Oh, saj je vedno bilo lahko. Res, nikoli mi ni bilo težko. Čeprav sem od 13 leta naprej živela brez staršev, ne bi v svojem življenju ničesar spremenila. Smrt pride tako ali tako, kajne? Ne morem ravno reči, da mi je bilo posuto z rožicami, a pot ni bila trnova. Če pogledam nazaj je bilo moje otroštvo svetlo in bolno barv, veselja. Rodila sem se tu, v Fildelefiji, v prelepem mestecu, kot se ga spominjam. Čeprav nismo bili bogati, nisem imela ničesar premalo. Bila sem drugorojenka, oh kakšna sreča, bila sem ljubljenka staršev, češ, za starejšo je že prepozno, njena pota so se zdesetkala, mogoče več sreče pri naslednjem. Res je, moja starejša sestra, je zatavala na kriva pota že pri ranih 14 letih, začela se je drogirati, kaditi, piti, na koncu pa pristala v poboljševalnici za najstnike. Tako me je oče še bolj varoval, dobesedno varoval, vozil me je v šolo, kamorkoli sem šla mi je bil za petami, mar zato ljubim svobodnjaštvo in mi je bolj pri srcu to življenje, ko skrbiš sam zate, čeprav si sebičen, ti je ljubše preživeti, kot pa deliti? Kakor koli, mama je nosila hlače v naši družini, znala je udariti po mizi, solze so bile znak šibkosti, tarnanje sploh ni bilo dovoljeno. Čeprav me je imela rada, oh, kako, bi ji bilo mnogo ljubše, če bi bila fant. A vse skupaj se je končalo na moj trinajsti rojstni dan, starša sta odšla po darilo zame, nekaj manj kot uro pozneje pa so se pred našo hišo začeli vrstiti policisti in socialna služba. Bili so mrtvi. Umrli naj bi v prometni nesreči, a kmalu se je v meni pojavil dvom da to ni res. Socialni uslužbenci, so me dobesedno odvlekli iz hiše, bila sem sama, kako naj se jim uprem. A nisem dolgo grela klopce v sirotišnici, pri odvratnih kosilih, med nevzgojenimi in divjimi dekleti. Nekaj tednov po smrti, sem zbežala (ha, kdo bi si mislil, da bi to uspelo trinajstletnici? Potem pa še recite, kako država poskrbi za nas.), vkrcala sem se na prvi vlak, ki me je popeljal proti Franciji. Tako daleč od doma, saj nisem vedela kam grem, še nikoli nisem bila izven Amerike, a na koncu sem pristala na ulicah Pariza, natančneje, kilometer stran, na podeželju. Da, da, živela sem v 'mestu sanj', o katerem sanja vsakokdor, tudi jaz sem, dokler nisem spoznala drugega obraza, temačnosti le-tega. Sama sem se preživljala 4 leta, le z potepuštvom, tako rečeno, bila sem brezdomka. Pri sedemnajstih sem našla službo, stanovanje, s tem je prišel tudi internet (kako patetično se to sliši), in s tem konec enega poglavja, ter začetek tistega bolj razburljivega. Več kot leto sem zbirala podatke, o smrti staršev, enkrat, mogoče dvakrat sem celo poskusila povezati stik s sestro, a to ni bilo v njenem interesu. Po nekaj mesecih, je vse skupaj začelo toniti v mojih mislih, v le bled spomin. Do trenutka, ko se je skoraj končalo tudi moje življenje, ko je v mojem žepu končno bilo nekaj denarja, sem se ljudi, s katerimi sem preživela dni na ulicah, v velikem loku izogibala, a prišel je dan ko sem se z njimi le morala soočiti. Seveda nisem 4 leta, kot klošarka, če se lahko tako izrazim, preživela le z lenarjenjem. Moja kondicija in športna usposobljenost je bila na višku, prav tako surove borbe, v katere se nisem rada spuščala. A nisem bila tako dobra kot oni, to me je pripeljalo do skorajšnje smrti. Hladna konica noža je počivala na mojem vratu, ko je v nekem trenutku fant ležal ob zidu, jaz pa sem končno spet lahko zadihala. Dvignila sem pogled, in tam je stal moj junak. Sploh ga nisem poznala, le pokimal je in odšel. Tako sem se dve leti nazaj znašla tu, z namenom da maščujem smrt svojih staršev.
Čeprav moja osebnost izgleda bleščeča, je začinjena s prevečimi pomankljivostimi in napakami. Res je, da sem karizmatična, in optimistična, a sem preklemano sebičen in posesiven človek, to vem od kar pomnim. Lahko bi rekli, da sem lepa, (oh, očitno tudi samovšečna), saj mi ni težava pritegniti prodajalca, medtem ko moj pajdaš ropa tistih nekaj dolarjev iz blagajne. A vseeno, več bo ostalo skrivnost, mogoče me spoznate.