loews philadelphia hotel (emma + sammy)

tag, emmica

Nekoliko ga je zaneslo po pločniku, zazdelo se mu je, kakor da ne zna več polagati ene noge pred drugo. Slabo je videl, kar je bila prav gotovo posledica konkretnega udarca po obrazu, ki ga je zadel nad levim očesom, kjer je, ko se je s konicami prstov dotaknil obolelega mesta, lahko začutil konkretno krvavo oteklino. To ni bila Sicilija, tukaj ni imel nikakršnega ugleda, tukaj ni mogel ničesar in brez zaščite je lahko posloval približno tri minute, dokler ni – je bilo to predvideno? – zletel po tleh kot včerajšnji eksperiment. Brez tistih tisočih dolarjev od prejšnje preprodaje in brez konkretnega kovčka, ki je bil vreden vsaj pet tisoč novih. Popolna izguba. Bil je zafrustriran, besen nase in na svet okrog sebe in v tistem trenutku se mu je v mislih – tukaj, tako daleč od doma – izrisala samo ena oseba, ki bi mu lahko dvignila vzdušje. Edina oseba, zaradi katere bi se v tem velikanskem kupu dreka lahko počutil vsaj malce boljše. Sploh ni razmišljal, kako tudi bi, bil je povsem uničen in edino, kar se mu je zdelo tisti trenutek dobro, je bilo, da se zlekne z glavo v naročju čudovite rdečelaske, ki bo oskrbela njegove rane. Na sebi je lahko začutil pogled receptorja, ko se je sprehodil mimo njega, vendar ga ni bil sposoben izostriti, bil je predaleč od oči in vsekakor predaleč od njegovega spektra zanimanja. Navsezadnje se je ustavil pred vrati njene pisarne, kjer sta se nekajkrat dala dol na velikem usnjenem kavču, in skušal stisniti roko v pest, pa so ga okrvavljeni členki, na katere je eden od silakov, ki so ga okradli, pred kakšne pol ure stopil, tako zaboleli, da je tiho zaječal, glavo naslonil na podboj vrat in obstal za trenutek ali dva z zaprtimi očmi in praznimi mislimi; edino, kar jih je napolnjevalo, je bila bolečina. Potem je znova dvignil roko in s spodnjim delom odprte dlani dvakrat počil po masovnih lesenih vratih, ob čemer se mu je zdelo, da se je zatreslo celotno njegovo telo. In nato je čakal.

bil je naporen dan, v katerem se je zvrstila kopica nadležnih sestankov. vedela je, v kaj se podaja, ko je sprejela to službo. dejansko je bila dobra v vsem skupaj: manipulacija s poslovnimi partnerji ji je od rok šla tako zelo dobro, poleg tega pa je mešanica očarljivosti in hladnih zahtev ponavadi poskrbela za to, da je dobila točno tisto, kar je hotela. emma je bila močna in odločna ženska, česar se je tudi zavedala. zdaj, ko se je nad mesto spustil večer, je posedala v svoji pisarni. na sebi je še vedno imela temno poslovno obleko, na njeni mizi pa je bil postavljen kozarec rdečega vina.

nameravala je pregledati še par papirjev, potem pa bi se odpravila domov. ali pa v kakšnega izmed klubov, saj še ni bila povsem prepričana. ampak potem jo je iz misli zmotilo trkanje na vrata in najprej je nejevoljno zavzdihnila, ko je njen pogled ošinil uro. bilo je prepozno za to – ni imela energije še za enega izmed zoprnih gostov. njene visoke pete so odmevale po prostoru, ko je zakorakala do vrat in jih odprla, nato pa se je namrščila ob pogledu na osebo pred njimi. samuel. temnolasi italijan je že v naslednjem trenutku zakorakal v njeno pisarno in zaprla je vrata za njima, potem pa zakorakala do svoje mize in se usedla na rob, medtem ko ga je preučevala s pogledom. nekaj – nekaj se mu je zgodilo. »samuel?« je spregovorila in pogled uprla v njegove oči. »kaj pa počneš?«

