Če bi obstajala kakšna nadnaravna sila, ki bi odločala kdo sme imeti otroke in kdo ne, bi zakonca Descoteaux zagotovo padla v skupino, ki bi ostala praznih rok. Na veliko nesrečo petih otrok, ki sta jih francoska priseljenca imela, pa ta sila ne obstaja in otroci so bili obsojeni na uničeno otroštvo. Jacques in Adelle, komično-tragična verzija zločinskih parov iz filmov, se za svoje otroke nista zanimala, raje sta uživala v namišljeni mafijski slavi. Marc Oliviere se je rodil kot drugi od petih sinov. Ob pogledu na njegova starša mu ne gre zameriti, v kakšnega človeka se je razvil. Že od rane mladosti je veljal za samotarja, govoril je bolj malo, nasmeha njegov obraz ni poznal. Zdel se je lahka tarča, zato se je nanj spravil vsak, ki je imel minuto prostega časa. Niso pa se zavedali kaj se skriva pod nedolžnim, bledim obrazom. Pod nemočno zunanjostjo se je skrival deček, ki je sprva užival, ko je ljudi mučil le v svojih sanjah. Pri šestnajstih letih pa mu je prvič resnično prekipelo. Fizični obračun ga ni zanimal, užival je v psihičnem mučenju. Tisti deček, ki mu je vsak dan kradel kosilo? Ja, pravijo da še do danes ni prišel k sebi. Marc pa ni končal le pri tem, da so se ga vsi bali, hotel je več. Sedaj je vedel, da ima moč, da uniči vsakega, ki se mu je posmehoval. Užival je v miselnih igricah, katerim njegovi sovrstniki niso bili dorasli. Mučil je enega za drugim, spoznal je njihove najgloblje strahove in jim uničil razum. Ne sprašujte kako je bil sedemnajst letni deček tega zmožen, saj še sam ne vem. Verjetno se je veliko naučil od svojih staršev, čeprav je šel njemu zločin veliko bolje od rok kot njima. Marc je izvajal svoje »voo-doo« čarovnije do svojega osemnajstega leta, ko se je končno odselil od doma. Tedaj je odvrgel svoj ščit, no vsaj deloma. Iz razkošne domače vile se je preselil v zakotno luknjo in tam pozabil na svojo preteklost, vključno s svojimi brati. Za razliko od Marca, so le-tej imeli raje fizični obračun zaradi česar so do svojega dvajsetega leta že vsi izkusili kako je bivati za zapahi. Naveličan svoje preteklosti in vseh zlobnih opazk, ki jih je prejemal na ta račun, je presenetil še sam sebe in se odločil, da bo postal policist. Svoje odločitve ni povedal nikomur, šolanje na policijski akademiji je tako pomenilo zanj popolnoma nov začetek. Začel je spoznavati pozitivne strani življenja, spoznal je celo nekaj ljudi katerih noče samo psihično uničiti. Prvič se je na njegovem obrazu pojavil iskren nasmeh, poln topline. Naučil se je kako imeti nekoga rad, naučil se je uporabljati svoje srce. Po končanem šolanju si je takoj našel zaposlitev, vendar pa se ni zavedal v kakšno skušnjavo ga bo nov poklic postavljal. Že v prvih mesecih je sodeloval pri aretaciji svojega najmlajšega brata, ki je zabodel neko nesrečno gospo, ki se je sprehajala svojega psa, v nadaljnjih mesecih pa je bilo aretacij njegove družine vse več in več. Zločinska družina je videla v sinu policistu možnost za nešteto oproščenih zločinov. Sprva se je Marc odlično izmikal skušnjavi, po dveh letih neprestanih nadlegovanj s strani družine pa je prvič popustil in dovolil, da njegova družina uide nekaznovana. O šibkemu policistu se je hitro razvedelo v mestnih mafijskih krogih. Tem grožnjam se na žalost ni mogel izogniti tako kot tistim v otroštvu, miselne igrice tukaj niso imele takega učinka. V strahu in paniki je na dan ponovno prišla tista zaprta, psihopatska osebnost iz preteklosti.

Sedaj obstajata in se za svoj obstanek borita dve osebnosti, med katerima Marc spretno krmari. Z modro uniformo se prelevi Marc v zaprtega, neusmiljenega policista, ki se v resnici le boji, da bo kdo izvedel za njegove mafijske povezave in kako je pomagal svoji družini pobegniti. Hkrati pa se boji, da bi se lahko v bližnji prihodnosti pokazala njegova zločinska kri. Zdi se kot, da Marc počasi izgublja razum kaj je prav in kaj ne. Svoj zmedeni in izgubljeni pogled skrbno skriva pod policijsko kapo, čeprav bi v resnici le rad zakričal na pomoč, saj nima pojma kaj naj stori. Končno je pregnal svojo družino, si ustvaril svoje ime in se postavil na pravo stran, ko se zdi, da bo ponovno padel v prepad.