spet je bila tam, v tisti kuhinji, s ploščicami poškropljenimi s krvjo. tistega novemberskega dne tik pred zahvalnim dnem, ko je prešerne volje mrmrajoč napev, ki ti zoprno obvisi v glavi cel dan, odklepala vrata v njihovo dvonadstropno stanovanje. potovalno torbo in čevlje je kot ponavadi zbrcala nekam v bližino vrat, da se je kasneje mama jezila nanjo, a se ni potrudila pospraviti stvari na svoje mesto. za materino pridigo ji je bilo domala popolnoma vseeno, ne bi bila prva in ne zadnja. ni slutila, da je bila tista pred njenim odhodom na šolski izlet res zadnja, ni slutila nevarnosti, ki se je plazila kot megla nizko pri tleh in napolnjevala njen dom. ni si predstavljala mračnega prizora v njenem domu. bila je radoživa najstnica, polna življenja. rahlo razvajena edinka s preveč energije - ena izmed mnogih newyorških mladih dekletih. takrat se ji ni sanjalo kaj se dogaja v reseda preveč tihem stanovanju, takrat ni vedela - sedaj pa je stala ob strani kakor zunanji opazovalec; svoje je življenje je gledala skozi steklo, nevidno pregrado in ni je mogla premagati. ni mogla vskočiti na sceno, v preveč znan prizor in ga zasukati drugače, obrniti tek dogodkov v svoj prid. lahko je zgolj stala in gledala en in isti film, odvijajoč se pred njenimi očmi že neštetokrat. vsak košček nje je utripal v trpljenju, srce bilo do vrha napolnjeno s tesnobo in globoko žalostjo. svojih velikih modrozelenih oči ni mogla zapreti in si prihraniti nadaljevanje. ne, bila je brez nadzora. okamnelo je bila postavljena na znano sceno kakor predmet. sanjala je. spet je sanjala svoje najhujše nočne more, ki žal niso bile samo nočne more. niso prenehale obstajati, ko se je prebudila v globoko temo. venomer so bile tam in vsako noč prežale nanjo. svetloba prihajajočega dneva jih ni pregnala zaradi nje so bile še bolj resnične - kajti navsezadnje so bile resnične, najhujši del njene preteklosti. preteklost preganjajoča jo podnevi in še s povečano močjo v nočnih urah. v urah njene največje ranljivosti, v katerih se njen razum ni mogel braniti in se zavarovati pred strašnimi pošastmi potuhnjeno skrite pod njeno posteljo, v zlobnem pričakovanju spet napasti jo iz zasede in jo mučiti vse do sodnega dne.
njene dlani so bile že zdavnaj stisnjene v pesti, na tla so kapljale drobne kapljice krvi, ko so nohti predrli tanko kožo. na vsa grla je v solzah kričala nase in globoko v srcu upala na drugačen razplet dogodkov, na razplet ko bi se obrnila in pohitela do kuhinje, preprečila strele neznanega moškega v njene starše. žal, njeno upanje ni obrodilo sadov, vse je ostalo enako in potekalo enako. pomagalo ni ničesar. že je vstopala v kuhinjo, zagledala hrbet moškega nad svojim mrtvim očetom katere oči so bile v šoku široko odprte in iz luknje v čelu, se mu je preko senc na tla zlivala kri, na lesenih tleh puščala lužo krvi; ko je njena trpka agonija bila prekinjena. nekdo jo je grobo stresal za ramena in prekinil nadaljevanje, nekdo jo je rešil nadaljnjega mučenja njenega srca, glave in duše. šinila je pokonci kakor puščica; težko, sunkovito je raztrgano dihala. njena lica so bila mokra, rjuhe okoli nje vse zamotane, na ustnicah je še visel krik. nemo je strmela v temo in solze so ji v potokih polzele po licih. poleg sebe je zagledala moško postavo zavito v temo in pod vplivom sanj bi skoraj odskočila, če je ne bi držal za njena tanka ramena. skoraj bi ga z rokami stisnjeni v pesti udarila v samoobrambi v obraz, če ga njena zmedena glava ne bi v zadnjem trenutku prepoznala. wesley... bilo je skrajno mučno. ni hotela, da je priča njenim moram, njenim najhujšim izsekom. "wesley..." je tresoče se, skoraj neslišno raztrgano dahnila njegovo ime. hotela je, da jo objame, stisne s svojimi močnimi rokami k sebi in potolaži kakor majhno punčko. ji v lase šepeta pomirjajoče besede in tihe obljube, da bo še vse dobro. hotela je svojo mamo in njene pomirjajoče roke okoli svojega trupa. počutila se je kakor ožeta cunja in rdečica zadrege se ji je razširila preko lic. ponavadi ni imela družbe ob svojih sanjah, zbudila se je zaradi lastnih krikov. "kk-koliko je ura?" jo je nato zanimalo med zatikanjem skrhanega glasu, ko je skušala preusmeriti pozornost iz sebe. "žal mi je, če sem te zbudila. zadnje čase me mučijo nočne more" je zrla navzdol v zamotane rjuhe, negliže pa se ji je od potu neprijetno lepil na telo. "hvala, ker si me zbudil. trenutno si moj rešitelj, princ na belem konju" je ustnice ob drobni šali ukrivila v medel smehljaj, ko je skušala razbiti napeto ozračje nastalo zaradi nje.

