forrest hills avenue no. 11

Naslov sporočila: forrest hills avenue no. 11 Ned Feb 17, 2013 7:26 pm

[aaron ]

ulice so bile v poletnih dneh preplavljene s turisti. veliko mladih družin se je po mestu sprehajalo v vozičkih in kar nekaj mladih se je v popoldanskem dnevu odpravilo na krajši sprehod, kolesariti in na razno razne športne aktivnosti, ki so bile v bližini igrišč precej pogoste. sonce je obsijalo celotno mesto in živo srebro je na termometru naraslo vse do tridesetih stopinj, nato pa vseskozi usihalo in se nekje pri triindvajsetih stopinjah ustavilo. zgolj v japankah se je sprehajala po mestu z veliko vrečo špecarije in očali na nosu. sprva je imela namen večerjati z blakom, a ker je ta v zadnjem trenutku odpovedal so vsi njeni plani za čudovito sončasto popoldne padli v vodo. ni mu zamerila, da jo je še enkrat pustil na cedilu, kajti njuna zveza zadnje čase tako ali tako ni bila popolna. vse prepogosto se je dogajalo, da ga je celo sama odpikala samo zato, ker se ji ga ni ljubilo prenašati. v mislih je imela nešteto izgovorov, ki so ji pomagali, da ga je videvala čim manjkrat. da ne bo pomote, do njega je čutila več kot le prijateljstvo, a v teh treh letih, ko sta se "razkazovala" naokrog kot popoln par, se je v njej nabralo kar nekaj neizrečenih reči, med drugimi tudi stvari o njeni preteklosti, ki so jo dušile. blake je imel tako ali tako svoje posle o katerih se mac niti sanjalo ni, hkrati pa se za take reči niti ni mislila brigati in je na vse skupaj preprosto pozabila. ko je tako postopala iz velikanske mestne tržnice, oblečena zgolj v kratke hlače z visokim pasom in belo majico z ameriško zastavo, je premišljevala o svoji zbirki filmov, ki bi jih lahko gledala. njeno duševno stanje je bilo na psu in prav lahko bi se spravila spet gledat beležnico a na srečo se je po kakem stotem ogledu le tega odločila za komedijo drkajva skupaj.
spuščala se je mimo majhnih trgovinic z oblačili in prodajalne čokolad, vse do velike opečnate hiše s številko 11. novi dom je bil za razliko od vile v kateri je prej živela celotno družina, nekoliko bolj skromen. vajena je bila velikanskih spalnic, bogato okrašenih kopalnic in služinčadi, ki ti je stregla na vsakem koraku. tu je imela zaposleno zgolj eno gospodinjo, ki pa je v popoldanskem času že odšla domov tako da je imela celo hišo sedaj zase. v njej je preživljala tako dobre kot slabe trenutke svojega življenja, seveda dveh let odkar je živela v njej. dve kopalnici sta bili že dokončani, savna v tretji pa je bila še vedno v izdelavi. kuhinja je vsebovala najnovejšo aparaturo, prav tako se je sredi dnevne sobe razkazoval velikanski sladkovodni akvarij v katerem je bilo nekaj precej dragocenih zbirk rib. mahnjena je bila na živali in dve mački in psička so to samo še bolj dokazovali. tako je bila že na pol poti na manjšo potko, ki je vodila do razkošnega domovanja degeneresove, ko je na desni rami začutila dotik roke. kot prava policistka je ukrepala precej agresivno in hitro. špecarijo je izpustila iz rok in zagrabila za dlanjo moškega, ki je stal za njo. njen zagrizen izraz na obrazu je upadel v trenutku, ko je pred seboj zagledala temnolasca za katerega si ne bi mislila, da ga bo še kdaj srečala. "aaron!?" je tiho zacvilila in se prepričala, da okoli njiju ni bilo nikogar nato pa z odprtimi usti strmela vanj. "kaj za vraga? lahko bi te poškodovala," je srepo dejala, a pri tem skorajda ne zajecljala zaradi šoka v katerem se je znašla. popoldan ne bi mogel biti še bolj šokanten.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 11 Pon Feb 18, 2013 11:23 am

