alley

Naslov sporočila: Re: alley Tor Mar 05, 2013 9:04 pm

vedel je, da bi preprosto moral zakorakati na zabavo in se ne obremenjevati z ničemer. vedel je, da bi moral med kupom ljudi izbrskati koga zanimivega – navsezadnje je za to vedno imel nos – ga zaplesti v pogovor in tako iz neke naključne žrtve izvabiti čim več podatkov. ni točno vedel zakaj, ampak vedno je bil dober pri tem, kam bi koga uvrstil in tako je z neko trmasto vztrajnostjo vedno tudi vedel, koga mora ogovoriti in na kakšen način mora to storiti. da, vsekakor. zaradi tega je bil tako dober pri svojem poklicu in zaradi tega je imel na domači polici razvrščen ličen kupček različnih nagrad, ki so mu jih ljudje iz njegove stroke vedno zaradi nečesa pač zavidali. ker je imel dokaz, da je boljši? pa saj ni vedel in ni bilo bistveno.
smešno, kakšne misli se človeku v glavi zvrstijo pred pomembnim trenutkom. ali pa pred nevarnim, če je bil to pravilnejši izraz. aaron je stal na vogalu uličice ob stavbi, v kateri je potekala zabava, slonel na trdnem zidu in stiskal dlani v pesti, da bi se pomiril. tja je zavil zgolj zato, ker so to bila dobra prizorišča za zgodbe in ker presneti lopovi niso bili preveč iznajdljivi. ni pričakoval, da bo tu naletel na takšen prizor. in dejansko je na tistem mestu stal samo nekaj sekund, potem pa je cel svet za nekaj trenutkov izginil in ko se je ponovno zavedel svojega početja, je stal nad telesom silaka, ki je še pred nekaj trenutki grozil temnolaski. »kenzi,« je dejal, ko je zaskrbljeno dvignil pogled od svojih nekako razbolelih členkov. presneto, kako je tega hudiča sploh spravil na tla in po vsem sodeč, v nezavest? bil je dvakrat večji od njega, ampak ko je zakorakala izza vogala in naletel na prizor, kjer je tip grozil kenzi – njegovi kenzi – se ni mogel obvladati. »si v redu?« stopil je čez silaka, kot da bi bil samo nadležen kup cementa na tleh, pogleda pa niti za trenutek ni umaknil s temnolaske, čeprav je zdaj njegov pogled zdrsnil nižje – na točko njenega telesa, kjer se je še pred nekaj trenutki nahajala dlan silaka na tleh in pravzaprav je bilo to tisto, kar mu je zameglilo razum. njen komaj zaznaven krik, ko je stisnil – kako si je sploh drznil? »kaj se dogaja?« jo je vprašal in se namrščil, čeprav mu je srce še vedno divje razbijalo. a vsaj naval adrenalina je popuščal in ko je z dlanjo končno nežno segel proti kenzi, je bil že skoraj povsem miren. skoraj – a še vedno v pripravljenosti za vsak primer, da bi se vreča premaknila. ni sicer vedel, od kod je prišel močan zaščitniški čut do temnolaske, ampak s tem se ni nameraval ubadati zdaj – moral se je prepričati, da je bila v redu. ker dokler je bila ona v redu, je bilo vse v redu.

tagged: his love, kenzi. :3

Naslov sporočila: Re: alley Tor Mar 05, 2013 10:26 pm

AARON & KENZI

nocoj je bilo delo tisto, zaradi česar je na svoje vitko telo nataknila oprijeto oblekico z izrezanim hrbtom vse do ledvenega predela in udobne allstarke zamenjala za vrtoglave petke. v svoji uniformi se menda res ni mogla znajti oblečena na zabavi na lovu za preprodajalci - njena garderoba bi kar klicala po težavah med obiskovalci, za katere je sumila, da jih je najmanj polovica del podzemlja phillya. zato pa s svojim ozkim miniaturnim oblačilcem prav nič ni izstopala iz povprečja nocojšnje klientele, ko je malo po polnoči vstopila v notranjost in si kot ponavadi najprej priskrbela pijačo. noč je bila še mlada in dovolj časa bo še imela za lovljenje preprodajalcev, ki so s svojim delom nedvomno šele komaj začeli. obenem pa je nameravala nabirati informacije in zbirati podatke še zase, in kateri niso imeli nobenega opravka z njeno nocojšnjo službeno obveznostjo. bilo je osebno in le eni osebi je zaupala s čim se v prostem času dodatno še ukvarja za 'hobi'. in zakaj nocoj ne bi ubila dveh muh na mah - ali celo nemara treh? opravila bo svoje delo in na postajo pripeljala kakšnega vklenjenega preprodajalca, hkrati poskušala dobiti še nove sledi za morilci njenih in morda ob vsem tem ujeti še kakšno veliko mafijsko ribo in jo zašiti. včasih se je rahlo naveličala ukvarjati z lovljenjem samo teh malih preprodajalskih ribic, za katerimi so vedno stali tisti večji, bolj mogočni in izmuzljivi kot jegulje. njih se je res že splačalo zašiti in ulice očistiti nesnage mafijske. zato je tudi opustila svoj prvoten načrt in se raje posvetila slednjemu. bilo je bolj zanimivo, tudi vznemirljivo in prineslo bi ji precej plus točk, če bi izvohala pravo identiteto visokega moškega, kateri jo je precej spominjal na nekoga izmed mafijskih vrst. popolnoma prepričana ni bila, se je pa natančneje nameravala. in nameravala ga je še to noč spraviti na postajo, če se le ni motila.
ni se bilo težko preleviti v sladko sky, ki je bil njen alias med undercover delom in ni minilo dolgo, ko sta že stopala iz zadušljive stavbe ven na plano, v temno noč in na svež zrak. umaknila sta se v stransko ulico in brez pompa je vzela iz njegove roke ponujen prižgan joint in potegnila nekaj dimov. "dobra roba, kje jo dobivaš?" se je navidez hladnokrvno pozanimala, četudi so se ji oči od pričakovanja nekoliko svetile. stvar se je obračala v pravo smer in še malo pa bo lahko iz lične večerne torbice potegnila svojo značko in lisice. prej pa bo od njega še izvohala kaj bolj pomembnega kot posedovanje nekaj trave. kmalu so njena vprašanja postajala manj nedolžna in so zahtevala bolj jasne odgovore, njena krinka pa je bila uničena, ko jo je razkril in prepoznal. še naprej je skušala igrati na karto nedolžnega dekleta željnega zabave, zato se ni branila ko jo je močno zagrabil za zapestje, kjer bo jutri gotovo imela grdo modrico - le malo je zakričala, za boljši učinek. niti slučajno pa ni pričakovala puščice v obliki temnolasca, ki je priletela iz strani in pokosila visokega grobijana na tla. šokirano se je zastrmela v aarona, ko ga je prepoznala po glasu in sedaj gledala njega, sedaj nezavestnega moškega na tleh. "aaron!" je vzkliknila v nejeveri, kaj je storil in ustnice nato stisnila v nejevoljno črto zaradi njegovega sicer hrabrega dejanja - ki pa je vse pokvarilo. "presneto, kaj si storil!" je vse bolj jezno zavzdihnila, z dlanjo pa se lopnila po čelu, medtem ko je skušala hitro razmišljati in rešiti situacijo. "ta vreča na tleh spada med mafijce. in jaz bi ga lahko zašila za kaj več kot posedovanja trave, če bi mi dovolj zadet povedal še kaj. ti pa si prišel in ga spravil v nezavest," je besno zasikala, da ju ne bi slišali drugi in s konico čevlja dregnila v silakove rebra, vendar je le tiho zastokal, oči pa ni odprl. "misliš, da bi res dopustila, da mi stori kaj žalega?" je zmajala z glavo in skušala požreti tisti mrzlični bes, ki jo je vse huje obhajal in ni vedela kako naj ga pomiri. aaron ji je zadnje čase pomenil vse, ampak ta trenutek je bila prekleto besna nanj in bi ga najraje mahnila nekam. "kaj sploh počneš tu zadaj? se ne zabavaš v notranjosti kot vsi drugi?" je navidez sproščeno vprašala, medtem ko je sklonjena k nezavestnemu moškemu vajeno mu preiskala žepe in njegove osebne predmete, skupaj z nekaj jointi in tabletkami ekstazija, vrnila nazaj na svoje mesto.

