ne, od mene nikakor ni pričakujte kakšne solzave zgodbe o tem, kako sem pristal tu, kjer trenutno sem. nisem eden izmed tistih, ki se je h kriminalu obrnil zaradi nerazumevajočega bogatega očka, nihče me ni pretepal in nihče me ni zanemarjal. začetek mojega življenje je namreč nadve dolgočasen. pred sedemindvajsetimi leti sem se rodil v štiričlansko družino. oče je svoja najboljša leta garal za raznimi stroji v tej ali oni tovarni, domov je prihajal izmučen in brez življenja. mati je bila brezposelna in večino svojega življenja je prebila pred televizorjem in gledala eno mehiško telenovelo za drugo. moj mlajši brat sej je rodil s srčno napako in tako sem večino otroštva preživel na robu in opazoval svojo družino ter si obenem prisegel, da svojega življenja nikakor nočem preživeti tako kot moja starša, izmučen od težaškega dela ali v skrbi za onemoglo osebo. a nisem bil dovolj brihten, da bi se iz revne družine povzdignil z dobrimi ocenami in si obetal štipendijo za kakšnega od prestižnih faksov. ne, srednjo šolo sem komajda izdelal in nikakršne želje nisem imel po nadaljevanju učenja. življenje mi je na glavo pravzaprav obrnila ena od mojih poletnih služb pred koncem četrtega letnika. kot natakar sem delal v nekem zakotnem baru in kmalu sem opazil, da se v njem redno pojavljajo osebe, ki pod mizo sklepajo čudne posle. dobesedno – pod mizo. v njihove roke so prihajale debele kuverte, za katere sem lahko samo sklepal, da so polne denarja. kmalu je mojo radovednost opazila ena od teh oseb in ne da bi vedel kdaj, sem se znašel v poslu preprodaje drog. a bil sem zadovoljen, adrenalina ob vedenju, da te lahko vsako sekundo opazi policist, je bilo vedno dovolj in tudi denarja sem imel toliko, da kmalu nisem več vedel kako bi ga zapravil. a preprodajo drog sem ob pogledu na svetlikajoče se diamante iz zlatarn kmalu zamenjal za manjše vlome in tatvine. postal sem obseden z vsem, kar je dišalo po kiču in bogastvu, kmalu sem kradel le še dragocene slike, kipce in dragulje. na enem izmed mojih nočnih pohodov sem spoznal njo. oba sva se namenila ukrasti isto pregrešno drago sliko – po začetni nejevolji pa sva hitro ugotovila, da je bolje, če združiva moči in tako so najini podvigi postajali vedno lažji in bolj zabavni. bila je prekleto privlačna in tako kot zaradi njene lepote nisem mogel držati prstov pri sebi, tako sem tudi občudoval tudi njen pustolovski duh in dejstvo, da ni bila podobna kopici drugih deklet, s katerimi sem hodil pred njo. le dober teden pred poroko, pa sva ob zadnjem podvigu naredila napako – a še do danes ne vem točno, kako je mogoče, da so naju dobili policaji. no, mene niso, so pa za zapahe spravili njo in jaz sem bila prevelika reva, da bi jo poskušal osvoboditi. stisnil sem rep med noge in zbežal daleč proč – v philadelphio. še danes me zaradi nje krize slaba vest in ne morem si pomagati, da se ne bi čutil krivega za nastalo situacijo. ob prihodu v mesto sem se nekaj časa spet ukvarjal z manjšimi tatvinami, a sem kmalu ugotovil, da je bolje, če se pridružim lokalni tolpi. in sem se. po petih letih od mojega pribega sem sicer popolnoma zadovoljen nad trenutnim življenjem, a senca preteklosti še vedno visi nad mano in na vsakem koraku vidim žensko, ki sem jo pustil v arizoni.