tagged: sammy. :3

tag, emmica

Vstopil je v pisarno, ki je kljub njenemu hladnemu tonu delovala prijetno toplo in ne da bi čakal na dovoljenje se je počil na kavč, ob čemer je lahko začutil, tako se je zdelo, bolečino v slehernem koscu svojega telesa. Namrščil se je, privzdignil zgornjo ustnico, stisnil zobe. Glavo je naslonil na naslonjalo kavča, oči je obdržal zaprte, dokler ni Emma spregovorila. »Tipi so me prefukali in mi nakradli,« je začel, ob čemer se je izredno počasi skušal vzravnati, »vsaj šest jurjev.« Moralni maček, tako bi se temu najbrž lahko reklo kljub temu, da je pred odhodom vase vrgel eno dozo viskija in je bil čez večer povsem trezen. Vsakič znova so se v njegovih mislih pojavile možne rešitve situacije – in ena povsem nemogoča, kjer bi sam vse tri silake spravil na tla s svojim izrednim znanjem borilnih veščin – in vsakič se je počutil kot navaden bedak, ker je dovolil, da je prišlo tako daleč, ker je izgubil, kar mu je pripadalo, ker je dovolil, da so ga povsem pohodili, ker, jebenti, ni razmišljal. Njegova prekleta stalnica. In zdaj je tukaj hropel na kavču svoje ljubimke in najbrž je imel v telesu vsaj pet zlomljenih kosti, vse ga je bolelo kot hudič in najraje bi se zaprl v črno sobo in tam ostal, dokler se ne pomiri.. ali se preprosto vrnil na sicilijo. Moral bi se vrniti domov, doma bi razumeli, njegov oče bi poskrbel zanj in dal te kurce, ki so se spravili nanj, pobiti. Pogrešal je Caterino in otroka. Bil je milisekunde stran od tega, da se razjoče. »Mislil sem..« je počasi začel in si z jezikom oblizal spodnjo ustnico, kjer se je krvavitev že ustavila, vseeno pa ni mogel mimo kovinskega priokusa v ustih. »Nisem mogel domov, predaleč je bilo, potem sem se spomnil nate in prišel sem sem, ker nimam kam iti.« Zvenel je kot navadna zguba, kot kup pohojenega dreka, ki so mu odvzeli vse, kar je bilo moškega na tem in tudi to zavedanje je bolelo. Prekleto, najraje bi si prerezal vrat, nikoli ni hotel izpasti kot piskajoča deklica.

njene oči so spremljale njegov sleherni gib. v zadnjem času ga je velikokrat videla – ampak nikoli ne tako, nikoli ne v takšnem stanju. roko na srce, ni ga hotela videti v takšnem stanju. to je bilo čudno in preveč osebno in prav, seks je bil odličen, ampak emma je bila dekle za bolj… preproste stvari. ni bila nekdo, h kateremu si se lahko zatekel. prav, morda bi za koga naredila izjemo, ampak on trenutno ni spadal v krog ljudi, ki bi jim delala takšne usluge. poleg tega je takšen prišel na njeno presneto delovno mesto. kaj za vraga je sploh razmišljal? »sočustvujem,« je bil njen odziv kratek.

zdaj se je namrščila. zdaj je bila njena nejevolja očitna, ko je zdrsnila iz roba mize in zakorakala do njega ter se sklonila in počepnila poleg kavča, na katerega se je spravil, njene oči pa so še vedno pozorno preučevale njegov obraz. »nekdo te je pretepel in okradel in pomislil si, da bi prišel jokcati k meni? in si takole mimogrede popolnoma pretolčen zataval na moje delovno mesto?« res ni spadal med potrpežljive ljudi, sploh ne, ko je prišlo do stvari, ki jih je štela za pomembne – in njen ugled je to vsekakor bil. »samuel,« je bil njen glas poln nekega neodobravanja in skoraj pomilovanja, a za vsem tem je bila tudi jeza. »ne razumem te. nisem tvoje dekle. nisem tvoja prekleta mama, nisem karkoli pomembnega in vsekakor ne nekdo, ki bo oskrbel tvoje pomilovanja vredne rane,« je njen glas zarezal skozi zrak, ko so njene oči zavrtale v njegove. »kaj za vraga pričakuješ od mene?«