brez nekega pravega cilja se je sprehajal po mestu, tako kot ponavadi na lovu za dobro zgodbo. všeč mu je bil mestni časopis, kjer je našel službo – dali so mu rok za oddajo zgodbe in to je bilo to. nobenih nadležnih delovnih ur, ki bi jih moral preživljati med štirimi stenami in prenašati cel kup dolgočasnih ljudi ter se koncentrirati na bel list pred seboj, medtem ko bi brez pravega razloga skušal nanj spraviti karkoli uporabnega. ampak ne, to je bilo veliko bolje. če je hodil naokrog in lovil zgodbo, je bilo vse veliko lažje in njegovo življenje je bilo veliko preprostejše. sam pri sebi se je nasmehnil, medtem ko je zavil proti tržnici in spotoma zmedeno odzdravil nekomu, ki ga je ravno pozdravil. nikoli ni sledil ljudem, ki so govorili z njim – ponavadi se je osredotočal na obraze, jih primerjal z ljudmi, ki jih je poznal in s tistimi, ki so bili v njegovem spominu zabeleženi kot pomembni. včasih je imel to navado, da je koga prepoznal in mu sledil, ker je pač lahko in ker je bila to lahko obetavna sled, ki ga je vodila do česa pomembnega – do zgodbe, na primer, takšne, ki mu je vedno znova prinesla široko odobravanje. njegov način dela je vsekakor deloval, glede na to, da je imel na svoji polici že cel kup takšnih ali drugačnih nagrad za pisanje. ni se osredotočal samo na majhne zgodbe; vedno je bil na lovu za nečem novim. potem pa je nenadoma med obrazi opazil znan obraz – preveč znanega za njegov spomin in še vedno nekoliko zabrisanega, kot da bi bil daleč iz preteklosti in bi nanj njegova podzavest že skoraj pozabila. ampak prepoznal jo je v delčku sekunde, ko se je obrnila s polovičnim nasmeškom na obrazu in se odpravila po poti.
ni si mogel pomagati. moral bi jo ujeti, moral bi jo ogovoriti in jo ustaviti kar tam; nekako bi ji moral pokazati, da jo je videl, da je vedel da je bila tukaj in da je bil zdaj tudi on tukaj. pa saj ni bilo važno, kaj je katerekoli od njiju počel tukaj. po nekem čudnem, skoraj smešnem naključju sta se znašla v istem mestu ob istem trenutku in ko ji je sledil, je bila to edina misel v njegovi glavi. pa saj niti ni vedel, kam gre – kam ji je sledil. čez nekaj časa sta se znašla v naselju, kjer so se bohotile bogataške hiše – tudi sam je imel hišo nekje v bližini, je mar tudi ona živela tu? namrščil se je, potem pa je zaradi navala nekih čustev stopil naprej in se odločil, da jo bo ustavil, še preden izgine v kakšni izmed hiš. roko je položil na njeno ramo. a to morda ni bila najbolj pametna ideja – zgrabila je njegovo roko in potem spregovorila. »živijo,« je poskusil in ob njenih besedah na svoj obraz zarisal kisel nasmešek. »tega nisem pričakoval. ampak videl sem te, moral sem govoriti s tabo,« je pojasnil in se ozrl proti veliki hiši, pred katero sta stala. »razen če si, seveda, zaposlena,« se je namrščil in pogled uprl vanjo.

tagged: mackenzie. :3 | notes: :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 11 Sre Feb 20, 2013 8:44 pm