note: sry mal dlje je prišlo kot nameravano (:

misli so ji še vedno begale od vpliva sanj in težko jih je bilo spraviti skupaj, še sama se je težko spravila nazaj k sebi. nikoli pa ni mogla utoniti nazaj v spanec ne glede na težko utrujenost. ob prižganih lučeh je apatično ležala v posteljo in strmela v prazno. njen podzavestni strah ji ni dovolil sprostiti se, zato je vedno komaj čakala, da je prišla zora in pregnala strahove nazaj kamor so spadali, nazaj v zaklenjene omare. njene sanje so bile pogoste, dodatna družba pa precej redka. pojma ni imela kako naj ravna z wesleyem in kako naj se obnaša. bojazen v njej je bila še prisotna in še nekaj časa jo bo s svojo hladno roko stiskala za srce. v tihem trpljenju se ji solze niso prenehale zlivati prek lic, čeprav jih nato nič nežno ni začela z dlanmi brisati; zaradi njih ji je bilo za zraven še precej bolj neprijetno. znotraj dlani pa obenem zagledala majhne zarezice od nohtov. ni se zgodilo prvič, da se je v sanjah nekako tudi dejansko poškodovala in se iz njih zbudila z modrico, ki je zvečer ni bilo tam, z malimi ranami v dlaneh. prste je zvila nazaj skupaj in upala na njegovo nepozornost.

pustila je, da se jo je dotikal, jo tolažil in si obenem še vedno želela, da bi jo vzel v naročje in stisnil k sebi. želela si je, ni pa verjela v dejansko uresničitev. njega si ni ravno predstavljala v vlogi v katero je bil nehote potisnjen. zdelo se je skoraj kaznovanje za njune nočne dogodivščine in preganjanje po postelji v zadnjem času, kajti navsezadnje je le bil brat njenega bivšega zaročenca. vendar slaba vest ne bi smela biti problem, ni kenzi pustila blakea teden pred poroko, bilo je ravno obratno. "prav, saj res ni bistveno," je v tihem strinjanju z njim pokimala. "boš ostal tu z mano do jutra?" je skoraj preplašeno vprašala, ker navsezadnje sta le bila v hotelski sobi in ne pri komu doma. zato se je skoraj bala ostati sama v tem velikem neznanem prostoru, brez prepotrebnih kotičkov zatočišča. "res ne?" jo je vseeno zaskrbelo, da ga ni s svojim glasnim nekontroliranim vpitjem zbudila iz globokega spanca in na smrt prestrašila. "hvala wes," je zmogla medel nasmešek, vendar se ji je roka vseeno rahlo tresla, ko je kozarček ponesla k svojim ustnicam. "bom poskusila," je tiho šepnila obljubo, preden mu je nazaj v roke hvaležno potisnila prazen kozarček. tistih nekaj požirkov ji bo pomagalo do hitrejše pomiritve in da bo njeno dihanje zopet normalno.
"nikoli ne veš," jo njegov grobi glas ni prestrašil ali dodatno razburil, in v njenem glasu je bilo zaznati sled nasmeška. lahko sam sebe ni jemal kot princa, vendar je zanjo ta hip bil natanko to. končal je njene nočne more in sedaj skrbno sedel ob njej, jo držal za roke in podajal lonček z vodo. ni pobegnil in jo pustil samo s temo. "jaz..." je otrpnila ob njegovem vprašanju in pogled povesila nekam proti svojemi naročju. preveč optimistično je bilo misliti na njegovo nezanimanje za njene more. niso bile ravno običajne in lahko se je že sam prepričal o njenem nemirnem spancu. njegovo bolj očitno zanimanje je bilo zgolj vprašanje časa. "nočne more, vsakič so iste..." je bil njen glas skoraj neslišen - težko ji je bilo govoriti o tem, navsezadnje niti nikoli o tem ni govorila. globoko je zajela sapo in se trudila besede spraviti skupaj in skozi usta na dan. tako dolgo je že molčala o samem dogodku, da ji je povzročalo travme že samo govoriti o njem. "vsakič so o istem dnevu, resničnem dnevu. podoživljam staro dogodek znova in znova..." se ji je iz oči prikotalilo par drobnih solz, preden si je obraz nemočno zakopala v dlani. "je dan, ko moje ime še ni bilo kenzi."

