sidewalk

Naslov sporočila: sidewalk Pon Feb 18, 2013 1:55 pm

this is for court tchaikovska! smitten

sprehajala se je po ulicah njenega kraja, doma. tukaj je zdaj živela že kar nekaj časa, a zakaj se je torej še vedno počutila kot vsiljivka, lažnivka, kot da ne sodi zares sem. odzdravljala je ljudem, ki so ji namenili kakšno besedico ali dve, ker so jo na videz poznali. tako so vsaj mislili. poznali so njihovo vljudno, a zadržano sosedo ali pa prijazno učiteljico baleta, ki so jo njihovi otroci tako oboževali. v resnici pa niso vedeli ničesar o njej, ničesar o njeni preteklosti. res jo je zanimalo kateri od njih bi ji še vseeno namenil tako prijazen pogled, če bi vedeli kaj vse je morala početi. verjetno nihče. vedno, ko ji je kdo namenil kakšen bolj resen pogled, jo je zajela panika, da so vsi izvedeli za njeno skrivnost, ni vedela kako bi se s tem soočila, prav gotovo pa njeno življenje več ne bi bilo enako, morda bi morala spet pobegniti in tega si ni želela. všeč ji je bilo tukaj, na nek način. rada je imela majhne deklice, ki so se pri njej učile prvih baletnih korakov in ji polepšale dneve s kakšno risbico ali iskrenimi besedami. njim je bilo verjetno vseeno za njeno preteklost, ni jim bilo pomembno kaj je delala, imele so jo rade, to je vedela, a včasih je imela tako zelo slabo vest, ker ni bila primerna, da jih bi učila karkoli, niso se smele zgledovati po njej, niti približno. »oprostite,« je skorajda v trenutku zamrmrala in ošinila obraz rjavolaske, v katero se je zaradi svoje zamišljenosti ravnokar zaletela, ko je naenkrat obstala tam in jo opazovala. na žalost je dekle že stopalo naprej po ulici in enako je nameravala storiti tudi sama, ko se je spomnila od kod pozna njen obraz. družinske fotografije, fotografije, ki ji jih je včasih kazala mama, da bi ji pokazala sestrično, ki jo ima v ameriki. kako je že takrat govorila, da ji je ime? »court,« je glasno zaklicala, ko se je končno spomnila in položila roko na njene rame, da bi jo ustavila. »saj ne morem verjeti,« se je na široko nasmehnila in dekle stisnila v močan objem. ni vedela zakaj je to storila, konec koncev se nista nikoli zares srečali, ampak zdelo se ji je, da jo pozna. bila je družina, košček doma, ki ga je tako zelo pogrešala in naravnost presrečna je bila, da je znova zagledala delček le tega, četudi je morda ni niti zares poznala. bila je tako daleč od vsega poznanega, v tujem svetu, kjer ji stvari vsaj na začetku niso šle ravno rožnato in zagledati nekoga, ki ji je bil domač, je bilo zanjo pravo olajšanje. vendar pa se je šele po nekaj minutah začela zavedati, da je v mnogih pogledih ravnokar napadla neznanko, njihove družine namreč niso imele ravno nekih stikov, pravzaprav mama o tem delu svojih sorodnikov ni rada govorila, ari pa se nikoli ni posebej zanimala zakaj. kljub temu pa je včasih zagledala mamo, kako se je smehljala, ko je gladila fotografije svoje male nečakinje, obraz, ki je sedaj stal pred njo, četudi nekoliko spremenjen, bolj odrasel, a je bila vseeno prepričana, da je bila to ona. vsi spomini iz rusije, domače hiše, so se ji za vedno vtisnili v spomin do potankosti, ko pa so bile tolikokrat to stvari, o katerih je vsa ta leta premišljevala vsako noč, ko ni mogla spati, kar se je dogajalo vse prepogosto. »oprosti,« je nekoliko zardela, ko se je končno umaknila proč in ji pustila dihati. »vem, da se nikoli nisva zares spoznali, ampak nisem si mogla pomagati – spomniš me na dom,« ji je z nekoliko zardelim obrazom hitela pojasnjevati.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Pet Feb 22, 2013 6:56 pm

this is for pretty ariadna and i'm sorry for waiting, i really am.

