število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: surveillance room Sob Apr 06, 2013 2:42 pm
braden clarke
število prispevkov : 75 cash : 155 street reputation : 53 tvoja starost : 32 starost lika : 27 kraj rojstva : denver, colorado
tag; wesley&kenzi, well hello there. this is awkward.
Ni bil eden izmed povabljenih in niti spremljevalke ni imel, zato bi ga ob potencialnem pregledu liste zaželenih po hitrem postopku vrgli ven. Na presnetem dobrodelnem dogodku si vendarle niso smeli privoščiti nemarnih izgredov in neuglednih gostov. Seveda je poskrbel, da je nase navlekel najdražjo možno obleko, ki jo je premogel in da je za spremembo izpraznil žepe in prišel na dogodek povsem brez droge. Toda zastonj hrana in pijača … kdo za vraga bi se odpovedal temu. Ljubil je priložnost za zabavo in ker se je kaj kmalu po prihodu zadeva začela spreminjati v precejšnjo dramo, prihoda – normalno – ni obžaloval. S kotičkom očesa je namreč opazil Kenzi, za katero bi lahko rekel, da komajda čaka, da ji v obraz pove nekaj krepkih (po tistih neprimernih in precej morbidnih lažeh, ki jih je natrosila je bilo to najmanj kar si je zaslužila), nekje na drugi strani avle pa je že prej zagledal Wesleya. Kdo bi si mislil, da se bodo kdaj znašli v enem prostoru … in to na dobrodelni prireditvi. Ha, Blake jasno ni imel cvenka, ki bi ga lahko daroval, Wesley pa tega ne bi storil, četudi bi se kopal v zlatu. Ustnice so mu kar same lezle v nasmešek, ko je ujel Kenzijinn pogled, toda hitro se je obrnila proč in on se je odločil, da jo bo danes pustil pri miru. Zagrabil je krožniček na katerega je nabral nekaj čokoladnih zavitkov in rumovih kroglic, ki jih je že od samega prihoda pridno tlačil v usta, z desnici pa mu je počival še tretji kozarec pregrešno dragega šampanjca. Če mu ga v tistem ne bi prestrelila krogla, bi ga verjetno še ponesel proti ustom, tako pa je ostal brez besed in nekje pod mizo s sadjem, ljudje okrog njega pa so brezglavo tekali naokrog in nekateri – kako za vraga – celo ranjeni popadali na tla, nekako tako kot domine.
»Šit, če je Wes kriv za tole …« je že načel sam pri sebi, potem pa privzdignil prt in se razgledal naokrog. Pa saj ni bilo prehudo, že res, da je na prvi pogled bilo prekleto veliko žrtev, toda očitno so se ljudje razkadili po celotni stavbi, kot brezglave kure so se vzpenjali v preostala nadstropja, kot da jih bo to rešilo, nekateri so se zaprli v dvigala, drugi pa brcali v zaklenjena vrata pisarn. Sam je bolj kot ne iskal brata in ko ga je vendarle opazil ta v rokah ni imel pištole. Mogoče pa je vendarle prišel k sebi in se odločil zavarovati svoje življenje in še življenje koga drugega. Toda ni tekel proti izhodu in to ga je pustilo začudenega. Bi lahko vendarle bil vpleten v napad? Zakaj za vraga se ni mogel preprosto zadržati nekje na dobri strani in se izogibati umorom in stvarem, ki bi ga utegnile strpati za zapahe? In ni bil edini, ki se je odločil za nespametno potezo, bratu je sledila Kenzi, ki očitno še ni bila naveličana seksa z bratoma Pierce, in prav več kot očitno je silila v drek. Namesto, da bi reševala lastno rit, je sledila Wesleyu bog ve kam in čeprav mu je uradno bilo zanjo vseeno, preprosto ni mogel preko dejstva, da utegneta biti oba v precejšnji nevarnosti. Nekoliko sključeno se je ob steni dokaj počasi premikal za visokoraslo postavo, ki je med lahnim tekom izgubila čeveljce in je sedaj bosa sledila temnolascu, ki bi jo prav lahko še enkrat grdo izkoristil. Kako dolgo so tekli drug za drugim ni vedel, preprosto ni utegnil razmišljati še o tem, kajti tu in tam se je