spruce street espresso

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Sre Mar 27, 2013 8:05 pm

tag, theo smitten

note: this pairing is going to make my head explode.

po kratkem odmoru, v katerem si je na stranišču za osebje uspela speti nagajive kodre v trdo kito, se je vrnila za pult, kjer je njena sodelavka linsday hitela z naslednjimi naročili. trajalo je dlje, kot je pričakovala. s takovrstnimi rečmi se ji prej ni bilo potrebno ukvarjati, preprosto zato, ker ji je bilo prav malo mar, kakšna se pokaže pred sestrami; ker je vedela, da jo imajo rade prav takšno, kakršna je. tukaj se je vseeno morala potruditi za dober vtis in zadovoljna je bila ob misli, da ji je to uspevalo. poldan je minil in prihajal je tisti čas, ko so se dijaki in študenti vračali iz svojih obveznosti in okupirali majhne mizice. nekaj rednih strank, upokojencev, je praviloma zasedlo mize krepko zadaj, kjer so klepetali svoje vsakdanje klepete. vse je teklo po stalnih tirnicah; zaradi odpiranja in zapiranja vrat je nenehno zvonil zvonček nad njimi. z nasmeškom se je zahvalila linsday, ki je prevzela njeno delo prav toliko, da si je lahko privoščila tistih pet minutk tišine, nato pa iz oblazinjenega stolčka zadaj pobrala svoj predpasnik in si ga pričela vezati okrog pasu.

pojma ni imela, zakaj ga je snela; nekaj je bilo narobe s to tkanino, očitno je bila premehka, kajti ne glede na to, kako močno je zavozlala vrvi predpasnika, so se te zmeraj znova izmuznile druga mimo druge in če ji je predpasnik pričel padati iz telesa, se je zmeraj znova počutila, kot bi jo nekdo razgalil pred množico. trdno je zadrgnila vozel okrog svojega tenkega pasu, nato pa pobrala prazen blokec brezčrtnih listov in kuli, ki je čakal ob njem, in se vrnila med goste. čakala jo je še kakšna ura dela, potem pa bo počasi pričela zaključevati in zadeve pripraviti za naslednjo izmeno; tipičen torek. njeno življenje je bilo tako zelo predvidljivo, in vendar se ni imela namena pritoževati. bilo je bolje, kot da bi ostala med sestrami, razpeta med bogom in pregrešno ljubeznijo. veliko bolje je bilo tukaj.

široko se je nasmehnila skupini dijakov, ki je v kafič zahajala dnevno. vedno so zasedli največjo mizo in se pogovarjali o intelektualnih temah, ki bi se jim nekdaj morda še želela pridružiti. zdaj se je bolje počutila takole: kot siva miška, ki naokrog nosi naročeno pijačo in se zadržano smehlja vsakemu, ki se pojavi pred njenimi očmi. zakorakala je do osmice, mize v predelu, kjer je danes stregla. za njo je sedela silhueta, ki je ni prepoznala; kak nov gost, ki se je pojavil na hitri kavi, preden pohiti po naslednjih opravkih, brez dvoma. ustavila se je kak korak stran od mize, pripravila blokec in pisalo, na ustnice pa nadela širok nasmešek, ko se je vljudno pozanimala: "s čim vam lahko postrežem?" njen pogled je ujel njegovega. kako simpatičen obraz.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Sre Mar 27, 2013 10:07 pm

tag; hello lady smitten

Dan po ponedeljku je bil za sicer brezposelnega človeka nezaseden in povsem nepotreben. V klubih kjer je preprodajal drogo, je bilo potencialnih strank malo in navadno ga je gledanje v zrak do konca tedna čisto spravilo ob pamet. Toda regeneracija po zasedenem vikendu je bila dobrodošla, sploh za človeka, kot je bil on. Theo se je namreč zaradi svojega flegmatskega značaja pogosto znašel v dreku, vklenjen v lisice ali potisnjen v poscan kot nočnega kluba, kjer je dnevno zapravljal drobiž. Bil je preprost fant, ampak prekleto čuden, danes vesel in razigran, jutri zagrenjen in nasilen, pripravljen človeku zaviti vrat za sto dolarjev ali pa brezdomcu ponuditi pravkar kupljen sendvič. Življenje ga je pripeljalo tako daleč, da se je odpovedal stanovanju in večni preskrbljenosti v Kanadi, se s potniškim vlakom pripeljal do Filadelfije, kjer sicer živi njegov stari, ampak do njega ga vežejo predvsem slabi … gnusni spomini. Toda želel je proč, ni bil sposoben sobivati s polsestro, ki je bila naravnost preveč nadležna, da bi se lahko dnevno izogibal prepirom, ki so pogosto vodili v klofute in brce, nalomljena rebra in prebite ustnice. Tu in tam se sicer še sliši z mamo, ki je prekleto zaskrbljena – sploh če se ji ne javi več dni zaporedoma – toda samostojnega življenja se je v glavnem navadil. Nihče več mu ne zateži za vsak zapravljen dolar, popit kozarec alkohola ali zvit joint, nihče več ga ne nadzoruje in lahko je sam svoj … nažgan kot mamba ali zadet kot mina.

