spruce street espresso (valentin + saoirse)

tag, saoirse smitten

note: mislila sem, da bi ga mogoče lahko, kaj pa vem, povprašala o tej osebi, ki jo bo poiskala zanj, pa bi ji on.. povedal zgodbo? ne vem, haha. ^^

sedel je za eno izmed miz na terasi majhne kavarne in zamišljeno kadil svojo cigareto. čakal je na osebo, ki je imela odgovore; to, kar je ta trenutek tako zelo potreboval. vedel je samo to, kar mu je povedala o sebi in tudi ona na tej točki ni vedela kaj dosti več o njem. nekako mu je bilo jasno, da ima opravka z vplivno osebo. bil je naravnost iz sebe, ko mu je obljubila pomoč pri iskanju njegove kamille; sam je ni bil sposoben najti, že tolikokrat je vendar trkal po tujih vratih, po vratih, ki so se izkazala za napačna. tako zelo si jo je želel najti, tako dolgo jo je že čakal.. da je pričakoval, da jo bo našel v trenutku. navsezadnje se je filadelfija izkazala za velikansko uganko. velikansko. ljudi je bilo toliko, da ni vedel, kam naj se vtakne in vsakič, ko je ugledal koga njene velikosti in postave, njene barve las.. prav vsakič se je ozrl in prav vsakič je ostal razočaran. potreboval jo je ob sebi in prekleto strah ga je bilo, da ga ona na koncu koncev ne bo želela.

njegova dlan se je ovila okrog skodelice s kavo, da bi poskusil, ali je morebiti že kaj manj vroča. simpatična natakarica mu je kavo prinesla in mu zaželela lep dan; zdelo se mu je, kot bi bili ljudje tukaj popolno nasprotje drug drugemu. vsak med njimi je v sebi nosil polje skrivnosti; veliko bolj kompleksni so bili, kot je bil vajen. morda mu je bilo to celo všeč. simpatični natakarici bi takoj pripisal globoko zgodovino, polno udarcev, ki so na njej pustili kompleksne občutke glede nje same in vseh okoli nje. pa jih je skušala pregnati z nasmeškom na obrazu; vse si je lahko živo namišljal. po tem, ko se ji je torej v polomljeni angleščini zahvalil, je želel kavo poskusiti, na koncu pa se je izkazala za vrelo. tako je torej čakal, da se ohladi; cigaret je pritisnil ob dno pepelnika, ko mu je postalo jasno, da je kava primerne temperature. skodelico je ponesel k ustom.

s prsti je pobobnal po mizi. skodelico znova nesel k ustom. si prižgal novo cigareto. napravil požirek vode. če bi vedel, da bo prezgoden, bi si morda s seboj prinesel kakšno knjigo ali kupil časopis - čeprav bi verjetno razumel bolj malo, glede na kompleksne besede, ki so jih nosili veliki naslovi. ni bil neumen, samo prišlek v tujem mestu je bil in četudi je angleško približno znal, je njegov naglas kar tolkel od njega. težko se je bilo kar takole pomešati med množico, ko si bil popolnoma drugačen človek. zdajle bi lahko bral tisti sveži ponatis platona, ki ga je kupil na letališču. niti do tridesete strani ni prišel, ko je zadremal; filozofija ga je zanimala, a s takovrstnimi knjigami se je mučil. pa jo bo vseeno predelal, v to je bil odločen. zdajle, recimo, bi se lahko kratkočasil s tem. takole se je skušal spomniti, kaj je v knjigi sploh pravzaprav prebral, ko je proti njemu prikorakala svetlolaska. "o, živjo," se ji je nasmehnil in z roko nakazal, naj se mu pridruži na sosednjem stolu.