še vedno izmaknil kakšnemu strelu, nazadnje pa se celo odločil razbiti varnostno steklo in z desnico zgrabil za sekiro. Kot da mu bo to pomagalo, če se je kar naenkrat znajde iz oči v oči s potencialnim strelcem. Dobrih sto metrov je zaostajal in za nekaj časa celo postal pred nadzorno sobo kamor sta izginila oba in lahko je prisegel, da ga je bilo kar malo strah. Kaj bo videl, ko odpre vrata? Je bil Wesley eden izmed tistih, ki so organizirali napad in se bo svetlolaske, ki je očitno grela postelji obeh, primoran na hitro znebiti, ali je bilo vse to zgolj v njegovi glavi. Z mislimi, ki so kot loto žogice švigale skozi njegove možgane, je precej na hitro vdrl v sobo, kjer sta njemu prekleto dobro znani osebi tiho zrli druga proti drugi, potem pa povsem nepripravljena in s strahom pogledali še v njegovo smer. »Hej, kaj za vraga se dogaja? Mislim … zakaj sta tu? Kaj se gresta? Predvidevam, da v situaciji nevarni za življenje ne nameravata fukat, ali pač?« je enostavno moral vse stare zamere še enkrat pogreti, toda še bolj kot to ga je zanimalo, če je njegov brat res povezan s prekletim masakrom, ki se je začel sredi dobrodelnega dogodka.
kenzi washington
število prispevkov : 210 cash : 440 street reputation : 143 tvoja starost : 35 starost lika : 28 group : FBI kraj rojstva : new york, us
skoraj nemogoče bi se bilo izogniti dobrodelni zabavi ob prejetem vabilu pred nekaj dnevi in ničesar posebnega je udeležba ni stala, četudi tovrstna zabava ni spadala pri njej na listo top dogodkov leta. ni spadala v samo smetano udeležencev, ki jim je dobrodelnost bila kot zrak, ki so ga dihali. vseeno pa ni mogla, da ne bi napisala čeka in darovala nekaj tistim, ki so bili bolj potrebni tega denarja kot ona sama, ki je gotovo imela skoraj vse za normalno preživetje v tem krutem svetu. zato je sedaj sedela za eno od številnih miz, olajšana za dobršno vsoto denarja, in se pomenkovala s svojo sosedo. na vsake toliko časa si je v usta zbasala nov kanapejček, ki se jim nikakor ni mogla upreti in ga poplaknila s šampanjcem. vsakokrat, ko je s pogledom zdrsnila preko ljudi, je zagledala nekoga novega poznanega in se v pozdrav že tolikokrat nasmehnila ali le pokimala z glavo, da je prenehala šteti. nobenemu ni posebej namenjala svoje pozornosti, trmasto je vztrajala za svojo mizo, na svojem mestu z lično izpisanim imenom na kartončku ob njenem krožniku in do onemoglosti čvekala s svetlolasko poleg sebe o vsem in ničemer. zabaven pomenek bi nadaljevala gotovo še nekaj časa ali vsaj dokler se ne bi naveličala sedenja, če se ne bi svetlolaska poleg nje kar naenkrat zvrnila kot pokošena dol iz stola in ji v glavi ne bi zijala velika luknja iz katere je mezela kri. šokirano se je zastrmela najprej navzdol nanjo in nato okrog sebe. po dvorani so odmevali streli in ljudje v svečanih oblekah so eden za drugim padali po tleh. otrpnila je na svojem mestu in premakniti ni mogla niti mišice. scena ob njenih nogah jo je preveč spominjala na tisto v njeni kuhinji pred leti. mlaka krvi se je enako zbirala pod svetlolasko kot pod starši in šele ko je krogla skoraj s seboj odnesla njeno desno uho, mimo katerega ji je prižvižgala po zraku ter na drobcene koščke razbila vazo sredi mize, da je delčke skupaj z vodo nosilo na vse strani. šele takrat se je uvedla iz nadzemeljskega stanja in se vrgla po tleh. iz roke kamor se ji je zaril košček letečega stekla, je slednjega brezbrižno potegnila ven, istočasno že iskala torbico s svojo pištolo v njej. malo prepozno, a vseeno se je prebudila njena policijska narava in ni se nameravala predati brez boja.
