vsak dan znova si želim, da bi bilo vse drugače. kadar je situacija še posebej obupna si želim, da me sploh ne bi bilo. vendar takšni občutki pridejo in gredo kot vlak na železniški postaji. najprej zaslišiš, začutiš, glasno opozorilo. prihaja. veš, da te bo posrkalo v melanholijo. intuicija ti kot sirena ne da miru in te nezadržno pripravlja na prihajajoče. potem se ozreš proti obzorju in izza vogala se vedno bolj jasni silhueta lokomotive. zadelo te bo, vsak čas te bo zadelo. vsak čas se bodo pred teboj odprla vrata in potisnili te bodo gor, izhod pa se bo zaprl za teboj. ne moreš pobegniti s premikajočega se vlaka. ironično, da sem iz vetrovnega sivega chicaga pobegnila v žalostno sivo filadelfijo. sprva sem bila navdušena – prazen bel list, ki čaka name, da ga popišem z novimi dogodivščinami. da začnem znova in pozabim na avo o'malley. zamenjala sem priimek skupaj z mestom, prevzela maminega dekliškega, odločena da me na očeta ne bo vezalo prav nič več. ampak pravijo, da lahko zamenjaš videz, lahko zamenjaš ime, preteklosti ne boš mogel zamenjati nikoli. imajo prav.

največkrat sem si želela, da bi bila edinka. da bi bila edina v tisti moreči hiši, ki naj bi predstavljala domov. pri šestih otrocih bi se verjetno vsakomur zmešalo. sploh če jih strpaš v majhno stanovanje, ki je komaja dovolj veliko za tričlansko družino. potem dodaš očeta, ki nadvse rad globoko pogleda v kozarec, in lahko začneš sklepati, da razmere niso bile najlepše. mame si ne znam predstavljati z nasmeškom. namesto tega je njena ustnica prav vedno prebita in vrh ličnice se iskri temno modra plavica, posledica njegovega zadnjega izbruha. najbolj mi je zameril, da nisem bila fant, ker je res hotel velikega močnega sina, ki bo igral nogomet ali bil odvetnik in nas vse rešil te bede. namesto tega sem prva na svet prišla jaz – povprečna, ne pretirano učena in natanko takšna cipa kot mama. le da mama v primerjavi z mano nikoli ni padla tako globoko. ostalih pet sem pustila tam. nekaj kar me žre tudi sedaj po nekaj mesecih. večkrat me prime, da bi sedla na avtobus in se odpeljala nazaj. da bi v roko prijela pištolo in jo namerila proti njegovemu prezira vrednemu ksihtu in mu odpihnila možgane. vendar žal nisem dovolj močna, da bi si drznila storiti kaj takšnega.

moji dnevi na ulici so na srečo minili. čeprav ne morem trditi, da mi gre zdaj kaj dosti bolje. delam kot natakarica v neki beznici in moja delovna oprava je sestavljena iz dekolteja do popka in kratkega denim krila, ki mi komajda pokrije zadnjico. na srečo sem navajena takšnega posla. takšnega, kjer dobivaš denar za svoj izgled in v zameno ne rabiš postoriti ravno veliko. kaj si še želim? hm, želim si, da bi lahko rekla, da me je življenje navadilo na najhujše in mi utrdilo karakter. želim si, da bi po vseh teh letih končno ločila, kdo je zame dober in kdo ne. namesto tega se vedno prilepim na napačne osebe, ki me s skrajnim užitkom prežvečijo in izpljunejo nazaj ven. res sem še vedno neverjetno mehka. kot petletna deklica, ki potrebuje natančna navodila, kaj je dobro in kaj slabo. stara sem petindvajset let. dvomim, da me bo kdaj res izučilo. zato prosim, ne obsojajte me, kadar me postane strah in naglas rečem, da hočem spati do konca dni.