tagged: sammy. :3

tag, emmica

Med govorom je zaprl oči in za nekaj časa je preprosto ostal tako, njegova utrujena glava je še vedno počivala na usnju, na dejstvo, da bi bila lahko emma kakorkoli nezadovoljna zaradi njegove prisotnosti, pa ni niti pomislil. Niti, ko je tako skopo odgovorila na njegovo priznanje, se mu ni za trenutek zazdelo, da je karkoli narobe; emma je bila, kakršna je pač bila, bila je izredno nepredvidljiva, on pa je nekako mislil, da jo je prebral. Kakšna napaka. Potem je njen oster ton zarezal skozi sobno tišino in odprl je oči, dvignil glavo, rahlo je namrščil potolčen obraz – kajti vsaka grimasa bi bila pretirano boleča – in odprl usta, da bi oporekal. Kaj se je dogajalo? Kaj za vraga? Iz sebe je spravil zvok, pa je, še preden bi lahko dejansko spregovoril, iz rdečelaske privrel nov plaz besed, močnejši in udarnejši od prejšnjega. Ko je premolknila, je znova hotel oporekati, tokrat se je vzravnal kljub bolečini, svoj presenečen pogled je upiral naravnost v njenega. V njenih očeh je lahko videl pomilovanje in jezo in nenadoma mu je postalo jasno, da je njegov prihod semle v njej povzročil podobno razburjenje, kot ga je nosil v sebi on sam. »Kaj? Mislil sem..« se je spotaknil čez besede, kajti prav zares ni imel pojma, kaj naj reče. Vedel je, da nista skupaj, da ona ni njegovo dekle in četudi je bilo morda res, da je materinsko vlogo iskal v sleherni ženski, ki jo je spoznal, kakor mu je marsikdo marsikdaj vrgel pod nos, ni – kot nikdar prej – svoje trenutne ljubimke videl kot takšne. Samo hotel je nekoga, ki ga bo potolažil, ki bo oskrbel njegove rane in poskrbel, da mu ne bo hudega. Mu morda povedal, da ni bila njegova krivda, da je bilo vse skupaj.. zgolj slaba sreča. Nekoga, ki bo z besedami zacelil njegov ekstremno pretresen in ranjen ego. »Mislil sem, da..« Čutil je, kako je pričelo vreti tudi v njem, navsezadnje je njegova italijanska kri preprečevala hladen mir, v kakršnega se je odela na primer emma. On je bil temperamenten in današnji večer je bil več kot prikladen za eksplozijo. »Kaj, torej si predobra za to?« je zaničevalno prhnil in se postavil na majave noge. »Lahko me fukaš, za vse ostalo sem pod teboj? A?« njegov ton je nevarno naraščal.

o bog, res ni imela energije za to. presneto, samuel je sploh ni poznal – vsaj ne v celoti, videl je nek približek tega, kar je bila, kaj več pa niti ni mogel videti, glede na to, da je bil njun skupaj preživet čas večino časa preveč… divji, da bi se imela čas spoznavati. in zdaj je bil tukaj in se je vedel naravnost… neumno, ja, to. pomilovanja vredno. kaj pa je sploh mislil? očitno ga je osupnila, ker nekako ni našel pravih besed, ampak za to ji res ni bilo mar. bil je njena presneta igračka – ni ji bilo ravno mar, če jih je dobil po nosu – sploh pa ne, ker to ni imelo nobene povezave z njo.

in potem je končno dojel. njegov izraz je bil tako zelo osupel, da se je nenadoma vprašala, kaj za vraga je storila, da mu je dala občutek, da je bilo med njima dejansko nekaj… pomembnega? nekaj več? karkoli je že mislil, da je tisto bilo. namrščila se je, ko se je vzravnala. ton besed, ki ga je ubral zatem, ji je bil bolj všeč, čeprav njegove besede vsekakor ne. »karkoli si mislil, si se motil,« ga je zavrnila in se obrnila proti njemu – njene oči na njegovih; nikakor se ga ni bala. »ja, vidiš, zdaj imaš približno pravo sliko,« je potrdila njegove besede z enako mirnim glasom, kot ga je imela že vseskozi. bila je preveč ponosna za kaj drugega. to bi lahko vedel. pozabljala je, da tega ni mogel vedeti. »patetičen si, samuel,« se je mehko nasmehnila, medtem ko je s pogledom zavrtala v njegove oči. »ne, uporabil si napačen izraz. vse ostalo se me ne tiče,« ga je popravila. navsezadnje je bilo to res. kaj je sploh pričakoval?

tagged: sammy. :3

tag, emmica

Preveč si je dovolila, bila je samo ženska in še to ne pretirano posebna. Našel je ogromno psovk, s katerimi bi jo ozmerjal, predvsem izredno inovativnih v italijanščini, pa mu je nekaj preprečevalo. In to nekaj je bilo zavedanje, da je od nje prav zares pričakoval točno to, da jo je hotel zase in da ga je prebrala kot odprto knjigo, med tem ko je on ostal sam, ranjen več kot zgolj enkrat ta večer in na več kot le en način. »Za navadno žensko si res veliko dovoliš,« je zasikal in se nagnil bliže k njej, čeprav je komaj stal na nogah. Hotel bi jo ustrahovati, si jo podrediti, toda na tej točki je bila že davno absolutna zmagovalka ona. Sovražil jo bo, ker ga je takole odrezala, ko je prav zares potreboval človeško bližino. Sovražil jo bo iz dna srca, ker mu je prizadejala dodatno bolečino, ko je potreboval nekoga, ki bi ga ozdravil prejšnje. »Jaz sem patetičen?« se je zdaj v evforiji glasno zasmejal, čeprav ga je v prsih peklo, kot da bi sulica prebodla njegovo srce. Moral bi domov, ni spadal sem. »Oprosti, gospa ledena kraljica, da si dovolim biti človek in čutiti!« Stopil je korak nazaj, ugriznil se je v spodnjo ustnico ko je preko njene silhuete zdrsel s pogledom, polnim prezira in jeze. »Veš kaj? Jebi se!« Ni bil človek, ki bi zlahka prenašal takšno igračkanje in ni bil človek, ki bi mu ženska govorila, kako in kaj. Sploh ne tale poceni kurba. »Dosti imam teh tvojih igračkanj in tvojega.. prekletega superiornega kompleksa,« se je malce zalomil pri besedah, ker je govoril prehitro v jeziku, ki mu še zmeraj ni bil dovolj blizu. »Najdi si nekoga drugega, ki bo skakal, kakor mu boš piskala, ti..« Krilil je z rokami in zdaj je kazalec držal v zraku, uperjen proti njej, kakor da nenadoma ne bi našel dovolj težke besede za to, kar mu je predstavljala. »Verjetno te ne bi ubilo, če bi bila enkrat s človekom iskrena, a?«