Naslov sporočila: Re: alley Sre Mar 06, 2013 5:28 pm

morda se je počutil nekoliko nenavadno, ko je takole stal pred njo in nad trupom silaka, medtem ko ga je kenzi merila z ubijajočim pogledom. prej sploh ni dobro pomislil, kaj počne – že njen krik je bil dovolj, da mu je pognal kri po žilah in da se je hipoma odzval, ampak zdaj, ko je takole pomislil, je morda reagiral nekoliko… burno? presneto, ne. ni obžaloval. morda ga je njen pogled pripravil do tega, da se je o svojih dejanjih zamislil, ampak to pa ni pomenilo, da jih je obžaloval. če bi se moral še enkrat odločiti in odzvati, bi ponovil vse skupaj. »nisem si mislil, da ga bom dejansko spravil na tla,« je zamrmral, bolj kot v opravičilo kot karkoli drugega, čeprav ni vedel, zakaj je bila ravno to stvar, ki jo je izpostavil. pa saj je skrbel zase – vsak dan se je potrudil, da si je vzel nekaj časa za tek in za svoje telo je vsekakor skrbel, morda je ravno zaradi tega našel moč za odstranitev silaka, ki je grozil kenzi. njegovi kenzi. »ampak nisem si mogel pomagati, daj no,« je nenadoma butnilo iz njega, še preden bi lahko dobro premislil. »slišal sem tvoj krik in nagonsko sem se odzval, saj nisem nameraval kar spraviti silaka na tla,« je pojasnil. morda je bila to boljša verzija stvari, ki bi se lahko zgodile. tako se je vsaj izognil… dvoboju ali čemerkoli že. »zdelo se mi je, da ti…« je poskusil, potem pa obmolknil in umaknil pogled. ni točno vedel, kaj na njenih besedah ga je pripravilo do tega, da se je naenkrat počutil kot največji bedak, a nekaj ga je. samo skrbelo me je zate, je hotel reči. nisem hotel, da ti kaj stori. hotel sem te obvarovati, je bilo tisto, kar bi moral reči, ampak ni našel moči za kaj takšnega, ko pa se je kenzi nenadoma zdela tako jezna, da je bil raje tiho. ampak zakaj? prav, hotela je podatke in karkoli že in vedel je, da mu je sama povedala, da bi za to storila marsikaj, ampak ne z njim v bližini. ni mogel dopustiti tega – obstajali so še drugi načini in aaron je kot novinar to vedel bolje kot drugi. načini, ki niso vključevali poškodb in podplut, za katere ni dvomil, da jo bo imela naslednje jutro. »oprosti, no,« je dejal, bolj zaradi potrebe po tem kot pa zato, ker bi to resno mislil. navdajala ga je neka res nenavadna jeza, ker ga je za trenutek resno zaskrbelo zanjo, ona pa je bila jezna. presneto, pomenila mu je preveč, da bi lahko mirno gledal, kako jo bo nekdo meni nič, tebi nič poškodoval. »na zabavah sem v središču dogajanja samo nekaj časa. naučil sem se, da lahko dobre zgodbe najdeš izven osrednjega dogajanja,« ji je odgovoril, potem pa stopil čez tipa, ne da bi se obremenjeval s čimerkoli, ko je kenzi končala s pregledovanjem tipa, potem pa nežno prijel njeno roko in ob tem pazil, da se ni dotaknil mesta, kjer je počivala roka silaka, potem pa s pogledom preiskal njeno bledo kožo ter se naposled ozrl v njen obraz. »res nisem hotel vsega uničiti, ampak ne bi mogel kar tako mirno gledati…« je začel, potem pa obmolknil in se namrščil, čeprav sta oba vedela, kakšno bi bilo nadaljevanje njegovih besed.

tagged: his love, kenzi. :3

Naslov sporočila: Re: alley Sre Mar 06, 2013 10:23 pm

AARON & KENZI

temnolasec ji je res uspel nakuhati precejšnje težave s svojim vmešavanjem. prav zares ni imela v načrtu njegove družbe, še manj pa njegove družbe v tej zakotni ulici. sedaj je bila jezna nanj, za zraven pa še nase, ker ni dovolj daleč razmišljala in prišla do logičnih zaključkov - aaron je bil raziskovalni novinar. neumno bi bilo pričakovati, da se bo gibal le po osrednjem središču dogajanja, kjer je vse potekalo po ustaljenih tirnicah in se gotovo ni dogajalo kaj pretirano odklonskega kot se je sicer na zabavah po klubih. aaron se je s svojim delom pač le gibal po robu in zahajal v neobljudene ulice. tudi sama je za voljo dela počela slednje. in če bi za zraven uporabljala še malo bolj svoje možganske vijuge, bi njegov prihod lahko predvidila in sedaj ne bi oba stala nad nezavestno goro. lahko bi aarona uporabila še zakaj drugega kot za stresanje jeze nanj in boksrsko vrečo. toda po toči zvoniti je bilo prepozno in sedaj bo morala kako drugače obrniti situacijo nazaj sebi v prid. "nisem vedela, da se ukvarjaš z borilnimi veščinami," je nataknjeno pokomentirala, čeprav je bila obenem prav malo očarana kako hitro ga je spravil na tla. "krik je bil nameren za boljši učinek. že tako je bil tik pred tem, da me razkrinka," se je namrščila ob globokem razmišljanju, s čim se je izdala, da jo je skorajda povsem spregledal. vedno je bila previdna pri svojem delu pod krinko.
"torej ni bil tvoj namen ga knokavtirati?" njena temna obrv se ji je skeptično dvignila proti čelu in prebodla ga je s strogim pogledom. jutri se bo temu verjetno smejala skupaj z aaronom, sedaj pa časa za smeh in veseljačenje ni imela. če je hotela si nabrati točk na postaji, silaka ni mogla pustiti na tleh in preprosto odkorakati stran. tudi ni mogla pobegniti že zaradi dejstva, da jo je začel sumiti, da ni tisto za kar se izdaja. zanjo bi bilo hudo slabo, če bi se po podzemlju razširila vest o njej, kako se med njimi skriva kifeljc in nabira podatke. vsa vrata bi ji bila zaprta in še ves čas bi morala nato se ozirati preko ramena, da je ne bi nekdo nemara potegnil v stransko ulico in ji prerezal vrat. ne bi bila prva takšna žrtev. "trenutno sem res besna nate," je zmajala z glavo in iz oči se ji je kar bliskalo, obenem pa mu je skušala dati vedeti, naj govori čim manj - bila je dovolj nataknjena in bi se za brezzveze skregala prav tukaj in zdaj. presneti moški! "no, če ne drugega boš sedaj imel materiala veliko za kakšno zanimivo zgodbo," je dvignila pogled k njemu iznad moškega na tleh, katerega je nato še enkrat dregnila s konico čevlja, a se ni predramil, kot prej je le zajambral nekaj nerazumljivega. pustila mu je, da jo je prijel za boleče zapestje, čeprav se je ob tem počutila precej nenavadno. nikomur prej še ni bilo pomembno ali stakne modrico ali ne, ali jo rebra od udarca bolijo ali ne. seveda, so prekleto bolele - ampak vsak je stisnil zobe in odmislil bolečino, rane si si imel čas lizati kasneje na samem in ne ko si bil sredi akcije. "mislim, da se ne zavedaš, da so udarci, modrice, rane in kakšna zlomljena kost nekaj običajnega, če si policist. tole ni moja prva in še zdaleč ne zadnja modrica," je pomignila na zapestje, ki ga je prej s pogledom skrbno pregledoval. "ne hodim zabijat čas na tiste številne treninge in znam poskrbeti za svojo rit - moram." mu je skušala dopovedati, da naj se kdaj naslednjič ne vmešava več, če kje naleti nanjo. če ji bo njegova pomoč potrebna, mu bo že nekako dala vedeti. "sedaj pa prosim bodi koristen in mu na hrbtu vkleni roke. jaz moram poklicati svoje pa tu ni signala," mu je nato v roke vrgla svoje lisice, pred tem pa že preverila svoj mobilnik in ugotovila, da bo morala ven iz te neobljudene ulice. za gorilo na tleh ni bilo videti, da se bo še kaj kmalu predramila zato za aarona ne bi smela biti večja znanost mu vkleniti rok na hrbtu, ker se je prej zvrnil naravnost na svojo bučo. stopila je ven iz ulice in okoli vogala, kjer je končno dobila signal in je lahko brez problema opravila klic. njen bes se je počasi hladil, čeprav se nejevoljnosti še ni povsem znebila, ko se je vračala nazaj k svojemu temnolascu.