"kaj za vraga!?" je bil njen prvi, malenkost preglasen, odziv na izpisek prometa in stanja bančne kartice. tiste ilegalne, na katero so vztrajno leteli dolarji. že drugi mesec zapored so ji šefi namreč "pozabili" nakazati skoraj polovico njene mesečne plače. vse oči v zatohlem baru so bile za nekaj kratkih sekund oprte vanjo, potem pa so se spet vsi začeli zanimati za svoje probleme in pustili, da je courtney sama pri sebi nekajkrat zaklela nad izpiskom, nato pa, ne da bi plačala, s hitrimi, nervoznimi koraki zapustila prostor.

njeno življenje je bilo... zapleteno. bila je navajena slave, bogastva in razkošja, trenutno pa je bil njen glavni cilj le to, da se bo dokazala in končno napredovala. v bistvu sploh ni načrtovala, da se bo ob vrnitvi v filadelfijo še vedno ukvarjala s kriminalom, kaj šele, da se bo pridružila mafiji. vse je kazalo na to, da ji je življenje na robu vendarle usojeno in se mu na noben način ne more izogniti. pričakovala je, da se bo ustalila, našla popolnega moškega, se poročila, imela otroke, saj veste, počela stvari, ki jih počnejo normalni ljudje. ampak ne, namesto tega je hitela do šefove pisarne, da bi mu že drugič najprej čisto mirno postavila vprašanje, na katero ne bi dobila pojasnila, dokler se ne bi skregala, potem bi pa seveda bila znova postavljena na najnižji mogoči položaj v družbi mafije. čeprav si tega sama ne bi nikoli in nikdar priznala, je bila nesrečna. pogrešala je starše, pogrešala je staro življenje, pogrešala je vsako najmanjšo stvar, trenutke, ki jih je pustila za seboj, vseeno pa je še vedno vztrajala pri tem, da pozabi na preteklost in začne novo življenje.

jezno je hodila po ulici, ko se je zaradi svoje nezbranosti in nezavednosti okolice zaletela v neko žensko. najprej ji je le namenila nasmeh v mislu, nič hudega, je že v redu, dokler ni zaslišala... svojega imena, ki je prišlo iz ust neznanke. je bilo možno, da jo je prepoznala iz medijev, je morda vedela za njene posle ali je bilo vse skupaj le naključje? "ja?" se je začudeno obrnila za neznanko. nekaj dolgih sekund je le stala pri miru, jo opazovala, bolj malo poslušala in predvsem premišljevala o svojem naslednjem koraku. kaj naj stori? hm, dobro vprašanje... "oprosti, ampak ponavadi se ne pogovarjam z neznanci. kdo si že rekla, da si?" pizda, kako je vse tole neprijetno. "veš, mislim, da si me z nekom zamenjala..." se je hotela izmuzniti neprijetnosti in ignorirati neznanko, četudi so bile njene besede resnične. samo malo... čakaj... je to... levkova? tista njena sestrična? prvič med njunim pogovorom si je dobro ogledala njen obraz in res se ji je zdela znana... naenkrat je imela spet enega izmed tistih čustvenih izbruhov, ko se je spominjala starih časov, ko njeno življenje še ni bilo bolj zakomplicirano kot najtežja matematična enačba, in hotela je, da bi dekletu povedala vse. resnico. vsako najmanjšo podrobnost. vendar je raje igrala kot povsem normalna oseba in, ko se ji je ta predstavila, nadaljevala: "o, saj res." kar naenkrat je pozabila na svojega šefa in nalogo, zaradi katere je bila zadnji teden ves čas na trnih, ker je vedela da če zamoči morda ne bo nikoli več dobila možnosti za napredovanje. počutila se je povsem normalno, njeno razpoloženje se je naenkrat popolnoma obrnilo. "torej, ariadna, imaš kakšne posebne plane za današnji dan?" namenila ji je celo povsem iskren nasmešek, ki ga v zadnjih letih na njenem obrazu sploh ni bilo mogoče videti. ni verjela v usodo ali naključja nasploh, vendar to ni moglo biti karkoli drugega, zato je to sprejela kot znak - morda pa ji je normalno življenje vseeno usojeno.

