»za nekoga, ki zelo rad govori, je najbrž precej nenavadno dejstvo, da ne maram govoriti o sebi. tako mi je vsaj nekdo nekoč rekel, ampak ne morem trditi, da se strinjam s tem. zakaj bi govoril o sebi, če pa je vse naokrog toliko bolj zanimivih stvari, o katerih bi lahko govoril? lahko bi se na primer lotil teme, o kateri sem zjutraj nekaj prebral. ali pa bi komentiral način, s katerim se stvari v tem mestu razvijajo. ampak ne, očitno je to tisti neprijetni del, ko moram govoriti o sebi. prav. ne vem, kaj je bistveno; za razliko od vseh intervjujev, ki sem jih že naredil, pri sebi ne znam najti nečesa, kar bi me definiralo in na čemer bi lahko gradil. tako da bom začel od začetka. rojen sem bil v new yorku, v tistem opevanem mestu amerike, kamor si vsak želi oditi in uloviti svoje sanje. imel sem srečo, da sta moja starša precej bogata in posledično tudi vplivna človeka. denar ne kupi sreče, a vsekakor kupi vpliv, to pa že skoraj lahko enačimo s srečo. to se mi ni nikoli zdelo prav; že kot otrok sem pisal članke o razporeditvi bogastva, slabih straneh kapitalizma in vedno izpadel kot popoln idiot, ker mi nihče ni verjel zaradi mojega priimka. pisanja nisem nikoli opustil, sem se pa začel bolj previdno lotevati takšnih tem. vedno sem bil v odličnih šolah, za kar sta poskrbela moja starša. učitelje sem imel za kretene, ker so se bolj osredotočali na to, kaj se moramo naučiti na pamet, kot pa na tisto, kar se je dogajalo v naših glavah. večkrat sem se zaradi svojih opažanj znašel pri ravnatelju, ampak nihče me ni nikoli dejansko kaznoval, ker sem imel pravi priimek. to je bil začarani krog, ki sem ga presekal v najstniških letih z velikimi količinami alkohola in sarkazma, zaradi česar me ni na moje veliko olajšanje ni mogel obvarovati niti moj priimek.
pisanja nisem nikoli opustil. bil sem tisti glasen tip, ki je bil vedno duša zabav in ki ga preprosto ni bilo mogoče spregledati. dekleta sem menjal zelo hitro, čeprav ne morem trditi, da sem zdaj na to ponosen. a bil sem to, kar sem pač bil; stvari iz preteklosti pač ne moreš spremeniti. vpisal sem se na študij novinarstva, kjer sem prvič v življenju lahko bil tisto, kar sem bil. moji komentarji in kritična razmišljanja so bili sprejeti z odprtimi rokami in odobravanjem profesorjev. proti koncu študija sem spoznal dekle, ki se mi je zdelo dovolj posebno, da sem se prvič v življenju nekomu resno zavezal. ime ji je bilo grace in skupaj sva bila skoraj tri leta. obžalujem dejstvo, da sem dregal v stvari, v katere ne bi smel. o tem niti ne govorim, ampak nemogoče me je spoznati, če ne poznate tega delčka moje preteklosti in grace je pomemben del tega, kar sem danes. umrla je po moji krivdi. nisem opustil zgodbe, ko so mi grozili in naslednjega dne… naslednjega dne je moja grace umrla v eksploziji avta. kar je bila, seveda, povsem moja krivda in tega si nisem nikoli odpustil. odpotoval sem iz new yorka, potoval po evropi in se naposled vrnil v ameriko, kjer sem preživljal čas po različnih mestih in se naposled ustalil v filadelfiji, ker mi je dajala občutek domačnosti. spotoma sem pobral nekaj pomembnih nagrad za pisanje. zdaj se ne navezujem na ljudi, ki bi lahko bili zaradi mojega početja prizadeti tako ali drugače. sem drugačen v mnogih pogledih, a v osnovi še vedno isti. in to, dragi moji, je povsem dovolj o meni. sem aaron washington, živijo.«