The lack of light, hollow sea,
Poison beaches, limousines
Toothless dentists, cops that kill...

poimenovana po materini navdušenosti nad arabsko kulturo, miti, zgodbami in resničnimi ali izmišljenimi zgodovinskimi dejstvi, je kar kmalu upravičila svoje ime in mati je zgodaj ugotovila, da je dobila svojo 'črno lepotico'. temno ne samo po barvi las, temveč temno tudi po duši. ne, nikoli ni bila zlobna, bila je strpna in že v rani mladosti se je naučila spoštovati drugačne, predvsem ji je mati, kot zagreta antropologinja in v prostem času tudi varuhinja najrazličnejših pravic, privzgojila ljubezen do tujih religij, kultur in načinov življenja. vendar njena velikokrat zlovešča osebnost ni sklenila veliko prijateljstev. ni marala objemov sorodnikov, ki so ljubkovali njene lase ter jo božali po gladki koži na licih, veliko raje je imela modrice, ki sta si jih s starejšim bratom vneto izmenjavala. takrat še niso razumeli od kod prihajajo njuni izbruhi jeze, ko pa sta prešla v puberteto pa je tako mater, kot tudi vedno odsotnega očeta začelo skrbeti. situacija je morala biti očitno dovolj huda, da je tudi oče končno udaril po mizi in laylo poslal k psihiatru, da bi si končno nehala rezbariti po zapestjih, brata pa na kliniko za odvajanje od trdih drog. oba sta bila skrajno nerazumljena otroka.

ko je pri dvajsetih letih izgubila očeta se je našla v poslanstvu, ki ga je toliko let opravljal on. kako bi bil ponosen ko bi lahko videl svojo majhno punčko v policijski uniformi in s pištolo v roki. ali pa bi mu bilo vseeno, bi ga skrbelo? sedaj je bilo prepozno, da bi vedela. bilo je prepozno, da bi popravila njun odnos ter izbrisala vse tiste večere, ko sta kričala drug na drugega. layla ni bila namreč nikoli psihično stabilna. živela je z motnjo mejne osebnosti in čeprav jo je vedno poskušala brzdati po najboljših močeh, nikoli nisi prav dobro vedel kdaj bo usekala, tako fizično kot psihično - znala je uničiti človeka. morda je uničila tudi svojega očeta in vse ostale, ki so ji prišli preblizu. skozi leta je tako ostala le peščica ljudi s katerimi lahko razvije normalen pogovor, tudi takrat ko ne potrebuje uslug, vse druge le izkorišča, zavestno ali pa tudi ne. a vedno je veljalo, da layla ni sposobna imeti zares rada. nikogar, nikoli. sama pa se na svojo nepriljubljenost ne ozira in poskuša narediti čim več dobrega, nadaljevati to kar je začel njen oče, spet zgraditi svojo družino. brata ni videla že vse od očetovega pogreba, a ga razume, zdaj sta na različnih bregovih. med tem, ko si on denar služi z nečistimi posli jih ona skuša preprečevati. kdo bi si mislil, da bo majhna nejevoljna layla našla svojo pot kot roka zakona in naredila mater končno po vseh teh letih vsaj kanček ponosno. vseeno nihče ne ve, kako dolgo bo lahko držala svojo glavo nad gladino in poskušala svoje življenje usmerjati s prijaznim nasmeškom, biti blizu ljudem, kot si je zadala in hkrati ne pustiti nikomur dovolj blizu, da bi spoznal njene prave barve. prav dobro se zaveda, koliko napora to terja od nje in ne nazadnje, ali je sploh vredno?