Rahlo zamišljen si je požvižgaval, ko se je še v včerajšnjih cunjah sprehajal po mestu, pogled sem in tja usmeril v izložbe trgovin, ki so bile izven njegovega ranga. Zaslužil je več kot dovolj, da bi si vsaj mesečno lahko privoščil kakšno dragocenost, toda že od nekdaj z denarjem ni znal pravilno razpolagati. Iskreno povedano se je obnašal kot otrok v trgovini z igračami; zapravil večino cvenka za alkohol in drogo, na koncu meseca skupaj nagrabil nekaj stotakov za najemnino, vsakodnevni topel obrok pa je bil že luksuz. In s temi mislimi se je zagledal v koščeno svetlolasko oziroma bolj v pladenj, na katerem se nosila nekaj skodelic – verjetno – kave, ki bi mu v tem trenutku tako zelo prijala. V nosnicah se je nabral tisti znan vonj po sladkem in čeprav kave ni pil redno, je v tistem trenutku premamila njegove brbončice in z desnico je le še leno odrinil težka steklena vrata manjše kavarne. S pogledom je dvakrat ošinil omenjeno natakarico, preden je zasedel mehak fotelj v skrajnem kotu prostora in se dobesedno izgubil v samem sebi. Olajšano ali pa bolje rečeno z željo po čim manjši opaznosti, se je pogreznil v mehkobo sedeža in se poigraval s četrtakom, medtem ko je rjavolaski še vedno sledil po prostoru. Nekaj na njej ga je strašansko privlačilo … kot da bi ona na hrbtu, on pa na očeh imela magnete, ki so ju vlekli skupaj. In ko se je nazadnje le primajala tudi do njega, jasno – z nasmeškom na obrazu, se je počutil, kot da lepšega darila ne bi mogel prejeti. »Kavo. Dvojno. Z veliko sladkorja.« kar ni in ni mogel naročila spraviti v en koheziven stavek. Četrtaka je sedaj mencal med prsti, pogled pa šele, ko je omenjena deklina že pisala naročilo, dvignil do njenega obraza. Popolne poteze. Lepe oči. Počesani lasje speti v čop. Ga je sem – poleg kave – vleklo še kaj drugega?

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Sre Mar 27, 2013 11:03 pm

tag, theo smitten

zdelo se je, da se je njen že tako preširok nasmeh zdaj raztegnil preko celotnega obraza. nekoliko je pomigala s kulijem, kot da bi se ob neznancu želela zadržati še dlje. iskreno si te uboge dvojne kave ne bi rabila zapisovati v blokec, toliko bi si že zapomnila. in vseeno je postala. si na listič zapisala celotno naročilo. kot kakšna trapa. točno tako, kot je nekdaj postala ob joshu v želji, da bi še kaj rekel. ob tej neželeni misli se je na njena lica prikradla izdajalska rdečica, zaradi česar je povzdignila sramežljiv pogled od napisanega. znova se je srečala z njegovimi očmi in radostno pokimala, iz sebe pa spravila krakek: "krasno. takoj."

zasukala se je na nogah in se ob tem opomnila, da je približno največja trapa v vesolju, ko se je takole zasanjano odpravila nazaj do pulta, mimo nezadovoljnih strank, ki so čakale, da bi oddale svoje naročilo. pogledov niti opazila ni; o bog, le kaj jo je pahnilo v takšno stanje zamaknjenosti? pogled je skušala obdržati kar se le da pripet k tlom, da slučajno ne bi kdo opazil njenih rožnatih lic, ki so sijale prav toliko udarno, kot rdeča luč na semaforju. ustavila se je za pultom in gladko preslišala linsdayjino pripombo o tem, naj ne streže samo simpatičnim moškim. ob tem se je popolnoma spontano v njeni glavi porajalo vprašanje, če bi njena sodelavka enako komentirala, ko bi vedela, kakšna je bila cynthijina preteklost. najbrž ne, nikoli. ob avtomatu za kavo ser je ustavila in pritisnila nekaj gumbov, pod cevko je potisnila eno izmed čistih belih skodelic. med tem, ko se je kava točila, ji je pogled ušel po prostoru, morda samo zato, da bi znova ujela neznančev pogled. o bog, kako prekleto neumna je bila.