note: ahh kje, awesome je, as always!

"hvala, to zelo veliko pomeni. ne bom te zadrževala dlje kot je potrebno" je skoraj olajšano vzdihnila nekaj zraka v pljuča, za katerega ni vedela, da ga zadržuje. niti sanjalo se mu ni, kako zelo jo je skrbela samota v tem trenutku. ponavadi se je znala na nek način spoprijeti z njo, zaradi njegove družbe ter tujega okolja, pa si ni bila povsem na jasnem, kako bi izpeljala to noč. vsakič znova je bilo enako, potolklo jo je do nafte, a trapasto se nikoli ni nikakor pripravila v naprej - nobenega smisla ni imelo. prizadelo v dna duše jo je enako kot prvič; spet je imela osemnajst let in ostala je povsem sama v tem velikem, sedaj grozečem svetu.
postajalo ji je vedno bolj nenavadno, še bolj pa neprijetno sedeti v tej veliki razkošni postelji, z njim ob strani, z njim ki ga je verjetno prvič videla tako skrbnega. med njima ni bilo ničesar globokega, nobenih pristnejših čustev, samo nek površinski odnos, temelječ na seksu in ničesar drugemu. nista se dobivala sredi dneva in hodila na sprehode v parke ali na kavice. nista bila zaljubljen parček in po ulicah hodila z roko v roki. nočni klubi z veliko merico alkohola in hotelske sobe so bila njuna domena. zanimal ju je užitek in nič drugega. sedaj pa je sebe in tudi njega spravila v ta položaj samo zaradi nekaj uric ukradenega spanca. ni še odločila ali ji je prav zaradi njune plitvosti težje ali celo nemara lažje. nič ga ni vezalo nanjo in trenutno je bil le dobra duša, ker je ostal z njo, ne glede na to kaj si je sam mislil. reseda je potrebovala nekaj ljubkovanja za svojo ranjeno dušo, a zadovoljna je bila že samo z njegovim držanjem njene dlani. njegova gesta ji je dajala občutek resničnosti in ni se znova in znova izgubljala v sanjah, v premlevanju o preteklosti, ki ni hotela ostati v preteklosti. lahko bi molčala ali se zlagala, pustila stvari tako kot so bile. mogoče bi bilo bolje molčati in še naprej stati sam v temi, morda pa je naposled potrebovala ramo na katero se lahko nasloni za nekaj trenutkov in odloži nekaj bremena.


"težko tudi bi... redko kdo ve, v bistvu skoraj nihče. o teh stvareh ne govorim," je pridala s skrhanim glasom, strmeč v temo. ni hotela zreti v njegove oči, ni hotela v njih videti pomilovanja ali česa drugega. trenutno se ni mogla spoprijemati z več kot se je že, on bi že bil tista kapljica čez mero. potrebovala je nekaj prostora zase, tisti zid okoli sebe, ki jo je sicer varoval in kateri se je z morami vedno porušil do temeljev. brez svojega oklepa se je počutila golo in hudo ranljivo. varoval je ni niti njen sicer kot britev oster jezik, slednji je povsem izgubil na svoji ostrini. počutila se je kot krhka osirotela punčka in tega ni marala. "sedem let nazaj sem pokopala silver, skupaj s svojimi starši," je trpeče zavzdihnila in pogled še vedno umikala proč, istočasno pa mu izdala svoje staro ime. "sanjam, kako pridem domov in ju najdem. postavljena v vlogo zunanjega opazovalca vidim sebe, kako prešerne volje pridem domov in ničesar ne slutim. ne morem zapreti oči, pospešiti dogodkov." zagrebla je s prsti v žimnico in togotno rjuho zmečkala med prsti. "nemočno stojim ob strani, hripava od kričanja sama nase in pred očmi se mi zopet odvija isti film," je frustrirano zamrmrala in boječe poiskala njegove oči, brez najmanjšega pojma kaj bo našla na njegovem obrazu. zlezla je nazaj pod rjuho, se povsem zvila skupaj v klobčič in mu obrnila hrbet, pokrita skoraj do vratu. "in to je to. najhujša nočna mora, a žal prekleto resnična," je skoraj hladno zaključila zaradi pregloboke prizadetosti. solze so ji za to noč počasi že presahnile.

