Kaj naj bi konec koncev pomenila družina? Ljudje delajo iz muhe slona, baje, da jim dolgujem življenje za njihov trud in napor. Fotru je moralo biti res težko, ko je v mamo zbadal s tistim svojim umazanim tičem. Kolikor vem, jima ne dolgujem ničesar drugega. Sploh ju nisem poznal... ne zares. Spomnim se le smejanja. Krohota očeta, rdečelasega poslovneža, predanega svoji kravati bolj, kot samemu sebi. Spomnim se odsotnega nasmeha na materinem obrazu, ko me je dojila. Še takrat me ni ljubila. Še ko so njeni joški bili moja edina hrana, me ni ljubila. Posmehovala se mi je. Imela je polt, belo kot sneg in vranje lase. Ustne so ji rdeče sijale. A pri bogu, ne spomnim se njenega imena. Nekateri bi to poimenovali žalostno. Primitivci. Bila sta le skupek genov, ki sta me spravila na svet in pri tem se naša povezava konča. Jeseni legacija in zapuščina ne pomenita nič. Sin ni kot oče in nikoli ne bo. Zadnje ime iz človeka le izvleče najslabše, zato sem ga zavrgel, skupaj s trupli starih. Zdaj sem Ira. Bes. To, kar me je spremljalo že od nekdaj. Greh za mnoge, moč za izbrance. Sem pa za starša vseeno poskrbel, da se bosta za venomer smejala. Navsezadnje, sta to počela najraje.
Bil sem še mladič, ali kakor temu rečete tukaj, ko sem se znašel v Filadelfiji. Sovražim vročino. Ne vem, od kod sem in tudi to ni pomembno. Kaj bo podatek spremenil o meni? Le še ena nalepka na mojem čelu. Zakaj bi drek dvigali v višave? Zdaj se smejite, a vendar to počne vsak. Svoje pravljice in dosežke častite pod imeni namišljenih božanstev, za katere vse okoli vas gladko boli kurac. Seveda pa vsi besede potuhnejo vase. "Besede so le sapa," pravijo, nato pa se čez teden dni znajdejo v lokalnih osmrtnicah. Kar ne veš je tisto, kar te ubije. Ne Bog, ne bog in ne čaščeni drek.
Ko sem prvič prišel na ulice sem bil še mladič. Pravijo, da volk brez tropa pogine v kotu; k sreči nisem volk. Sem kot rosomah. Več kot dve leti v svojem poznem najstništvu sem se preživljal le s krušnim nožem. Spal sem, kjer mi je nebo pustilo, jedel, pil in fukal ko se mi je zaželelo. Mesto ponuja idilo, če veš, kje iskati in s kom sodelovati. Prijatelji... no kolegi, postanejo opevana 'družina'. Njih si izberemo sami. Njim zaupamo po lastni volji. Ti so mi pomagali neštetokrat. Še toliko samosvoj, kot hočeš biti, moraš sodelovati. Le tako prideš do denarja. Do alkohola. Do skunka in mete, Hja, browna, smacka in cracka... Speed, lim, LSD, kar reči, poizkusil sem vse... Bodi čep v riti in reci kar želiš, prekleto ljubim droge. Ne bežim pred ničemer; ponosen sem nase in na to, kar sem postal. Le uživam v njih. Halucinati so neverjetni. Glasba, slike, ljudje, vse je lepše. In stimulanti so tako sproščujoči. In, če nam je všeč ali ne, moramotudi kušnit kako rit, da pridemo do njih. Moramo zariti nož v hrbet še tako dobremu prijatelju. Judežev poljub je še najmanjši greh. Kraljestvo pocestnic in morilcev je pekel, iz katerega se izgrebejo le najmočnejši. Gre za Darwinov sistem 2.0. Kajti filadelfijske ulice niso ulice. So lestev. Veliko se jih poskusi na njej, še več jih pade. Ko padeš, si izgubil. Padec te zlomi. Mnogi, ki so se prisiljeni povzpeti se zatekajo k ljubezni, k svetemu dreku, k bogovom. Tukaj niso nič vredni, le lestev je resnična. In moj vzpon se začenja zdaj.