[aaron ]

odkar sta se nazadnje videla se je precej spremenil. njegov obraz je deloval nekoliko bolj resno, lasje so bili dolgi, a nikakor ne zanemarjeni, med tem ko je še vedno nosil klasične srajice in hlače, čezenj pa jakno in se odišavljal s povsem istimi dišavami kot pred nekaj leti. nekaj je bilo vseeno očitno. smrt tistega dekleta, ki ju je pravzaprav združilo in pritegnilo skupaj, ga je spremenila. ne bi se znala točno opredeliti kaj na njem jo je pravzaprav privedlo do tega poznanstva, a bil je drugačen. nekoliko presenečeno je v svoji pesti še vedno držala delček njegove jakne in jo zaradi varnosti še vedno stiskala k sebi. "aaron," je zopet izgovorila njegovo ime, kot bi izgovarjala ime veličastnega bojevnika. v tistem hipu se je v njej nekaj zganilo. morda preteklost, ki jo je z njegovim odhodom potlačila na dno misli, ali pa so jo izdali živci, da ga je po dolgem času zopet imela ob sebi. hrepenela je po njegovih dotikih, hrepenela je po nečem, česar pri njima nikoli ni bilo. pravega pogovora. po smrti ljubljene osebe sta se zatekla k seksu - edino kar ju je praktično ohranjalo pri pameti. včasih sta zgolj ležala v postelji, povsem gola, s cigaretom in kozarcem žganja v roki. nista govorila, kajti ničesar skupnega nista imela. razen morda rjavolasega dekleta, ki je bilo pokopano na dnu groba. takrat se ni zavedala, da jo bo njegov odhod tako prizadel. drug drugemu sta bila steber in opora po njeni smrti in z njegovim odhodom se je steber zrušil do te mere, da je izgubila razum in to je bilo tisto kar mu je zamerila.
šele sedaj ko se mu je resnično zazrla v oči in ozrla vsako potezo in linijo ličnic, se je zavedla kako zelo jezna je bila nanj. v njej je vrel nenormalen bes, saj je bil nenazadnje on tisti, ki ji je uničil zadnjih nekaj let. "govoriti? aaron, od kdaj sva pa midva še govorila?" ga je jezno opomnila in pri tem postopoma pričela spuščati njegov rokav. imelo jo je, da bi bi se prejšnji udarec razvil v močno plesko, a sedaj ni imela te moči, da bi udarila ob njegovo lice in mu zadala kar mu gre. "nisem zaposlena, voljna pogovora s tabo pa tudi ne," zakaj za vraga je želel govoriti z njo prav sedaj? "imela sem nekaj načrtov, ampak..." res? če je bil osamljen večer zanjo načrt, potem je bila na dobri poti, da na stara leta postane tečna starka obdana z mački. "pridi," mu je velela in mu obrnila hrbet in odšla proti vhodu. ni mu imela česar pametnega postreči, zgolj nekaj dni star čips, ki sta ga načela z blakom. pa saj verjetno ni bil njegov namen, da pride k njej jest. skušala se je znebiti trapastih misli in iz žepa jakne potegnila star bakren ključ. v ključavnici je zahreščalo, že v naslednjem trenutku pa je pod naporom ključa popustila in vrata so odprla nov vpogled v njeno stanovanje. počasi je vstopila in jakno in torbico s ključi vred odložila na mizico v predsobi. četudi bi mižala, bi znala priti do starinsko urejene kuhinje. "kaj torej te je prepričalo, da si prišel sem? saj nisi mislil resno, ko si rekel da hočeš govoriti z mano, ali pač?"