ni se mogla ustaviti, ko je enkrat odprla usta, čeprav bi bilo gotovo bolje podrobnosti zadržati zase in o njih ne razpravljati z bratom svojega bivšega zaročenca. še njemu ni nikoli povedala vsega, le nekaj izsekov zaradi česar jo je kasneje očitno zapustil - oziroma vse kazalo na to smer. nedvomno bolje bi bilo, če bi takoj po končanem seksu in dolgi prhi samo pobrala svoje stvari ter preprosto odšla. za njun odnos ne bi bilo nič nenavadnega in nobene zamere, oba sta bila enaka. sedaj pa je žal po toči zvoniti bilo prepozno in preteklih dogodkov ni mogla zasukati drugače in jih spremeniti. prav ona se je slednjega še najboljše zavedala in v ustih ji je vedno znova puščalo grenak priokus. potovanje v preteklost ni bilo mogoče in samo vprašanje je bilo, če kdaj dejansko bo - verjetno nikoli. zgolj mučila se je, sebe in svoje razvrvane živce, k boljšemu počutju pa ničesar doprinesla. tudi ni vedela kako, nič lažje se ni spoprijemala danes kot nekaj let nazaj. upala je samo, da se ji bo uspelo, ko bo enkrat le našla krivce in bo naposled lahko pokopala preteklost za sabo.
"ja, kdo bi si mislil, kajne?" se je medlo nasmehnila, ko jo je poklical z njenim starim imenom in ji ničesar več rekel. pravzaprav je bila hvaležna, da se ni postavil v vlogo tolažnika. težje bi se sestavila nazaj skupaj in postala stara hladna, malo divja kenzi. zaenkrat ji je bila dovolj njegova prisotnost in držanje za njene dlani. ni potrebovala ljubkovanja in stiskanja k njegovemu telesu, zvita v njegovem naročju. sicer je potrebovala mnogo več, a od človeka ni bilo smiselno pričakovati tistega, česar ti ni mogel dati. na koncu si bil le razočaran, nad njim in nad sabo zaradi neumnih neizpolnjenih pričakovanj. vseeno pa se je zavedala napake, ko je umaknil svoje roke z njenih. kot je lahko predvidevala, je bila izpoved kolosalna napaka in pošteno je zajebala vse skupaj. ni ga videla v obraz, vendar ni bilo potrebno. iz njegovega glasu je lahko vse razbrala in lahko je samo trdno stisnila oči skupaj, četudi novo nastala težava s tem ne bo izginila. pregloboko v razmišljanje se ni bilo smisla spuščati, niti se ni nameravala. za vse skupaj je bilo prekleto prepozno in dobro je vedela, da bo tako. ljudje niso več vedeli kaj početi z njo, ko so spoznali resnico. postalo jim je nelagodno, niso vedeli kaj reči in kam pogledati. vse skupaj se je spremenilo v zmešnjavo in tudi dobri stiki so se kmalu po tistem počasi porazgubili. to je bil še eden izmed razlogov zakaj o preteklosti ni govorila drugače kot zavito v lažjo. ljudje preprosto nekatere resnice niso znali prenesti. tudi sedaj bi lagala in napletla malo morje izgovorov, navsezadnje je bila izvedenka. a wesley jo je našel v enem izmed najbolj ranljivih trenutkov, ko je potrebovala nekomu izliti dušo in sedaj ji je bilo seveda žal. žal ji je postalo v naslednjem trenutku, ko je odprla svoja neumna usta. "danes ne bom mogla več zaspati nazaj," ga je zavrnila s tihim glasom. ne, samo ležala bo v postelji, strmeč v temo dokler slednja ne bo izgubila svoje vsakodnevne bitke s svetlobo. potem bo spila svojo kavo, popakirala stvari in se spravila na delo in zvečer ter naslednje jutro - ponovi vajo. "ampak ne skrbi zame, ti kar pojdi. odvezujem te tvoje obljube," se je suho zasmejala z narejenim smehom, komaj slišnim izpod rjuh. "resno mislim, pojdi po svoje, ne ostajaj tu sedaj zaradi mene. še vedno sem se pobrala, tudi danes se bom." se je napol dvignila na komolce in skušala obema stvar olajšati. prekiniti to neprijetno tišino, bedno ozračje zaradi spremembe dojemanja nje. "ni bilo prvič in tudi zadnjič ne bo," je še dodala in ga skušala prepričati v odhod. seveda, prizadelo jo je, jo bo - kot vedno. vendar njemu o tem ni bilo potrebno nič vedeti, trenutki njene resnicoljubnosti so minili in svojo vidno ranljivost je s težavo pospravila nazaj kamor je spadala, pospravila vsaj do njegovega odhoda.