Naslov sporočila: sidewalk Pon Feb 25, 2013 5:42 pm

tagged is ava smitten

this post is 469 words long
i would just like to apologize in his name (:

prazno steklenico viskija je počasi in previdno spustil proti tlem in skušal pri tem nekako obdržati ravnotežje da se ni prevrnil čez svoje noge. nikoli ni bil eden izmed tistih ljudi, ki so bili graciozno pijani, še posebej ne v njegovem stanju. že res, da se je počasi treznil, a vseeno je bila nocojšna mera kar konkretna. k temu je seveda pripomoglo že nekaj neprespanih noči, in pretepeno telo, ki se je počasi celilo. razmigal je levo roko in si pomel ramo – še vedno si ni popolnoma opomogel od svojega zadnjega srečanja z saoirse, rahlo otečena čeljust je bila temu še največja priča. po nekaj trenutkih pregovarjanja samega s sabo se je le postavil pokonci in si z roko razmršil lase, poravnal usnjeno jakno ki se je prilegala njegovim širokim ramenom in naredil nekaj previdnih korakov naprej. po parih metrih se je vseeno naslonil na najbližji zid – bolje biti varen kot, da ti je žal se je nasmehnil sam pri sebi, ko je čutil da mu ravnovesje ne deluje kot bi moralo. v zapuščeni ulici je bil čisto sam – ura je bila res nečloveška sredi noči, prav tako pa to ni bil ravno najbolje obiskan del mesta, tisti ljudje ki pa so se že potikali naokrog pa si vsekakor niso želeli družbe. spokojno tišino noči pa je zmotil zvok visokih pet ki je udarjal ob tla in daniel je glavo avtomatsko obrnil v tisto smer – kljub svoji opitosti so njegovi instinkti še vedno delovali kot bi morali. kmalu se je pred njegovimi očmi zarisal obris postavne mladenke v skoraj škandalozno kratkem krilu in visokih petah, ki so dajale občutek da so njene noge dolge vse do neba. tudi če nebi bil pijan, bi si daniel vzel nekaj časa in si jo dobro ogledal, v svojem stanju pa je to storil še precej očitno. bila je prava lepotica, to je ugotovil v prvem trenutku, in po vsej verjetnosti je to pomenilo da je bila malce dražja. pa ne, da je bil on eden izmed tistih ljudi ki so potrebovali plačevati za seks a, realnost je bila realnost. ura je bila preveč da bi poklical kogarkoli, da bi kogarkoli spoznal, prav tako pa za to danes ni imel energije. bil je osamljen, in zdolgočasen, alkohol pa je ravno dovolj popustil da si je zbistril možgane. »kako si miška?« okej, očitno še ni čisto popolnoma popustil. zmajal je z glavo sam nad sabo, a potem je nekako moral nadaljevati v istem stilu. »nekam osamljena mi deluješ. mogoče pa potrebuješ nekaj družbe za ta večer?« počasi se ji je približal – hitreje mu njegova koordinacija ni dopuščala in segel z roko po žepu, kjer je imel spravljeno denarnico. »koliko računa taka lepotička kot si ti?« je vprašal z dejanskim zanimanjem in se potem ponovno zazrl vanjo. prekleto, res je bila čudovita.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sob Mar 09, 2013 8:15 am

