Svetlolaska je odložila telefon na polico in se vrgla na posteljo. Glavo je položila na mehko blazino in zaprla utrujene oči. Dolge elegantne prste je sklenila za vratom in tiho zamrmrala. Na njenem obrazu se je pojavil čuden izraz, nenavaden, ne razložljiv. Danes zvečer ni imela posebnih namenov, a gotovo se ni imela namena poditi po celem poslopju na zabavi, da bi očarala, nekoga, nekoga, ki bil primeren se pridružiti tolpi. Noge je stisnila k telesu in se zavalila na bok in še enkrat tesno zatisnila oči.
Kazalec se je vrtel, medtem ko se njej ni niti sanjalo kako bo zamudila na preklemano zabavo. A naposled jo je le zbudil glasen hrup budilke, ki je poskakovala na nočni omarici, poleg telefona, ji je vztrajno zvonil. ''Sranje. Sranje.'' Svetlolaska je nekajkrat zaklela, a na koncu so se vse besede sprevrgle v gladko francoščino. To se je dogajalo vedno, ko je bila živčna ali jezna. Zatemnilo se ji je pred očmi, ko je poskusila narediti nekaj korakov do kopalnice. Z dlanjo je močno stisnila kljuka vrat, na katero se je poskusila upreti, pobelili so ji členki. Ko se ji je vsaj približno vrnil vid, je pograbila rdečo obleko, ki je visela čez stol in zaloputnila z vrati kopalnice. Odprla je hladno vodo, in si jo nekajkrat pljusknila v obraz. Majavo si je oblekala obleko, ki ji je pristajala kot ulita. Kot bi bila narejena le za njo. Stisnjena do sredine stegen, zadaj pa svila ki visi ob telesu, vse kolen. Dolge noge so se vile do tal, obleka pa je lepo poudarila njene ne kaj skromne obline. Obula je še črne pete, v katerih se je skoraj majala, ko je stopala po strmih stopnicah, in hitela po neurejenih tleh, zapuščene ceste. Črna majhna torbica, v katero je komaj zbasala telefon in nekaj denarja, je na zlati ketnici visela čez njeno ramo. Temni lasje so ji poplesavali na hrbtu, ko je z rdečo šminko mazala ustnice, in razmišljala, na kaj bi morebiti lahko pozabila. Odkimala je z glavo in odrinila težka vrata. Noč je že pokrila tla in kresnice so se podile po gosti temi. Mimo nje so dirjali avtomobili in mesto je začelo oživljati. Glasna glasba je butnila v njena ušesa, topel, zatohel zrak je napolnil njena pljuča, vonj po sladki pijači pa nosnice. Skoraj bi bila že pozabila, kakšna naloga ji je bila dana, a kmalu ji je bedarija po koških prikapljala v glavo. Namenila je nekaj nasmehov svojim tovarišem, in mogoče s katerim celo spregovorila besedo ali dve. Ko se je razgledovala okoli sebe in čim hitreje hotela opraviti z delom, se je zaletela v mlado dekle. Nadela si je ogorčen obraz, čeprav je ni zabolelo nič. Prav nič. ''Prekleto, pazi kje hodiš.'' Je skoraj kriknila in dvignila pogled. Odvihrala je proti šanku, a ustavila jo je hladna roka.