kava je bila nared. ob njo je na majhen krožnik položila dva sladkorja in enega izmed cimetovih keksov, ki so čakali na nova naročila v veliki ovalni posodi. zadevo je naložila na pladenj, zraven pa iz vrča natočila dvodecilitrski kozarec vode. hotela je oditi, ko se je nenadoma pred njo znova prikazala linsday, ki ji je dala nekoliko daljši opis tega, za katere mize naj poskrbi, saj si bo sama vzela odmor za cigareto. sijajno, prav zdaj, ko.. o bog, pa kaj je sploh razmišljala. ubogljivo je kimala s popolnoma resnim izrazom na obrazu, čeprav je morala priznati, da so besede letele mimo nje. še nikdar je ni tako odneslo, vsaj ne odkar je delala tukaj. še preden se je zavedla, je njena sodelavka iz svojih bokov razvezala predpasnik in izginila pri vhodu za uslužbence.

z naročilom v rokah se je vrnila do konca kafiča, kjer je na taistem stolu še vedno sedela taista stranka. spraševala se je, kaj je bilo pravzaprav takšnega na njem, da svojega pogleda ni bila sposobna odmakniti. od daleč je izžareval nekaj nevarnega in vedela je, da bo zanjo bolje, če se drži stran. istočasno je bila morda tukaj prav zato: da prebije to bedno rutino identičnega vsakdana in se poda drugam. previdno je predenj položila kozarec z vodo in kasneje še skodelico s kavo, nato pa se je vzravnala in znova na mestu obstala. "se opravičujem, ker je nekoliko trajalo," je zamrmrala z mehkim nasmeškom na obrazu. samo izgovor, da bi se lahko dlje časa zadržala tukaj.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Sre Mar 27, 2013 11:54 pm

tag; cynthia smitten

Ko mu je nazadnje obrnila hrbet, ga je že imelo, da bi iztegnil roko in jo ustavil, le za sekundo ali dve, da bi oči lahko preiskale še zadnjo smejalno gubico njenega obraza, toda bilo je videti, da je polno zasedena. Saj ne, da je bila kavarna ena izmed bolj obiskanih, toda čas je bil ravno pravšnji za tisto obvezno dnevno kavo in skupinice klepetavih – predvsem pa nadležnih – dijakov so drle skozi ozka vrata. Če mu je šlo karkoli na živce, so bile to vase zagledane smrklje in prepotentni mulci, ki bi jim najraje zavil vratove, toda še preden bi tisto zadnje utegnilo postati realnost se je ustavil in pozornost zopet namenil pokončni silhueti dekleta, ki je pripravi njegove kave namenila ultra veliko pozornosti. Najraje bi ji zaklical naj že prinese to usrano kavo, ampak to je bila znova reakcija njegove neučakane podzavesti … njegovega drugega jaza, ki se je pogosto prikopal na površje. Mogoče je bil ravno slednji kriv, da ni imel veliko prijateljev, pa še tisti, ki jih je skozi leta pridobil, so v njem videli prej grožnjo, kot pa udobje. Sodelavci so se mu skušali na široko ogniti, tisti, ki so bili z njim prisiljeni sodelovati pa so ga ali že takoj v štartu postavili na realna tla ali pa se mu povsem podredili. Tisto zadnje se je dogajalo pogosteje, sploh če je delal z ženskimi predstavnicami, ki so hitro podlegle njegovim šarmom, potem pa – največkrat prepozno – naletele na neprijetno plat njegove osebnosti.

Tap, tap, tap je odmevalo, ko je s prsti nemirno bobnal po masivnem lesu mizice in neprestano spremljal gibe svojih okončin. Človek bi ga hitro oklical za motenega, če ne bi tu in tam dvignil pogleda in se kislo zarežal, ravno toliko, da je vsem ostalim dal občutek varnosti … čeprav ob njem slednja ni bila povsem zagotovljena. Theo je težaven otrok. Theo nadleguje mojo zlato hčer. Theo je potisnil našega Maxa po stopnicah. Theo to. Theo ono. Kakšne dobre stvari o njem ni bilo ravno slišati in tudi preprostega, pristnega nasmeška že dolgo ni bil deležen in verjetno je bilo ravno to tisto, kar ga je na dekletu tako prekleto privlačilo. Nekje za šankom je opazil dvoje zavijajočih oči, naveličano pihanje, odlaganje predpasnikov; še dodatno delo za punčico njegovega očesa – krasno! Je to pomenilo, da zanj ne bo našla časa? Pa tako zelo rad bi jo prosil, da za minuto ali dve sede poleg njega.