Naslov sporočila: Re: alley Čet Mar 07, 2013 9:02 am

prav, če je dobro premislil vse skupaj, je morda lahko razumel njeno jezo in tisto nejevoljo, ki ji je v očeh poblisnila vsakokrat, ko se je ozrla proti njemu. najbrž je imela velike načrte s tem tipom, ampak prvo kot prvo: tip jo je razkrinkal oziroma je bil tik pred tem, kar je bila podobna zadeva, in drugič: imel je samo najbolje namene in temnolaski, ki jo je v zadnjih mesecih vzljubil, je preprosto želel pomagati. »nisem si mogel pomagati,« je dejal, z neko vztrajno trmo v glasu, ki ji je najbrž dala vedeti, da ne bi svojih dejanj prav nič spremenil. velika gorila, ki je bila zdaj na tleh, je bila tik pred tem, da bi jo resno poškodovala in aaron tega niti pomotoma ni nameraval dovoliti. »morda si niti nisem hotel pomagati.« dobro, morda to ni bila najboljša izbira besed ob dejstvu, da je bila kenzi že tako ali tako ne slabe volje zaradi njegovega posega, potem pa je ob njenih besedah skomignil z rameni. »v bistvu niti ne vem, kaj sem skušal doseči. ampak ko sem ga videl, sem ga preprosto moral spraviti stran od tebe,« je bil njegov glas bolj miren, ko se je ozrl v njene oči, ki jih je zdaj že tako zelo dobro poznal. bila je najpomembnejše bitje na tem planetu zanj – je res pričakovala, da bo mirno gledal takšno in podobno dogajanje? ni bilo šans.
»ah, presneto, kenzi,« je zastokal ob njenih besedah, v katerih mu je zelo kratko in jedrnato pojasnila, kako se počuti glede vsega skupaj. »pa bodi, ampak to še ne pomeni, da bi reagiral kakorkoli drugače. če ne bi vedel in če me ni bilo tu, potem kdove kako bi se tole odvilo in v kakšnem stanju bi odšla, ampak bil sem tukaj, videl situacijo in jo precenil ter začutil potrebo po tem, da te branim.« njegovo pojasnilo je obviselo v zraku, ko je potisnil temne lase nazaj in se namrščil ob tistem, kar je povedala. »vem. in tokrat sem zagrabil priložnost ter storil tisto, kar se mi je zdelo prav,« je bilo v njegovem glasu ponovno slišati kljubovalen ton. prav, bila je močna in saj ji je zaupal in je vedel, da zna poskrbeti zase, ampak ni ji mogel dovoliti tako nesmiselnega ravnanja. tip najbrž niti ni imel pametnih podatkov – kdo bi kaj zaupal takšni gorili? ujel je lisice in s pogledom sledil kenzi, ki je odkorakala stran. šele ko ni več videl njene postave, je zavzdihnil in se obrnil proti tipu, ki je bil proti vsem njegovim pričakovanjem na nogah. »kaj za vraga,« je zamrmral bolj sam pri sebi, potem pa ugotovil, da je bil očitno preveč zavzet v lastne misli, da bi opazil silaka, ki je vstal in si nabiral moči. »poglej, prijatelj, nič osebnega, ampak…« je začel, ko ga je nenadoma tip jezno udaril in začutil je, kako mu je preklalo ustnico in se mu je po bradi vlil majhen potoček krvi. presneto, presneto, presneto. vedno se je znašel v takšnih situacijah. tokrat se je sklonil in udarec je zgrešil, ampak s tem je tipa dovolj razjezil, da se je vrgel na aarona in ga mlatil povsod, kamor je pač naneslo. aaron je lahko samo stokal ob udarcih, ki jih je dobival v rebra, trebuh, ob strani telesa in navsezadnje se je tip spomnil tudi na njegov obraz. nekaj je zagolčal o lepotcu in ga na to boksnil ob stran obraza, da je njegovo glavo kar obrnilo. smešno, ampak edino, o čemer je lahko premišljeval, so bile modrice, ki jih bo to pustilo na njegovem telesu. naslednji udarec je priletel naravnost na sredo obraza in lahko je začutil kri, ki se je ulila iz njegovega nosu. bilo mu je dovolj in v trenutku, ko si je silak vzel trenutek za nabiranje moči, je planil pokonci in še sam nekajkrat udaril njegov obraz; kar tako, ker je pač lahko in se je počutil dolžnega, da mu bolečino vrne. »tu imaš, ti – presneti – veliki, idiot,« je med udarci jezno spravil iz sebe in nato s kolenom pritisnil na točko na silakovi roki tik nad komolcem, kar je bilo dovolj, da je gmota pod njim iz sebe spravila čudne vrste krik, preden je aaronu uspelo v lisice spraviti eno roko. še vedno pa se je upiral in aaron se ni prav nič obiral, preden ga je s komolcem udaril v obraz, potem pa ga spravil pod nadzor, da je lahko vklenil še drugo roko in se ponosno usedel nanj. njegov obraz je bil povsem krvav, prav tako pa njegova oblačila zaradi mešanice lastne in silakove krvi. njegovo celotno telo je bilo razbolelo, ampak na njegovem obrazu se je pojavil nasmešek, ker mu je uspelo in v takšnem položaju ga je našla kenzi, ko je stopila izza ovinka.