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 11 Pet Feb 22, 2013 9:32 pm

trenutke, ko je izgovorila njegovo ime, ga je spomnil na preteklost. bilo je skoraj boleče – potegnilo ga je nazaj v trenutek, ko mu je gracie predstavila svojo najboljšo prijateljico in ko je ta izgovorila njegovo ime, kot da bi želela preizkusiti njegov zven. takrat je bil še srečen; takrat so bili še vsi srečni, takrat je čas tekel normalno in si aaron niti predstavljati ni mogel, da se bo kdaj vse skupaj obrnilo in bo spoznal najboljšo prijateljico svojega dekleta v kakšni drugi vlogi, kot pa v tej preprosti in hkrati zapleteni vlogi, ki jo je imela zaradi grace. življenje bi lahko bilo tako preprosto. a že v naslednjem trenutku sta stala na pogrebu osebe, ki ju je združila – opirala sta se en na drugega, oba povsem zlomljena zaradi bolečine in vsega, kar je izguba prinesla. grace je bila čudovita oseba. ne glede na vse je znala človeku prisluhniti in ga pripraviti do tega, da se je počutil bolje. nekaj posebnega je bilo na njenem nasmešku in zdaj, ko je ni bilo več, je bila mackenzie edina, ki ga je na to spominjala.
v realnost ga je potegnil njen glas in dvignil je pogled ter se zazrl vanjo. »mackenzie,« je dejal, kot da bi želel ugovarjati njenim besedam, pa je potem utihnil, ko je ugotovil, da je imela prav. seveda so bili časi, v katerih sta sodelovala v istem pogovoru – pa vendar to ni štelo, ker sta se oba pogovarjala z grace in ne en z drugim. ampak grace ni bilo več. boleči opomnik, znova. moral bi jo preboleti, ampak z žalovanjem je bila vedno primešana krivda in ta je bolečino ohranjala živo. imel je občutek, da ga bo odslovila. pa saj niti ni bilo važno, zakaj je sploh čutil potrebo po tem, da z njo govori in razčisti stvari iz preteklosti? prav, odšel bo. ni hotela govoriti z njim in zdaj bo preprosto odkorakal… ali pa tudi ne. nekoliko začudeno ji je sledil v notranjost, ampak tega ni z ničemer pokazal. ko sta se končno le ustavila, se je njegov pogled znova znašel na njenih očeh in moral se je nasmehniti. »vidiš še kakšen drug razlog, da bi lahko bil tukaj?« se je pozanimal, čeprav je bilo v njegovem glasu nekaj grenkega. razloga ni bilo ali pa ga vsaj on ni videl. pa saj ni bilo bistveno. »stvari med nama so se odvile precej nenavadno… in hotel sem samo zaključiti s preteklostjo, to je vse. zdaj se sicer to zdi kot nekoliko čudna ideja,« je pustil stavek za trenutek obviseti v zraku, ko se je na hitro razgledal po prostoru, »ampak ja. nisem te hotel motiti.« ah, k vragu. naslonil se je na enega izmed kosov pohištva in pogled uprl vanjo. »bi ti bilo odveč, če bi te prosil za pijačo?« se je pozanimal in z roko navajeno, povsem podzavestno zdrsnil skozi temne lase, kot je to počel vedno, kadar ni bil prepričan, kaj naj stori z rokami. zbral se je in pogled uprl vanjo. spremenila se je, ampak v njej je še vedno videl točno tisto osebo, ki je bila. zanimivo, kako delujejo človeški možgani – ampak aaron trenutno ni bil prav nič fasciniran.

tagged: mackenzie. :3 | notes: :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 11 Ned Feb 24, 2013 5:31 pm

[aaron, ]