Ko je že – s pladnjem na podlahti – hodila v njegovo smer, je v žepu začutil enakomerno vibriranje, z levico je avtomatično utišal telefon in vsakdo je vedel, da to stori le v skrajni sili. Ko je sredi nujnega opravka, ko preprodaja drogo ali ko ima pogled fiksiran na fukabilno lepotico. Navadno so to bila dekleta s polnimi ustnicami, hudo zadnjo platjo, razkritim dekoltejem, poželjivimi pogledi; precej povprečna natakarica pa niti ene izmed naštetih točk ni ravno poosebljala. Bila je … drugačna, posebna in mogoče zato še toliko zanimivejša. Lepa? Ja, definitivno je bila lepa. Seksi? V predpasniku zagotovo ne, gola pa. »Ah, saj ni problem.« Ja, bil je problem. Želel si je, da bi ga postregla hitreje in se, namesto, da že pogleduje proti preostalim strankam, posvetila zgolj njemu. »Vidim, da si precej zasedena. Škoda,« se je nasmejal in proti njej potisnil napitnino večjo od cene kave. »Ko se vrne kolegica, se lahko oglasiš nazaj …« je pustil, da je konec stavka obvisel v zraku, potem pa nadaljeval, »kako ti je že ime?«

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Čet Mar 28, 2013 12:20 am

tag, theo smitten

široko se je nasmehnila, ko ji je zagotovil, da je njena poznost najmanjši problem. niti za trenutek ni podvomila v resničnost njegovih besed - taka je bila, preprosta in naivna. a to je bil njen problem, za katerega prav tako niti posumila ni, da bi lahko - prav pri konkretnem primeru - postal resna težava. že je hotela protestirati, da nikakor nima gneče in da sploh ni problem, a se je še zadnji trenutek ugriznila v jezik, ker je vedela, da bi bila laž preprosto preveč očitna. zato je namesto tega kratko pokimala in zamrmrala nekakšen neslišen 'mm'. s pogledom je ošinila napitnino, ki jo je potisnil po mizi proti njej in nekoliko zamežikala. ljudje so jo imeli radi; ponavadi so ji pustili kakšne cente, le redko kaj višjega, tukaj pa je neznanec ravnal ravno tako, kot bi ravnala kakšna babica s svojim vnukom. in tudi tokrat ni rekla ničesar. denar je preprosto pričela pospravljati v denarnico, pripeto na predpasnik, kovanec za kovancem, z nekoliko živčnimi prsti, ki jih ni znala najbolje kontrolirati. "hvala," je na koncu delaja z nasmeškom na obrazu.

"jaz - cynthia," ji je uspelo izdaviti, med tem ko je izdajalska rdečica zdaj popolnoma prevzela njena lica. o bog, kako prekleto neumno se je obnašala. kot kakšna najstnica v bebavih filmih, ki so se zvečer vrteli po popularnih televizijskih programih. pokimala je, kot bi hotela pritrditi tako izpovedanemu imenu, kot tudi temu, da se bo vrnila. seveda se bo vrnila. bila je preveč očarana, da bi lahko ostala za pultom ali klepetala z ostalimi obiskovalci. "prav," ji je še uspelo izdaviti, nato pa se je znova zasukala na petah s tistim pladnjem v rokah. ustavila se je pri sosednji mizi in na hitro pobrala naročila, ki jih je zapisala v svoj blokec, med tem pa se je spretno borila sama s seboj, da ji pogled ni pobegnil nazaj k neznancu. enako je ponovila pri dveh mizah blizu vhoda, nato pa se je znova vrnila, da bi uredila pijače.

dva soka s smetano, dva deci jabolčnega in deci vode, dve kavi z mlekom, ena podaljšana, ena velika bela, kos čokoladne torte. prva miza. vrnila se je z naročilom, ga spretno odložila po leseni površini, zrecitirala račun, pospravila denar. premikala se je izredno hitro in se ob tem spraševala, kako je sploh mogoče, da še ničesar ni polila ali razbila. dve steklenici piva za prvo mizo ob vhodu. bela kava in kava z mlekom za drugo. tokrat je pustila cimetove piškotke pri miru; ni imela časa za to. pobrala je denar, se strankam zahvalila in se do pulta vrnila s praznimi, umazanimi skodelicami iz dvanajstke in štirinajstke, ki so jih gosti pred nedavnim zapustili. stvari je preprosto odložila na pult ob umivalniku; in tukaj se je znova srečala s svojo rdečelaso sodelavko, ki jo je obdajal vonj po tobaku. "petnajstka je nova," ji je hitro povedala, odločena, da to spada pod sodelavkin teritorij.

nato se je obrnila - in ujela pogled neznanca, ki je sedel za osmico. ni samo ona pogledovala k njemu - tudi on je počel enako. znova se je na njenm obraz prikradla rdečica, ko se je pričela počasi, a vztrajno, premikati nazaj proti njemu. kot kak magnet. četudi ne bi hotela, se ne bi bila sposobna zadržati. znova se je ustavila ob njegovi mizi, odločena, da bo tudi sama načela klepet. njeni prsti so se oklenili stola nasproti njega; tako je bilo najenostavneje, saj je vendar vedela, da ne bi bilo pametno v službi posedati za mizo, kjer so sedeli gostje. "nisem te še videla tukaj," je dejala z nasmehom na obrazu, upajoč, da ji ne bo zdrdral kratkega odgovora in v trenutku izginil, ker ga je pustila predolgo čakati.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Čet Mar 28, 2013 1:00 am

