»sandrine barrero. hja, ne vem kaj naj povem o njej, nikoli nisem bil nadarjen za opisovanje. morda bi morali prestopiti do tiste stare ženice, na drugi strani parka, morda bi lahko ona kaj več povedala o njej. vendar naj ugibam- saj niti nimam izbire, kajne? no, potem pa pojdimo nekaj dolgih let nazaj, natančneje na sedemnajsti december, leta tisoč devetsto ena. takrat se je dekle, o kateri sprašujete rodilo. že takrat sem pravzaprav imel občutek, da bo nekaj posebnega. saj niti ne vem, če je zares kaj posebnega za koga od vas, vendar zame je bila. bila je neverjetno tih otrok. glede na to, da moja hiša stoji poleg njene, sem pričakoval, da bom vsako noč slišal skozi okno dojenčkov jok, vendar njenega se ne spomnim. prej se spomnim tarnanja njenega brata, zakaj se starši več ukvarjajo z dojenčkom kakor z njim. oh saj veste kako je, ko sta narazen slabo leto in nikakor se ne da dojeti, da eden potrebuje preprosto več pozornosti kot drug. vendar dobro, čez čas je tudi to minilo in prišlo je tisto obdobje, ko je že skakala vzunaj, v roza oblekici ter dvema kitkama in ogromnim nasmeškom na obrazu. sedaj sem razumel, zakaj ni nikoli jokala- preprosto je bila preveč nasmejan otrok, tisti, ki ne vidi slabega- in posledično, ni imela razloga za jok. prav tako se spominjam, kako sem gledal skozi okno, ona pa mi je mahala s svojega dvorišča in spraševala dobrega soseda po sladkarijah. oh ja, vedno je bila prekleto sladkosned otrok, vendar to se ji ni nikoli pokazalo. in potem je bil tu še njen brat, ki je vedno pozorno gledal na svojo sestrico- res sta bila prisrčen par. in tudi edina iz družine barrero, na katera sem v bistvu naletel, ko sem gledal skozi okno. navsezadnje njuna starša… hja, nikoli ju ni bilo tam, zares nikoli. če pa sta, pa sta vedno imela nekakšna mrka pogleda, kakor da sovražita cel svet, kakor da se njim je prav vsak človek na zemlji zameril. res ju nisem nikoli razumel. no, nikoli do tistega leta, ko se je življenje malega dekletca spreobrnilo. takrat je imela približno… hm, dvanajst let? ja, nekaj takega. še vedno je bila poosebljena prijaznost, sedaj je po šoli hodila k meni na mleko in piškote, skupaj z njenim bratom. zares sta bila prijetna otroka, sploh za starca, ki si je želel družbe. bila je nasmejana, rada se je pogovarjala in vedno je pomagala, če se je le dalo. kot pravim, hči, ki bi si jo želel vsak. vsak, razen njena starša očitno. spomnim se, kako sta povesila pogled ter nekaj zamrmrala, ko sem vprašal po njiju dveh. nista rada govorila o njih, rekla sta, da ju nikoli ni doma, da so doma čudni strici, s katerim se ves čas pogovarjata in vsi tako grdo gledajo. da, v živo se spomnim, kako nenavdušena sta bila nad tem. no, preidimo sedaj k tistemu delu, katerega vam ves čas hočem razložiti. izkazalo se je, da so ''možje v črnem'' kakor sta ona dva rada rekla, pravzaprav del italijanske mafije in če nam dela kaj zdrave logike, vsi vemo, da se te zadeve ne končajo najbolje. in tudi njuna se ni. šlo je za to, da se njuna starša nista več vrnila domov. preprosto, kot bi ju pogoltnila zemlja. no, vsaj tako se je njima dvema zdelo, meni pa je bila skorajda logično, da ju je pogoltnila mafija in ne zemlja. nekaj tednov sta ostala pri meni, dokler ni prišla socialna služba, češ da sta siroti ter morata oditi z njima. in takrat je bilo zadnjič, da sem ju videl. skupaj. minila so leta, nisem vedel kaj se dogaja z njo, dokler