v tistem trenutku bi vanj lahko zabrisala celo goro servisnih krožnikov, dragocene vrednosti sicer. v njej je naraščala tista jeza, ki jo je le s težavo pomirila in sama sebe kontrolirala do te mere, da se ni fizično spravila nadenj in mu napela nekaj krepkih. ljudje z njo niso želeli imeti slabih vez, nihče si ni želel biti v njeni bližini, ko je popenila in nihče je ni hotel gledati ko se ji je dobesedno zmešalo ker nekaj ni bilo tako kot je hotela. ni bila ravno človek, ki bi svoje probleme stresala nad druge in se znašala nad komurkoli bi pač hotela, a ko je bila slabe volje, se za tiste v njeni družbi ni dobro končalo. vsaj nekako takšna je postala po tistem kar se je dogajalo, ko je bila v mafiji. najprej je sama dobivala neprijetne udarce in ni bilo dovolj, dokler ni domov prišla skorajda popolnoma krvava, telo pa je bilo obdano z neštetimi modricami. sprva je bolečino zatirala, kot da to ne bi bilo nič posebnega, a nekoč je morala izbruhniti in morala je zbrati ves možni pogum, da je psihopata zapustila. vse to bi lahko zmetala v njegov obraz, nenazadnje je bil po njenem mnenju on tisti glavni krivec, da je zabredla tako daleč. nekako ji je bilo žal zato, da sta skupaj prišla zaradi uboge grace, ki je bila sicer pokojna, a ju je združila v nekaj večjega in močnejšega, po drugi strani pa se je opozarjala na to, da je tudi on končal tisti delček lepega, kar sta ustvarila. mogoče bi lahko uspelo s čimerkoli sta se pač ukvarjala - in to zadnje je mislila skorajda resno. "jup, that's my name," na koncu mu je vendarle namenila kilav nasmešek, da so okoliščine postale vsaj malo bolj sproščene. zategnjena prasica res ni imela namena biti in nenazadnje se je počutila počaščeno, da se je spet spravil jo obiskati. ali pa tudi ne. še vedno je bila jezna nanj. "pravzaprav ne," je priznala in skočila na prvo stopnico. spraševala se je že, zakaj je takrat s takšno hitrostjo pobrisal vse sledi za sabo. nekaj časa ga je celo iskala, po njem spraševala vse svojce in prijatelje, a o njem ni našla nobene sledi, kot bi se pogreznil v zemljo. morala se je znajti, morala je pozabiti na to, da je bila njena najboljša prijateljica mrtva in da takrat ni imela nikogar, razen družine, ki je ni povsem razumela.
spomnila se je tistega večera ko ju je grace navdušeno predstavila drug drugemu. zdela sta se ji tako prisrčna in kljub temu, da ga je sprva precej kritično premerila ji je postal všeč. bil je prijazen do njene najboljše prijateljice in predvsem duhovit in ljubeč do nje. mackenzie se je to v tistem trenutku zdelo prijetno, privoščila jima je srečno zvezo. potem pa se je vse tako hitro končalo in grace so pokopali na zjeban deževni dan, s črnimi dežniki nad glavami in vrtnicami na leseni krsti. mislila je, da bo nanjo lahko pozabila s tem, da se vsaj nekoliko zaposli z njenim bivšim. sprva je bil poskus uspešen, po odhodu pa so spomini privreli nazaj in jo pokopali pod seboj. "torej sem zate zgolj preteklost, ki se je želiš znebiti, če sem te prav razumela?" je jezno vprašala, a pri tem še vedno povsem resno zrla vanj. pa saj to ni bilo res. ko je že mislila, da je prišel do nje z opravičilom, da je takrat tako nenadno odšel je bila resnica v tem, da je želel pozabiti nanjo. "kaj za vraga aaron!? kako si drzneš kar tako pristopiti do mene s prošnjo, da bi pozabil na svojo preteklost. nisem predmet na katerega lahko pozabiš, da si kdarkoli upravljal z njim! nisem prekleta krsta, ki jo pokoplješ pod seboj in pozabiš nanjo," je zavreščala in se ob izrečenih besedah skorajda ne ugriznila v jezik. predaleč je šla. to s krsto vsekakor ni bilo primerno za ta pogovor, vsaj ne po ubogi grace. po drugi strani pa si je kreten zaslužil da mu končno prizna vse kar je toliko let tičalo v njej. "ne morem verjeti, da to zahtevaš od mene. takrat si samo odšel, brez da bi me prej opozoril ali pa me vsaj objel in rekel, da bo vse okej. niti pomislil nisi na to, da bo ostala sama brez kateregakoli prijatelja in brez zaupnikov, ki bi razumeli kaj vse sem morala prestajati," iz zgornje police je vzela kozarec in ga pomolila pod pipo skozi katero je stekla ledeno mrzla voda. precej agresivno je s kozarcem udarila ob mizo pred njegovim nosom, a na srečo tako, da se kozarec ni raztreščil - čeprav bi bila verjetno veliko boljše volje če bi to lahko naredila nad njim.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 11 Sob Mar 02, 2013 8:42 pm