izklopila je pokol okrog sebe, kajti sicer ne bi speljala do konca in se raje skušala posvetiti nalogi - onesposobiti čim več napadalcev. če ne bi zagledala wesleyeve postave, bi namero nedvomno poskusila uresničiti, tako pa mu je brez razmišljanja sledila. presneto malo se ji je sanjalo, zakaj natanko mu sledi po hodniku v svoji dolgi svečani ciklamni obleki, ko se je toliko zaustavila, da se je znebila visokih pet in dalje nadaljevala bosa. pištolo je trdno držala v svoji desnici med neslišnim tekom in zakorakala je skozi vrata za katerimi je izginil temnolasec. sedaj sta se srečevala nekoliko manj in po tistem njunem popivanju z igrico, se nista več videla. ali naj njegov odhod iz osrednje dvorane dojema kot sumljivo ali ne, si še ni prišla na jasno. niti takrat, ne ko je stala v nadzorni sobi skupaj z njim in so bile stene pokrite z računalniki. "wesley, kaj počneš natanko tukaj?" iz svoje policijske, fbiajevske kože vsekakor ni mogla, vanj pa upirala vprašujoč pogled. brez dvoma bi šlo lahko za splet naključij in ne nekaj namernega. če bi se skril v shrambi z metlami, bi vsak sum v hipu opustila. tam bi se gotovo šel skrit pred neznanimi napadalci, ampak natančno ta soba... le kaj naj si misli sedaj? dlan s pištolo ni upirala vanj, roka je bila povešena k njenemu telesu odeto v svileno tkanino. zaenkrat ga ni jemala kot sebi nevarnega. hotela je po torbici, katere začuda ni izgubila, pobrskati za telefonom in šefa obvestiti kje se nahaja in da lahko vidi natanko vse, ko so se vrata za njenim hrbtom hrupno odprla ob neznanem vdoru. na hitro se je v strahu obrnila, že dvignila dlan s pištolo in v prišleka nameravala poslati kroglo, ko je zagledala na vhodu drugega brata pierce s sekiro v roki. neopazno ji je roka zadrhtela in bila povsem pripravljena ga ustreliti, če bi se jo lotil s tisto sekiro. vse dokler ni odprl ust in nekako dal vedeti, da nima nič poleg. toda vseeno je bil njen pogled poln sumničavosti in zelo počasi je spet povesila roko nazaj k boku. bila je pripravljena ustreliti enega ali drugega, če bi bila k temu prisiljena. bivši zaročenec in ljubimec gor ali dol. "živijo tudi tebi blake. lepo te je spet videti," je namerno ubrala sarkastičen ton zaradi njegovih besed. "jaz sem sledila tvojemu starejšemu bratcu. ampak kaj pa ti počneš tu in s sekiro?" je s pištolo nakazala nanjo in se še bolj namrščila. vest jo je še vedno dokaj pekla zaradi izgovorjene laži takrat po njunem seksu sredi ceste v njegovem avtomobilu, a skušala se je le pravočasno zaščititi. enkrat jo je že prizadel. "seveda, blake. prav tukaj nameravava fukati, ker naju oba zares rajca vse tole streljanje in mrtvi samo nekaj sto metrov stran," se je ponorčevala, jezna zaradi njegovih izgovorjenih besed. "sedaj lahko gremo celo v troje, glede na to da sta oba predraga bratca pierce tukaj," je za nameček hladno pridala, preden se je premaknila do ekranov in zgroženo gledala v dogajanje pred seboj, ki so ga snemale kamere. spet je pobrskala za telefonom, da bi nadrejenim sporočila svojo lokacijo in do česa ima pravkar dostop. delo bi vsem tistim zunaj precej olajšala. "torej, kaj sedaj? bomo ali ne?" ju je pogledala preko ramena in se zasukala nazaj k njima, z rokami prekrižanimi na prsih, nato pa spet spregovorila: "če ne drugega dokončno že razčistili vse skupaj?"
