CHAPTER 001
misliš da imaš vse, vendar s časom ugotoviš da temu ni tako. ugotoviš, da je nekaj let tvojega življenja je bila ena sama velika laž in sovražiš svet v katerem prebivaš. smešno. bil je običajen prepir med mamo in sinom, ki se je drastično spremenil v nekaj, kar mi je spremenilo življenje. hotel sem igračo in nisem je dobil, ter sem tarnal svoje in ona je ob izgubi vseh živcev jasno in glasno priznala, da tako ali tako ni moja mama in naj utihnem in sem ji hvaležen, ker me je rešila bede v sirotišnici. to, da mama ni bila pri sebi so vedeli vsi v soseščini. malo pred tem, ko sem sam kot dojenček prispel v hišo, je moja mama rodila majhno deklico, ki je kmalu po rojstvu umrla in ona si je želela družine, vendar ni želela čutiti povezanosti z otrokom. posvojitev se ji je zdela edina jasna pot iz pekla v katerem je bila ujeta in pravzaprav je še vedno bila ujeta v njemu le, da je takrat potegnila vanj še mene. ves ta čas se je tako ali tako zapijala doma, če ni bila moža in on ? zagotovo se je vlekel po hotelu s kakšno svojo sodelavko ali tajnico. tako ali tako je celotna družina joyce bila samo navidezna v svoji prikupnosti, vendar za zaprtimi vrati je bilo vse drugače in mogoče sem se takrat oddahnil, da nisem plod neke njune izmišljene ljubezni in da ona dva nista moja družina. spomnim se kako sem samo prikimal z glavo, njo pustil v raztresenem stanju in odšel v svojo sobo, kjer sem se igral naprej. življenje je samo teklo naprej.
CHAPTER 002
pobegnil sem. no, tehnično gledano nisem pobegnil. doma sta nekako lahko predvidevala, da bom izkoristil, kar sem vedel v svojo korist in nekega dne odšel. pravzaprav je bil glavni izgovor šolanje in verjemite, da sem se potrudil poiskati šolo, ki je bila čim dlje od njiju. a oba sta se lahko zavedala, da sina, ki to sploh ni, ne bosta več videla. ne vem ali sta si oddahnila v vedi, da bosta sedaj toliko bolj privarčevala ali je v pogledu očeta dejansko bilo nekaj žalosti, ker ostaja sam z tako žensko ob sebi. realno mi ga je bilo samo še njega žal in sem imel dober odnos z njim ves ta čas, a oditi sem moral. tako sem s šestnajstimi leti zapustil mesto in odšel v new york in se namestil v študentsko domovanje, ter se šolal še naprej.
počasi pa mi je primanjkovalo denarja in delo v glasbeni trgovini, ki je bila na robu propada, ni nudila dovolj finančne podpore. po dveh letih sem zapustil študij in bil prepuščen bolj kot ne ulici. ne bom ravno rekel, da sem bil ponosen, ko sem se naselil v quinns in se združil z okoliško tolpo, ter zgolj za šalo hodil z nožem za hlačami in prodajal drogo naokoli, ker sem edino s tem dobil dovolj denarja za solidno življenje. nazaj domov nisem hotel še manj pa prositi njiju za denar. samo ob tej ideji mi je bilo slabo in ostal sem kjer sem pač bil ne glede na to kako zelo slabo je to bilo. zame in za moje življenje, ki je bilo v tistem obdobju bolj kot ne uničeno.
CHAPTER 003
življenje je bolj kot ne isto. živim v tistem stanovanju, se ukvarjam s preprodajo in se rešujem iz rešetk ter večam kartoteko pri policiji. rad bi pobegnil od vsega, toda dvomim da je res pravi način.
nadenem si kapuco in se vračam domov, ko moj pogled pridobi dogajanje malo naprej. neko dekle je v težavah, ko jo nekaj fantov iz tolpe drži in naslanja na steno. njen glas se trudi kričati, a je zaradi strahu onemogočen. poveznem si še bolj kapuco in trapasto igram heroja, toda eno je bilo prodajati drogo in uničiti življenjem ljudem na njihovo željo, drugo pa je bilo uničevati življenja tistih, ki si tega niso želeli ampak so bili na napačnem kraju ob napačnem času. pomagal sem ji in upal, da me niso prepoznali in nato obrnili tolpo proti meni. bila je čudovita in nesebično mi je pomagala, ko sem naslednji dan sprejel tisto njeno povabilo na kavo in je spoznala v kakšni stiski sem. vztrajala je in me skoraj da prisilila, da sem sprejel ponujen denar in ga porabil za nekaj, kar me bo rešilo iz pekla v katerem sem ujet.
CHAPTER 004.
nisem okleval dolgo, da sem ga res porabil za avtobusno karto proti filadelfiji. tam je bil moj nov začetek, čeprav ni bilo najboljše mesto za nekoga, ki je malo prej še delal s tolpo in sedaj hotel biti samo normalni prebivalec na nobeni strani zakona. ampak vmes, v zlati sredini, ker bi jo tam še najbolje odnesel. življenje sem si uredil tako, da sem si poiskal delo v lokalu in kasneje si priskrbel še majhno, a prijetno stanovanje v mestu. nekaj časa sem še previdno hodil po mestu in opazoval kdaj bo preteklost sledila za menoj, sedaj po vsem tem času, ki je minil…strahu več ni in navadil sem se na življenje, ter na delo. ljudje so spoznali mojo resnično karizmo in očarljivost, ter občutek za humor, čeprav me je tolpa izučila nekaj krutosti življenja in v meni ni tistega sočutja, ki bi ga morda moral imeti. preprosto je uničilo pravljico o življenju in prikazalo resnično bedo. kljub temu pa je optimizem krasil in še vedno krasi moj vsakdanjik.