tagged: his love, kenzi. :3

Naslov sporočila: Re: alley Čet Mar 07, 2013 2:12 pm

AARON & KENZI

prav se ji je dozdevalo, v vsakem primeru bi vskočil prav na sredo dogajanja in vse skupaj obrnil na nekaj nepričakovanega in nepredstavljivega. zase je že vrsto let skrbela sama. bilo ni nikogar, ki bi jo branil pred nevarnostmi sveta in velikimi gorilami z namenom škodovati ji. brez tuje pomoči se je naučila najbolje kot je znala skrbeti za svojo dobrobit - drugega ji tudi preostalo ni. zato je bila njegova pomoč še toliko bolj čudaška za njeno dojemanje in najbrž je bila njena jeza še odtenek večja. doslej nihče ni vskočil prednjo in jo branil, ne da bi bil hkrati iz njenih vrst. ni vedela kam z občutki, ki so jo poleg besa obhajali še za zraven. "gotovo bo res to drugo," je le zmajala z glavo in se istočasno pogladila po namrščenem čelu zaradi napetega razmišljanja. "upam, da do česa takšnega ne pride več, ampak če bi slučajno že... prosim ne vmešavaj se," mu je povsem resno in brez heca zabičala. pa ne ker bi ji njegova pomoč bila odveč ali ga ne bi marala poleg, vendar se je hitro lahko kaj zakompliciralo in šlo narobe. po nepotrebnem bi se spravil v težave in jo odnesel s kakšnimi težkimi posledicami. ona pa mu ni hotela žalega, ni hotela da se za njo potika po temnih ulicah sredi noči in tvega lastno kožo - in to prav zanjo, ki si ga po njeno še vedno ni ravno zaslužila.
"ne skrbi, besna bi bila na vsakogar," je jedko zamrmrala. nobenega posebnega tretmaja ni bil deležen, ker je spala z njim ali ker ji je pomenil več kot samo bežno zvezo. zaradi njune globlje povezave se ni bolj izživljala nad njim, ker bi se že ravno lahko. bila je res marsikaj, a daleč od nekakšne krivične osebe. "odvilo bi se čisto v redu. in morda bi imela kakšno modrico kje več - to je navsezadnje nekaj, kar je potrebno vzeti v zakup," je le skomignila z rameni, z že nekoliko ohlajeno jezo. prav, po svoje ga je navsezadnje razumela. gotovo bi tudi ona vskočila v dogajanje, če bi se kakšna gorila spravila na nekoga, ki ji je bil pri srcu - recimo, prav nanj in ga skušala nekako ubraniti pred udarci. stala ob strani in čakala, da ga nekdo pretepe kot psa, zagotovo ne bi.
prav s temi mislimi in precej ublaženo jezo se je vračala nazaj k njemu. glede na očitno globoko nezavest silaka, aaron ne bi smel imeti težav z vklenitvijo. v glavi pa si je obenem naredila še opomnik da ga povpraša o njegovih veščinah s pestmi. skoraj zarežala bi se ob spominu, ko je kot temnolasa puščica priletel od nikoder in ga pokosil na trda tla, naravnost na nos. lahkotnejšega koraka, z nasmeškom igraje na ustnicah je zavila okoli vogala in za moment obstala na mestu kot vkopana. ob pogledu pred sabo so se ji oči široko razprle in bradica povesila. če ne bi bilo tako žalostno, bi bilo še smešno, ko je aarona zagledala vsega okrvavljenega sedeti na hrbtu gorile, ki se je pod njim nemočno zvijala z vklenjenimi rokami na svojem hrbtu. "za vraga, aaron!" je nato vzkliknila in proti njemu kar poletela. zgroženo se je zastrmela v njegov obraz in nekaj namuznjenega ji je za hip poblisnilo v očeh ob njegovem samozadovoljnem nasmešku. "še pet minut me ni bilo," je zasopla, medtem pa je njena dlan že nežno prijela njegovo brado in mu na lahko obračala obraz med preverjanjem kako hudo je poškodovan. iz nosa mu je tekla kri, prav tako je imel prebito ustnico in počeno arkado - jutri bo ves v modricah. "zlomljen nos imaš in šive potrebuješ. jutri boš ves moder," so ji prsti skrbno drseli čez obraz in oči pregledovale njegove poškodbe. komaj je nadzorovala paniko in da ni okoli njega preveč skakala kot razburjena mati kokoš. nadzorovala se je vsaj do trenutka, ko si je bolje ogledala njegovo majico, povsem okrvavljeno. "aaron, aaron... kje te še boli? kam te je ranil?" ga je globoko v skrbel nežno potegnila na noge ter mu začela vleči majico navzgor, da bi se prepričala o najhujšem. prav lahko bi ga resneje poškodoval, ga zabodel. prekleto sranje, ne bi smela vmešavati temnolasca. sama bi mu morala najprej vkleniti roke in nato opraviti klic, pa je bila preveč jezna. in sedaj je zaradi njene nepremišljenosti trpela oseba, ki je pomenila tako zelo veliko. "bog, samo škodujem ti..." si je s težkim zavedanjem zamrmrala v brado, ko je aarona naslonila na betonsko steno stavbe. olajšanje ji je prineslo vsaj dejstvo, da na svojem trupu ni utrpel nobene vbodne ali strelne rane. skupila so jih le rebra in verjetno je bilo kakšno počeno, vendar ji vsaj ne bo izkrvavel na rokah. res slaba tolažba, sicer. vklenjenega moškega je potegnila na noge, se identificirala s svojo značko, ga nato aretirala in mu prebrala njegove pravice. vmes jo je še enkrat skušal napasti, toda uspešno se je ubranila. "no, pa lahko dodam ostalim obtožbam še napad na uradno osebo," mu je z nasmeškom rekla, preden so pršli njeni in ga odpeljali na postajo. če ne drugega bo tam preživel noč in če je prava oseba, mu bodo morda lahko obesili še kaj drugega kot le preprodajo drog.