tag; daniel
sidewalk Tumblrmh00dlij7c1qf2x2mo

po eni strani je raje imela hladne zimske večere, ko bi lahko miniaturno delovno uniformo skrila v gubah debelega plašča in se ne bi prav nič razlikovala od preostalih deklet na ulici. poleti je bilo težje skriti dejstvo, da je delala v praktično beznici in zraven nosila prekratko krilce in majico s preglobokim dekoltejem. ko je zvečer hodila po mestu proti domu, se je prav vedno počutila nadvse pomilovanja vredno. ni minil večer, ko na sebi ne bi čutila kakšnega skrajno bodečega pogleda, ki je njeno polt prekril s srhom in večnim strahom, da bo nekdo njeno opravo razumel narobe. rob krila je sedaj poskušala potegniti kanček bolj navzdol, da bi deloma prekrila razgaljena stegna. a karkoli je naredila, potegnila oblačilo gor ali dol, vedno je razkrila dodaten košček gole kože in na koncu je obupala. samo pospešila je korak, da bi čimprej prišla v varno zavetje štirih sten stanovanja in tam preživela še en osamljen večer. jutri dela nočno izmeno, kar pomeni, da bo spet potrebovala ogromno spanca in energije, da se bo imela moč soočiti z vsemi pijanci, ki bodo oblegali bar. zatikali bankovce za rob krila, kot da so v prekletem striptiz klubu. kakor da so dekleta tam samo zaradi njih. danes je opravila polovično izmeno, kar je pomenilo, da je šla domov že pred zaključkom. ura je morala biti tri zjutraj, če ne celo več. vsekakor neprimeren čas za sprehod po filadelfskih ulicah. zavila je v stransko ulico, ki je bila neke vrste bližnice do doma in kjer je redkokdaj srečala koga. a ne danes. na zidu nekaj metrov stran je slonela visoka silhueta širokih ramen in nameravala se je potruditi, da čimhitreje odhiti mimo neznanca.

visoke pete so odmevale med nasprotnima stenama, ko je hitela naprej in v mislih štela korake, da bi pot po zapuščeni ulici minila čimhitreje. napravila je tih in oster vdih, ko je prišla do temnolasca in bila skorja mimo, ko je spregovoril. zavila je z očmi, ko je v glasu zaznala rahlo opitost. besede niso bile izgovorjene precizno in do konca. ''perfektno sem,'' je zamrmrala in napravila nekaj korakov naprej, ko je za seboj hitro začutila njegovo prezenco, očitno se je namenil za njo. na mestu se je zavrtela naokrog in njen pogled se je spustil na denarnico, ki jo je vlekel iz žepa. v grlu se je zataknil ogromen cmok in nekaj hitrih spominov je švignilo skozi njene misli. včasih bi postavila ceno. in bila bi zadovoljna, ker stranka ni bil star zavaljen tip z družino in otroki, temveč privlačen temnolasec njenih let. ''jebi se,'' je rekla danes in prekrižala roke pod prsmi, ko mu je namenila obsojajoč pogled in pričela hitro hoditi proti koncu ulici. prekleti moški. da, vedela je, kako izgleda. vedela je, kako kratko je njeno krilo in morda je na sebi še vedno nosila vse znake tipične kurbice. njen pogled je bil še vedno obupan in njena oblačila so samo pripomogla k sliki. ni več slišala korakov za seboj, ko je zavila okrog vogala in trčila ob visoko postavo. ''pardon,'' je zamrmrala in se oprla na zid, da ne bi tlebnila po tleh. naslednje kar je čutila je bila tuja roka pod njenim krilom in tih nočni zrak je pretrgal njen glasen krik na pomoč, dokler ni ust prekrila dlan in je lahko samo upala, da jo je kdorkoli slišal.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Apr 16, 2013 11:51 pm

tag; saoirse (:

Čudovito. Kako naravnost prečudovito je bilo življenje. Vsaj v tistem trenutku, ko je zvrnil že osmi kozarec viskija in zraven častil vsaj še dve skupinici deklet, ki verjetno sploh še niso bile polnoletne. Bil je nepremišljen, neodgovoren in prekleto zmeden; zakaj za vraga je sploh prišel v Ameriko, ko pa je bilo popolnoma jasno, da tu ni dobrodošel. Seveda, kdo bi si upal ugovarjati O'Brienu, ko pa ima tako super famozno družinico, po drugi strani pa bi mu v hrbet najraje zabili mačeto, ne nož. Podobno sranje je sicer delal tudi on sam, vohljal je za Saoirse, iskal dlako v jajcu in ji skušal naprtiti kakšno napakico, zaradi katere bi ljudje v njene strašne sposobnosti začeli dvomiti, obenem pa jo je vedno znova prijateljsko počil preko hrbta in se tu in tam celo hinavsko zarežal. Verjetno bi morala biti slepa ali povsem retardirana, da bi nasedla njegovim igricam, zato se je vsakič, ko je njegovo postavo zagledala na vratih, spretno izognila, on pa je vztrajno pritiskal na njeno osebje. Je bila to res vodja, ki so se ji bili pripravljeni popolnoma podrediti? Ko je pijan kot mamba razmišljal o tem, seveda ni videl razloga zakaj bi se kdorkoli sploh odločil za žensko; nemočno bitjece, ki ni sposobno praktično ničesar, punčko, ki je pred par leti komajda lahko legalno spila prvo pivo. Jezen, razočaran, izdan. Nekako tako se je počutil odkar mu je jebena koza pred nosom speljala tisto, o čemer je sanjal že leta. Že res, da se je njegovo sovraštvo potenciralo z vsem sranjem, ki ga je njegova predraga mati še vsaj enkrat dodatno napihnila, toda dejstvo je bilo zgolj eno – boril se bo za tisto kar mu pripada, pa če bo sorodnici pri tem moral izkopati oči ali potrgati vse okončine.

Nemarno se je opotekal, ko je blizu enajste zvečer vendarle zapustil bar, s črnolasko pod eno in rdečelasko pod drugo roko. Kako zelo je ljubil večno pozornost, ki je je bil deležen, in kako močno so ženske ljubile denar, s katerim se je postavljal kot majhen deček, ki se je pravkar naučil voziti kolo. »Tamle še zavijemo desno in potem še par minut pa bomo pri meni,« jima je zašepetal, potem pa namesto v obraza, pogled usmeril v predela oprsja. Oh, kako patetičen je lahko bil, ko se je šlo za ženske. Čeprav je imel občutek, kot da so njegove okončine bile v tistem trenutku zamenjale z zdrizastim pudingom, je uspešno vodil dvoje postavnih deklin, ki ju bo podrl in nato na hitro fliknil ven; ampak v tistem je nekje čez cesto opazil Saoirse. Brezskrbno, samozavestno svetlolasko, ki ji je zavidal vse. Lepo življenje, skrbnega očeta in mafijo. Predvsem tisto slednje seveda, kar bi moralo biti njegovo, pa se nikoli ni izšlo. Kot vkopan je obstal, popustil prijem obeh rok in se – umikajoč se taksijem, ki so eden za drugim zavirali – zagnal preko cestišča, očitno dovolj hitro, da je sestrični prestregel pot. »O, kam pa kam, draga moja?« se je zarežal na vsa usta in jo s krepkim stiskom nadlahti kar malce presenetil. Bil je dovolj vinjen, da je pozabil na vso vljudnostno igrico, ki jo je igral, na bonton, ki se ga je zadnjih nekaj mesecev striktno držal, predvsem pa na spoštovanje, ki ga je načeloma čutil do žensk. Toda ne do nje. »Povej mi, kdo je tvoja naslednja žrtev? Komu boš ukradla tisto, kar mu pripada?« Bil je povsem zaslepljen z idejo, ki sta jo v njegovo betico zasadila starša, predvsem pa razjarjen, da mu v vsem tem času ni uspela najti niti najmanjše igle v senu, niti miniaturne napake, ničesar sumljivega, s čimer bi Saoirse lahko izsiljeval.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Čet Apr 18, 2013 2:44 pm