bil je eno izmed tistih razmeroma mirnih dni, čeprav je saoirse že zdavnaj vedela, da stvari v njenem svetu nikoli niso bile mirne. v njej je še vedno divjala nevihta zaradi nedavnih dogodkov, ki so povsem preobrnili njeno življenje in jo pripravili do tega, da je začela dvomiti v praktično vse oziroma vsaj v svojo sposobnost normalnega čustvovanja. ampak kako, za vraga, naj bi se tega kadarkoli naučila? prav, na univerzi je obdelala vse te teme v povezavi s tem, ampak v resničnem življenju tega znanja ni nikoli pridobila. morda je bilo nekaj narobe z njo. morda pa so bile stvari preprosto preveč zapletene. ampak morda je bila zato tega dne še prav posebej zadovoljna, ker je našla neke vrste distrakcijo. za to srečanje je bila v modri obleki; pa ne da bi se s tem sploh obremenjevala. naslonila se je na mizo in v roke prijela preprosto rjavo mapo, jo razprla in s pogledom še zadnjič na hitro preletela liste v njej, ki so vsebovali skrbno zbrane podatke od različnih virov, do katerih je mafija imela dostop. ob takšnih trenutkih se je spet zavedla, kako zelo ponosna je lahko na svojo družino. navsezadnje so počeli tudi dobre stvari, kajne?sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa spravila mapo med kup stvari v svoji ogromni torbici. ljudje bi bili presenečeni nad stvarmi v njej; od prave male zbirke orožja do kreme za roke. no ja, saoirse vsekakor ni bila klasično dekle, čeprav bi na prvi pogled to bilo mogoče reči.
usedla se je v avto z zatemnjenimi šipami; eno izmed klasičnih vozil, ki so jih uporabljali in so jih imeli cel kup v garaži. šofer je vedel, kam mora peljati, in ko sta prispela na cilj, ga je odslovila s kretnjo roke in hvaležnim nasmeškom, preden se je odpravila do kavarne in ga skoraj nemudoma našla. temnolasec se ji je zdel po svoje vsekakor zanimiv – to je bil najbrž tudi edini razlog, da se je sploh ukvarjala z njim. poleg tega je morala priznati, da je bil nadvse prikupen s tistimi razmršenimi lasmi ter precej očitnim naglasom, ki je izdajal, da je bil v mestu nov. »valentin,« je rekla v pozdrav in se usedla na stol, ki ga je nakazal – čeprav bi se ob kakšni drugi priložnosti usedla nekam drugam samo zato, ker je bila preprosto preveč trmasta. ampak ne tokrat. vzela si je svoj čas, ko je potisnila svetle lase nazaj, se nasmehnila še natakarici, ki se je prikazala pri mizi. naročila si je kavo, čeprav je vase vsakodnevno tako ali tako zlila prevelike količine temne tekočine – le da ji je bilo za to do zdaj popolnoma vseeno. torbico je odložila na prazen stol poleg sebe, se naslonila in nekoliko udobneje namestila, prekrižala svoji nogi in potem obmirovala, s pogledom uprtim naravnost vanj. »iščeš torej to tvojo kamillo,« je prešla naravnost k stvari, ker nikoli ni bila tip človeka, ki bi izgubljal čas z vljudnostim pogovorom – čeprav so ji tudi ti dobro šli od rok. s pogledom je nežno zavrtala v njegove oči in obenem nekoliko nagnila svojo glavo, da so svetli lasje zdrsnili na stran. »ampak vprašanje, ki me muči ob vsem skupaj, je precej preprosto…« je mehko spregovorila, ker je potrebovala več informacij, preden bi razkrila vse, kar je vedela. navsezadnje bi lahko rekel kaj, kar ji sploh ne bi bilo všeč in podatki, zbrani v mapi v njeni torbici, bi odšli z njo in on nikoli ne bi vedel, da jih je že imela. v tako kratkem času? težko predvidljivo. ampak zdaj je bil trenutek, ko je morala dokončati svoje vprašanje. »zakaj?«

tagged: valentin. smitten3

notes: something like that? (:

tag, saoirse smitten

note: yes! wohohooo

njegovo vsesplošno počutje je bilo precej nemirno, svetlolaskin prihod pa ga, kljub pričakovanjem, ni niti slučajno pomiril. nekaj je bilo na njej, da mu je začelo srce hitreje biti, neko strahospoštovanje, morda preprosto zato, ker je vedel, da njegovo ponovno srečanje s kamillo visi izrecno v njenih rokah. bila je kot bog, igrala se je lahko z njegovim življenjem in prav ničesar ni mogel storiti, da bi jo ustavil. imela je kontrolo nad podatki, kdo ve, kje jo je dobila, a imela jo je in na tej točki bi bil pripravljen iti preko vseh svojih moralnih ali policijskih načel, da bi našel svojo ljubo. prav, mogoče ne preko vseh, a preko velike večine vseeno. precej nekarakteristično zanj, saj se je praviloma držal v sencah drugih, mogočnejših ljudi. prav nič mu ni manjkalo in prav nobene želje ni imel po vodstvu. dokler ni izgubil edine osebe, ki ga je v življenju naredila srečnega. zdaj so se karte obrnile. zapihal je nov veter. pripravljen je bil iti preko sebe, da je prišel sem, in ni imel namena tako zlahka odnehati preprosto zato, ker njegova ljuba ni hotela, da se jo najde.

prikimal ji je, ko ga je poklicala po imenu in se nekoliko živčno nasmehnil. in v trenutku, ko se mu je po odhodu natakarice znova posvetila, se je precej živčno presedel na stolu. prikimal je prvi trditvi, ob čemer se mu dodatna razlaga ni zdela potrebna; to je že vedela, osnovne podatke je imela zbrane. huje je postalo, ko je začela govoriti o tem, kar bi želela vedeti. v mislih se mu je odvil cel kup scenarijev. zanima jo, koliko je pripravljen odreči, koliko plačati, da dobi, kar hoče? ta se mu je zdel kar najverjetnejši, nenadoma se je počutil, kot da trguje z mafijcem. potem pa je v tišino odzvenelo njeno vprašanje in za trenutek se je namrščil. panika je nekoliko usahnila. potne dlani, ki so se oklepale skodelice kave, je obrisal ob svoje kavbojke in jih skril pred saoirse, morda tudi delno zato, ker je nekako upal, da njegove vsesplošne panike ne bo opazila. odkašljal se je, ko mu je pogled pobegnil za rokami. ni bil prepričan, kako naj bi z zgodbo začel. vedela je ime, vedela je nacionalnost, vedela je, da je to najbrž neka oblika pogrešane ali pobegle osebe, ki jo valentin išče; bodisi, ker je bližnja družina in jo ima rad, bodisi, ker je ljubezen njegovega življenja in jo ljubi. toliko, v to sploh ni dvomil, je vedela.

"kamille je bila moja zaročenka," je skoraj s težavo spravil iz sebe. njegov pogled se je vrnil k njenim prodornim očem. "je moja zaročenka," se je trmasto popravil. ni hotel verjeti, da bi se mu lahko odrekla, ni hotel verjeti, da ga ni ljubila, ko je zbežala od doma. ničesar od tega ni bil pripravljen sprejeti. zavzdihnil je, preden je nadaljeval; prekleto, še nikomur mu ni bilo potrebno nikdar govoriti te zgodbe in sam spomin nanjo je bil peklenski. "skupaj sva bila od srednje šole. potem sva se zaročila in.." znova je potreboval globok vdih, preden bi bil sposoben končati stavek. "potem se je pojavila novica, da je kamille umrla. nekakšna.. nesreča, nekaj." zmajal je z glavo, v njegovih očeh pa se je zabliskalo zavedanje, da bo najbrž krvavo premlatil tistega, ki si je drznil nanj poslati tolikšno bolečino. "mislim, trik je.. trik je v tem, da trupla nikdar ni bilo. dobili smo.. žaro, ki smo jo pokopali." skomignil je z rameni, pogled mu je pobegnil po prostoru, preden se je znova vrnil k svoji svetlolasi sogovornici. "vem, da obstaja možnost, da se motim.. ampak potrebujem dokaz, kakorkoli že naj bo."