tag; cynthia smitten

»Cynthia, zanimivo,« je ponovil njeno ime. Pomnjenje imen ni bila njegova dobra vrlina, toda bil je prepričan, da si bo njeno vsekakor zapomnil. Kako dobro se je skladalo z njeno pojavo in kako nežno ga je izgovorila. Skorajda zapela, čeprav je bila to verjetno posledica zmedenosti, ki jo je že na daleč zavohal. Bila bi lahek plen. Ne! Bila je lahek plen. S par izrečenimi besedami je že imel njeno celotno pozornost in videl je razočaranje v njenih očeh, ko se ni mogla kar preprosto sesesti poleg njega, temveč oditi in v čim krajšem času postreči čim več ljudi. Svojega imena ji še ni izdal, želel je, da pride po še. Želel je, da v njem sprevidi določeno skrivnostnost, nedostopnost … tisto, kar je dekleta navadno privlačilo v njegovo smer, ko se še niso tako zelo dobro zavedala njegove resnične zblojenosti. »Bom počakal,«je na kratko zaključil in se nekoliko udobneje namestil, z desnico skodelico kavice ponesel proti ustnicam in jo, še preden je Cynthia naredila korak ali dva proč, ponovno odložil. Sladkor, nujno je potreboval sladkor. Vedno je pravil, da če njegovo življenje že v originalu ni dovolj sladko, bo vsaj sladko jedel in pil. Zaradi slednjega se je včasih počutil prav staromodno, toda v rokavu je skrival toliko prijetnih izjav, toliko namišljenih zgodbic, toliko dobrih komplimentov, da si človek niti mislil ne bi, da je pravzaprav duševno moten seks fanatik.

Ker rjavolaske ni mogel nenehno spremljati s pogledom, tu in tam mu je namreč ušla za pult ali pa v skrajni desni kot drobcene kavarnice, se je nazadnje ustalil nekje na prometnem znaku preko ceste. Rdeča se je spreminjala v oranžno, neučakanci so jezno trobili, prižgala se je zelena in vsi so – jasno – takoj pritisnili na plin. Če ne bi tako zelo rad spal v avtu, bi verjetno zelo rad vozil, tako pa je nekajkrat že končal v jarku ali obcestnem drevesu, ker je nesrečno zakinkal za volanom – in tudi to je bila ena izmed njegovih zelo posebnih lastnosti. Definitivno ni bil tipičen moški. Ni dal veliko na videz, prav gotovo se ni vsak dan bril in tudi mišičasta telesa ga niso ganila, bil je droben a visok moški srednje dolgih las, ki jih nikakor ni znal ukrotiti, tetoviran in preluknjan kot švicarski sir. Še ena izmed stvari za katere je zapravljal dragocen keš. Tetovaže, ki jih je sedaj nakopičil že vsaj dvajset, so pokrivale slabo tretjino njegovega telesa in vzpostavljale videz resnega, domala nevarnega človeka. In takšen je nedvomno tudi bil.

S kotičkom očesa je, na vsakih nekaj zamenjanih barv na semaforju, ošinil sramežljivo natakarico, ki je sedaj očitno predajala posel prav tako precej simpatični rdečelaski, in nalašč se je še nekoliko globlje zatopil v spremljanje prometa. Ni želel dajati vtisa, kot da je prav zanjo pustil kavi, da se je shladila, da je prav zanjo zdolgočaseno posedal v kotu in opazoval grde ksihte na ulici. Da je prav zanjo čakal tu, čeprav so ga čakali pomembnejši opravki. No, ne toliko pomembnejši, pač pa vsaj nekoliko produktivnejši. »Verjamem. Prvič sem tu,« je takoj zablebetal v odgovor in ji vrnil nasmeh, čisto avtomatsko. Redko se je smejal. Zelo redko. Pravzaprav je bil nad sabo prijetno presenečen, ko mu je v tako kratkem času uspelo skupaj spraviti nekaj več kot tri preproste besede opremljene s pristnim nasmeškom. »Opazil sem te skozi šipo.« Je to res vse kar zmoreš? se je okaral v mislih, čeprav je bilo očitno povsem dovolj, da so rjavolaskina lička še dodatno pordela. »Upam, da sodelavka ne bo jezna,« je pomignil proti rdečelasi grivi, ki je skakljala od ene pa do druge mize, obenem pa tu in tam ošinila tudi njiju, »ampak z veseljem naročim še kaj, če jo bo to spravilo v malo boljšo voljo. Kaj boš, Cynthia?« je previdno zaključil, ne popolnoma prepričan vase, toda glede na pozornost, ki mu jo je namenjala, mu je moralo iti prekleto dobro.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Čet Mar 28, 2013 1:34 am