dejansko ni pričakovala, da bo ostal in ne pobegnil, kakor da bi mu gorelo za petami iz te hotelske sobe, omadeževane z njenimi nočnimi morami. še višje se je dvignila na komolce, z začudenjem v očeh in na kratko dvakrat pomežiknila, če se morda ni zmotila in je njen sluh ni prevaral. tema se ni igrala z njenimi očmi in šibka svetloba iz kopalnice je medlo osvetljevala njegovo telo. "veš, velika punca sem že in ne potrebujem varuške," je z besedami morda bolj njega skušala potolažiti sebe. v tem hipu se ni počutila kot odrasla oseba z lastnim življenjem, s službo. bolj se je počutila kakor deklica, najstnica, ki se ji ne sanja kako upravljati z življenjem, upravljati s stvarmi za katere so doslej skrbeli drugi, da si sam lahko brezskrbno živel in obiskoval šolske izlete čez lužo. zanimali so te fantje iz zadnjega letnika, nova oblačila in čevlji. kilometrski pogovori po telefonu z najboljšo prijateljico in trači slavnih v revijah. o marsičem nisi razmišljal, samo po sebi je bilo umevno, da si imel streho nad glavo in vsak dan na mizi topel obrok. nepredstavljivo je bilo kar iznenada sprejeti nove pogoje, ki ti jih je narekovala krutost življenja.
"ne vem, če bi se rada pogovarjala. že tako sem povedala mnogo preveč," se je v dvomu spustila nazaj na blazino, z rokami pod glavo in se zastrmela v zatemnjen strop nad sabo. zares ni rada razpravljala o spominih, odpirali so stare rane in uničevali njen status pri ljudeh. sprva je z namenom bila hladna do vsakogar, pomenilo ji je neko zaščito pred zunanjim svetom. kasneje se je to zažrlo v vse pore njenega obstoja in nemogoče je bilo na dan izbezati spet staro, radoživo temnolasko. le v malo stvareh je zares uživala, bolj se je otopelo vsemu predajala. brez nasmeškov, ki bi segel do oči, brez drobnih nagajivih iskric. če jih je bilo že moč najti, so bile tam zgolj zaradi akta in ne ker bi dejansko še obstajale. vse je postala samo gola igra in včasih se je ob takšnih trenutkih kot je bil ta počutila, kot bi ji nekdo tik pred začetkom zamenjal besedilo in ona bi nemo obstala sredi odra, ne vede kaj in kako. če jo je njegovo vprašanje sedaj presenetilo, tega ni pokazala - bila jih je že navajena. "ne, živeli smo v new yorku. v krasnem dvonadstropnem stanovanju," mu je z medlim glasom odgovorila, oči pa ne premaknila iz stropa. kot bi na njem našla nekaj blazno zanimivega in pogleda nikakor ne more odvrniti stran. mar se je res morala spraviti s svojim predolgim jezikom v to bedno situacijo? s kotičkom očesa je kljub odvračanju pogleda, lahko opazila wesleyevo enako početje - in še ena ostra bodica se je zadrla vanjo. njegovim vprašanjem posebne in globlje pozornosti ni namenjala, čeprav bi jo najbrž morala. toda moči so ji pošle in skupaj z njimi tudi njeni živci, da bi se ubadala še s pomenom njegovih vprašanj. vsak trohec energije ji je pošel.
vseeno pa se je zdrznila, ko jo je povprašal o morilcih, oči pa ponovno napolnile s solzami. "ne, nikoli jih niso našli. še danes ne vem zakaj so mene pustili živeti, ker sem jih presenetila. bolje bi bilo, če bi pospravili vse brightove," je skoraj neslišno dodala, vseeno pa dovolj glasno, da jih je imel moč slišati tudi wesley. po vseh teh letih, še vedno ni razumela zakaj ni odšla rakom žvižgat še ona, bila bi pač kolateralna škoda, in ne bi bila prva. čeprav ji možgani ta trenutek niso delali s polno paro kot ponavadi, pa jo je nekaj glede morilcev zmotilo in namrščila je čelo. ni se spomnila, da bi mu omenila podrobnosti o celotni zadevi. "kako veš za morilce? omenila sem zgolj, da sem našla mrtva starša..." je iz sebe komaj iztisnila vprašanje in prvič pogled preusmerila nanj. njen policijski duh se je prebudil in najbrž je iz muhe delala slona zaradi vpliva sanj, morda pa je bilo več na tem. morda je on kaj vedel. "wesley?"

