nisem preveč dober v pisanju življenjepisov ker tudi v svoji triindvajsetih letih nimam ne vem koliko za napisati. v šoli sem bil že od nekdaj povprečen. nimam pojma kako sta se spoznala mama in oče, zgolj da nikoli nista bila preveč avanturista. večino nedelj smo preživeli ob gledanju nogometa, s hladnim pivom v roki, med tem ko je mama klepetala po telefonu s katero od prijateljic ali pa prebirala revije. nisem bil vzgojen s trdo roko, vsemu navkljub nikoli nisem bil razvajen in tudi igrač nisem imel na tone. kot edinec sem bil sicer deležen nekoliko večje pozornosti in stari starši so se velikokrat prepirali o tem pri kom bom preživel počitnice. včasih sem bil miren, tih. z mano ni bilo nobenih problemov, dokler seveda ne pridem do tistega dela, ko se mi popolnoma odpelje in me nihče več ne prepozna, a o tem kasneje. pred dvajsetimi leti je bila moda, da smo otroci nosili oprijete srajčke, ljubke metuljčke in postrani počesane frizure, ki so dokazovale kako smo željni učenja. ne glede na to kako zelo sem se trudil biti nad povprečjem mi nikoli ni šlo preveč dobro. moje ocene so bile povprečne, pri španščini celo podpovprečne. izkazal sem se zgolj pri telovadbi, kjer so me zaradi očetove neizpodbitne prošnje trenerju, sprejeli v ekipo in je moj ugled nekoliko narasel. tako sem živel za nogomet, saj je bila to edina stvar v kateri sem bil zares dober. seveda ne odličen, a z dobro štipendijo in pravo fakulteto bi iz sebe lahko naredil nekoga na katerega bi bili ponosni starši in vsi sosedje. namesto tega sem uničil celotno kariero in namesto zdravega razuma poslušal svoje srce, ki je globoko zabredlo.

who ever loved that loved not at first sight?

pravijo da ljubezen na prvi pogled ni obstajala in nekoč bi to teorijo zagotovo potrdil. ko si star osemnajst let zagotovo ne razmišljaš razumno, pač pa te vodi nagon do deklet, ki v tebi zbudijo nemočni adrenalin. rjavolaska je bila zagotovo ena takih ob katerih so se vsakumor zameglile oči in je srce pričelo biti prehitro. prvič sem jo opazil v srednji šoli, kjer je bila ena izmed navijačic. po kakem letu so jo vrgli iz ekipe zaradi prekupčevanja trave in takrat je name naredila prevelik vtis. zaljubil sem se. spat sem hodil v poznih urah zaradi neprestanega premišljevanja o njej. bila je moja luč, moje sonce in moja tema. edini problem je bil v tem, da me nikoli ni opazila. prijatelji so mi govorili naj pozabim nanjo, da tako ali tako ni dostopna in da je ena tistih, ki hitro razširijo noge. v mojih očeh je bila popolna in na govorice se sploh nisem oziral. bil sem zaslepljen in v mislih sem imel zgolj eni in edini načrt - da jo pridobim.

such is my love, to thee I so belong, that for thy right myself will bear all wrong.

nogomet sem pustil oziroma so me vrgli iz ekipe, ker nisem več hodil na treninge in mi je enostavno postalo vseeno za vse tiste bedake, ki niso razumeli moje želje. nisem hotel biti najboljši, moj cilj je bil da bi bila moja in to sem lahko usresničil samo tako, da sem prestopil na breg kjer je bila ona. nisem imel pojma v kaj se spuščam. bila je ena boljših v tistih grdih poslih in zaradi močne želje sem hitro zašel v slabe kroge. prekupčeval sem, prodajal vso možno svinjarijo in igral vlogo pokvarjenca in izprijenca, ki je spal z prostitutkami, ki niso želele veliko. doma je bilo vse skupaj napeto in večkrat sem prespal kar v novem domu, med ljudmi, ki so me sprejemali - a zaradi moje osebnosti, ki v resnici ni bila prava. do mene je pristopila nekega zapitega brez veznega dne in z menoj celo spregovorila nekaj besed. bil sem totalno v nebesih, deset tisočkrat boljše kot če bi skadil deset jointov in postal zadet in opit kot mavra. od takrat je šlo za nekaj časa celo navzgor. skupaj sva spala, kartala, pila in se nažirala poceni hrane. mislil sem, da je šlo za pravo ljubezen, a se hitro zmotil, ko sem se nekega dne zbudil s pismom, da odhaja in naj pospravim za seboj še predno se vrnem.

have I caught thee, my heavenly jewel? why, now let me die, for I have lived long enough.

od takrat se nisva več slišala. saj se sliši kot kaka tragedija ampak zaradi svoje naivnosti sem pristal v sranju iz katerega nimam pojma kako bi se izkopal. delal sem v eni izmed restavracij in dobil nekaj denarja za stanovanje, tako da očetu in mami ni treba javno razglasiti, da me mečeta iz hiše. seveda nisem ponosen na to kar sem postal. brez redne službe, brez kariere in brez načrtov kam in kako naprej. gang naj bi bila moja družina, namesto tega pa sem v njej ujet in ne morem oditi brez da ne bi poplačal za vse dolgove. sprva sem mislil da bo šlo z lahkoto, dam nekaj denarja in izginem v noč - namesto tega pa je za tem prišlo kup groženj in govora o novih nalogah in poslih. razmišljal sem, da bi zbežal v kak drug kraj, pa nekako nima poguma oditi nekam kjer nikogar ne poznam. saj vem o čem sedaj premišljujete, good luck with that! ne, zares. nimam pojma kaj mi bo ponudila prihodnost, a v tem trenutku me bolj kot vse skrbi preteklost. pozabil sem nanjo, sedaj me čaka samo še ena naloga - znebiti se tolpe, ki mi diha za vrat.