»kakršen oče, takšna hči. sicer res, da je pregovor malce obrnjen ponavadi, vendar v mojem primeru je popolnoma tak. in veste, ko o nekom govorijo slabe stvari? no, o mojem očetu so imeli več kot preveč za povedati. vendar veste kje je bil trik? resnica je bila dosti slabša.

no dosti uvoda, naj se lepo predstavim. moje ime je anthea sutton in ne bi me čudilo, da ste že slišali zame. to, kaj sem, s čim se ukvarjam, bom kasneje. navsezadnje, moram začeti na začetku, kajne? no, že prej omenjeni moj oče- on je bil tisti, ki me je vzgajal od malega, ker je mati umrla kmalu po rojstvu. najbrž bi bil celo odličen oče samohranilec, vendar glej ga zlomka- po poklicu je bil lovec na glave. in najbrž vam je v trenutku vse jasno, zakaj grde stvari o njem in podobne zadeve. oh ja, tisto vas zanima, da sem se vrgla po njemu? vse boste še izvedeli. no kakorkoli, odraščala, vzgojena sem bila s strani močno izurjenega lovca na glave, ki je v svojem delu res prekleto redko, ampak res redko spodletel. pravzaprav ne vem, če je kdaj, morda še takrat, ko mene ni bilo na svetu ali pa mi je zamolčal. kolikor vem, je bil tisti, tako klicani ''najboljši''. že od malih nog sem bila učena tega- sledenja kriminalcem, ne prihajati na pot policije. pravzaprav, smo imeli podobno delo- lovili ne pridi prave, le da je moj oče to počel za tiste, ki mu je to plačal ter potem slednjega predal njemu, policija pa pravici. in ravno tu jim ni bil preveč pri srcu- res, da jih je mnogo ujel, vendar kaj ko za njih potem niso več slišali. no kakorkoli, že od malih nog me je učil tega. prav tako, pa je imel mnogo preveč denarja in osebni učitelji borilnih veščin, obvladovanje orožij, vse to sem že pridobila v mladih, skorajda že otroških letih. pri sedmih letih, sem namesto da bi hodila v šolo ter se družila s sovrstniki, sem imela doma zasebne učitelje ter z očetom tu in tam šla na kakšen pohod, le v primeru, da tisti, katerega je lovil ni bil blazno nevaren. kakorkoli ja, dobila sem ogromno izkušenj že kot otrok- takrat, ko bi se morala igrati z ostalim v peskovniku ali kaj podobnega, sem jaz z očetom preučevala kriminalce, stopala na pot policiji ter jim tu in tam, z očetom vzela obsojenca ali kaj podobnega, preden so ga oni. seveda, dokazati, obtožiti ga nikoli niso mogli, le… oh saj veste, malce nadležno je, če ti nekdo krade ljudi, vendar delo je delo. na kratko- že od malih nog sem bila naučena vsega tega, pravzaprav me je oče takoj ob rojstvu očitno določil za svojega naslednika- in posledično sem s tem odraščala odkar sem shodila.

vendar pa se je zgodba pri mojih sedemnajstih ubila. oče je bil ubit s strani šestih mož, katerega je moj oče ulovil in dal v zapor- oh ja, tudi tisti primeri so bili, ko ga je vzela policija k sebi, ko ni videla več možnosti, kako naj ga ujame. kakorkoli ja, kreteni so pokončali mojega očeta. in veste kaj? ne, nisem njim ostala dolžna, nikakor. vzela sem očetove zadeve v roke, stopila na njegovo mesto in ker so njegovi sodelavci, podrejeni vedeli, da sem že od malih nog v tem, so mi brezpogojno zaupali, kljub dejstvu, da njim je bilo nenavadno gledati žensko na prestolu. kakorkoli- prasci, ki so spravili pod rušo mojega očeta, tudi niso dolgo ostali na zemlji. trije so bili pokončani s strani očetovih prijateljev oziroma sodelavcev, dolžnikov, ki so čutili potrebo po tem, da maščujejo njegovo smrt, eden si je ob tej grozi življenje vzel sam, eden pa… hja, njemu pa sem jaz namerila pištolo v glavo in najbrž veste kaj sledi. pet od šestih- in kje je šesti? oh, to tudi mene zanima, zares prekleto zanima. in prisežem, da ko ga ulovim- oh ne, ne bo mi ušel- mu ne bo lepa predla, nikakor.