Naslov sporočila: Re: alley Pet Mar 08, 2013 9:58 am

nekoliko se je zdrznil, ko je zaslišal krik. dejansko se je po svoje ustrašil, ker ni pričakoval česa podobnega in je v njegovem telesu še vedno vlada povišana raven adrenalina zaradi napada in vsega skupaj. ampak ko je dvignil pogled, je opazil kenzi. v hipu je bila pri njem in ni se imel namena premakniti iz silaka, ji je pa poklonil nasmešek, da bi ji pokazal, da je bil v redu. poleg tega je tip pod njem zaradi svoje velikosti bil tudi presneto udoben. »jaa, glede tega. morda bi ti moral omeniti, da imam talent za takšne stvari. težave, saj veš. ne morem kaj,« je odvrnil na njene besede, nato pa premaknil obraz in ji pustil, da ga je pregledala. še vedno ni čutil bolečine, ampak je pa vedel, da to stanje ne bo več dolgo trajalo in potem… no ja, potem ga bo bolelo praktično vse. s pogledom je poiskal njene oči in odločno zmajal z glavo. »nemogoče!« je zatrdil ob njeni pripombi o nosu in z dlanjo previdno segel do obraza in otipal zlomljen nos. krasno, kdaj se je to sploh utegnilo zgoditi? zdaj je njegova roka zdrsnila v žep usnjene jakne in na dan je potegnil robec ter si vsaj nekoliko obrisal obraz. »kenzi, ne skrbi. tole ni tako hudo, kot izgleda. poleg tega pol krvi sploh ni moje,« jo je poskusil pomiriti in obenem pomignil proti tipu na tleh, katerega obraz je bil vsekakor v slabšem stanju kot njegov. ampak to je bila edina točka, kamor ga je lahko aaron zares udaril in obenem vedel, da ga bo bolelo, medtem ko je tip lahko njega tolkel po celotnem telesu, ker aaron v nasprotju z njim ni imel takšnih zalog maščobe.
potegnila je na noge in tokrat ni ugovarjal, ko se je posvetila pregledovanju njegovega telesa. »kenzi, resno, ne skrbi,« je dejal in se nasmehnil ob pripombi, da bo imel modrice. proti temu pač ni mogel ničesar ukreniti. čeprav je bil robček že povsem nenavadne barve, si je obrisal še nekaj krvi, ko je začutil, da je spolzela iz njegove ustnice. tip ga je dobro obdelal, ampak aaron je bil takšnih in podobnih incidentov vajen. kot novinar, ki je svoj nos vedno vtikal tja, kamor ne bi smel, je pač moral biti. naslonila ga je na steno in hlad za njem mu je dobro del. sam pri sebi se je nasmehnil, potem pa pustil kenzi opraviti svoje delo, ne da bi pogleda niti za trenutek umaknil iz nje. tipa so čez nekaj časa končno odpeljal in ko sta s kenzi ostala sama, se je odrinil od zida in stopil do nje. »kenzi,« jo je nežno poklical po imenu in uprl pogled v njene oči, potem pa jo nežno potegnil za sabo, ker je nekaj metrov stran zagledal klop in se je odločil, da bo za oba najbolje, če se usedeta. »ne škoduješ mi. že samo zaradi svojega poklica vsake toliko časa tako ali drugače zaidem v težave in tega sem se že zdavnaj navadil. jaz sem v redu,« ji je namenil širok nasmešek, da bi to dokazal, potem pa skomignil z rameni. »modrice pa prej kot slej izginejo.« nenadoma se je nagnil do nje in jo poljubil – nežno in počasi, ker je v tem preprosto užival. »sicer pa, živijo,« je zamrmral, ker je med vsem dogajanjem niti še ni imel časa pozdraviti.

tagged: his love, kenzi. :3

Naslov sporočila: Re: alley Ned Mar 10, 2013 2:02 pm

AARON & KENZI

presunjeno je strmela v njegov poškodovani obraz. v njegove modre oči, ki so nič v skrbeh zrle nazaj vanjo in okoli katerih je začela nastajati temna modrica in oteklina. pred vsem tistim kar sta imela v zadnjem času, ko sta družno počasi odkrivala občutke drug do drugega, jutri ne bi bila rada v njegovi koži, ko bo imel gotovo občutek, da mu bo razneslo glavo. toda sedaj bi dala vse, da bi mu prihranila jutrišnji dan in nase prevzela vse kar ga je še čakalo. ob njegovem nasmešku je vedela, da adrenalin še deluje in ničesar še se ne čuti. šibko mu ga je vrnila, vendar skrb z njenih oči ni izginila. "to se mi zdi nekoliko slaba tolažba" je zmajala z glavo ob njegovih besedah in teža krivde zaradi njegove poškodovanosti je vse bolj pritiskala nanjo. komaj jo je zadrževala skrito pred njim, gotovo bi hotel nase prevzeti vso odgovornost. le nemirno si je živčno grizla spodnjo ustnico, ko je pregledovala njegov obraz. "kako naj ne skrbim!? to se sploh ne bi smelo zgoditi!" se je razburila, silaku na tleh namenila niti enega pogleda. temnolascu samo potegnila tisti robec z njegove roke in mu sama skušala nežno obrisati nekaj krvi iz obraza. poškodovanega nosu se je komaj kaj dotaknila, ni mu hotela povzročiti še dodatnih bolečin.
prekleto, kako neumna je bila! ampak sedaj je bilo prepozno in ni mu mogla nič prihraniti. zgodovine žal ni znala spreminjati in žal ni imela časovnega stroja. z njim v lasti bi se potrudila marsikaj spremeniti, sedaj pa se ni imelo smisla ukvarjati z mislijo nanj. ni ga imela in ga tudi gotovo nikoli ne bo - zadeva najbrž niti obstajala še ni ali pa se je ona za znanost premalo zanimala. nerada ga je puščala samega, ko je morala vmes opraviti svoje delo in poskrbeti za silaka, ki mu je povzročil te nemarne poškodbe. še sama bi ga kam rade volje mahnila, ampak je očitno že temnolasec sam poskrbel in tudi smela ni izkoriščati svojega položaja, žal. včasih jo je kar imelo, da bi fizično obračunala, ne glede na to kako trapasto je to bilo in kljub njenemu šibkejšemu spolu - ni ji bilo mar. svoje pesti je znala dobro uporabljati kot tudi izkoristiti svoj spol sebi v prid. piar je bilo njeno drugo ime. prav zato aaronu ne bi bilo potrebno skrbeti zanjo, zase je več kot odlično znala poskrbeti. ni pa bilo videti, da bi ji to uspevalo tudi v skrbi za druge. njega bi trenutno najraje prav po hitrem postopku spravila v najbližjo bolnišnico, kajti obvezno je potreboval slikanje in šive. "aaron... iti morava do najbližje bolnice. nimava časa za sedenje," je doživel na upor, ko jo je potegnil do klopi in je dojela kaj namerava. morala je poskrbeti zanj, če ji je že prej spodletelo. "seveda ti. morda je to že res, ampak zaradi mene ne bi smel biti še dodatnem udaru težav. ne zaslužiš si tega," je odkimala v nestrinjanju z njim. bilo je preveč krivično, da bi moral trpeti še zaradi njene službe, ko je bil že zaradi svoje včasih v zagati. "izginejo že, ampak sedaj sem jaz kriva zanje. sploh jih ne bi smelo biti," je poklapano zamrmrala, nato pa jo je presenetil s tistim svojim nežnim poljubom, ki je globoko v njej prebudilo hrepenenje. z veseljem bi se prepričevala, da je za njeno hrepenenje kriv le poljub, a čeprav je dobra igralka, je slaba lažnivka. vsaj lažnika sebi. posebej sebi ne zna lagati. lagati kako zelo si želi ljubezni, njegove ljubezni. "heej.." mu je z majhnim nasmeškom vrnila pozdrav in gotovo bi se izgubila z mislimi, če v ustih ne bi začutila tistega kovinskega okusa po krvi zaradi njegove prebite ustnice. "res morava iti stran od tu. prej bova šla od tu, prej bodo poskrbeli zate. in prej ti bom nehala tečnariti," je na koncu pridala in se spotoma s prsti nežno, kakor lahna metuljeva krila, dotikala njegovega ranjenega obraza. "prosim, srček," ji je ljubkovalnica ob tihi prošnji povsem spontano in ne da bi se zavedla, zdrsnila z jezika, oči pa so medtem v nemi prošnji poiskale njegove.