njene ustnice so se ob njegovih besedah preprosto morale ukriviti v nasmešek. »navadno žensko? oprosti, ampak ne.« ah, ravno je mislila, da je bil krasen, pa se je izkazal za popolnega kretena. ni bila navadna ženska in to sta vedela oba; ampak če se je hotel iti igrico zanikanja… no ja, tudi prav. navsezadnje ni bil njen problem. »seveda si patetičen. mislim, poglej se. in ti sebi praviš moški?« obstajala so dekleta, ki bi se stopila, če bi mu lahko pomagala. ampak ona je bila ženska in sama sebe ni nameravala poniževati do te mere, da bi se ukvarjala z njim. ne tako; bil je preveč zbit in na tleh. konec koncev je bil še vedno samo njen občasni ljubimec.

»vidiš, ta odnos je vsekakor bolj primeren,« se je mirno nasmehnila, čeprav jo je ozmerjal in bil tako ali drugače zelo grd in nevljuden do nje. ampak stvar je bila samo v tem, da ji ni bilo zares mar. morda je imel prav. morda je bila ledena kraljica, ampak konec koncev je vsaj imela nekaj integritete. on… on je bil samo patetičen fantič, ki je iskal nekoga, pri komer bo lahko jokal. »hočeš iskrenost? res misliš, da nisem iskrena?« njen glas je zarezal skozi prostor, ko je privzdignila obrvi. »morda imaš prav. morda se motiš. ampak zdaj niti ni bistveno, kajne? konec je. to… karkoli je že to bilo, ne potrebujem te več. in ne skrbi, imam dovolj drugih igrač, ne bo mi hudega,« je mehko zamrmrala. je res mislil, da je bil edini? ah, kako se je motil. njene oči so ostale na njegovih, ko mu je namenila očarljiv nasmešek.

tagged: sammy. :3

tag, emmica

Zarežal se je in začutil, kako je tenka povrhnjica, ki se je naredila preko rane na njegovih ustnicah, počila. Začutil je nekaj krvi na ustnicah in znova si jih je oblizal, med tem ko je z istim nasmeškom na obrazu samo zmajal z glavo. »Ti res misliš, da si posebna,« se je smehljal dalje, kakor da bi nekdo pravkar povedal izredno smešno šalo. Pa ja, kot da si ne bi mogel poiskati dvajset takih, kot je bila ona, ah, kaj takih, trikrat boljših! Prekleta superiorna psica, če bi tako govorila njegovemu očetu, bi jo že nekajkrat konkretno usekal preko tiste male šobice, da bi pristala na tleh, v solzah. Žal je bil sam odločen, da ne bo v življenju nobene ženske usekal. Tale si je krepko zaslužila in iskreno, zmajala njegovo popolno prepričanje v to življenjsko načelo. Ničesar ji ni rekel, samo zmajal je z glavo še enkrat, njegov jezen pogled je znova zaobjel celotno njeno silhueto. Hudobna, zagrenjena ženska. To je bila. »In jaz si lahko staro babnico s kupom kompleksov najdem na vsakem cestnem vogalu, reče se vam 'kurbe', ljubica,« se je nagnil naprej in z izredno odmevnim glasom navrgel še poslednjo žaljivo, sestavljeno iz mnogih. Tako je bila prestara zanj, videlo se ji je, on je bil mlad in simpatičen, kogarkoli je lahko dobil, kakšen smisel bi torej imelo, da se zadržuje s to baburo? Ona lahko objokuje svojo izgubo, ne on svoje. »Res se jebi, Emmica,« je končno zamrmral in se na utrujenih nogah obrnil, zagrabil za kljuko in za seboj zaloputnil z vrati, ko je zapustil pisarno. presenetljivo lahko je bilo hoditi zdaj, ko je lahko v obraz te narejene gospe navrgel nekaj žaljivk. Presenetljivo bolje se je počutil in na glavnem hodniku je potisnil eno izmed rož v porcelanastem loncu, da je zletela po tleh in se glasno razbila. »Vsi se lahko jebete, ja?« je glasno zaklical receptorju, preden je zapustil to hudičevo stavbo.

- - - fin