ni prišla na moja vrata, tistega pomladnega dne v marcu, leta dva tisoč devet. bila je… tako drugačna. nisem je videl že osem let in sedaj je bila polnoletna, prekleto zrasla je in občutek sem imel, da se je zresnila. ali zresnila ali pa jo je življenje toliko udarilo, da ni imela več razloga, da se smeji. res nisem vedel h kateri strani naj se nagibam. povabil sem jo notri in zopet je sedla na staro mesto kakor nekoč, na njem je sedela zopet ista oseba, vendar hkrati tako zelo drugačna. zares je bilo nekaj drugega na njej. in takrat sem ugotovil, kaj je to pravzaprav bilo- bil je bes, čist in komaj kontroliran bes, kot posledica dejstva, da je ostala brez družine. ni se toliko ukvarjala z dejstvom, da je ugotovila, da je njuna starša pospravila mafija, pač pa da so se dotaknili tudi njenega brata. dejstvo, da so ji vzeli nekoga, ki ji je pomenil vse, je bila kaplja čez rob. nisem je poznal takšne, v njenih očeh sem videl tisto, kar prej ni poznala- razočaranje, jezo in željo po maščevanju. spomnim se njenih besed, ko je obljubila, da bo tisti, ki ji je odvzel brata plačal. ni važno kako, vendar trdno je bila odločena, da bo, tako ali drugače, imam občutek, da si bi bila celo pripravljena umazati roke, samo da bi bila smrt njenega brata poplačana. vendar potem, ko je spravila vso to jezo iz sebe, je bilo moč prepoznati, da je v njej še vedno nekaj dobrega. jeza je izginila iz njenega obraza ter ostala je žalost, ko je planila v jok- prvič, v njenih osemnajstih letih sem jo videl jokati. zadnjih osem let ji je bilo nekaj najbolj groznega, kar je lahko doživela. do njenega štirinajstega leta, sta bila pri isti rejniški družini, katera ju je sicer zaničevala, da bolj očitno ne bi mogla, vendar bila sta skupaj. vendar pri štirinajstih je bilo tega konec, ločili so ju ter potrebovala je leto, da se je v bistvu sprijaznila z vsem, vendar pri petnajstih je že pobegnila in leto živela na ulici, pri šestnajstih mu je prišla na sled in ga vsa ta leta iskala, se pazila, da jo zopet ne zaprejo, vendar na koncu se je izkazalo, da je vse skupaj zaman. brata je iskala štiri leta, nato pa se je izkazalo, da je mrtev, pravzaprav se še ni imela priložnosti posloviti od njega. in to je bil razlog, da je postala takšna kot je- željna maščevanja, njena toplota je preprosto izginila, se skrila pod masko in namesto tega je tu hladna oseba, o kateri prej ni bilo ne duha ne sluha. vpisala se je na kriminologijo, kakor mi je povedala isti dan kot je prišla k meni. zopet se je vselila v staro hišo, dokončala študij. marsikdo se je ob tem vprašal, kaj za vraga bo počela na policiji, ko pa je jasno, da je morilec njene družine v mafiji, ali vsaj v tolpi. vendar kot je sama rekla- želi si pravice za njeno družino, predvsem brata in to lahko dobi samo po tej strani, ne pa da se spusti na njihov nivo in postane še sama senca od človeka- tega ne bi naredila za nič na svetu in ravno zato verjamem, da je v njej nekaj dobrega. ah kaj nekaj, še vedno je v njej tisti sonček, tista sandrine, ki sem jo poznal. le bratova smrt, oziroma smrt celotne družine jo je zaslepila in sedaj odpeljala v filadelfijo, ko je slišala, da naj bi se krivec potikal tukaj. upam, da ji bo uspelo doseči pravico- vendar takšno, pri kateri bo ohranila tudi samo sebe in njega spravila le za zapahe- če bi si roke umazala z njegovo krvjo, bi v bistvu padla na njihov nivo, kar bi jo pa definitivno pokopalo.«