tudi o temnolascu je imela zbranih cel kup podatkov, če je že bila pri tem. poznala je njegovo zgodbo in njegovemu življenju je na papirju sledila od rojstva do tega trenutka, ko je sedel pred njo s tistim nezgrešljivo živčnim izrazom na obrazu. bil je nervozen; dejansko bolj, kot bi pričakovala. te vrste živčnost je saoirse ponavadi videla v ljudeh, ki so jih zasliševali in za katere je bilo očitno, da so pogoreli. ampak on ni pogorel; bil je nov v mestu. vedela je tudi, da je zaposlen pri policiji. in morda ravno zaradi tega ni preveč oklevala, ko se je prvič znašel pred njo in jo prosil za pomoč. navsezadnje bi znal biti uporaben; sicer so imeli tudi pri policiji svoje ljudi, ki so jih oskrbovali s podatki in ki so poskrbeli za to, da je šlo vedno vse kot namazano – dejansko je mafija poznala zapleten sistem policijskih informacij in bila tudi pravi čas obveščena, da so lahko ukrepali glede praktično vsega. ampak vedno so iskali nove ljudi. in valentin se ji je zazdel tako… ranljiv, po svoje; nekako naiven in plašen, a za vsem skupaj je videla nekaj nepopustljivega. bil je vztrajen. in če je prišel v ameriko zgolj zato, da bi našel svojo zaročenko, je bil najbrž tiste vrste človek, ki bi se ga splačalo imeti med obveščevalci. od njega ne bi zahtevala kaj drastičnega; samo kakšen nasvet tu in tam, kakšen majhen namig in morda kopije kakšnih dokumentov in poročil. to so bile male stvari – ni ga nameravala zapletati k tistim, ki so za mafijo skrivali dokaze, jih založili ali pa uničili.
za razliko od njega je bila saoirse poosebljenje mirnosti. njen pogled je spremljal njegove oči, s katerimi je tako nemirno begal naokrog. skoraj bi spominjal na ujeto žival. končno je le začel govoriti in ji povedal tisto, kar je že vedela. a tega mu ni dala vedeti. z ničemer ni nakazala, da je vse to že slišala in prebrala v tistih skrbno narejenih zapiskih, ki so jih zjutraj servirali na njeno mizo skupaj s skodelico čaja. morda ga je hotela samo preveriti. načeloma ji je bilo vseeno za to dekle in vse skupaj, a če ga je hotela kdaj in kdaj povprašati o čem policijskem, je morala vedeti, da mu lahko zaupa. »hej,« je nenadoma spregovorila s tistim glasom, zaradi katerega so ljudje včasih imeli probleme verjeti, da je bila trenutno glavna avtoriteta v mestu, kar se je tikalo mafije. njena dlan je nežno zdrsnila na njegovo, medtem ko se je rahlo nagnila proti njemu, da bi preusmerila njegovo pozornost in njegove misli nekam drugam. »razumem. in zdaj si v ameriki, da bi našel svoje dekle,« je dobro povzela se skupaj in prikimala, preden je njena dlan tako naravno, kot je zaobjela njegovo dlan, prijela skodelico tople kave ,ki jo je dobila, ter ponesla do ustnic in naredila nekaj požirkov, pogled pa umaknila iz njegovih oči ter mu tako dala nekaj trenutkov, da se je zbral ali karkoli že.
»kaj pa če bi ti povedala, da imaš prav?« je spregovorila čez nekaj trenutkov, povsem nepričakovano zanj, medtem ko je sama zgolj nagnila svojo glavo. vedno je znala ohraniti to mirnost, tisti hlad, ampak tokrat je bilo morda manj hlada kot običajno, ker je ugotovila, da fant niti ni bil tako napačen in da se ji ga je morda celo zdelo škoda. »kaj pa če bi ti povedala, da je bil v žari pepel od nekoga čisto tretjega in je bilo vse skupaj zrežirano?« se je pozanimala, potem pa skomignila z rameni. »koliko bi ti te informacije pravzaprav pomenile? ti sploh lahko zaupam? od tebe nočem denarja, sploh ne,« je dejala in se prizanesljivo nasmehnila. denarja je imela več kot dovolj in od njega ga niti ne bi zahtevala. »morda pa bom kdaj potrebovala pomoč s čimerkoli pač… se lahko zanesem nate?« je njena ponudba obvisela v zraku, medtem ko so njene oči spet srečale njegove.

