kako prekleto nedolžno izgleda to dekle, kako zelo dekliške so njene poteze. kako zelo naivna in krhka je na prvi pogled. in ta njena podoba deklice iz porcelana je tako prepričljiva, da se, ko jo bolje spoznate, skoraj zagotovo počutite nekako ogoljufanega. pa saj ne, da bi bila ta ruska lepotica, rojena neke ledeno hladne noči v mestu omsk, zlobna ali nepredvidljivo nevarna, ne - a definitivno je močna. je ena tistih oseb, ki se bodo vedno bojevale za svoje pravice in pravice drugih.
yolkova deklina mora pa resnično vtakniti nos v vsako zadevo, ki se je niti najmanj ne tiče, to bodo rekli vsi ki so z njo kadarkoli imeli kakršnokoli opravek. in najbrž je ravno zato izbrala odvetniški poklic. polna zagona za reševanje težav drugih ljudi, tako zelo polna, da mnogokrat pozablja nase. ampak če bi lahko prodrli v njeno glavo bi izvedeli tudi to, da je ta poklic izbrala ravno zaradi tega. njeno življenjsko vodilo: če se boš ukvarjal z drugimi, boš svojo preteklost lahko pustil za sabo. ampak nihče ji še ni povedal, zakaj potemtakem vsako noč pred njo plešejo podobe iz njenega otroštva, zakaj se zbuja prepotena ter se iz njene sobe razlegajo kriki. zakaj ne spi in skupaj z volkovi opazuje mesec skoraj vsakič, ko ta pokaže svoje bledo obličje.
rusija, o, rusija, čeprav je tam doživela več slabega kot dobrega tako neznosno pogreša o neskončno deželo. njeno mogočnost, neukrotljivost njene neizprosne narave. njeno veličino in hkrati milino. in pogreša jo, čeprav se spominja le malenkosti, ki jo vežejo nanjo. spominja se, kako je neko zimo stala bosa na zasneženem travniku in je babica zima spretno prepletala snežinke z njenimi svilnatimi svetlimi lasmi. hiše, v kateri so stanovali - kaj hiše, graščine. toplote, ki jo je občutila vedno, ko je je objela mama ter vonja njenega dragega parfuma. In najpomembneje, spominja se, da je bila srečna, vse do tistega prekletega snežnega jutra, nekaj dni po njenem štirinajstem rojstnem dnevu. in takrat se njeni spomini končajo, razsekani so, kot da bi ji bili nekateri njihovi delčki ukradeni. in to v tistih nekaj dneh, ko so nanjo pritiskale roke, odete v usnjene rokavice, ko ni poslušala ničesar drugega kot le to, da jo bodo tako ali tako ubili, ko je morala govoriti v slušalko le ene in iste besede : oče, da, živa sem. in potem je v sobo, v kateri so jo imeli zaprto, vstopil moški s kovčkom, ga odprl ter se nasmehnil. njeno življenje je bilo plačano, a kot je izgledalo je bil to pač samo en obrok vsega plačila. ni vedela, koliko časa je preživela v tisti temni sobi, ni vedela kolikokrat so njeni ugrabitelji v telefonsko slušalko rekli: samo še ta milijon, yolkov, potem dobite svojo hčerkico. in kar je najpomembneje, gledala je in se učila. opazovala je vedenje ljudi, ki so jo imeli zaprto, gledala je, kako so čistili pištole, se pogovarjali o uporabi orožja. in ko so jo končno spustili v objem svoje družine - niti najmanjšega pojma ni imela, kako jim je po predaji vsega tega denarja uspelo ostati mastno bogati - je bila tako rekoč izurjena za tatico, roparko, morilko. v teoriji. in kmalu je to poskusila tudi v praksi. nakradenih nekaj stotakov, ne veliko, a dovolj, da se je počutila krivo. in ko so jo takrat, prvič, poklicali na sodišče, je izvedela da bo vsa svoja dejanja morala zagovarjati. zaljubila se je v to delo: tako zelo rada je ljudi prepričevala v svoj prav, kajti vedela je, da je v tem dobra. manipulirala je in ljudje so nasedali njenemu ljubkemu videzu. in tako se je z prihodom alias sashe yolkove v sodne dvorane dokončno razblinil stereotip o neumnih plavolaskah, kajti dekle ima vse, kar naredi dobrega odvetnika: odločnost, radovednost, trmo. in njeni kolegi pravijo, da jo bo ravno ta radovednost stala njenega življenja: vtikanje v zadeve filadelfijskih tolp ter mafije nikoli ni bilo nekaj, kar bi delal z gotovim prepričanjem v to, da boš ostal živ. pa vendar nihče ne ve, da se po reševanju čustvenih in osebnih primerov ki jo spominjajo na njeno preteklost v svoji veliki samotni hiši (mimogrede, dobila jo je za svoj dvajseti rojstni dan od staršev, ko se je odpravila v ameriko študirati pravo) zjoče kakor otrok.