bil je še eden tistih vročih soparnih poletnih dni, ko je na svet prijokala temnolasa deklica, čudovitih žadastih oči. bila je majcena kopija njene matere brazilke, po kateri je podedovala svojo eksotično lepoto, s katero je povsod znala hote ali ne izstopati iz povprečja. njena eksotična privlačnost in znani newyorški priimek so ji že od majhnih nog odpirala skoraj vsa vrata - navsezadnje je bila le hčerka najbolj znanega in uspešnega odvetniškega para yates, ki sta imela v lasti veliko odvetniško firmo s precej zaposlenimi. kot njuna edinka, je bila catherine temu primerno tudi nekoliko razvajeno dekletce, ampak ne preveč. morda ji je res bilo odprtih mnogo vrat in tekom svojega odraščanja materialnega pomanjkanja ni nikoli čutila kot njena starša, ki sta prihajala iz revnih družin ter sta svoje bogastvo ustvarila iz popolne ničle. njuno vodilo - samo trdo delo te popelje na vrh, je pri njima kar držalo in v enakem duhu sta vzgajala tudi malo catherine. njen smisel življenja so od nekdaj bile knjige, ki jih je brez težav požirala eno za drugo ter je cele ure lahko prečepela v svojem naslonjaču, ne da bi se premaknila iz njega, preveč zatopljeno v zgodbo. posegala pa ni zgolj po leposlovju, med njenim čtivom so se kmalu tudi znašle strokovne knjige o marsičem - preprosto vse jo je zanimalo. šolo je opravljala z levo roko, kot lepote se ji tudi inteligence ni manjkalo; in v rokah je imela vse adute za uspešno kariero v pravniških vodah, postala bi lahko še ena dobra odvetnica yates. toda čeprav jo je pravo zanimalo, se je bolj navduševala nad nečem drugim kar je tudi imelo opravka s kriminalom - hotela je postati detektivka. njen čut za pravičnost je bil odlično razvit, zato se je vpis na policijsko akademijo zdel kot odlična odskočna deska za njene sanje. s svojo vizualnostjo bi bolj sodila na manekenske piste, kakor na umazane ulice, ko je sledila kriminalcem in jih enega za drugega spravljala za zapahe. pri svojem delu je bila več kot odlična in do odličnosti je prišla le s trdim delom, kot sta jo njena ljubeča starša naučila že v ranih otroških letih, ko ni vedno dobila igrače, ker se je ravno izmislila, da jo hoče. kot je za svoj prvi avtomobil morala med poletnimi počitnicami marsikatero uro oddelati pri starših v pisarni. vse je potekalo gladko, z nekaj zapleti vmes, ampak te so pač del življenja, kajne? dokler ni prišla tista usodna noč, ki se je ne spominja. paničen materin klic jo je iz svojega stanovanja izstrelil kot raketo v njihovo družinsko odvetniško firmo, kjer jo je pričakal pošasten prizor. njena starša sta padla v roke samemu donu newyorške mafije in s svojim prihodom tudi ona. mučili so jo, hudo so jo poškodovali in jo kot kos mesa pustili sredi pisarne.

težke poškodbe glave so terjale svoj davek in po petih dneh se je v bolnišnici zbudila iz kome - in se spominjala, da je imela nesrečo. ampak tisto nesrečo z avtomobilom pred petimi leti, ko se je udarila v glavo. stara je bila 21 let in pravkar zaključila z akademijo - oziroma vsaj tako je mislila. nobenega spomina ni imela na svoje policijsko delo, svojo uspešnost in ne na usmrtitev njenih staršev tisto noč, kot tudi ne na lastno mučenje. v njeni glavi je bila popolna, globoka tema. več kot le pretreslo jo je. totalno se ji je zamajal svet. lahko je le nemo strmela v obraze okoli svoje bolniške postelji, ki bi jih morala poznati. morala poznati svojega polbrata, s katerim si ni bila v krvnem sorodstvu. morala poznati svojega bivšega moža, s katerim sta bila poročena dve leti in se nato ločila zaradi prepadov med njima. morala bi poznati svoje najboljše prijatelje, policijske kolege in partnerja pri svojem delu. bili pa so le tuji in neznani obrazi. nihče ji ni mogel povrniti njenega spomina, morda se celo nikoli ne bo vrnil in bo v njenem življenju za vekomaj zijala petletna črna luknja. po dveh mesecih so jo spustili iz bolnišnice, zanjo niso mogli narediti nič več. ampak se ni vrnila nazaj za svojo mizo na postaji ter k preganjanju kriminalcev po ulicah. od vseh se je distancirala in dneve preživljala po svoje. tavala je naokoli in iskala namige, ki bi ji vrnili izgubljeno, a vse zaman. venomer se je vračala na eno in isto točko. izstopila je iz policijskih vrst, brez namena se vrniti nazaj vanje. in zapustila je dušeči new york, prepoln prastarih spominov. preselila se je v philly in se po ponudbi pridružila nasprotni strani. občasno se je prodajala za seks, delala v največjih beznicah za nekaj vznemirjenja, saj ji z dediščino ne bi bilo do konca življenja več migniti s prstom. postala je cay yates. ime je bilo skovanka iz njenih začetnic celotnega imena in s katerim se je klicala še v tistih zgodnjih otroških letih, ko ji nekatere črke niso šle najboljše iz jezika.

po več mesecih se vrača nazaj na sceno in končno se počuti vsaj malo srečno in kot da nekam spada. ne tava več ali vsaj precej manj, čeprav si zase takšne prihodnosti nikoli ni predstavljala in bi se ji še pred enim letom zdela pravi absurd. spomin se ji počasi in po delčkih vrača, največkrat skozi sanje. morda bo končno z življenjem v mafiji, ki ji je sicer odvzela vse, končno nazaj dobila svoje življenje. mogoče bo spet odkrila svoj smisel.