najbolje je začeti na začetku, tako pravijo. ampak kje je moj začetek? iz prvih treh ali štirih let mojega življenja se ne spominjam ničesar, prvi vtisi se nekako začnejo šele v prvem razredu. bila sem pretirano radovedna deklica, ki ni znala brzdati svojega jezika, kar ji je pogosto nakopalo težave – tako v šoli kot doma. živela sem pri neporočenem paru, ki zelo očitno ni bil primeren za otroka, saj sta mi po eni strani pustila skoraj vse, po drugi pa ju je zmotila vsaka sprememba tona v mojem glasu. navadila sem se biti tiho in ju pri tistih redkih stvareh, ki sta mi jih zapovedala, upoštevati. nekaj let je bilo vse v »najlepšem redu« bi se reklo, toda odraščanje ima pač svoje posledice. ker mi doma nič več ni bilo zanimivo, sem vse večkrat zahajala v neugledne predele orléansa, polne majhnih tolp. moj občutek za prav in narobe je bil pač še v povojih in druženje s čednimi fanti in dekleti - ki vsaj meni niso delovali prav nič pokvarjeno – se mi je zdelo povsem normalno. poleg tega smo skupaj počeli veliko zabavnih stvari, na primer v trgovini vzeli nekaj stvari in potem odkorakali ven, ne da bi zanje zapravili karkoli. toda sčasoma smo iz nepomembnih kraj prešli na vlamljanje v hiše in včasih, ko nam je bilo res dolgčas, pisanje grafitov in uničevanje klopic. takrat sem bila stara 12 let in sem že dobro vedela, da je naše početje kaznivo in bi pošteno nasrkali, če bi nas dobila policija. imela sem možnost oditi, se znebiti nenehne pozornosti in skrivanja, vendar sem bila preveč naivna, tisti občutek napetosti in adrenalin, ki mi je pognal kri po žilah mi je bil všeč in drugega življenja pravzaprav niti nisem imela. moja tolpa je bila moja družina, moji najboljši prijatelji in edini, ki so mi dejansko nekaj pomenili. z njihovo pomočjo sem odkrila, da par pri katerem sem živela nista moja prava starša; oni so me podpirali pri vsaki stvari in me sprejemali takšno kot sem. drugim pri meni vedno nekaj ni bilo prav, vedno so našli vsako najmanjšo napako in me zaradi nje obtoževali. toda zaradi moje skupine se nisem zlomila, temveč se razvila v še močnejšo osebo.

seveda pa je bilo vse skupaj tako ali tako obsojeno na propad. zame presenetljivo to ni bila policija, ki bi me odkrila, temveč dva zamaskirana tipa. sredi noči sta me neslišno zvlekla iz postelje, me vrgla v ogromen prtljažnik svetleče črnega terenca in me odpeljala. poti nimam v spominu – posledica s kloroformom napojene krpice, ki mi jo je nekdo grobo pritisnil čez nos in usta – in pojma nimam koliko je trajala, zbudila sem se namreč na ladji, natančneje zaklenjena v eni izmed potniških kabin. na začetku sem se upirala, s pestmi tolkla po vratih in kričala, dokler mi ni zmanjkalo glasa, toda dosegla nisem popolnoma ničesar. dejstvo, da sem na ladji, ki pelje neznano kam, odrezana od vsega, kar sem poznala, me je strlo. vso pot sem sedela v kotu postelje, sama s svojimi mislimi, vsake toliko sem s pladnja, ki se je vedno pojavil čez noč, kaj pojedla ali popila. čez – tako se mi je zdelo – več mesecev, so me končno prenesli na kopno, me zopet strpali v avto in zgodba iz francije se je ponovila. na koncu sem se nekako znašla v filadelfiji. nikoli si nisem predstavljala, da se bom na takšen način znašla v ameriki, kaj šele, da me bodo ugrabitelji na cilju izpustili. pravzaprav še vedno ne vem, zakaj so me sploh ugrabili. sem se komu zamerila? sta moja starša, preden sta me zapustila, komu prekrižala pot? sta sploh še živa? morda ne bom nikoli izvedela.

zdaj, po sedmih letih bivanja v filadelfiji imam novo življenje – z novim imenom in službo na lokalni policijski postaji. prirojena radovednost mi ne da miru, zato še vedno iščem podatke o mojih starših, kdaj me zanese tudi v brezupno iskanje imen članov moje tolpe v lokalnem časopisu iz orléansa. še vedno se oklepam preteklosti in si ne pustim oditi naprej, v sedanjost. v meni še vedno živijo spomini, za katere po eni strani nočem, da se izbrišejo, po drugi pa se zavedam, da je to potrebno, če hočem zaživeti čisto novo življenje. toda časa imam še, bomo videli kako se bo odvijalo naprej.