boardwalk

Naslov sporočila: boardwalk Sre Feb 20, 2013 5:38 pm

this is for jeremy coleman! smitten

rada je imela velika mesta, z gručo ljudi, v kateri se je počutila tako majhno in nepomembno, kjer nikomur ni bilo pomembno, kako ji je ime ali kakšno zgodbo nosi s sabo, samo hodila je lahko med vsemi tistimi obrazi in bila kdorkoli. ja, včasih je bilo ravno to tisto, kar je potrebovala, spet drugič pa je raje zavila proti samotnemu gozdu v bližini njenega domovanja, kjer je le redkokdaj opazila koga drugega. tja je odšla, ko je želela biti sama, s svojimi mislimi in težavami, tja je odšla po občutek spokojnosti. odkrila je lepo urejeno sprehajalno potko, kjer je le tu in tam srečala kakšnega mimoidočega, sicer pa je bila povečini prepuščena sama sebi in svojim mislim. tako ji je bilo tudi všeč. ravno ko je bila zatopljena, so jo zmotili koraki, da je lenobno dvignila pogled in naenkrat kar obstala na mestu, kot prikovana. ni mogla verjeti svojim očem, ko je prepoznala obraz pred sabo. saj je bilo vendar nemogoče, da bi pred njo stal ravno on, po tolikih letih, ko se je trudila, da mu ne bi namenila niti ene samcate misli. ni si jih zaslužil. »jeremy,« je presenečeno dahnila njegovo ime, še preden bi se lahko obvladala. ko bi le lahko rekla, da po vsem tem času nad njo ni imel več nobenega vpliva, a bi kratko malo lagala. celo v tistem trenutku je povzročil pravi vihar čustev, ki jih ni znala obvladovati in to ob samcati bsedeci, ko je le izgovorila njegovo ime. pa tako prekleto rada ga je imela, bil je edini zaupnik, ki ga je v tistem času imela in samcat pogled v njegove oči je pripeljal nazaj spomine na tiste čase, ko je izgubila starše, se selile od ene slabe rejniške družine do druge, skrivala modrice za dolgimi rokavi, pri tem pa sanjala o lepših časih. rešitev je prišla v obliki temnolasega fanta, z modrimi očmi, ki jo je znal poslušati in ji pomagati, česar v tistem času niti približno ni bila navajena. obljubil ji je pomoč, rekel ji je da jo bo čakal na drugi strani dolgega leta čez lužo, da ji bo to lahko uspelo in jo bodo čakale lepše stvari, pa ga ni bilo. kasneje si je res mislila, da je bila presneto naivna, če je res pričakovala, da jo bo čakal, da se je za vrat na nos podala za nekaj sladkimi obljubami. kam jo je to pripeljalo? do tega, da je na ulicah skorajda umrla, potem pa celo prodajala svoje telo, ker je mislila, da druge rešitve zanjo preprosto ni. ni si mogla pomagati, da mu tega ne bi zamerila, da ne bi iz dna srca sovražila tega, kar ji je storil. ni vedela, če jo je sploh opazil, a v tistem trenutku je stopila do njega in mu s solzami v očeh prisolila močno klofuto. »to si si zaslužil,« je potem preprosto rekla, adrenalin pa je še vedno poganjalo po njenih žilah, ko se je že obrnila, da bi preprosto odkorakala proč. ničesar ni bilo, kar bi ji lahko rekel, da bi popravil storjeno. prav ničesar.