tag, theo smitten

namenila mu je nov nasmešek, ko je pritrdil njenim besedam. očitno. tukaj je delala slabo leto in ljudje, ki jih do sedaj še ni zapazila, so praviloma spadali v kategorijo novih strank. ni se sicer počutila kot kakšna starosta, ampak kafič je bil vendarle relativno nova pridobitev na ulici in ko so jo zaposlili, je deloval komaj nekaj mesecev. znala je prepoznati nov obraz; vedno je znala biti poznorna na takovrstne reči. "a-aja?" ji je uspelo izdaviti, ko je skušala z nasmehom prikriti rdečico, ki se je zaradi nepričakovanega priznanja zarisala na njen obraz. opazil jo je - skozi šipo? o bog, kot je bil eden izmed tistih blaženih trenutkov, v katerih se je počutila, kot da je imel sam bog zanjo zarisan prav poseben načrt. kako počaščena je lahko bila! nikdar se ni počutila kot objekt opazovanja, vse prej kot to; njegove besede so ji laskale bolj, kot je bilo najbrž primerno. ali zdravo.

"ah," je zamahnila z roko, ko je pogovor nanesel na linsday. prepričana je bila, da ji sodelavka ne bo zamerila, preprosto zato, ker sta skupaj preživeli vse preveč časa v temle kafiču in prav zaradi tega sta vedeli, da ne bo smiselno pritiskati druga na drugo. sploh pa je bila cinthyja preveč pridna, da bi lahko zaradi majhnega spodrsljaja ogrozila svojo službo. toliko je vedela. "hm, jaz.. m-mislim, da tega.." kako težko je šla beseda iz njenih ust. takoj je hotela prisesti na pijači, in vendar je vedela, da bi bil to kljub vsemu korak predaleč. "ne bi smela.." je zmajala z glavo in z roko samodejno segla proti svojemu čopu na glavi, kot bi morda imela tam kakšno rešilno bilko. pa je ni bilo. saj tako ali tako ni imela izbire. "delam, zato ne morem kar.." je nedolžno skomignila z rameni, a kmalu dodala: "ampak najlepša hvala." preko obraza se ji je znova razlezel raznežen nasmešek ob zavedanju, da si je želi v bližini, kot si je ona želela njega, čeprav ni imela pojma, kdo je. "lahko.. kdaj drugič," je ljubko zamrmrala in skomignila z rameni, nato pa dodala, pa četudi ni bilo nobene potrebe po tem: "ko ne bom plačana za to, da strežem."

njen pogled je za trenutek zapustil njegove oči in zdrsel po njegovi celotni podobi. o ja, vedela je, da ni pomenil nič dobrega. vsekakor ni bil polikan in pobožen, kot je bila ona. prej bi rekla, da vse drugo. na vidnih mestih je lahko zapazila tetovaže in uhane. njegova oblačila niso dajala vtisa urejenega človeka. njegova frizura prav tako ne. na njem je bil tisti pridih zapeljive misterioznosti, ki jo je popolnoma prevzel; počutila se je kot kura brez glave. "kako ti je ime?" se je počasi pozanimala, ko so se njene oči znova vrnile k njegovim. vedela je, da se bo počasi morala vrniti, narediti obračun, znositi uporabljeno posodo iz miz do umivalnika, komunicirati z linsday, izprazniti pepelnike zunaj, pomiti ostalo umazano posodo.. in vendar se ni mogla premakniti iz svojega mesta.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Čet Mar 28, 2013 2:05 am

tag; cynthia smitten

Zarežal se je, ko je očitno zajecljala v odgovor in presenečeno obstala ob njegovem komentarju. Definitivno je bila opazna, čeprav se je več kot očitno trudila, da bi čim manj izstopala. Siva miška? Je bila to beseda, ki jo je iskal, beseda, ki je tako zelo dobro opisovala postavo pred njim. »Ja. Ne vem, če sem že kdaj opazil osebo, ki bi s tako vnemo delala in skušala čim bolje postreči tudi tiste najbolj zanikrne stranke … kot sem jaz na primer,« je pametno zaključil, čeprav navadno ni bil tako zelo poln inteligentnih pripomb. Zagotovo je bil precej premeten, zvit, če tako hočete. Vedel je na katero struno mora igrati in več kot dobro mu je uspevalo. »Posebna … ja, zelo drugačna si. Takšne imamo radi,« je zadevo na hitro posplošil, čeprav je s tem mislil predvsem sebe. Rad je imel dekleta, ki so izstopala, rad je imel pridne mamine punčke in točno tak vtis je dajala ona. Čeprav seveda ni zagotovo vedel kakšno je bilo njeno življenje, kje živi in s kom, kdo jo podpira in pri komu išče zavetje. Dekleta, ki so dajala tak prvotni vtis, je bilo najlažje navdušiti, jih vzeti pod svoje okrilje in kontrolo, ter jim diktirati tempo življenja in verjetno bi rjavolaska mislila, da je naravnost zmešan, če bi mu v tistem trenutku lahko prebrala misli. V tistem trenutku, ko je podzavestno že skorajda izrekel par neumnih, ji na hitro predlagal, da odide z njim, čeprav jo je zagotovo čakala vsaj še slaba ura dela.