Naslov sporočila: Re: alley Ned Mar 10, 2013 2:35 pm

v zadnjih nekaj trenutkih se je odločil, da je definitivno in skoraj povsem gotovo do konca zaljubljen v kenzi. no ja, to sicer ni bila kdove kakšna odločitev, a zanj je pomenila velik prestop iz večnega izogibanja ljubezni do tega, da si je priznal, da do temnolaske prav zares nekaj čuti. nekaj, kar je bilo zanj novo in nenavadno, ampak še vedno se je hitro prilagodil neznanim občutkom in njegovo ravnanje je bilo v skladu z njimi. nikoli se ni izogibal dejstvom in tokratno dejstvo ga niti ni več presenetilo – saj je vedel, da nekaj čuti do nje; saj si je že bil na jasnem, da mu je pomenila ogromno. občudoval je način, s katerim je opravljala svoje delo, čeprav bi jo najraje zavil v svojo jakno, ker mu ni bil všeč način, s katerim jo je od časa do časa kdo ošinil s pogledom. moja je, bi najraje rekel in jim namenil grd pogled, prste stran. ampak tega si ni smel privoščiti, zato je samo ostal tiho, s pogledom, prikovanim nanjo.
»ne, nočem,« je odločno zmajal z glavo ob njenih besedah, čeprav je nek del njega vedel, da je imela prav. »nočem tja. nikakor ne, hočem… hočem biti tukaj. ja, tukaj je prijetno in lepo. bolnišnice imajo tisti čuden vonj in stare ljudi in zlobne medicinske sestre,« je v hipu našel cel kup izgovorov, ki so govorili proti temu, da bi moral iti v bolnišnico. »če pa že moram iti, pa ne še zdaj. samo še malo, prooosim,« se je potrudil za kar najbolj prepričljiv izraz na obrazu, ko je vanjo uprl velike oči. glede na to v kakšnem stanju je bil, je bilo prav zanimivo, kako dobro se je pravzaprav počutil. nejevoljno je zavzdihnil ob njenih besedah. »daj no, kaj pa si potem zaslužim? ne skrbi. v redu bom in to ni tvoja krivda,« ji je zagotovil in ji namenil resen pogled, ki naj bi jo prepričal v resničnost njegovih besed. krivda je bila v celoti njegova. tipa bi moral preprosto – kaj pa je vedel, saj ni vedel, kaj se naredi z velikimi tipi, ki so bili do konca razjarjeni. ampak tip je bil zdaj v priporu ali kamorkoli so ga že odpeljali in zaradi tega je bil po svoje celo vesel. »resno, kenzi, zdaj bom izgledal nevarno!« ji je pomežiknil ter se nato zasmejal, čeprav je bil njegov smeh zaradi nenadne bolečine, ki jo je ob tem čutil, hitro presekan. presneto. vedel je, da se bo prej kot slej zgodilo to in tega se ni prav nič veselil. ampak potem je kenzi spregovorila in tisto, kar je rekla, ga je pustilo brez besed za nekaj trenutkov, ko je samo nemo zrl v njene oči in obenem občutil tiste mravljince, ki so ga spreleteli ob besedi. vse skupaj je bilo tako novo, ampak še vedno tako… dobro. ja, vsekakor je bil občutek dober. sklonil se je k njej in jo poljubil – povsem resno in počasi, medtem ko je pozabil, da bi moral paziti njena oblačila. ko se je poljub končal, je slekel svojo usnjeno jakno in jo nežno ogrnil okrog njenih ramen, potem pa pogled uprl v njene oči. »šel bom, če priznaš, da to ni bila tvoja krivda,« se je namuznil in potisnil pramen njenih las nazaj, medtem ko se je zazrl v njene oči.

tagged: his love, kenzi. :3

Naslov sporočila: Re: alley Pon Mar 11, 2013 1:16 pm

AARON & KENZI

strmela je vanj in se skoraj čudila sama nad sabo zaradi svojega razburjenja in skakanja okoli njega. še pred tednom dni ali najmanj dvema bi bil njen odziv gotovo drugačen. takrat bi bila njena občutja drugačna, ne bi čutila te presnete panike, ki jo je stikala za srce, za katerega ni vedela, da ga sploh ima in je sploh sposobno tega občutja - te hladne in globoke panike pred izgubo. prepričevala bi se o neumnosti in da ji ni vse več do njega, toda tisti drobni glasek v sebi je poznala. tisti, droben glasek v njej je zakašljal in oživel ter ji šepnil nekaj, kar je bilo slišati kot: lažnivka! bedasti bedni glas! vendar resničen.
namuznila se je ob njegovem upiranju in zasmejala bi se, če je ne bi tako presneto skrbelo zanj. "povej mi... kako lahko vskočiš v prepir in brez problema pokosiš dva metra visoko gorilo, ene uboge bolnišnice pa se bojiš?" je le privzdignila obrv ob njegovem odločnem glasu, vseeno pa ni mogla zadržati tihega heheta ob omembi, da je tu prijetno in lepo. "nekam si znižal svoje standarde, če to smrdljivo ulico označuješ za prijetno in lepo," si ni mogla pomagati, da ga ne bi podražila, vseeno pa je njegov odpor do bolnišnic razumela. navsezadnje tudi sama ni bila njihov velik ljubitelj. v kompletu z njo so ponavadi ali skoraj vedno prišle še slabe novice, katerih pa se je kot vsak normalen človek najraje izogibala. v vlogi mazohista se nekako res ni videla. "čez pet minut ali sedaj - nobene posebne razlike ne bo," mu je skušala dopovedati kako nesmiselno je njegovo upiranje. pa tudi prepričana je bila, da mu bo adrenalin kmalu popustil in se bo začela z velikim pompom oglašati bolečina na vsakem centimetru njegovega obraza. "zaslužiš si... cel nos, nič šivov, nič krvi. veliko razvajanja in ne čemenja tu," mu je vračala enako resen in odločen pogled, s katerim je dokazovala, da je ne bo prepričal v nasprotno. bila je povsem njena napaka in zaradi nje je škodo utrpel on. to jo je od vsega še najbolj peklilo. hitreje bi se sprijaznila, če bi zafrknila in posledica sama nosila - kriva bi si bila sama in pač požrla bi kašo, ki si jo je skuhala. tu pa je nasankal on - nedolžen civilst, njen temnolasec. bilo je prav zanimivo kako ga je sedaj že dlje časa označevala za svojega in ob tem ni več vsakokrat mrščila čela. "nevarno? predvsem se boš vsem smilil in vsaka ženska bo hotela skrbeti zase," ga je z nasmeškom podražila in bila prepričana, da njene besede ne bodo daleč od resnice. nato pa se namrščila ob njegovem presekanem smehu in videni bolečini na njegovem obrazu. ni se motila, njegov adrenalin je popuščal in bolečina se bo s tem začela večati. obenem pa je suho pogoltnila, ko se je zavedla izgovorjenega. vračala mu je nem pogled in skoraj olajšano vzdihnila nekaj zraka v pljuča, katerega sploh ni vedela, da zadržuje, preden so njegove ustnice pokrile njene v dolgem čutnem poljubu. pustila je, da ji je ogrnil svojo jakno okoli golih ramen in preko oblekice, ki se je tesno oprijemala njenega vitkega telesa. uprla bi se, če od poljuba ne bi bila brez diha in ji srce ne bi zmedeno nabijalo v prsih. potrebovala je kratek trenutek, da se je zbrala in če ne bi bil poškodovan, bi ga z nujo potegnila bližje k sebi in zahtevala še več poljubov, še več dotikov, še več vsega. "presneto, aaron. dobro veš, da ne bom priznala," ga je okarala brez jeze ali nejevolje v glasu. nekoliko se je že vdala v usodo, da ga bo kmalu spravila do medicinske oskrbe, nujno potrebne. "za tole svoje upiranje, se mi boš moral odkupiti," je sedaj obrnila ploščo, kakor da je za vse sam kriv in da je njej neskončno tečno čepeti v tej od boga pozabljeni ulici. vražji nasmešek ji je segel do oči in jih ožaril, medtem ko jih ni umaknila z njegovih. z obrazom se je nato nagnila do njegovega in naprej do desnega ušesa. z jezikom ga je nagajivo oplazila, preden je vanj smehljaje dahnila svojo zahtevo: "z veliko seksa, dragec."

