nekdanji šef policije,
še zdaj se spomnim, kako krvav je bil, ko so ga moji možje privedli na postajo. imel je sedemnajst let. skorajda rosno mlad prav zares. a njegova kartoteka je bila debela za skorajda enciklopedijo in na glavo bi mu lahko obesili vse od sodelovanja pri umoru do tihotapljenja. ne vem, od kje je prišla ponudba. na njem sem videl nekaj drugega, kakor samo izgubljenega dečka z ulice, ki je padel v roke slabičev. videl sem borbenost. ko so ga aretirali je moral vedeti, da je po njem. a niti za hip se ni predal, temveč je vztrajal pri svojem, se boril na vse pretege. tako so ga posedli predme in predlagal sem mu naj pusti mafijo za seboj in se odpravi na akademiji. obljubil sem mu, da bo njegova kartoteka izbrisana, pihnjena v nič, če bo za nas vohunil pri mafiji. naredil je najpametnejšo odločitev – sprejel je moj predlog. spravil sem ga na akademijo za nekaj mescev in že je bil nared. verjetno je bil najmlajši policist pod krinko, kar smo jih premogli. in uspevalo mu je odlično kar tri leta. nihče ni niti posumil, da je njegova vloga dvojna. predal nam je številne dragocene informacije. ko so ga odkrili... ni bilo lepo. mislil sem, da ga bomo morali pokopati pod zemljo. vendar se je nekako rešil. s štirimi strelnimi ranami, polomljenimi rebri in povsem razbit. a zlizal se je in danes je spet v naših vrstah.

nekdanji vodja italijanske mafije, stric,
v mafijo je bil rojen. zdelo se mi je, da ima kriminal v krvi in vanj sem polagal vse svoje upe. morda sem prav jaz kriv, da so ga takrat pred leti aretirali in ga nato spravili na tako imenovano 'pravo' stran. dajal sem mu vedno nevarnejše naloge, vedno pomembnejše. od njega sem pričakoval ogromno, a nikoli preveč. sposoben se je prilagoditi čemerkoli in sposoben je najti rešitev tudi v največjem dreku. verjetno je storil prav to, ko je sprejel ponudbo policije in začel igrati špiclja v mafijskih vodah. in kaj je najbolj smešno? moral bi ga počiti v glavo in mu odpihniti možgane, pa tega nikoli nisem mogel storiti. takrat je bila moja združba že krepko pod vodo in verjetno so največji delež njegovega prevarantstva dobili irci. pravzaprav smo se takrat vsi čudili, kako mu je sploh uspelo preživeti. saj veste, po tistem, ko so njegovo dvojno vlogo razkrinkali. od takrat naprej se verjetno neprestano obrača prek ramena in samo čaka, kdaj se bo pojavil kdo, ki bo hotel maščevanje. vendar vam povem, fant bo zagotovo prišel daleč, pa naj bo to pri možeh v modrem ali pri mafiji, če se mu bo kdaj zahotelo vrnitve na temno stran. vsak bo lahko ponosen na to, da ga ima v svojih vrstah.

mama,
moj lorenzo. včasih vam bo rekel, da ga kličite ren, ker mu grem jaz tako na živce s tem, ko vztrajam pri italijanščini doma. moja mama in oče sta v ameriko prišla, da bi uresničila svoje sanje – odprla božansko restavracijo in vse razvajala z našo čudovito italijansko kuhinjo. in uspelo jima je! tudi sama sem spoznala mojega moža v naši italijanski četrti in želim si, da bi imela več otrok kot zgolj marca in njegovo mlajšo sestro. vendar je bil zlat deček. tako zelo lep. ne pretirano brihten in ne pretirano navdušen za šolo, a vseeno sem vedela, da si bo lepo postlal. in policist! kako cenjen poklic. dolgo sem mislila, da bo šel k stricu vitu in njegovim kriminalcem, a očitno je napravil perfektno odločitev. tista uniforma mu tako pristaja. upam, da si kmalu najde čedno italijansko ženico in mi da trop vnukov. samo poglejte ta obraz, tako prekleto lepega otroka imam! in kuhati tudi zna!

najboljši prijatelj,
odraščala sva v isti ulici in oba imava nadležne italijanske družine, ki se vtikajo v najina življenja ob vsaki priložnosti. oba sva pristala v mafiji njegovega strica vita in v renovih očeh sem večkrat videl tisto pristno vznemirjenje ob vsakem podvigu. v tem je užival. dokler ga niso aretirali in potem je prišel nazaj povsem spremenjen. nikoli nisem razumel, zakaj takšna sprememba. italijanska mafija v phillyju je razpadla in naenkrat je bil del irske. nič mi ni bilo jasno. bil je tako kontroliran, njegov pogled je bil skorajda morilski. šele kasneje, ko se je njegova krinka razpihnila, sem ugotovil, kaj se dogaja. pomagal sem mu začasno pobegniti iz mesta, da ga niso poslali rakom žvižgat. verjetno mu je takrat policija nudila zaščito v drugi državi. kaj pa vem. odkar se je vrnil še nisva govorila. sedaj je policist in vse to... glede na to, da sam še vedno preprodajam je bolje, da se ne vidiva kaj dosti.

bivše dekle,
spoznala sem ga, ko je delal pod krinko. seveda takrat nisem vedela, da je v resnici policaj in ne... mafijec ali karkoli že. očaral me je v eni minuti, na kar nisem ravno ponosna, ker sicer nisem tako lahka trofeja. ampak... nekaj je na njem. morda njegov pogled, ki včasih deluje tako trpeče. morda brazgotine, ki krasijo njegovo telo. ali pa tetovaže. lahko je to komaj zaznaven italijanski naglas ali način, kako se zjutraj povsem zaspan prebuja in potrebuje nekaj trenutkov, da pride k sebi. takrat je tako lep. sploh ni druge besede. vem, da moški nočejo, da jim rečeš kaj takega – raje so seksapilni, postavni, privlačni in vse to stranje. ampak ren je bil zame vedno očiten znak popolnosti. razšla sva se nekje sredi njegovega vohunjenja. pet mesecev zatem je ubil mojega brata, ki je bil tudi del mafije. sedaj zame ni več bivši, samo nekdo, komur se hočem maščevati.

bivši ljubimec,
ni gej. to vem jaz in to ve on. tisto, kar sva imela midva pa tudi ni bilo ravno nedolžno eksperimentiranje na akademiji. spoznal sem ga, ko je prišel za nekaj mesecev na urjenje, preden so ga kar odposlali na teren in je delal pod krinko. v tistih nekaj mesecih sva se... zbližala. morda je bila kriva neka čudna kemija. ampak mislim, da bo prišel čas, ko si bo priznal, da je biseksualec. menim, da se zaveda, da z njim ni nič narobe in je to nekaj normalnega, a vedno človek potrebuje pogum, da kaj takega izreče naglas. ponosen sem, da je prišel tako daleč in ima tako svetlo prihodnost v policijskih vrstah. ko sem izvedel, da je njegova misija splavala po vodi in so ga sestrelili kot jastreba ter komajda pustili živega... oseb kot je on, je premalo na tem svetu. rodil se je na napačni strani morale in po naključju prijadral na pravo.