Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Tor Feb 26, 2013 10:13 pm
i never meant to be the one,
who kept you from the dark, but now i know my wounds are sewn, because of who you are. i will take this burden down,nand become the holy one, but remember i am human, and i'm bound to sing this song. so hear my voice, remind you not to bleed. i am here. saviour will be there, when you are feeling alone, oh. a saviour, for all that you do so you live freely without their harm. so here I write my lullaby, to all the lonely ones, remember as you learn to try to be the one you love. so I can take this pen, and teach you how to live, what is left unsaid, the greatest gift i give. so hear my voice, remind you not to bleed. i am here.
tag; sweet maddie ?! word count: around 470
i hope you like it :3
bil je petek, večer, na katerega bi meredith običajno prišla v svoje stanovanje, si pripravila nekaj osvežujočega kot je kava, prižgala glasbo, vzela knjigo ter se zleknila v posteljo in bi si roke začela pretegovati šele, ko bi ji zaspale. na žalost današenj petek ni bil precej obetajoč za tovrstno početje - vi načrti so se ji sesuli, ko jo je prijateljica prosila za uslugo. ta prijateljica je imela prijateljico, ki je bila na nekih raziskavah v bolnišnici, in merryina prijateljica ji je obljubila, da jo bo prišla iskat. na žalost pa se je pred dnevom nekoliko prehitro peljala, kakor vedno, zalotili so jo nekateri merryini kolegi in po že več kot deset opozorilih za prehitro vožnjo so ji zaplenili tablice njenega dragega motorja. tako je prijateljica merry prosila, da gre namesto nje po drugo prijateljico ter jo prenoči do jutra, ko bo imela spet tablice in bo lahko prišla ponjo. merry je bila vrsta človeka, ki se je trudil za prijatelje, in če je pomislila, se je dobro spomnila dogdka pred dvema letoma, ko so prenavljali njeno stanovanje in zaradi hlapov ni smela biti tam. ista prijateljica jo je vzela k sebi za dva dneva in zdaj je bil očitno čas, da se ji oddolži. medtem ko si je meredith natikala čelado, je premišljevala. tudi sama je poleg službenega vozila imela izpit za motor, saj si se v filadelfiji le tako lahko zlil z množico; samo, če si res hotel, da te vsak posamezen kriminalec prepozna, si se v času, prstem službe, vozil z policijskim vozilom. 'žrtev', ki naj bi to noč prespala pri merry, je bilo ime madeleine rocher. rjavolaska, ki v svojem stanovanju ni marala imeti ljudi z polno kartoteko, je tako imenovano maddie, kot jo je klicala njena prijateljica, že preverila; bila je čista. delala je kot knjižničarka v mestni knjižnici in ni se ukvarjala s sumljivimi posli. merry je že kot neštetokrat ta teden pomislila na svojo sestro; kaj bi ona zdaj delala, kje bi se zaposlila, če ne bi prišla na napačna pota? med vožnjo ni prenesla duhamornih misli in tako se je prepustila vetru, ki ga je čutila, in uživala v vožnji. hitro je prispela na parkirišče filadelfijske bolnišnice; pred njo je že stalo neko rjavolaso dekle, ki je očitno nekoga čakalo. "živijo," je merry pristopila k dekletu, katere sliko je že videla. "si ti madeleine? irina me je poslala," je še dejala. irina je bila prijateljica, pravzaprav skorajda najboljša prijateljica. "saj te ne moti, če sem prišla z motorjem, kajne?" ni izdavila niti tega, da se ni pametno ponoči voziti naokoli s policijskim vozilom.
število prispevkov : 45 cash : 47 street reputation : 1 tvoja starost : 26 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : wellington, new zeland
Naslov sporočila: philadelphia city's hospital Pet Mar 08, 2013 7:11 pm
>>meredith dawson hja, vedno pač ona. šef jo je spet poslal v druge ustanove - zakaj ni nikoli bila v knjižnici, kjer bi poslušala vsak urin tik-tak, opazovala mimoidoče in se sprostila ob knjigi, za povrh pa še skodelica čaja? življenje je kruto, tako vsaj pravijo. eocherova se je proti četrti uri preko mestnega prevoza odpeljala v bolnišnico. menda bi naj imeli sposojene neke knjige, ki jih že mesece niso vrnili. da, zato je pač vedno madeleine. madeleine, madeleine, madeleine.. brezveze, da imamo debato s tem. kakorkoli že, gospodična rocher je v bolnišnici povpraševala direktorja po knjigah, kmalu za tem še vse tiste zmedene medicinske sestre, zdravnike s polnimi rokami dela in normalno, da so tu bili še bolniki. končno sreča v nesreči. madeleine je dobila informacije o knjigah, a to šele pozno zvečer, ko je bila bolnišnica tik pred zaprtjem. stekla je pred le-to in gledala levo, desno, sem, ter tja, da bi videla meredith dawson, ki naj bi jo odpeljala k sebi domov. kar hitro jo je opazila, še prej pa prepoznala rjave lase, ki so plesali po zraku zaradi vetra. počasi je pristopila bližje in se nasmehnila. ''pozdravljena,'' je hotela zveneti kar se da spoštljivo. prikimala je kot jasen da. ''sploh ne.'' je še v miru izgovorila z nežnim tonom glasu. ''meredith, če se ne motim?'' je še hitro dodala, da ne bi izpadla kot tiho dekletce, izgubljeno za knjižnimi policami, ki se prevračajo nanjo. svojo rutko si je popravila, da se ji je ta močneje ovila okoli vratu, saj je madeleine v tem trenutku zmrzovala.