Naslov sporočila: Re: alley Pet Mar 15, 2013 6:40 pm

ob njenem vprašanju se je dejansko moral zamisliti, potem pa je le skomignil z rameni in obenem zamahnil z roko, kot da bi bila to nadležna misel, ki jo je moral pregnati. »drugače je,« je resnobno zmajal z glavo in se zazrl v njene oči, potem pa ga je premagal smeh. saj je bilo res – bolnišnice so se mu upirale, medtem ko ni imel problemov s tem, da bi vskočil v takšen ali drugačen prepir. na bolnišnicah je bilo nekaj zloveščega, medtem ko je bil smisel vmešavanja v prepir preprosto v tem, da si nekomu pomagal ali vsaj skušal pomagati, čeprav je aaron imel v svoji dolgoletni novinarski karieri tudi ogromno takšnih ali drugačnih nesoglasij, ki so se pač zgodila zaradi njegovega dela. je pač bil pretirano radoveden človek, prav. ampak če ne bi bil, ne bi v svojem poklicu nikoli bil tako zelo dober in v prvi vrsti, kar se je novinarstva tikalo. »mar še nisi ugotovila? sem zelo prilagodljiv človek in tudi ta ulica je nekaj, s čimer lahko trenutno živim,« se je zasmejal in z dlanjo obrisal potoček krvi, ki se je počasi ulil iz njegovega nosu. krasno. morda se je samo na vse pretege trudil, da bi se izognil bolnišnici. nikoli ni ravno zaupal zdravnikom in morda je imela nekaj s tem opraviti tudi zgodba, na kateri je delal pred časom in v katero se pravzaprav zdaj sploh ni nameraval spuščati. sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa dvignil pogled in odobravajoče pokimal ob njenih besedah. »razvajanje, ja. to pa si zaslužim,« se je vsekakor strinjal s kenzi, čeprav se je na njegovem obrazu pojavil širok nasmešek, ko je z dlanjo potisnil pramen temnih las izpred njenih oči. »ampak ti si to zaslužiš bolj od mene. ti si junakinja dneva,« se ji je toplo nasmehnil. bila je čudovita – bila je čudovita v vseh pogledih in aaron se je počutil srečnega, ker je lahko bil tukaj – ali kjerkoli, če je že bil pri tem – z njo. nekako ji je uspelo, da ga je osrečila, hkrati pa je bil tudi sam po svojem nadvse zadovoljen, ker je lahko preživljal čas z njo in tudi če nista počela prav ničesar, je dobro vedel, da bo zagotovo užival. ob njenih besedah bi jo najraje potegnil še bližje k sebi in jo s poljubi spravil ob pamet, ampak njegovo razbolelo telo in navsezadnje tudi kraj sam nista bila ravno pametna izbira za kaj takšnega. »kenzi,« je nenadoma spregovoril z neko nujo v glasu, medtem pa ignoriral bolečino, ki se je počasi razlegala po njegovem telesu. »tole…« je začel, potem pa obmolknil in se namrščil, medtem ko je skušal najti prave besede. »midva…« je poskusil znova, nato pa zajel sapo. k vragu, je pomislil in se zazrl naravnost v njene oči. »lahko to narediva uradno? rad bi te oklical za svojo, rad bi govoril o tebi kot o mojem dekletu, ne glede na to, kako otročje to morda zveni. ampak kenzi…« je za trenutek spet utihnil, zaprl oči zaradi bolečine in nato pogled ponovno uprl v njene oči. »ljubim te,« je priznal, morda ne najbolj slišno, je pa vedel, da ga je slišala.

tagged: his love, kenzi. :3 notes: a giiirl like yooou.