bila je jezna. to je vedel že od trenutka, ko je stopil prednjo, pa čeprav se je morda celo trudil, da bi vse skupaj prezrl. morda se je celo skušal pretvarjati, da bo ta jeza hitro izpuhtela in se bosta razumela bolje kot kadarkoli prej, ampak pozabil je, da je imel opraviti z mackenzie in stvari z njo niso bile nikoli tako preproste. zgolj zaradi grace? ne, ni bilo samo to. imela je pač tiste vrste osebnost in imel je občutek, da je bil delno kriv tudi sam. in ko je začela govoriti, je bilo dejansko nemogoče prezreti, da je bila več kot jezna. morda besna, vsekakor bolj primeren izraz. in čeprav je deloma moral priznati, da je imela vso pravico do tega, ga je še vedno bolelo. v tistem trenutku je bila edini pravi del njegove preteklosti in sovražila ga je. »ne,« jo je skušal kar takoj ustaviti, preden bi potegnila nenavadne zaključke, ampak potem je izbruhnila in lahko je samo zrl v njene oči, medtem ko je nanj stresla jezo. jezo, ki je bila opravičljiva, ampak njene besede niso bile. ravno je odprl usta, da bi ji pojasnil vse skupaj, ko je izrekla prispodobo s krsto, ki ga je v danem trenutku popolnoma šokirala, da se je počutil skoraj tako, kot da bi ga zabodla. šok se je najbrž izrisal na njegovem obrazu – ne glede na vse ni nikoli povsem pozabil grace, nikoli ni mogel opustiti tistega občutka krivde, ki ga je razžiral. in to je bilo od nje preprosto grdo, ne glede na vse. »nikoli nisva bila prijatelja,« jo je hladno opomnil zaradi navala jeze, krivde in predvsem šoka. ni pričakoval takšnega pogovora; stvari bi se do zdaj morale razjasniti in obnašati bi se morala kot dva odrasla človeka, kot je vedno govorila grace. a mackenzie je bila edina, ob kateri tega ni popolnoma zmogel.
butnila je kozarec ob trdno površino in aaron pogleda ni mogel umakniti iz njenih oči. pogled, ki se ga pač ni mogel znebiti in je bil mešanica obtožujočega, hladnega in polnega bolečine. tokrat se sploh ni oziral na vodo, čeprav je bil še pred nekaj trenutki žejen. »in nejevernost je obojestranska. kaj pa si pričakovala, da te bom držal za roko in ti povedal, da se ne smeš obremenjevati ker gre vse skupaj naprej? nikoli se nisva niti razumela, presneto. saj sploh ne vem, zakaj sem tu. to poglavje sem hotel zaključiti, hotel sem pač preveriti, kako ti gre. misliš, da je bilo meni lahko? moral sem stran. stran od vsega in zdaj si do konca besna. krasno,« je stopil bližje njej, ne da bi še sam vedel zakaj – v navalu jeze je pač to storil in zdaj je stal pred njo. »kaj sploh pričakuješ od mene zdaj? prav, razjezil sem te. udari me, daj to iz sebe, ampak dobro veš, da je bila grace edina stvar, ki je bila med nama.« grace in velike količine alkohola in seksa po njeni smrti, ampak to ni bilo bitno. ni točno razumel situacije, a bil je jezen. kot da bi se del njene jeze prenesel nanj in zdaj si ni mogel pomagati, ko je stal pred njo in z jezo v očeh strmel vanjo.

tagged: mackenzie. :3