tagged: valentin. smitten3

tag, saoirse smitten

začutil je njeno toplo dlan na njegovi in povzdignil je pogled. ga je mar želela pomiriti? ali pa je bilo to samo zatišje pred nevihto, patronski običaj, preden nanj spustil veliko breme resnice. morda mu bo povedala, da kamille ni bilo mogoče najti. da je brskala dovolj daleč in izvedela, da ga je dajala samo preganjavica.. da je bila njegova ljuba prav zares mrtva, da je prišel sem zaman. morda mu bo povedala, da ni našla ničesar, da je naletel na slepo ulico in da se bo moral obrniti. da mu ne more pomagati, da pa teorije o smrti ne more ne potrditi, ne ovreči. morda mu bo rekla, da mora še iskati. da so se sledi za kamille izgubile, ker je sama tako hotela. ker ni hotela več ničesar z njim; to bi najbrž bolelo kar najhuje. morda je ona živela svoje življenje, toda valentin jo je potreboval. potreboval jo je bolj, kot je potreboval kisik ali.. tople sončne žarke ali.. streho nad glavo. na vrat na nos je prišel sem - samo iz enega razloga, ker jo je prav zares krvavo potreboval. njegova mala kamille.. "oprosti," se je otožno nasmehnil, ko je dvignil pogled k njej. "najverjetneje te ni zanimala tako podrobna zgodba," je pojasnil svoje opravičilo; ni si mogel pomagati, moral ji je povedati. razumeti je morala, da jo ljubi bolj kot karkoli na svetu in da bi bil popolnoma samoiniciativno pripravljen položiti svoje življenje za njeno.

prikimal je, ko je povzela njegovo pripoved v vsej enostavnosti. lahko bi povedal samo to, a kaj takega mu prej kakopak ni padlo na pamet. veliko raje ji je razkril svoje srce. naslednji stavek, ki ga je spregovorila, je povzročil intenzivno bitje njegovega srca; njegove oči so se razširile, na njegovem obrazu se je izrisal nepričakovan izraz. "k-kaj?" mu je uspelo iztisniti iz sebe; ni pričakoval teh besed, spet po drugi strani jim kar ni hotel tako zlahka verjeti. morda jo je narobe razumel, angleščina mu ni ravno tekla. morda je.. morda je rekla kaj drugega, morda mu je rekla, da se moti, da njegova teorija ne drži.. ni se smel prehitro veseliti, zares ne, toda njene naslednje besede so mu dajale vedeti, da je bila njegova prvotna interpretacija odgovora, s katerim mu je postregla, pravzaprav resnična. "kako..?" je počasi začel, ko mu je pričenjalo postajati jasno, da mu daje prav. da ve nekaj in da mu bo postegla z informacijami, ki jih je tako zelo nujno potreboval; z informacijami, po katerih je hrepenel že kakšno leto dni.

"jaz.. seveda mi lahko," je rekel nekoliko glasneje, nekoliko trdneje, čelo se mu je nagubalo. ali.. ali je dejansko razmišljala o tem, da bi te informacije pridržala pred njim? ne! potreboval jih je! moral jo je.. moral jo je najti, morala je vedeti, da jo išče, da jo ljubi, da jo hoče nazaj, da je njegovo vse in da brez nje ne bo preživel. "seveda," je v trenutku in brez pomisleka sprejel ponudbo. seveda, storil bo vse! kakršnakoli pomoč bo že potrebna.. ni problema. o bog. srce mu je zdaj razbijalo še močneje, kajti jasno mu je bilo, da bodo odgovori čez nekaj trenutkov znani. vedel bo. našel jo bo. najraje bi se razjokal od sreče; o bog, znova bo združen s svojo ljubo. "karkoli.. vse bom storil," je zatrdil in pokimal, da bi dodal svojim besedam nekakšno težo ali kaj.