note: i know^^ sam tole bo tut pretty awesome (:
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: surveillance room Pet Apr 12, 2013 12:29 pm
tag, blake & kenzi note: haha, ti trije.. i mean best team ever, haha
precej zdolgočaseno je sedel na svojem mestu, označenim s krasnim kartončkom, na katerem se je izrisovalo njegovo ime. ni imel orožja, zato je bil nekoliko trzav, sploh pa se je tako prekleto naveličal teh dobrodelnih bedarij, da bi se lahko prej ali slej po zgolj dveh kozarcih konjaka zatekel k najbližjemu košu in vanj bruhnil vso svojo mržnjo do bogate sodrge, ki se je tukaj zadrževala. nekaj obrazov je prepoznal, celo prisegel bi lahko, da je nekje v noči opazil svojega preljubega bratca. najraje bi se zapletel v prepir z njim - preko ničesar pomembnega - in mu nalomil tisti bebavi ksiht, a ob taki misli se je vedno znova moral opomniti, da si še ni povsem opomogel od operacije in da bi po vseh pravilih še zdaj moral počivati v svoji posteljici v vili mafije. pa tega, vsekakor, ni bil sposoben. pizda, tam je trzal, tukaj je trzal, ničesar mu ni bilo dovoljeno početi, če bi ga to zadovoljevalo. vsaj alkohola je imel na pretek in če je že bil, na željo preljube svetlolaske, ki mu je predstavljala šefico - pa ne samo to, tudi prijateljico in ljubimko - prisiljen ždeti tukaj, je hotel - ne, zahteval je - da je njegov kozarec venomer poln in da bo slej ali prej dovolj nasekan, da se bodo obrazi bogatunskih grdavžev tako zmazali, da mu ne bo potrebno gledati v njihove oči.
tako pa ni imel časa niti za tretji kozarček. od nikoder je zaslišal strele, nekaj ljudi s pištolami je prepoznal - člani tolpe, s katerimi je morda kdaj v preteklosti preživel kaj časa, a vsekakor ne tisti tip ljudi, s katerimi bi se še dalje želel bratiti. počil se je pod mizo, še preden je imel kak metek čas, da mu raztrešči lobanjo. saoirse je v trenutku izgubil in v mislih se je preklinjal, ker s seboj ni imel nobenega orožja. pizdarija. in kaj zdaj? še preden se je zavedel, je bil na ozkem hodniku, ki je vodil po območju stavbe, kjer je nekoč že bil. enkrat, preden je postal del tolpe, je za nekega zasebnika opravljal plačano delo; knockoutiral oba paznika in poskrbel, da ni nihče motil manjšega ropa. v veliki sef jim ni uspelo priti, a kolikor je pomnil, je bilo to takrat postranskega pomena. z vso silo je odrinil vrata nadzorne sobe, kjer tokrat ni bilo nikogar; po vsem tem streljanju je bila očitno potrebna pomoč, na gala večerji pa prav veliko usposobljenih ljudi ni bilo, zato so potrebovali vsako podkrepitev z revolverjem za pasom. kar so tile nadzorniki vsekakor bili.