nočni zrak ji je dobro del ter jo nekoliko razvedril, čeprav je bila kljub vsemu še vedno precej zamišljena in v tem trenutku tudi obremenjena z nalogo, ki jo je morala družina uspešno izvesti. nekaj se je zapletalo in to je lahko skoraj čutila, čeprav bi kdo drug temu rekel popoln nesmisel. a vedela je, da to ni – oče ji je vedno pravil, da se mora zanesti na občutek in občutek ji je zdaj skorajda kričal, da se nekaj dogaja. ampak če je dobro pomislila, morda občutek ni imel toliko zveze z nalogo kot s trenutnim dogajanjem. že dobrih petnajst minut je hodila, oblečena tako, kot je preživela dan in podobno, kot je bila ponavadi. ulice so bile temne, ampak saoirse nikoli ni imela pretiranega strahu pred čemerkoli. nikoli ni spoznala strahu – ampak to je bila prednost tega, da se rodiš kot hči najbolj vplivnega mafijca. seveda se je kakšnemu tepcu kdaj že zmešalo in saoirse je bila tudi že uporabljena kot predmet pogajanja, ampak ugrabiteljev se nikoli ni zares bala in navsezadnje je znala poskrbeti zase. umaknila se je zaljubljenemu paru, ki se je očitno odpravljal iz zabave, nato pa zavila na desno in se znašla ob cesti. ob tej uri je bil promet dokaj gost, sestavljen predvsem iz takšnih in drugačnih taksijev, ki so domov vozili ljudi, ki so se imeli na zabavah morda preveč dobro. sama pri sebi se je nasmehnila, zaradi zamišljenosti pa je povsem spregledala nenadno dogajanje na cesti, dokler ni postava nenadoma stopila pred njo in se bi skoraj zdrznila, a za kaj takšnega se je imela preveč pod oblastjo. dvignila je pogled in ga uprla v vsiljivca ter se nekoliko sprostila, ko ga je prepoznala. kevin je nosil isti priimek kot ona, a po pravici povedano se nikoli ni čutila pretirano družinsko povezano z njim. a bil je del njene družine in čeprav je imela že od malih nog občutek, da nanjo gleda zviška, je to odmislila.
»kevin,« bi se skoraj nasmehnila, če ne bi v naslednjem trenutku začutila njegovega prijema na svoji roki in nenadoma je ugotovila, kaj je bil razlog tistega zoprnega občutka, ki ga je imela. nekateri ljudje niso verjeli v intuicijo. pred njo je stal bratranec, stisk njegove dlani na njeni nadlahti pa je bil grob in močan. kot da bi se že od nekdaj trudil, da bi zavrgel željo in hrepenenje po tem, da bi to storil. kaj se je dogajalo? potem pa je spet spregovoril in dvignila je pogled do njegovih oči. imel je podivjan pogled in zdaj ji je bilo žal, da ni prej odreagirala kot bi v vsakem drugem primeru in izvlekla svoj nož. zdaj pa jo je imel ukleščeno in morala se je namrščiti. morda je bil preprosto preveč pijan. alkohol je ljudi spreminjal. »pojma nimam, o čem govoriš,« ga je hladno zavrnila, medtem ko se je iz njenega glasu izgubila vsakršna trohica vljudnosti ali prijaznosti. za vraga, ni si je zaslužil, ni si zaslužil ničesar od tega, a vendar – bil je član njene družine; in z njim je bila še bolj povezana preko krvi. skušala se je iztrgati iz njegovega prijema, a bil je premočan, zato je pogled uprla vanj. »kaj za vraga se greš?«

tagged: kevin!