»Aja, ja, saj res,« jo je pomiril, ko je jecljaje nadaljevala in počasi zardevala. Toliko, da njena lica niso dobila tiste barve zrelega paradižnika. »Ampak lahko počakam, da končaš. Potem boš verjetno smela, kaj?« Bil je prekleto vztrajen. Še sam je bil presenečen nad svojo mirnostjo; navadno bi že vzkipel in ji navrgel nekaj krepkih o samostojnosti in samoodločanju, toda dvomil je, da bi se – po vsem tem – sploh še vrnila do njegovega omizja. »Ali pa še bolje … lahko greva kam drugam. Verjetno si že tako ali tako naveličana ždenja v tem kafiču, zaslužiš si stokrat boljše.« Pihanje na dušo je opravil z odliko, njeno zardevanje je to le še potrjevalo. Ni sicer točno vedel kam bi jo odpeljal, nikoli ni zahajal v ugledne lokalčke, ki bi ji utegnili biti všeč in po sladki kavi definitivno ni potreboval še ene. Je pa vedel za stvar, ki bi se mu tistega poznega popoldneva prekleto prilegla!

»Kdaj končaš?« je vprašljivo dvignil obrvi, sklenil dlani in ji dal vedeti, da bo počakal dokler bo pač moral. Dobil je edinstveno priložnost, da na seznam doda še eno hudo mačko, čeprav bi jo – čisto zares – dosti lažje oklical za izgubljeno srnico, ampak to v tistem trenutku ni bilo tako zelo pomembno. Podobno kot on poprej, se je tudi ona počasi in previdno s pogledom sprehodila vse od glave do peta, na kakšnem mestu obstala nekoliko dlje (verjetno zato, ker jo je pač zanimalo kam se vse te tetovaže pravzaprav nadaljujejo), potem pa končno zaključila pri njegovih očeh, ki so govorile zgodbo zase. Že res, da je na videz dajal vtis neurejenega človeka, kakršen je dejansko tudi bil, v očeh je – na žalost vseh deklet, ki so temu nasedla – počivala tista mirna, neškodljiva iskrica, ki jih je prepričala v njegovo dobroto, čeprav je nikoli ni zares bilo. »Theo. Theo sem,« je mirno odgovoril, ne da bi spustil pogled. Niti pomežiknil ni, medtem ko je Cynthia več kot očitno že razmišljala o stvareh, ki jih še mora postoriti.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Čet Mar 28, 2013 2:35 am

tag, theo smitten

nasmejala se je in zmajala z glavo. s pogledom je pobegnila k tlom, k balerinkam na svojih nogah, s katerimi se je nerodno prestopala. ni se ji zdel zanikrna stranka; zanikrni so bili tisti, ki so popolnoma nenamerno izgledali povsem zanemarjeno. on je, v to je bila prepričana, hotel biti točno takšen, kot je. nevaren. nepredvidljiv. nekaj, česar v življenju še ni doživela. kdo bi vedel, zakaj je prav on pritegnil njen pogled. ni bil prva takšna oseba, ki bi jo v življenju videla, a več kot očitno je bilo sedaj v njej nekaj premaknjenega. morda je njen dolgočasen vsakdan preprosto potreboval nekaj novega in razburljivega. morda si je samo malce želela.. zares živeti. ni vedela, kaj naj bi odgovorila na njegove besede, ki so njej, tej ubogi neizkušeni deklici, delovale skorajda kot grožnja. kot prerokba o nečem.. o nečem, česar si prav zares ne bi smela želeti; pa si ni znala pomagati.

"em, ja, seveda, ampak.." je želela protestirati, da bo verjetno trajalo še nekaj časa in da mu ni imela namena krasti trenutkov, v katerih bi lahko počel kaj veliko bolj produktivnega. karkoli, pravzaprav - vse bi bilo bolj produktivno od posedanja tukaj in čakanja, da popolna neznanka konča s svojo izmeno. "jaz.. lahko," je končno prikimala, kot bi se vdala v usodo, kot bi se strinjala z njegovimi laskavimi besedami, da si zasluži bolje, čeprav je vedela, da ji slabo ne gre. in vendar je imel prav - naužita je bila tega kafiča, želela si je proč, na drug konec filadelfije - na drug konec sveta, če je bilo potrebno. hotela je živeti, čutiti vse tisto, česar ji ni bilo nikdar dovoljeno čutiti in ravno v tem neznancu.. ravno v tem neznancu, tako se je zdelo, je videla poplnega kandidata za kaj takšnega. za to, da jo popelje na konec sveta in še dlje. "lahko greva drugam," je še enkrat pritrdila, tokrat veliko odločneje, ko so se njene oči znova srečale z njegovimi.

