apartment C4

Naslov sporočila: apartment C4 Sob Maj 11, 2013 1:01 pm

tagged: brody. :3
note: part two, here we go.

»bedak si, brody, preklet bedak,« mu je zabrusila, srce pa ji je razbijalo kot noro, ko je temnolaso postavo počasi spravljala proti svojemu stanovanju. saj ni vedela kaj si naj misli ali celo kaj naj čuti. ravno, ko se je spet pripravila do tega, da je v svoje življenje spustila nekoga novega, da se ji je dejansko zdelo, da si je drznila nekoliko spustiti svoje zaščitne zidove in mu zaupati, ravno takrat se zgodi nekaj takega. v glavi je še vedno premlevala dogodke tistega večera, kako so jo poklicali na prizorišče, kjer se je odvijal ilegalen boks, kako ponosna je bila, ker je prvič sodelovala pri nečem večjem in kako se je vse podrlo, ko je tam zagledala znan obraz- brody. v trenutku je seštela ena in ena ter ugotovila, kaj je tisti njegov šport o katerem ni kaj dosti govoril in po vseh pravilih bi ga morala odpeljati na postajo, kjer bi ga verjetno zaprli. le da tega ni storila. krila je zanj, se odločila poskrbeti za nekoga, ki ji je na nek čuden način prirastel k srcu, kakor je on poskrbel zanjo in cynthio na tistem krvavem plesu. bil je v slabem stanju in zavedala se je, da jo je zanj skrbelo, pa ne le kot bi jo verjetno skrbelo za slehernega, ki bi utrpel takšne poškodbe, bilo je nekaj drugega – res si je želela, da bi bilo z njim vse v redu, ni mogla pustiti, da ga odpeljejo na postajo, preprosto ni mogla in to je bil razlog, da sta stala pred vrati njenega stanovanja, kjer se je s tresočimi rokami trudila, da ga končno spravi v veliko bolj varno notranjost, kjer ni bilo toliko možnosti, da ju opazi kakšen radoveden sosed. konec koncev je bil to še vedno dogodek zaradi katerega bi lahko ostala brez službe, a to je bila v tistem trenutku njena zadnja skrb.

»si v redu?« je pogledala proti njemu in ugotovila, da temnolasec sploh ni več pri sebi, kar ji v kosti nagnalo strah. »brody?« je panično rekla in ga narahlo stresla, zavedajoč se, da je bila veliko bolj zaskrbljena, kot je bila jezna. »ne, ne, ne! ne drzni si mi početi tega,« v njenem glasu je bilo jasno slišati skrb, čeprav je skušala ohraniti mirno glavo. odšla je v kopalnico in se vrnila z obkladki za njegovo glavo, kozarcem vode in tabletami, za kasneje. nazadnje jo je on spravil proč od vsega, kar se je dogajalo, rešil jo je pred strelom in ni nameravala pustiti, da se mu karkoli zgodi, več kot samo odločena je bila, da ga spravi k sebi in mu pove stvar ali dve o tem, kar si misli o njegovem 'športu'. že v tistem trenutku bi mu najraje prisolila močno klofuto, vendar pa tega ni storila zaradi stanja v katerem ga je našla. v tistem trenutku se je šele spomnila na svojo sostanovalko in nekoliko živčno začela pogledovati okoli sebe, hrup bi jo zagotovo že prebudil, ko se je spomnila, da je tisti dan sploh ne bo domov, imela sta srečo. zagrabila je zmočeno brisačo in jo nežno položila na eno izmed njegovih ran. v mislih je lahko le prosila in prosila, da končno pride k sebi, ko je našla eno sled udarcev, za drugo. kaj kmalu je ugotovila, da le teh ne manjka niti po celotnem njegovem trupu, zato ga je morala čim prej spraviti iz te njegove krvave majice, da bi oskrbela tudi te. previdno jo je spravila preko njegove glave in že na prsa naslonila brisačo, ko je njeno pozornost ujel velik tatu, ki ga je imel. bil ji je tako prekleto znan, ampak to je bilo nemogoče - v hipu se ji je pred očmi zavrtel star prizor, ko jo je napadel tisti pohotnež v ulici, kako jo je nekdo rešil in je bila zadnja stvar, ki se je je spomnila, preden je omedlela, ravno ta tatu, bil je edina stvar, ki jo je glede tiste noči držala prisebno. to in dejstvo, da je bilo nekomu mar. brisača, ki jo je držala v roki, je že padla na tla in samo nepremično je lahko strmela vanj, kakor da ne more verjeti lastnim očem.