postal je pred ekrani, za trenutek zagledal poznan obraz kellana, šefa tolpe, in drobno rjavolasko, katere imena sicer ni poznal - je pa vedel, da spada zraven. tolpa. saj je vedel, jebemti. z roko je segel k metuljčku, ki ga je imel zvezanega okrog vrata, da bi ga potegnil dol - in morda lažje zadihal -, ko so se vrata za njegovim hrbtom odprla. zasukal se je - in prepoznal znan obraz, ki je vanj meril svoj svetleč revolver. "skušam ugotoviti, kaj se dogaja.. in ti?" se je pozanimal s povsem nevtralnim glasom; adrenalin, ki se mu je samo za trenutek pognal po žilah, je izginil. kdo ve zakaj je bil prepričan, da mu kenzi ne bo storila žalega. znova se je obrnil, samo toliko, da je pri velikem sefu zaznal prisotnost tretje osebe, neke klinčeve policistke. saoirse ni videl na nobeni kameri. sranje. ni vedel, zakaj je čutil takšno grozno željo po tem, da jo zaščiti; kdo ve, kaj natančno se je dogajalo, a njun odnos je dosegel točko, pri kateri mu zanjo ni bilo vseeno.
in potem so vrata znova treščila; s pogledom se je iz oči v oči srečal z bratom in v trenutku je bil prisiljen k velikemu zavijanju z očmi. blake je bil do neke mere zmeden, do neke ves napet, očitno pa nikakor ni imel namena pozabiti na to, da sta se na veliko fukala za njegovim hrbtom. predvsem pa je imel v rokah gromozansko sekiro, ki je situacijo naredila komično kot malokaj. "in ti si tukaj da.. kaj, posekaš to stavbo do temeljev?" privzdignil je obrvi, čeprav je bolj težko skrival nasmešek, ki je zaradi absurdnosti situacije silil na njegov obraz. pri kenzijinem zafrkantskem govoru je tu in tam zgolj skomignil z rameni, na koncu koncev pa odkimal z glavo. "mislim, da blakov pritlikavi kurac takega napora ne bi zdržal." v troje z bratom? kako ostudna misel. nenadoma je ujel kenzijino roko, ki je brskala po taški, in kmalu mu je postalo jasno, kaj se dogaja. hotela je priklicati svoje prijatelje, svoje može v modrem. kdo ve zakaj - ob tej misli ga je preletel srh. člani tolpe so mu šli po večini na kurac, že, a ni jih hotel videti v težavah. nikoli. rekel ni ničesar, a na tej točki je upal, da je svoj vokitoki ali karkoli že.. izgubila v vsesplošni paniki. "meni se vse zdi razčiščeno," je skomignil z rameni. "blake je zaljubljen, pa nima namena priznati, ti in jaz fukava, ker nama to paše, vsi imamo problem s tretjim faktorjem v skupini.. zaradi česar bo najboljše, da se v takšni trojki preprosto ne videvamo več." razen.. če je morda kaj zamudil?
braden clarke
število prispevkov : 75 cash : 155 street reputation : 53 tvoja starost : 32 starost lika : 27 kraj rojstva : denver, colorado
Naslov sporočila: Re: surveillance room Sob Apr 13, 2013 11:14 pm
tag; wesley&kenzi, well hello there. this is awkward.
Ja, mogoče je bilo zares nespametno, da se je naokrog sprehajal s sekiro v roki. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi ga kdo zamenjal za storilca in mu pognal strel v čelo, toda počutil se je dosti bolj varno, če je nekje na dosegu imel orožje, s katerim bi se lahko v primeru nevarnosti tudi branil. Saj ne da se je bal, da ga bo Wes hladnokrvno umoril (no, če se to že zgodi, mu bo med samim dejanjem skušal vsaj odsekati roko), toda človek zares nikoli ni vedel kdaj ti bo kdo v hrbet zabil nož. Podobno je njegov predragi bratec že storil in preprosto zanj ne bi upal dati roke v ogenj. »O, kakšna super dobrodošlica, ampak ne vem če bi zate lahko rekel podobno,« se je skušal izgovoriti, čeprav je bil vendarle on tisti, ki je sledil obema. Kaj za vraga se je šel ni točno vedel, toda prav gotovo je upal, da bo lahko stvari med njimi končno razrešil, čeprav v stavbi vlada pravi mali kaos. Če vmes mogoče še odkrije kakšno neprijetno resnico o starejšemu bratu pa … jah, ne bo odveč, zadnje čase si namreč nista bila pretirano naklonjena. »Od vaju bi človek lahko pričakoval res karkoli … glede na že videno in slišano seveda.