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sre Maj 01, 2013 9:36 am

tag; saoirse (:

Moral je ostati kar se da zbran in ne pustiti alkoholu predaleč. Dekleti, ki sta mu prej delali družbo sta že izginili, po tem ko sta dobrih par sekund zrle v njegovo smer in verjetno stavile, da ga bo ob tako neumnih početjih enkrat čisto zares zbil taksi. Toda ni mu bilo mar, na drugi strani cestišča se je – tokrat za spremembo sama – sprehajala njegova preljuba sestrična, ki bi jo po vsem kar sta imela najraje pribil s koli na zid. Dobro, s slednjim bi verjetno šel malo predaleč, pa tudi njeni podložniki bi verjetno imeli marsikaj za povedati, ampak moral ji je dati lekcijo. Da se po tem, ko mu je iz rok praktično iztrgala tisto, kar je bilo že domala njegovo, še tako šopiri in ga pomiluje; s tem pa je čisto zares prekoračila vse meje okusa. Najraje bi ji bil navrgel par ostrih žaljivk, pa si tega na obljudenem delu cestišča nekako ni mogel privoščiti, zato jo je zgrabil za zapestje in odvlekel v temo. Ja, upirala se je kot nevzgojen cucek, ga tu in tam poskusila suniti med rebra, toda njegovemu oprijemu se ni izvila. »Pojma nimaš o čem govorim? Kaj res? Se boš zdaj še pretvarjala, ti mrha nemarna,« je malo manjkalo, da ji ni pljunil v obraz, potem ko je dobesedno izgubil nadzor nad svojimi dejanji. Bil je kot v transu in takrat so mu stvari velikokrat ušle iz rok. Zgrabil jo je za šop dolgih las, ne tako nežno kot takrat, ko sta bila še oba domala v plenicah – definitivno ne – in svoj obraz približal njenemu na kakšen centimeter. »Prekleta kuzla, vse si pokvarila. Lahko bi delala skupaj in poskrbela za vse. Lahko bi maščeval smrt tvojega očeta in ti pomagal, pa si se osamila kot kraljica Elizabeta, pizda. Misliš, da boš res zmogla vse, glede na to kako nemočna se mi zdiš, bo tole skupaj vse propadlo,« se je zadrl in jo s pestjo nemarno butnil med rebra. Kdaj se je začel spravljati na šibkejše? Morda takrat, ko so mu pobrali vse, družino, denar, preklet posel.

Nikoli ni bil pretirano nasilen, vedno dobro vzgojen in pripravljen pomagati, toda kot vedno je dedovanje poskrbelo za svoje. Prekleti cepec ni napisal niti oporoke in jasno je vse dobila Saoirse, čeprav je verjetno še par vrtčevskih otrok bolj sposobnih od nje – no, vsaj tako je menil, ko je v očeh še vedno videl podobno svetlolase deklice, ki se je na njihovem balkonu igrala s punčkami in brala otroške pesmice. Vsekakor je sebe videl kot primernejše kandidata in predstavljajte si razočaranje, ko je po pogrebu zastonj ostal še na delitvi premoženja. Vse je pobasala ta kurba in sedaj je tu ostajal pravzaprav zaman. Nikogar ni imel, družinske povezave so že zdavnaj šle v kurac in vila, v kateri je živel, je bila prevelika zgolj zanj. Tu in tam si je tja navlekel kakšno ženskico ali dve in to je bilo njegovo novo življenje; življenje zvodnika. B]»Torej, Saoirse, kaj praviš, misliš, da bi ti moral prizanesti, ker ti za vrat ne diha cel kup tvojih opic?«[/b] je z dlanjo zaobjel njen vrat in ji nič kaj nežno potisnil ob kamnito stavbo, katere odpadno kamenje se je morali zariti nekam v njen hrbet. Prijateljstva med njima je bilo že zdavnaj konec in četudi bi mu sedaj predala vse, kar je pravzaprav želel, med njima stvari ne bi stale nič kaj bolje. Preziral jo je. Želel jo je daleč proč.