"prav, wesley. v tej vlogi mislim, da bi te lažje vidim," se nekako res ni bila preveč pri volji pričkati z njim in mu raje bila hvaležna, da je sploh hotel ostati ter ni pobegnil v takšni hudi naglici, da bi se mu pod nogami kar kadilo. družba ji je bila krvavo potrebna, samo njen namen pa vseeno ni bil obsoditi ga nanjo še te dolge ure, ki se bodo verjetno vlekle do jutra. nedvomno bolje bi bila bilokatera druga možnost, vendar bolje in nekaj dejansko narediti, nista ravno vedno hodila skupaj z roko v roki. ponavadi je med njima pravzaprav bilo svetlobna leta razlike. presneto, res ga ni hotela obremenjevati z lastnimi problemi in strahovi, ki so jo mučili zadnjih nekaj let. še sama se ni hotela ukvarjati z njimi in jih je raje potlačila nekam globoko v podzavest. spomine je spet zaprla v skrito omaro v svoji notranjosti, od koder so pobegnili skozi sanje, barabe nemarna - in za njimi zaloputnila vrata. vsaj do naslednjič bodo pozabljeni ostali tam, vse zaprašeni in se potem spet preveč entuziastično prerinili v ospredje in naprej na površje. a z njimi se bo ponovno ukvarjala, ko bodo nočne more vrnile. davno se je že sprijaznila, da se najbrž nikoli ne bo otresla ali vsaj do trenutka, ko bo našla krivce in se bo ona sprijaznila z izgubo. doslej se še ni povsem, ne glede na dolga pretečena leta.
pokimala je v temi njegovim skoraj neslišnim besedam in se stežka prisilila, da se globlje ni spuščala v razglabljanje o njenem življenju v 'velikem jabolku'. morala je ostati zbrana in se ne izgubiti v spominih. trenutno bi ji prav prišla kakšna steklenica tekile, ki sta jo z wesom rada včasih delila in prinesla bi ji tisto potrebno pozabo vsaj za nekaj ur, če že ni mogla biti vse do nadaljnjega. in v globoki pijanski omami bi ji bile začuda prihranjene še sanje. zjutraj bi se nemara res zbudila s huronskim mačkonom, a njega bi lažje prenašala, četudi precej bolj sitno in tečno. vsaj drugo je ne bi pestilo in jo mozgalo tja v blazno neskončnost.
naveličala se je samopomilovanja, pripeljal je ni nikamor, samo v večjo slabo voljo in za ta moment se je nehala spraševati o svojem obstoju, odgovorov pač ne bo najbrž nikoli dobila. hotela ali ne, ostala je tistega dopoldneva med živimi in se ni pridružila staršem ter vsem ostalim prednikom v nebesih. z angelčki vsaj to noč še ne bo prepevala opernih arij, če sploh kdaj. njo bodo gotovo poslali dol, v vročino pekla zaradi svojih obupnih dejanj, kjer bo lahko hudičke nagajivo cukala za rep - to bi bilo čisto njej podobno. ob plastičnih predstavah v njeni glavi, so se ji ustnice ukrivile v drobno sled nasmeška. bilo je bolje kot ležati v objemu melanholije.
v svojega ljubimca je še vedno sumničavo gledala, z glavo nagnjeno na stran in premlevala njegove besede. težko bi povezala njega z umorom staršev, takrat jih je imel komaj kaj čez dvajset. nato pa je spregovoril in morala mu je dati prav. ne bi prvič govorila v spanju in ne bi prvič na ves glas prosila za svoje starše, za njuni življenji. nekaj nerazločnega si je zamrmrala v brado in omahnila nazaj na blazino. za trenutek je že mislila, da se bo premaknila kam naprej in ne bo še naprej stagnirala na tej usrani točki, iz katere ni mogla ne naprej in ne nazaj. obtičala je in ni vedela kako, kam sedaj. vse skupaj je bilo eno prekleto sranje! z roko stisnjeno v pest je udarila po žimnici in kolikor hitro je njena sveta jeza prišla, je tudi odšla. bes ji ni pomagal, kmalu je to že spoznala. "ne skrbi, nisi me razburil. nisi ti kriv, da sanjam in sem potem navadna usrana razvalina," se je namrščila, nato pa brez odlašanja skobacala iz zamotanih rjuh. "kaj, ko bi raje pozabila na vse skupaj?" je nato tišje predlagala in s težkim korakom stopila do njega. "pridi raje z mano pod prho," je poiskala njegovo dlan in mu lahno stisnila prste. "ali pa nama naroči kakšno močno pijačo - in hrano," se je spomnila dodati, kajti raje bi se nalivala z alkoholom in jedla, kot dalje razpravljala o svojem razsutem življenju.