« Preprosto moral je dregati med ose, čeprav je vse pogoste bil on tisti, ki je na koncu najebal in potegnil kratko. Ob prekleto navitem gobcu njegovega brata kaj drugega sploh ni bilo pričakovati, Kenzi pa mu je glede na vse dosedanje laži kar uspešno sledila. »Ampak, tukaj nisem zato, da bi igral policaja, kakorkoli že. Wesley … upam, da si tukaj zgolj naključno …« je sumničavo pogledal proti bratu in preprijel sekiro, ker je njegova desnica od presneto težkega železja že trpela. Toda seveda, bil je edini, ki tu niti slučajno ni bil rad in je želel po hitrem postopku najti pot ven – na varno, onadva sta se – za razliko od njega – že pričkala o trojčkih in (hah, čudovito) celo o njegovem kurcu. »No, bratec, naj Kenzi pove kdo ima daljšega, mogoče lahko na lestvico vključi še koga drugega,« je začel in nato nekoliko poklapano, mogoče rahlo neprepričljivo pogledal v njeno smer in nadaljeval, »… mislim, poskusi se omejiti na maksimalno dvajset tipov, ki si jih pofukala, daljši seznami so že dolgočasni.«
Kako za vraga so se lahko v resni situaciji kot je bila slednja kregali o tako ničvrednih, neumnih stvareh. Verjetno je vsak izmed njih imel kakšno boljše delo, Blake je vsekakor želel poiskati Otti, se mogoče na hitro prepričati še o Saoirsini varnosti, brat je bil očitno na varnem, ženska, ki je lagala o izgubi njunega otroka pa … jah, prav tako. »Mislim, da je bilo dovolj. Jasno je, da določeni ljudje zemljo teptajo le zato, da delajo zdrahe,« je na hitro ošinil najprej svetlolasko, potem pa na hitro še brata, čeprav je mogoče vendarle bil nekoliko preveč napadalen in kritičen. Tudi sam bi se jima lahko v prostoru pridružil z nekoliko prijaznejšim komentarjem in kako zelo nenavadno … mestno življenje ga je počasi spreminjalo v pofukano opravljivko.
kenzi washington
število prispevkov : 210 cash : 440 street reputation : 143 tvoja starost : 35 starost lika : 28 group : FBI kraj rojstva : new york, us
Naslov sporočila: Re: surveillance room Ned Apr 21, 2013 6:12 pm
BLAKE & KENZI & WESLEY
ni bil nekako čas za poglabljanja v občutja, kaj občuti v družbi obeh skupaj. dejansko se ni spomnila dneva, ko bi bili vsi skupaj v istem prostoru, verjetno je bilo enkrat pred nesojeno poroko. nenavadno kakšen splet okoliščin jih je pripeljal v tem trenutku skupaj in o katerem bo dalje lahko razglabljala enkrat kasneje. zunaj nadzorne sobe se je dogajalo preveč pomembnejših stvari od njihove male osebne drame. besedam wesleya, s katerimi ji je postregel glede svoje prisotnosti na tem dotičnem mestu, ni povsem verjela. bile so nekako preveč prikladne - in kako je sploh vedel katera vrata odpreti in se prepričati o natančnem poteku dogajanja? bilo je preveč očitno, da bi zgolj po golem naključju odprl prava vrata. skoraj zagotovo je moral vedeti kam, vseeno mu pa zaenkrat ni nameravala pokazati svojo nejevero v njegova dejanja. tudi, če je bil njegov namen res le kar je rekel. pištolo je imela povešeno k bokom, ko se blake očitno ni odločil odigrati vloge morilca s sekiro kot v kakšni slabi grozljivki. bila pa je pripravljena uporabiti svoje orožje na obeh bratih za onesposobitev, če bi bil poseg po slednjem ukrepu dejansko z nekim razlogom potreben. sebe je morala zaščititi in onesposobiti oba ali zgolj enega izmed njiju, če je sodeloval z nasprotno stranjo in imel prste vmes pri masakru, ki se je na ekranih odvijal pred njimi. stisnila je ustnice skupaj v ravno črto, ko so njene oči opazile nekaj znanih obrazov in še bolj odločeno je pobrskala po miniaturni torbici za mobilnikom. tudi, če je ne bi wesleyeva dlan na njeni ustavila, do mobilnika ne bi prišla. očitno ji je padel ven, ko ji je torbica padla na tla in je na plano povlekla svojo pištolo. vendar je vseeno pogled dvignila k temnolascu in mu poslala opozorilni pogled. "izpusti me," je povsem mirno izrekla, ne da bi za najmanjšo oktavo povzdignila ton. ne bo ji všeč, toda morala ga bo preveriti po koncu vsega, če se jim bo seveda uspelo rešiti s celo kožo. dajal ji je preveč mešanih signalov, da bi si še naprej zatiskala oči in se obračala proč.