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Sob Maj 18, 2013 5:26 pm

večer se je začel mirno. povsem zbran je sedel na železni klopici v zanikrni garderobi in bežno poslušal michaelsona, ki mu je razlagal nekaj o nasprotniku. to ni bil eden tistih v naprej dobljenih dvobojev, ko je bil lahko povsem prepričan v svojo zmago in v samega vase. zadnje čase ni bil prepričan v nič. naenkrat se je vse okrog njega spreminjalo in v njegovo življenje je na novo vstopilo odločno preveč ljudi. ljudi, ki so bili nedvomno distrakcija. karkoli je tvoje misli odvrnilo od zmage, je bilo distrakcija. grda, pasja, zajebana. in potem je sredi dvoboja prejel dva prekleto boleča udarca naravnost v rebra in praktično slišal preko hrupa množice gledalcev, kako je eno od njih rahlo zaškrtalo in se nalomilo. ne povsem, a dovolj, da bo bolelo kot prasica, ko se bo celilo. sredi dvoboja so dvorano prerešetali streli, vpitja in množično bežanje obiskovalcev povsod naokrog. njegov nasprotnik je njegovo nepripravljenost izkoristil za prav nemaren udarec po glavi in izginil med ostali ubežniki. in tako se je s težavo spravil čez vrvi ringa in se poskusil spraviti do izhoda. le da so vsi okrog njega mislili na svoje rite in ga nekajkrat v naglici sunili naravnost v razbolela rebra. kako je naenkrat njegovo težo podpiralo telo poleg njegovega ni razumel, sploh ker je nosila policijsko uniformo. šele ko je zmogel upreti pogled v desno, je razločil njen obraz in morda zamrmral zahvalo, nato pa ves trud namenil temu, da ji je olajšal delo, ko ga je vlekla stran od podvijanega naroda in stran od policijske racije, kjer so njeni sodelavci kakor po tekočem traku v lisice potiskale njegove kolege. pol ure zatem se je opotekel v njeno stanovanje in nekako mu je uspelo priti do kavča, kamor se je najprej sesedel, nato pa kar legel prek blazin in noge stegnil pred seboj. svinjsko se mu je vrtelo in rebra so vedno bolj besno utripala v bolečini.

kdaj točno se mu je povsem stemnilo pred očmi, ni prav dobro vedel. a slišal je njen glas, nekoliko oddaljen v prostoru in zaznal je njene hiteče korake okrog njega. morala bi ga aretirati. to je bila verjetno zadnja koherentna misel, ki jo je stvoril, preden je poniknil v temo. lahko je minila pičla minuta, lahko je minilo nekaj dni. nekje daleč stran, vsekakor v drugem stvarstvu, je čutil hlad vrh njegove glave, kakor da bi nekdo tja položil v vodo namočeno brisačo. čutil je, da ga poskuša premakniti, a ni ji zmogel olajšati dela. njegove oči so končno rahlo zatrepetale, ko se je hlad z glave umaknil in je odmaknila brisačo. odostno je zamežikal proti njej in opazil, kako ne strmi v njegov obraz ali razbito betico, niti ne v plava rebra. gledala je nekam drugam. vrh rame morda, tik pod ključnico. ''carolina,'' je testiral njeno ime in prav nespametno upognil roko, da bi se dvignil gor na komolec, le da se je zrušil pod lastno težo nazaj dol v kavč. ''me nameravaš spraviti k polni zavesti in nato odvleči na policijo?'' je stisnil iz sebe in poskušal ujeti njen pogled, le da je izgledalo, da ga ne namerava umakniti s tiste točke. zato je neprepričano pogledal navzdol in videl, da strmi enega od tatujev. ki ni bil nič posebnega. večji od ostalih, tvorjen iz prepletenih keltskih simbolov za vse možno sranje, a vendar ne prav poseben. kar sam je iz njenih rok vzel brisačo in jo potisnil nazaj na svojo glavo. ''ko boš končala, bi te prosil, če podtakneš blazino pod mojo glavo,'' je zamrmral, ko mu očitno ni nameravala nameniti pozornosti. še vedno je bil prepričan, da bi bilo bolje, če bi preprosto malce zadremal, a to ni bila najbolj pametna ideja ob možnem pretresu možganov. ''in hvala.''