica očeta, ki je kot policist vsakodnevno izpostavljal sebe in vprašanje časa je bilo kdaj bi me od njega vzela usoda in ne ločitev, ki je sledila kmalu po tisti noči med staršema. Z medvedkom v roki sem pomahala očetu v slovo in se z mamo preselila na drugi konec mesta in z njo začela na novo. Oziroma vsaj ona je začela na novo, spet začela hoditi na zmenke in se urejati za moško družbo v dnevni sobi medtem ko sem sama gledala televizijo v svoji sobi in si želela, da bi bila pri očetu. Vedno sva imela neko posebno vez, ki je pa kot vse dobro v mojem življenju kmalu izginilo. Iz naivnega dekletca sem odrasla v trmasto in problematično najstnico, ki je vzdrževala dobre ocene in pešala na področju lastnega slovesa. James Peterson je ime, ki je vsem prebivalcem v mestu, in ga mnogokrat še sedaj omenijo z nekim pomilovanjem v glasu, ker se dobro zavedajo da ga je pobrala tragična smrt. Biti star sedemnajst in imeti očeta, ki poveljuje policijo zagotovo ni nekaj, kar je najlažje kombinirati. Večina fantov se je bala, da bodo naredili kakšno napako in bom jokala očetu, ki jih bo za najmanjšo malenkost kaznoval denarno ali poslal v poboljševalnico in tudi dekleta so v meni videle divjakinjo, ki bo lovila kriminalce in namesto joge trenirala boks. Pravzaprav se niso preveč motilo, ker me je vedno bolj sililo v očetov poklic, ki pa sem ga hkrati sovražila, saj se je vedno vmešaval v moje življenje. Zaživela sem šele, ko sem se z mamo pri osemnajstih preselila v Los Angeles in se od očeta popolnoma izolirala. On je živel pod svojim vplivom in meni je bilo potrebno urediti svojega nekje, kjer njegovo ime ne bo tako zelo odmevno. Los Angeles pa mi je nudil prav to- za vse sem bila Madaline Peterson in nihče se ni zavedal kdo je moj oče in kaj bi bil sposoben narediti, če bi kdo prizadel njegovo princesko, kot mi je rad pravil. Življenje je dobilo smisel.

Opravila sem svoje šolanje in se zaposlila pri losangeleški policiji, ter res uživala svoje življenje in ob prostem času jezno tepla v boksarsko vreči, ki je visela sredi moje sobe ali pa kar v telovadnici postaje. Ne bom rekla, da je moje ljubezensko in socialno življenje precej trpelo zaradi dela, toda večinoma sem sama bila preveč zatopljena v to, da se povzpnem na vrh, kot pa da razmišljam o osebi polni testosteronov, ki jih takrat res nisem potrebovala. Potem pa je prišla novica o očetovi smrti, ki me je prizadela veliko bolj kot sem si mislila in moja dolžnost je bila, da sem se vrnila nazaj domov. Vseeno pa moja vrnitev ni bila niti malo takšna, kot sem mislila, da bo. Mesto je bilo polno mafijske nesnage in tolp in prav s temi se je ukvarjal moj oče in pravilno sem lahko predvidevala, da je on predstavljal grožnjo tudi njim. Najlažje se ga je bilo znebiti in ga ubiti, čeprav se niso zavedali, da je moj oče bil zvit in mu je uspelo prej napisati pismo in mi vse pojasniti. Na njegovo željo sem se poslovila od Avery in zaživela kot Madaline. Znanje o policiji sem imela dovolj, da sem napredovala po lestvici in z voljo kmalu prevzela prazno mesto v vodstvu, katerega so mi vsi zaupali. Imela sem karizmo in svoje ženske čare, ki so mi pomagali pri tem, da sem osvojila celotno policijsko postajo in tudi mesto, ki je bilo zadovoljno takoj, ko je spoznalo da je ženska sposobna nekaj močnih brc. Sploh jaz, ki delujem precej šibko in naivno, vendar sem dovolj sposobna in bolj kot ne krvoločna, da usmerim pištolo v kriminalca ali pa podrem pobeglo postavo. Ne zanimajo me malenkosti, zanima me mafija in zanima me smrt mojega očeta, le da se nihče ne zaveda da je prejšnji šef bil v sorodu z menoj.

Nisem oseba s katero bi bilo pametno češnje zobati. Policijski poklic te kmalu nauči, da pustiš čustva na stran in ohraniš trezno glavo in mirno kri in vztrajaš pri svojem. Ni opravičujočih pogledov, ki bi trkali na mojo vest. So samo besede pravice in lisice, ki dokažejo mojo premoč takoj, ko pridejo na njihovo potrebno mesto. Sistem mi ne diši in prav tako mi niti malo ne diši vtikanje FBI-ja v bolj kot ne moje zadeve. Mogoče sem nepremišljena in včasih znam zadeve bolj kot ne zakomplicirati, vendar imam svoje mišljenje in svoje ideje od katerih težko odstopim in mnogokrat grem z glavo skozi zid prav zaradi svoje ideologije in se mnogokrat na pravila požvižgam. Pravijo mi, da nisem ravno tip policistke, ki bi se oziral na ustavo in kaj pravijo zakoni, ampak posluša svoje srce. A ta poklic imam zaradi očeta v srcu in ne na papirju.