Obožujem velika mesta. So kot svet zase v malem. Toliko ljudi, ki hitijo drug mimo drugega, toliko obrazov, imen in zgodb. Življenj, toliko bolj tragičnih in zapletenih kot je moje, po katerem sprašujete.
Rojena sem bila na jutro 21. marca, prvega pomladnega dne. Do mojega trinajstega rojstnega dne, ko smo še živeli na deželi, je ta datum pomenil prebujanje narave, daljšanje dneva ter čas, obsijan z zlatimi žarki na moči pridobivajočega sonca. Mama je bila Francozinja, po poklicu učiteljica, ki je očeta spoznala med njegovim službenim seminarjem v Londonu. Kako se je zgodilo, da sta se oba hkrati znašla tam mojemu starejšemu bratu, ki ob tej zgodbi že tradicionalno zavija z očmi, ne bo nikoli jasno, meni pa preprosto ni mar. Dejstvo, da sta se preprosta svetlolasa učiteljica in bogat ameriški dedič zaljubila na prvi pogled je dovolj, da mi misli odplavajo po svoje. Oče je do danes iz podjetnika napredoval v senatorja, na kar je vsa družina izjemno ponosna, prav tako kot na dejstvo, da je brat prevzel očetovo verigo hotelov in da sem sama še novopečena podžupanja mesta Filadelfije. Kako mi še vedno ni povsem jasno, a dobro znano dejstvo je, da je odločilno vlogo pri tem odigral prav očetov senatorski stolček. Lahko bi rekla, da mi to ni bilo prav, da sem se zaradi tega sprla z očetom in ga celo zasovražila, a potem to ne bi bila moja zgodba.
Moja življenjska zgodba ni popolnoma nič pretresljivega. Odraščala sem v ljubeči družini kot bratova in očetova ljubljenka. Oboževala sem jutra, ko sem sedela ob materi in jo opazovala ob njenih najosnovnejših opravilih: nanašanju ličil, kuhanju, delu za šolo, kjer je kljub kupu očetovega denarja še vedno poučevala. Oboževala sem podeželsko hišo, v kateri smo živeli in bila nasploh srečen, navihan otrok. Skozi srednjo šolo sem šla kot ena tistih deklet, ki jih lahko človek vidi v vsakem najstniškem filmu; svetlolasa navijačica, ki je v centru pozornosti bolj zaradi svojega imena kot same sebe. Nikdar se nisem spraševala, zakaj je tako ali kaj to pove o meni. Preprosto uživala sem in izkoristila priložnost. Za študij sem izbrala Yale in politologijo, ob čemer je oče pokal od ponosa.
Lagala bi, če bi zatrjevala, da očetov položaj in vse ugodnosti, ki sem jih zaradi tega imela, niso vplivali na moj značaj. Večina bi me opisala kot tipično malo bogatašinjo: brezskrbno, razvajeno in gluho za svet, ki je pod mojim in ne bi se dosti zmotili. Vzvišena očkova punčka je še eden izmed opisov, ki prav tako drži. Sem dekle, ki se je od mame naučila delavnosti, vztrajnosti, zgovornosti in določene mere skromnosti, čeprav si po drugi strani življenja brez očkove kreditne kartice verjetno ne bi znala predstavljati. Od očeta sem prevzela ambicioznost, trmo in zagrizenost, da dosežem svoje cilje, pa če bom zaradi njih garala tedne. Od brata sem se naučila, kaj je to prijateljstvo in da ljudi, ki so ti blizu, ne smeš izdati. Nihče pa me nikoli ni naučil, kakšno je življenje na drugi strani, ko ni denarja, s katerim bi rešil vse svoje težave. Kaj nevarnost, mafija in tolpe resnično pomenijo in da je običajno bolje, če držiš jezik za zobmi. In občutek imam, da me bo sedaj, ko sem se z novo službo v žepu končno znašla tudi v svojem stanovanju, ta naivnost še drago stala.