Naslov sporočila: sidewalk Pet Maj 03, 2013 7:16 pm

če je dobro pomislila, svojega bratranca res ni nikoli zares spoznala. vedno je bil tisti nekoliko starejši fant, o katerem je njen oče občasno govoril z neko določeno naklonjenostjo v glasu. nikoli ni pozabil omeniti, da bosta fanta njegova starša čisto uničila; večkrat ju je oklical za grabežljiva idiota in čeprav je imel rad svojega brata, ga je njegova žena povsem pokvarila. a to je saoirse slišala kot majhna deklica; nikoli ji niti ni bilo zares mar za to, ker je bila še premlada, da bi ji lahko bilo. to so bile stvari za odrasle, pozneje pa je z odraščanjem na vse skupaj pozabila in ji ni bilo tako pomembna. družina na irskem je sicer bila zanjo vedno pomembna, ampak ne njegov del družine. sama pri sebi se je namrščila, ko je nenadoma zgrabil njene svetle lase v pesti in ko je stisnila zobe ob nepričakovani bolečini, ko se ji je približal in je lahko zavohala ves alkohol, ki ga je zlil vase. bil je pijan in nevaren – ni bil tiste vrste pijanec, ki bi postal cel prijazen. bil je zgovoren, ampak zloben in do konca nesramen in nenadoma je obžalovala celotno idejo sprehoda. »zberi se, kevin,« je iztisnila skozi zobe. tudi na ta incident bi bila pripravljena pozabiti – morda bi se soočil z določenimi posledicami, a to bi bilo tudi vse, ker je bil navsezadnje še vedno član njene družine. ne tiste široke, temveč družine v resničnem pomenu besede, ki je vključevala isto kri, ki se je pretakala po njunih žilah. ampak vedno bolj izrazito dejstvo je bilo preprosto in ni ga mogla spregledati – kevin je bil popoln, čisti idiot in glede tega je nameravala nekaj ukreniti, čeprav se je morala najprej znebiti hladnega strahu, ki je objemal njeno srce zaradi ravnanja njenega bratranca. vsakršnega neznanca bi brez oklevanja udarila, ampak nekaj ji je to preprečilo, ker je bil kevin njen bratranec, presneto, kaj za vraga se je dogajalo?
sploh ni imela časa, da bi se odzvala na njegove besede, ko jo je tako grobo udaril, da ji je za trenutek pobral zrak in je začutila modrico v nastajanju. »kaj za vraga je narobe s tabo, ti prekleti idiot,« je iztisnila iz sebe in skušala normalno dihati, kar ni bilo najbolj lahko z bolečino, ki jo je zadal. »storila nisem prav ničesar in dobila sem samo tisto, kar mi je pripadalo. tisto, kar mi je vedno pripadalo,« mu je vrgla v obraz, zdaj še sama popolnoma jezna zaradi njegovih neumnih, zoprnih nesmislov. kakšen idiot! kaj pa je pričakoval? »lahko bi bil del vsega skupaj. lahko bi bil normalen, ne pa da se obnašaš kot prekleti idiot brez kančka pameti. res misliš, da jo lahko odneseš s tem?« je s pogledom zavrtala naravnost v njegove oči, tokrat še ona popolnoma in do konca razjarjena. »in če je kdo karkoli uničil, si bil to ti. lahko bi bil del tega. lahko bi dobil stolček, ki bi ti pripadal. ne bi bil glavni, ker je bila to vedno moja vloga, ampak imel bi svoj del. bi se potem počutil pomembno?« je nenadoma pljunila naravnost v njegov obraz, čeprav jo je zdaj držal za vrat in je za seboj začutila na desetine ostrih kamnov, ki so se zarili v njen hrbet. še več modric v nastajanju – ampak čeprav to ni bilo pametno, se ni nameravala vdati. »sramota si za priimek,« je vrgla v njegov obraz, »sramota.«

tagged: kevin!