note: and so sorry for waiting -.-

rahlo se je brez humorja posmejala. "mislim, da bi se o tem dalo še razpravljati," mu je z medlim nasmeškom odvrnila in brez posebne želje se spuščati dalje v debato. že tako sta se zadnjo uro ali le deset minut vrtela le okoli nje. ni se pritoževala sicer nad dejstvom biti v središču pozornosti, toda to ni vključevalo momentov, ko je na dan iz omar vlekla okostnjake in svojega preteklega življenja ni secirala na majcene koščke. takrat je žarometi usmerjeni naravnost vanjo, prav nič pretirano niso veselili. bolje bi ji bilo brez njih. in očitno se je obema nekoliko odvalil kamen od srca, ko je opustila neprijetno morečo temo. "me skušaš razvedriti?" je njen nasmešek postal pristnejši ob njegovem toplem tonu, ki ga niti slučajno ni bila vajena. res se pa ponavadi nista prav veliko pogovarjala ali si izmenjevala svojih življenjskih zgodb. "ne vem, če me morda vseeno nekoliko ne precenjuješ. nisem tako čudovita in posebna," mu je smehljaje ugovarjala, z rdečico zadrege na njenih licih. "če mi nameravaš še naprej pihati na dušo, mi bo verjetno še presneto nerodno," ji je drobna šala bolj zlahka zdrsnila z ustnic in se ni več vsako sekundo počutila, da se bo vsak hip zlomila in jo bo wesley ven iz hotela lahko spravil samo še naravnost na zaprt psihiatrični oddelek. včasih se je spraševala, kako ji je uspelo preživeti brez živčnega zloma po tisti preživeti travmi in izgleda se je imela le močnemu notranjemu duhu za zahvaliti, da se je uspela držati pokonci ves ta čas. morda je imel wesley navsezadnje le prav.

pustila mu je, da jo je privil k svojemu telesu in izkazoval drobne nežnosti kot je bil poljub na čelo, ki so bile za njun odnos tako tuje in neznačilne. bilo je kakor da bi uganil - potrebovala je ta medsebojni človeški stik. pomagalo je pregnati sence nazaj kamor so spadale in kjer je ne bodo več morile, vsaj do naslednjič ne. "krasno," je pokomentirala ob njegovem strinjanju in prikimala. "ne bi se mogla bolj strinjati. prav, potem nama bom jaz do vrha napolnila kad z vročo vodo," se je že odpravila proti odprtim kopalničnim vratom in se pred njimi zaustavila. "ali pa raje ne do roba. če se nameravava že naliti, bi se lahko še utopila. to bi bil zares krasen začetek novega dne," je z besedami poskušala pregnati še zadnje trohice turobnega ozračja, ki se je zažrl v vse pore njune hotelske sobe. nad veliko banjo v kopalnici je odprla obe pipi do konca in v vodo zlila najmanj polovico vsebine stekleničke za penečo kopel. "mislim, da mehurčkov do sodnega dne bo zmanjkalo," je namuznjeno z glavo nakazala na kad, napolnjena skoraj do roba s prijetno toplo vodo polno dišeče bele pene, ko je za hrbtom zaslišala korake. "se mi pridružiš ali se ti kam mudi?" se je obrnila k njemu, saj je dobila nekakšen občutek, da ima wesley večjo željo po odhodu kot še dodatnemu zabijanju časa z njo med namakanjem v vroči vodi.