"videno in slišano? in kdaj si ti kaj videl?" se je obregnila ob blakove besede zaradi katerih ji je počasi začel rasti pritisk. kako si ji še kar zmeraj drzne očitati nekaj, za kar je že zdavnaj izgubil vse pravice na tem svetu. morda se mu je nazadnje res zlagala o neobstoju nosečnosti, toda ni imel nobene pravice se vtikati več vanjo in njeno zasebno življenje. posteljo je lahko delila s komer si je želela. sam je poskrbel za tak razplet. zastrigla je z ušesi ob njegovih nadaljnjih besedah in namerno wesleya nadvse brezbrižno ošinila. zanimal jo je njegov odziv in če bi bil drugačen ob njenih prejšnjih vprašanjih. o njegovi nedolžnosti nikakor ni bila sto odstotno prepričana. in če se je v nekem trenutku dovolj umirila, so jo njune besede spet čisto z iritirala in je pred očmi od besa videla vse rdeče. "bog, bosta že enkrat nehala s tem dokazovanjem kdo ima večjega?" je popizdila in svoje besede ni mislila povsem dobesedno, čeprav so odlično pasale h kontekstu poteka trenutnega obdelovanja med njima. "prekleto, odrastita že enkrat in se obnašajta svojim letom primerno!" je z besnim pogledom švigala od enega do drugega, ki je bil hkrati skoraj pomilovalen. "ti - davno si že izgubil pravico soditi s kom fukam ali koliko črtic imam zarezanih na vzglavju postelje. bil si prevelika reva, da bi začrtano stvar izpeljal do konca in raje ušel, ker je bilo to lažje. in če si dejansko zaljubljen kot provocira wes, preboli že! tudi jaz sem morala," mu je napela levitve kot majhnemu otroku z neusmiljenim tonom. dovolj je bilo - in ni še končala, kajti zasukala se je k wesleyu. "in ti nisi nič boljši! prikladno me uporabljaš za jedro spora, kdo me ima in kdo me nima in ne vem kaj še vse. jaz ne mislim biti nobena žogica med tabo in blakom. ker sem očitno tisti omenjeni problematični tretji faktor v skupini, bo očitno najbolje da se sploh ne videvamo več," se je mrko na koncu odločila, nato pa napeta ramena popustila in enega ter drugega skoraj brezbrižno, z nezanimanjem pogledala. preprosto se ji ni več ljubilo ukvarjati z njima. še posebno ne sedaj, ko je imela toliko drugega dela. "ah, pobijta se med sabo, da bo končno mir. ampak to raje naredita zunaj na hodniku. svoje obleke res nočem imeti zamazane z vajino krvjo," je trdo na koncu pristavila skoraj vdana v usodo, in odrinila wesleya dovolj stran od ekranov, da si je lahko bolje ogledala dogajanje na zaslonih. na koncu mize je zagledala stacionarni telefon in stopila k njemu, da bi končno lahko poklicala nadrejene in jim posredovala pomembne podatke, če bo telefon seveda deloval. in če je ne bo spet prekinil kdo izmed njiju, ki nista počela z njo drugega kot si jo podajala kakor žogico.