nisem eden izmed tistih ljudi, ki vam bo pod nos metal tragično otroštvo. dejstvo je, da se ga ne spomnim. da bi bilo lahko dandanes marsikaj veliko boljše, pa je, kot je. kaj se bom pritoževala. vidite, statistika za možnost, da edinka v družini, ki nima bližnjih sorodnikov ali dobrih prijateljev, ostane uboga sirotica, je precej visoka. moji so zadeli v terno. zgodba, ki so mi jo povedali, je, da sta moja starša umrla v letalski nesreči, a - prav zares - lahko bi bilo karkoli. stara sem bila pol leta in zame je skrbela najeta varuška za tistega pol dneva, v katerem sta menda starša odletela do alabame zaradi poklicnih obveznosti, potem pa se nista vrnila. od vsega skupaj ni ostalo kaj dosti; osebnih stvari niso mogli nikamor poslati, ker starši nikogar niso imeli in socialna služba je bila dovolj uvidevna, da je ohranila nekaj majhnih spominkov, ko je šla hiša v državno last, name pa se je prepisalo premoženje mojih staršev - do katerega je kakopak potrebno počakati do polnoletnosti. tam je torej majhen pamž, ki ga je nekam potrebno potisniti. kam bolje, kot v utrujene roke socialne službe, ki je za to plačana. socialna delavka, ki je prevzela moj primer, je bila patricia, ena izmed mlajših uslužbenk tedaj, obilnejša mulatka, ki je bila za svoje delo zelo zagreta. njej se lahko zahvalim, da nisem trpela takšnih ali drugačnih bolečih izkoriščanj. skoraj. najprej sem ostala prvih devet let v floridi. sprva pri družini, ki se je ne spomnim prav dobro; pri štirih so me brez posebnega razloga premestili k novim, kjer sem ostala do devetega. mama je bila prijetna in klepetava in moji starejši bratje in sestre so mi nenehno posvečali pozornost. oče je bil prijazen in rad je pil pivo, kar je bil najbrž razlog, da so me premestili. potem sem pristala pri wickersonovih, možu in ženi, ki nista mogla imeti otrok. po dveh mesecih smo se preselili v filadelfijo. od devetega do štirinajstega sem ostala pri njiju, dokler ni haley zanosila in njun uradni razlog je bil, da ob prihajajočem otroku ne moreta skrbeti za najstnico. meni se zdi, da je bilo bolj krivo to, da zame nista hotela trošiti denarja, saj je v tistem času ted ravno izgubil službo, haley pa je tako ali tako malu morala vzeti bolniško. in.. in potem sem pristala pri pittovih. mama je bila izredno topla, oče je bil nogometni navdušenec in njun edini sin, bradley, je bil samo leto starejši od mene in se je vedno rad pogovarjal z menoj. zraven mene sta imela v reji še tri druge otroke, osemletno punčko beth, štiriletnega harveyja in šestnajstletno alice. alice je v trenutku postala moja starejša sestra. ujeli sva se, kot bi spadali v isti predal. uživala sem v njeni družbi in se zgledovala po njej in jo oboževala, kot le mlajša sestrica obožuje starejšo. ko je alice odšla, se mi je paralo srce, rekla pa nisem ničesar. tudi takrat ne, ko se je izkazalo, da je gospod pitt razvil zanimanje za moje golo koščeno telesce. ogabno. alice o tem nisem govorila, ker sem vedela, da bi me branila z življenjem. prišla bi pome. pa je nisem hotela obremenjevati, ker sem vedela, da ni sposobna skrbeti zame. tako sem počakala dve leti in prišla za njo. zdaj skupaj živiva v majhnem stanovanju in si deliva stroške, se obnašava, kot da je vse v najlepšem redu in si med vikendi kuhava kosila. alice ne ve, kaj počnem in jaz se ne zanimam o tem, kar počne ona, dokler mi tega noče povedati sama. rada jo imam kot nisem imela v življenju rada nikogar. to je to. to je tista dramatična življenjska zgodba, ki ste jo želeli slišati. ne gre to takole, "predstavi se mi". pridite z menoj na pivo, v klub, odplešite zadnje izdihljaje.. šele potem me boste lahko spoznali.