večina prebivalcev filadelfije ob priimku downey pomisli na mojega očeta ali pa name – pravzaprav verjetno kar oba. le da sem jaz tisti, ki je uničil vse, kar je moj oče zgradil, pa vendar brez trohice krivde. jebiga, tako ali tako sem si baje uničil svoje popolno življenje in zdaj prenašam posledice. nekaterim je pač dojemanje mene velik vprašaj, ker so nekoliko preveč zategnjeni, da bi se jim moje obnašanje zdelo karkoli drugega kot nesmiselno uporništvo. toda hej, so se vprašali, če me zanima karkoli v zvezi z njimi? seveda ne. dandanes ljudje preprosto morajo svoj nos vtakniti v vsako božjo stvar, ki se jih niti slučajno ne tiče, in imajo mnenje o ljudeh, ki so jih videli zgolj na slikah. potem se lahko vprašamo, kje bo šele svet čez 20 let. oziroma če sploh bo, kajti močan občutek imam, da ga bomo s svojo prevzetnostjo in pohlepom prej ali slej uničili.
če ignoriramo moje globoke misli, sem michael downey, sin bivšega senatorja v filadelfiji - mojega predragega očeta alexandra. moja mladost je bila iskreno rečeno lepa - kljub temu, da se je zaradi kretena (op. prev. očeta) nerad spominjam. ničesar mi ni manjkalo, konec koncev so downeyjevi ena izmed najbogatejših družin v mestu. najverjetneje zdaj pričakujete mini govor o tem, da je bila pogrešana le starševska ljubezen, toda na veliko žalost (stavim da obožujete takšne cmerave zgodbice) vas moram razočarati. z mamo sem se odlično razumel, saj mi je bila precej podobna in me je razumela. in do osemnajstega leta me je tudi oče zelo odobraval, čeprav med nama ni bilo neke silne ljubezni. kakorkoli, bil sem precej tih otrok, toda to se mi je vsekakor obrestovalo – veliko sem se učil in z navdušenjem prebral praktično vsako knjigo, ki mi je prišla v roke. osnovno šolo sem končal z odličnim uspehom, da sploh ne omenjam resnega treninga nogometa, ki mi je še povečal ugled v mestu (bil sem eden izmed najboljših v ekipi, mimogrede). za razliko od precej otrok, ki v srednji šoli 'izgubijo' vso svojo pridnost, je jaz nisem. še naprej sem bil sin, kot bi si ga vsak želel, rjavolas fant z očali in polovičnim nasmehom, ki je punce nenavadno privlačil. starša nista imela niti enega samega razloga, da me ne bi oboževala – pa saj ga nista niti iskala. bil sem njun absolutni ljubljenec. če ne bi bilo tistega prekletega govora in očetove izvolitve za senatorja, bi bil danes verjetno premožen odvetnik ali kaj podobnega (fuj, že sama misel na to mi obrača želodec). ampak ne, kar naenkrat smo bili v časopisih glavna novica, mediji so nas osvetlili s svojimi varljivimi žarometi in jaz sem bil prvič v življenju zmeden, stvari niso bile pod mojim nadzorom in to me je grozno motilo. vsi so me opisovali kot najboljšega, ki bi moral biti vzor vsej mladini. iz mene so delali nekaj neresničnega, toda vsakič, ko sem karkoli želel zanikati, mi je oče namenil temačen pogled izpod čela, ki je jasno govoril da si ne smem dovoliti kaj takega. nenadoma sem postal drug človek – vse mi je šlo na živce, šolo sem opustil in se raje zadrževal doma. sprva je bilo vse skupaj nedolžno, medijskega pritiska je bilo zame enostavno preveč. toda ko se to po nekaj mesecih še ni končalo, mi je bilo dovolj. začel sem piti in kaditi (bog ve kaj vse sem vmes še poskusil), dol mi je viselo za ves svet in bil sem svoboden. novinarji so mojo razpuščenost seveda takoj ovekovečili s fotografijami – še vedno je najbolj znana tista, na kateri pred vhodom nekega kluba kažem sredinca – in morjem časopisnih člankov. razmer doma raje ne bom opisoval, toda logično dejstvo je, da me je oče zasovražil. in potem… potem je doživel poraz na naslednjih volitvah za senatorja. prekleto, tistega pretepa mu ne bom nikoli odpustil. najprej je bil le prepir z veliko kričanja in vsemi možnimi kletvicami, toda potem me je prvič udaril. dejstvo, da me je lastni oče dejansko udaril, me je tako razbesnelo, da sem mu vrnil z obrestmi. končal sem v bolnišnici, popolnoma pretepen in cel krvav (priznam, podcenjeval sem ga). novica, da me je kreten vrgel iz hiše in me razdedinil me ni presenetila – tudi če me ne bi, se v tisto hišo nisem imel namena vrniti. nikoli.
in zdaj počnem prav tisto, kar je vedno najbolj sovražil – kriminalec sem. opravljanje umazanih poslov je moje življenje, in preziram vse bogataše ter domišljave ambiciozneže, ki kakorkoli spominjajo na kretena. vsak dan delam na tem, da jim kolikor je mogoče zagrenim življenje, vendar kljub temu nimam pravega zadoščenja. to bo prišlo, šele ko se bom lahko očetu maščeval za vsak preklet udarec in vsako besedo tistega prekletega govora, ki je kriv za vse to sranje. vi pa ste pravkar dobili novo, sočno gradivo za trače, ki vam je prav gotovo prineslo… nič.