dečko ji je dejansko lezel pod kožo. ni točno vedela, kaj je bilo na njem takšnega, da jo je pritegnilo, a jo vsekakor je. morda tiste velike, temne oči, ki so tako zbegano zrle vanjo in v katerih je lahko pod celim kupom čustev videla tudi določeno mero strahu in bolj kot to tudi pričakovanja. lahko je razumela njegovo potrebo po tem, da bi izvedel resnico. nezaključena poglavja so bolela in človeka spravljala ob pamet in poleg tega je bil valentin videti kot tisti tip človeka, ki bi si zaslužil resnico. navsezadnje je saoirse verjela, da si določeni ljudje resnice niso zaslužili – ampak navsezadnje je bila tako tudi naučena, saj si ni mogla pomagati. pogled je ves čas upirala vanj in ga preučevala z očmi, medtem ko ga je skušala nekam umestiti. kamorkoli. deloval je nežno, skorajda ranljivo. kot da bi poslušal še vsakega, če bi bila potreba po tem. in zaradi tega jo je bolelo srce. ljudje so bili zlobni; on pa je bil kot nalašč za izkoriščanje. saj sama ni imela dosti drugačnih načrtov zanj, a tiste malenkosti, ki bi jih opravil zanjo, niso mogle šteti kot izkoriščanje. skorajda bi se ji zasmilil, čeprav bolj kot to je nenadoma začutila naraščajočo in na novo odkrito željo po tem, da iz njega izbeza tisto odločno, nepopustljivo plat, ki je še ni imela priložnosti videti, čeprav je vedela, da obstaja. »ne opravičuj se,« ga je pod vplivom misli skorajda ošvrknila z glasom, ki je bil bolj zahteven. če se bo za vsako malenkost opravičeval, ga bodo še lažje pohodili. presneto, lahko bi vse skupaj poslala k vragu, a v resnici si je želela, da bi temnolascu lahko pomagala. in ona vsekakor ni spadala med ljudmi, ki so to potrebo občutili pogosto. »cenim to, da si mi povedal,« je nekoliko omilila ton svojega glasu, medtem ko je naredila nekaj požirkov svoje kave, ki jo je natakarica dostavila na mizo. okus ji ni bil preveč všeč; narahlo je odrinila skodelico in pogled spet uprla vanj.
čakala je na njegov odgovor. to je bila tista bistvena stvar; nekaj, kar je zares hotela od njega. navsezadnje je bila saoirse vzgojena od ljudi, ki so se učili še v stari šoli in ravno zaradi tega je bolj kot kakršnokoli pogodbo s podpisi in vsemi legalnimi zadevami spoštovala in cenila obljubo. preprosta zadeva, ki si jo izrekel in ki jo je marsikdo vzel zelo brezbrižno, sama pa je na to stavila praktično vse. s pogledom je zavrtala vanj, ko je spregovoril. zdel se je tako v pričakovanju; njegov glas je celo lahno zadrhtel, ko je odprl usta. zalotila se je pri tem, da res upa, da ga ne bo ta njegova ljubljena kamille razočarala, strla ali karkoli že. »prav,« je rekla preprosto, »v takšnem primeru te bomo poiskali.« glede česarkoli pač – ko ga bo potrebovala, bo z njim nekako navezala stik – navsezadnje to ni bilo tako težko opravilo. sklonila se je po svojo torbico, jo položila v svoje naročje in jo odprla ter pobrskala po njej, preden je na dan povlekla mapo z vsemi podatki, ki jih je želel. »valentin… veliko sreče,« je rekla in ugotovila, da dejansko misli resno, ko je predenj položila preprosto mapo brez kakršnihkoli oznak, v kateri je bil zajeten kupček listov z vsemi podatki o kamille, ki so jih njeni ljudje našli – in teh podatkov vsekakor ni bilo malo. s temi besedami se je tudi poslovila, kajti nameravala ga je pustiti pri miru med prebiranjem vsega skupaj in vedela je, da bo v trenutku, ko bo mapo odprl, zagledal njeno svežo fotografijo skupaj z listkom, na kateri je bil njen naslov in telefonska številka. za saoirse so delali samo najboljši ljudje. namenila mu je še zadnji nasmešek, nato pa vstala in odkorakala stran.

the end.

tagged: valentin. smitten3