in oh ja, zaradi tistega zločina sem celo nekaj let odsedela v zaporu, vendar na koncu je v moji kartoteki lepo pisalo, da je šlo za samoobrambo. sicer res, da sem še dandanes osumljena vsega skupaj, vendar pustimo zadeve kot so, jaz vem kaj se je zgodilo, oni pa si naj mislijo svoje, dokazati ne morejo ničesar.

no, dandanes bi bila najbrž povsem običajna lovka na glave, če se zadevce vmes ne bi malce zapletle. ko sem prišla iz zapora sem v klubu srečala hm, kako bi mu rekla… hja, uporabimo kar tisto tipično zadevo: prasca, ki je spal z mano, ter nato odšel naslednje jutro, brez duha in sluha. pa saj ne rečem, da sem mela kaj proti in te zadeve, ponavadi sem se tudi jaz držala zadeve samo za eno noč, vendar glej ga zlomka- vse skupaj je prešlo v veliko komplikacijo, ko se je izkazalo, da pod srcem nosim njegovega otroka. sicer res, da sem potrebovala tedne, da se odločim kaj naj naredim, vendar na koncu sem jo obdržala in dandanes se zavedam, da ni napaka. kajti navsezadnje je danes dve leti stara joanna tisto bitje, za katero se splača živeti. sicer res, da ob rojstvu nisem bila blazno pripravljena še skrbeti zanjo ter je bila večino časa pri moji babici, vendar nato mi je nekega večera rekla, da kako sem lahko tako prekleto brezčutna, da izberem maščevanje pred materinstvom. do takrat se tega sicer nisem zavedala, vendar ko sem tisti večer potem res stopila do punčke, sem vedela, da ima prav. nisem smela dovoliti, da mi vse skupaj zaslepi oči ter bo deklica odraščala brez mame- če sem že jaz imela dobrega očeta, naj ima ona mamo, le s to razliko, da jo jaz ne bom vodila v posle- med enim in drugim sem si začrtala mejo, ker sem odločena, da mi ne bodo ponovno vzeli tistega, kar mi je najdražje. oh, njen oče? oh ne, nikoli ne bo izvedel zanjo, prekleto da ne. pravzaprav sploh dvomim, da ga bom kdaj še srečala. kakorkoli je- ona je moja in ne njegova, tako da okoli tega se sploh vrteti mu ne splača.

kaj naj še rečem? oh, stvar, ki je ne bom nikoli, vendar zares nikoli naredila, je to, da bi prosila za svoje življenje. oh prekleto da ne, ne glede na vse, do tega me ne bodo pripravili. radi me opisujejo kakor nekoga, ki je povsem predan svojem delu ter zločince preda pač tistemu, ki največ plača- vendar kakorkoli, delam po najboljših močeh in praktično mi skoraj vedno uspe- če ne takoj, pa čez čas. mnogi me očitno zaradi službe označujejo za hladnokrvno mrho, vendar jaz si ne bi tako rekla. navsezadnje, katera mrha, pa bi doma skrbela za dvoletno hčerko? oh, kaj počnem v filadelfiji? kot prvo, še vedno hočem najti tistega šestega, kajti ne vem, če bom lahko mirno spala, dokler on ne bo pod rušo. in pa ja, na enega tu je razpisala ogromna nagrada in najbrž bi bila prekleto trapasta, če se ne bi takoj zagrebla vanjo.«