note: yes, sure (: ne vem, lahko še vsaka po en post ali dva pa ju spraviva ven iz hotela?^^

vrnila mu je nasmešek z zavedanjem, kako zelo dobro je razumel njeno manjšo zadrego ob njegovih laskavih besedah. bile so neznačilne in nista jih poklanjala eden drugemu. že res, da sta se zavedala obojestranske privlačnosti in da bi ona brez težav ga označila za enega izmed bolj seksi in lepih moških, toda nikoli tega ni rekla na glas. nikoli mu ni delila poklonov, čeprav se jih je zaslužil in jih tudi ni pričakovala od njega. družil ju je vroč seks in ne globoka ljubezen, niti prijatelja nista bila ne vem kakšna. z njim se je lahko spustila z vajeti telesno, ne pa tudi duševno. na nekakšno višjo stopnjo gotovo nikoli ne bosta prišla, današnja noč je bila le svetla izjema. brez njenih nočnih mor, bi stagnirala na isti točki še dolgo časa - morda bosta tudi poslej. ali pa se bosta premaknila nazaj, nemara celo kakšno stopničko višje. ni pa se nameravala ta trenutek poglabljati v morebitno prihodnost, bilo bi neumno in ona se je trudila ne biti neumna - vsaj večino časa

smeje ob njegovem komentarju je kasneje z vodo polnila tisto kad in vanjo zlivala penečo kopel. z njim ali brez njega si jo je nameravala privoščiti. že dolgo ni imela časa oziroma si ga ni vzela, da bi se za kakšno uro, ali dokler se voda preveč ne bi ohladila, potopila v toplo vodo med mehurčke. nanjo je imela sproščujoč učinek in za tisti čas je ponavadi lahko poskrbela na skrbi. "krasno," se je nasmehnila ob njegovem odgovoru in se brez dodatnega obiranja znebila svojega negližeja ter se potopila v ravno pravšnjo vodo. z namuznjenim nasmeškom ga je opazovala, ko se je slekel in še sam zdrsnil k njej v vodo ter kasneje odprl steklenico z vinom. njena nočna mora je bila že davno pozabljena in pregnana z njenih misli, upala je da enako velja tudi zanj. ni ga hotela obremenjevati z lastnimi nočnimi strahovi dlje kot je bilo potrebno. že tako je bilo dovolj nepošteno zanj.

brez pretiranih težav sta v kadi izpraznila tisto steklenico vino, nato pa igrice iz kadi nadaljevala v postelji do zgodnjega jutra. "vem," je zgolj mehko rekla z nasmeškom, najsi je dejansko imel opravke ali ne. ni bila njegovo dekle in on ji ni bil dolžan pojasnjevati svojih dejanj ter kam je imel za iti. počel je lahko kar ga je bila volja. "hvala, ker si se potrudil ostati tako dolgo," je vseeno s kančkom nagajivosti dodala in mu podtalno dala vedeti, da jutro na nek način uporablja za izgovor in ni mu zamerila. pravzaprav je ta nekakšen pobeg pričakovala že precej prej. "sicer bom pa tudi jaz morala iti," se je namrščila zaradi misli na naporen prihajajoč dan in ga še poslednjič vroče poljubila, preden se je izmotala iz mehkega objema rjuh in nase začela vleči včerajšnja oblačila. v tišini, brez nepotrebnega govorjenja in poskušanja zapolniti prijetne tišine sta se oblekla in zapustila njuno hotelsko sobo. "žal mi je in saj veš, hvala za vse," se mu je zunaj pred vhodom v hotel nekoliko žalostno nasmehnila. njen namen zagotovo ni bil obremeniti s svojimi temačnimi strahovi. "se vidiva," je nato dodala in ga v slovo še zadnjič na kratko poljubila, preden se je zgubila med preostalimi ljudmi v tem zgodnjem jutru, ki so že hiteli po vsakodnevnih opravkih in bili na poti na svoja delovna mesta.

note: sry it's lame post. and, i'm done (: se perhaps za kakšno nadaljevanje zmeniva po pm? :33