Naslov sporočila: Re: alley Sre Mar 20, 2013 11:45 pm

AARON & KENZI

trudila se je obdržati ustnice v ravni črti, vendar je bila pri tem klavarno neuspešna. mrmrajoče se je zahahljala. "trma, trmasta," ga je nežno okarala, ko se njenim prošnjam nikakor ni hotel ukloniti in ji ustreči. skrbelo jo je zanj in četudi mu bi ona znala profesionalno oskrbeti rane, bolnišnice ne bi mogla preskočiti. rentgenska naprava se ji po stanovanju ni ravno valjala v kakšnem kotu. temna obrv se ji je dvignila proti čelu in prebodla ga je s hlinjeno strogim pogledom. "glede na tvojo omenjeno prilagodljivost, bi se potem brez težav prilagodil tudi bolniški sobi, kajne?" je bil njen glas sladko nedolžen, ko je njegove lastne besede izrabila in premišljeno uporabila proti njemu. prav iskreno jo je zanimalo kako se bo odpletel iz te zanke, ki si jo je nataknil za vrat. njegov upor je bil seveda že od samega začetka obsojen na neuspeh, tako ali drugače bo njuna naslednja postojanka v bližnji bolnišnici, kjer mu bodo oskrbeli njegove bojne rane. zaskrbljeno se je namrščila ob potočku krvi, ki se mu je še dodatno ulil iz nosa in situacije nikakor ni izboljšal. grdo ga je pogledala, ker se ni hotel ukloniti njenim prošnjam in mu dajala vedeti, da ga bo prav kmalu po hitrem postopku zlepa ali zgrda zvlekla do zdravniške oskrbe, pa najsi ga bo morala vleči po tleh za ovratnik majice. tudi njej niso bile bolnišnice ljube, a včasih so pač bile nujno zlo, ki si ga moral sprejeti. ali pa dovolj paziti nase, da ti jih nikoli ni bilo potrebno obiskati. "razvajanja v tej zakotni ulici ravno ne boš dobil prav primernega," mu je nežno požugala s prstom in nasmešek se ji razširil od ušesa do ušesa ob njegovi gesti. mogoče ni bila vajena teh nežnih, povsem vsakdanjih njegovih dotikov, ko ji je umaknil pramen iz oči ali ko jo je objemal preko ramena med gledanjem televizije ter je njegova dlan drsela po njeni nadlahti - in še mnogo drugih ob povsem vsakdanjih opravilih. ampak vseeno pa jih je pogrešala v tistem času, ko sta bila narazen, vsak zaposlena s svojim delom in službo. z njim ji ni bilo potrebno misliti, predvidevati ali načrtovati. morala je samo slediti svojemu srcu. "ne bi rekla. mislim, da nocoj čast junaka dneva pripada tebi. brez težave bi te oklicala za princa na belem konju, ki je pred pošastjo rešil svojo princesko - in to dvakrat!" ga je smehljaje zavrnila in hkrati ugotovila kako resnične so njene besede. nocoj je res bil njen junak, njen princ, četudi ga je najprej nakurila zaradi njegovega vmešavanja. njuna druženja so ji začela pomeniti vse več in mnogo več kot si je kdaj sploh zamišljala. postajal ji je vse bolj pomemben in nekako si ni več predstavljala dneva, da ne bi vsaj slišala njegovega lepega, seksi glasu. njena zvestoba je reseda še vedno bila precej na psu, toda delala je na njej, kajti vest jo je hudo pekla. omejila je vse tiste dodatne skoke med rjuhe, niso ji bili več v tak užitek kot prej. hotela je le še tega temnolasca, sedečega poleg nje in z razbitim obrazom. presneto, res ga mora spraviti stran od tukaj. namenila mu je le vprašujoč pogled, ni pa ga prekinjala, ko se ji je nekaj trudil povedati in mu očitno ni šlo povsem zlahka z jezika. pravzaprav ji je srčni utrip skoraj panično narasel, saj si ni predstavljala kam vodijo njegovi prekinjeni stavki. verjetno bi njegovim besedam že pritrdila in da nima nič proti, če vse skupaj dejansko postane uradno. res jo je celotna zveza hkrati na smrt plašila in obenem neskončno osrečevala, zato je morala poskusiti, hotela je poskusiti. ampak ni se dovolj hitro odzvala njegovi prošnji, prehiteli sta jo tiho zašepetani besedici, komaj slišni - istočasno pa neverjetno glasni. osuplo je strmela vanj in njena glava je bila čisto prazna - kakor računalnik, kadar se sistem sesuje. le dve besedici, da njen svet obstane. se zaguga in se potem začne vrteti okoli nove osi. "aaron..." je bila sposobna samo dahniti njegovo ime in nič drugega. oh, saj je smešna! kolena se ji ne bi smela šibiti, ker jo je presenetil s svojim dejanjem, priznanjem. čeprav se je iskra privlačnosti, ki jo je čutila do njega na začetku, razplamtela v požar, še ni razloga, da ji izpuhtijo iz misli vse besede. izpuhtita tisti dve besedici, ki sta bili v tem trenutku najbolj pomembni in ki jih ni znala izreči na glas, ni znala začutiti v srcu. imela ga je rada, preveč rada - ampak ali ga je ljubila, je to sploh še znala? "jaz - jaz ne vem kaj reči. ne vem kako reči nazaj... ljubiti sploh ne znam več..." je poparjeno rekla čez nekaj minut ali čez celo uro, njej se je zagotovo zdelo neskončno dolgo preden je našla svoj glas. "gotovo nisi hotel slišati tega," je tesno zaprla oči in njena tesnoba je poskočila za nekaj stopenj po rihterji lestvici. kljub zaprtim očem je na sebi čutila njegov pogled. žgal jo je skozi tesno oblekico in želela si je, da bi se je dotaknil in pregnal njeno naraščajočo žalost zaradi ljubezni, ki mu je ni znala dati in želela si je, da bi jo objel ter da bi se lahko privila k njemu in položila svojo glavo na njegovo močno ramo, zaprla oči in vdihovala njegov vonj. želela si je, da bi jo ubranil pred skrbmi, ki ji jih je povzročil in ji dal čas. kaj če ga je prosila preveč in ji tega ne more dati?

note: waaah, skos mam zdj to pesmico na repeat srcek

& sry ker sem pozna.

Naslov sporočila: Re: alley Čet Mar 21, 2013 8:39 pm

»ne morem verjeti!« je zastokal ob njenih besedah, čeprav so se njegove ustnice obenem ukrivile v širok in nadvse izdajalski nasmešek. zabavala ga je; znala ga je spraviti v smeh v vsakem trenutku in morda ga je ravno zaradi tega tako pritegnila. bila je vse, kar bi si sploh lahko zaželel. čudovita, prijetna, očarljiva in hkrati je posedovala tisto posebno lepoto, ki je pritegnila pogled prav vsakega, ki jo je ugledal. aaron si vsega tega ni kar takole predstavljal; navsezadnje je bil novinar in je za preživetje ocenjeval ljudi in precenjeval njihove lastnosti. in tudi o njej se ni motil, to je vedel. pod vsemi plastmi in za vsemi zidovi, ki jih je za zaščito zgradila okrog sebe, je bila navsezadnje točno tista oseba, za katero jo je imel. v to je verjel. »to ni pošteno, ne moreš kar tako izrabiti mojih lastnih besed proti meni!« je odkimal z glavo in kretnjo že v naslednjem trenutku obžaloval, ker je ob tem začutil bolečino. presneto, tisti trapasti hrust ga je dobro obdelal. aaron vsekakor ni bil zadovoljen s trenutnim stanjem svojega telesa, ampak proti temu ni mogel prav nič storiti. moral bi razmišljati prej, ampak tako je bila celotna stvar preveč zapletena in je postala polna nepredvidljivih malenkosti, ki so se kot domine porušile v hipu, ko je planil izza vogala na silaka. »mislim, da m za ta naziv manjka neka zelo pomembna stvar…« se je zamišljeno ozrl proti njej in se namuznil. »bel konj! ampak to se mi je vedno zdelo precenjeno. čeprav je jahanje zabavno. si že kdaj jahala? enkrat morava iti skupaj,« se je kar odločil in prikimal sam sebi, potem pa se je namrščil, ko ga je glava spet prav grdo zabolela. »auč. presneto, saj me nič ne boli!« ji je hitro zagotovil, ko je opazil njen pogled, ampak navsezadnje ni bil tako dober pri lažeh, kot bi hotel biti. no ja, saj je bil dober – še boljši, ampak stvar je bila v tem, da ga je trenutno vse preveč bolelo, da bi zmogel biti dober pri lažeh.
tiho jo je opazoval. zdaj jo je že skoraj bral kot odprto knjigo in prepoznaval je njena čustva dovolj dobro, da je ugotovil razplet in potek njenih misli. ampak to ga ni skrbelo. ko je končala z govorjenjem in zaprla oči, jo je nemudoma potegnil k sebi in se kljub bolečinam, ki so ob premikanju telesa na njegov obraz risale nenavaden izraz, namestil ravno dovolj, da ji je bilo udobno. »kenzi, saj ni pomembno, kaj sem želel slišati,« ji je zagotovil s tihim glasom in pritisnil poljub na njeno teme. »pomembno je, da si tukaj z mano. in da vztrajaš in presneto, imela si prav,« je spravil iz sebe, že v naslednjem trenutku pa se je sklonil in zakašljal, ob čemer je na tleh pristalo tud nekaj njegove krvi. »zato ti bom zdaj z največjim veseljem dovolil, da me spraviš do najbližje bolnišnice,« se je obrnil proti njej in se ji nasmehnil. »pojma nimaš, kako močno te želim poljubiti, le da to ni najboljša ideja,« se je njegov nasmešek nekoliko izgubil, ko je z dlanema zaobjel njegov obraz. »srečen sem, ker te imam,« je priznal s tihim glasom, nato pa se postavil na noge. nekoliko ga je zaneslo, ampak se je hitro ujel in vzravnal. »čeprav sem v redu,« ji je zagotovil in jo objel preko ramena, nato pa počasi zakorakal skupaj z njo stran od temne uličice proti kraju, na katerem ni hotel biti – a sta oba vedela, da bo prej kot slej moral tja.

tagged: his love, kenzi. :3 notes: it is an awesome song. and this is totally finished! :3