Vem, da se sliši klišejsko ampak res ne vem kje naj začnem. V mojih petindvajsetih letih se mi je zgodilo že toliko stvari, veliko več kot mnogim vrstnikom moje starosti. Če bi bila tu moja mama bi mi rekla naj začnem na začetku, zato mislim da je res najbolje da se vrnem na ta deveti maj ko sem prijokal na svet – rodil sem se Daniel Eric Blackburn, mami Amandi in očetu Robu, tudi če od njiju od takrat naprej nisem imel nič več dobrega. Pa ne da bi bila slaba starša, prav tako pa tudi nista bila dobra starša – bila sta tako zaposlena s svojim življenjem da mene, svojega edinčka, še opazila nista. Večinoma časa sem bil prepuščen sebi in svojim prijateljem, s katerimi smo počeli takšne in drugačne neumnosti, ki bi se lahko končale veliko slabše kot so se. Ne vem zakaj je, da šele ko odrasteš in vidiš stvari 'za nazaj' ugotoviš kakšne neumosti si počel – a takrat si mlad in zdi se ti, da si nepremagljiv. Že od malih nog vem, da se je v meni bila neka notranja borba med dobrim in slabim – če bi to kdaj povedal na glas bi se mi mama samo smejala, saj je bila ena izmed tistih ljudi ki je trdno verjela v sivo – vsak je lahko počel slabe stvari, pa ga to še ni naredilo v bad guyja, prav tako pa te nekaj dobrih del še ni naredilo v svetnika. Očeta od trinajstega leta nisem več videl ko je izginil z neko natakarico, in moja mama je v naslednjih nekaj letih do mojega osemnajstega rojstnega dneva opešala in tudi sama umrla. Vem da sem vse povedal precej klinično, a v mojem življenju sem se moral naučiti živeti z izgubo, prav tako pa nikoli nismo bili eni izmed tistih ljubečih družin. Zakaj sem se vpisal na akademijo? Še sam ne vem, bog ve zakaj sem se odločil postati policaj. Mislim da je bila to ena izmed tistih odločitev ki se ti kar pojavi v glavi in potem niti ne veš kako si prišel do nje. Ko sem odraščal sem videl mnogo prijateljev ki sem jih izgubil tolpam in zaporu, zato sem bil v svoji mladosti odločen da mene ne bo čakala ista usoda. Rad bi vam rekel da sem bil zgleden in dober policist, a mislim da je bilo vsem že takoj jasno da iz mene ne bo kaj veliko – nikoli nisem rad upošteval pravil, nisem dobro sledil navodilom in rad sem stvari delal po svoje – to niso bile ravno kvalitete ki so jih iskali pri bodočih možeh v modrem. A po samo treh mesecih v uniformi so me poklicali v pisarno kjer sem se kar nekajkrat znašel zaradi raznih prekrškov, ki naj bi jih naredil, in postavili so me pred dejstvo. Imel sem pravo zgodovino, prihajal sem iz pravega dela mesta da grem pod krinko med tolpe, da se utihotapim v mafijo in jim poročam nazaj. Vse kar sem moral narediti je pokimati in Daniel Blackburn kot sem ga poznal do sedaj ne bo obstajal, zamenjal ga bo nekdo ki je izvisel iz gimnazije, ki nikoli ni šel na akademijo, nekdo ki ga je čakalo nevarno življenje. Prikimal sem hitreje kot so mi sploh lahko dali svinčnik da podpišem – če imam kaj rad, so to izzivi. Ne vem zakaj sem mislil da bo moje dvojno življenje tako preprosto – no pa saj sprva je bilo. Končno sem se lahko sprostil in bil kdor sem, ne da sem se vedno pazil in bil previden kaj sem rekel, zdaj sem bil na drugi strani zakona. A sčasoma sem se spremenil – ali pa sem postal nekdo kar bi moral biti že zdavnaj. Nisem več vedel komu naj zaupam, na kateri strani sem, in katera stran je sploh tista prava. Nekaj napačnih odločitev kasneje in kar naenkrat sem se znašel v svetu kjer so bili vsi ki so mi nekaj pomenili mrtvi, obe strani sta vedeli da nisem to kar govorim in vedel sem, da je zame najbolje da izginem. Nekaj časa sem taval po svetu kot duh, nikjer nisem za sabo pustil nikakršnega odtisa, dokler se nekega večera nisem odločil da je dovolj bežanja. Vrnil sem se nazaj v Philadelphio, odločen da tokrat enkrat za vselej izberem stran, tisto ki mi je bila že od rojstva pisana na kožo, pa naj sem se še tako trudil da sem si to zanikal. Ne vem ali me to naredi slabo osebo, kaj točno se bo zgodilo ko in mafija in policija izve da je Daniel Blackburn nazaj, a zaenkrat se s tem še ne obremenjujem. Vem samo to, da sem se naveličal gledati čez ovratnik, in bom raje živel en dan naenkrat, kar se bo zgodilo potem, lahko pa samo ugibamo.