"ob dveh," je samodejno odgovorila, še preden je imela možnost besede premisliti. da, prav zares ji je uspel zmesti glavo, še preden je sploh storil kaj konkretnega. pogled ji je ušel na veliko uro na steni, ki je kazala pol drugo. "okoli dveh," se je popravila, ko se je s pogledom vrnila k njemu, zavedajoč se, da mora postoriti cel kup stvari in da bi bilo dobro, da se čimprej spravi k njim, če ima na koncu res namen oditi s tem skrivnostnim neznancem. "theo," je ponovila za njim, na obrazu pa se ji je znova zarisal drobcen nasmešek, ki je izdajal njeno fascinacijo nad novim znancem. "najbolje bo torej, da.." je z roko pomignila proti pultu, kjer bi se po vseh pravilih že morala nahajati; in ob tem ji vsekakor ni ušel kiselkast nasmešek svoje zlovoljne sodelavke.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Čet Mar 28, 2013 3:47 am

tag; hello lady smitten

Ko je ona vztrajno bila bitko s svojo sramežljivostjo se je sam le zadovoljno hahljal in si po tihem pel hvalnice. Strinjala se je in kako zelo neverjeten vtis je moral pustiti na njej, da očitno ni imela niti najmanjšega pomisleka o tem kaj pravzaprav želi od nje. Konec koncev ga je poznala le par minut, konec koncev mu je danes prvič postregla s kavo, prvič z njim spregovorila par besed in iz njegovega videza marsikaj tudi sklepala. »Super!« se je odobravajoče nasmehnil, ko se je nekako le vdala njegovemu povabilu in želela na hitro zaključiti z vsemi obveznostmi, ki so jo še vezale na kafič, v katerem je delala. »Pa sem že mislil, da se bo današnji dan končal podobno dolgočasno kot včerajšnji,« je še dodal, ko je Cynthia vidno obstala brez besed in je le še nemo zrla proti njemu ter čakala na odrešitev. Kako zelo naivna je morala biti, da mu je tako slepo zaupala? Kako zelo naivna, da je mirno pristala na zmenek s prvim idiotom, ki ji je prekrižal pot? S prvim idiotom, ki je še na zunaj kazal tiste tipične karakteristike zjebanega in neodgovornega slabiča. Dobro se je zavedal svojih slabosti, prekleto dobro je vedel, da iz svoje kože pač ne more in včasih bi kar sam najraje posvaril sočloveka pred samim seboj. Alter ego, ki se je skrival nekje globoko pod povrhnjico, je zadnje čase vse pogosteje prevladal in povsem ohromil tisto človečnost, ki jo je kljub vsemu še premogel. In čeprav je vedel, da Cynthie ne čaka nič hudo zabavnega in romantičnega, ji takšnega občutka ni dal. Je bila to zloba? Je bil preprosto slab človek ali zgolj oportunist? Bi bil takšen, če se mu v otroštvu ne bi dogajale takšne krivice? Bi sploh čutil tako hudo potrebo bo zlorabi in trpljenju drugih, če se s tem ne bi bil prisiljen spopadati kot majhen deček?

Le nasmejal se je, ko mu je še tretjič pritrdilno odgovorila in mu celo zaupala uro predvidenega zaključka izmene. Verjetno se ji je zdelo nenavadno, da jo ima namen počakati, toda saj dejansko ni imel pametnejšega dela. Ob torkih navadno poležava kot lena svinja, ob dveh so tisti klubi, kamor sicer zahaja, še zaprti, vkolikor je kakšen izmed njih že odprt, pa je brez dvoma bolj skopo napolnjen. In v takšnih okoliščinah je bilo preprodajanje še nevarnejše. Seveda so tudi striptizete njegove stalne stranke, toda jasno je, da si ob belem dnevu še nekoliko ranljivejši kot ponoči, sploh če te snemajo vsaj tri nadzorne video kamere, za hrbtom pa ti stoji agilen varnostnik, ki bi ti ekspresno hitro zaplenil tako robo kot denar. »Ja, kar pojdi,« je pokimal, potem pa pridušeno zaklical za njo, »se vidiva ob dveh,« in se pogreznil nazaj v fotelj. Se je to res dogajalo? Je čisto zares kupila to njegovo napihovanje in ljubko besedičenje? Zadovoljstvo je bilo vsekakor popolno in ko je svetlolasa natakarica naposled le odložila temen predpasnik in si nekajkrat s prsti segla med lase, je avtomatsko skočil na noge in ji stopil nasproti. »Pripravljena?« Ponudil ji je dlan in ko jo je – z malce obotavljanja – sprejela, jo je enkrat ali dvakrat zavrtel nekako tako kot porcelanasto lutko, potem pa ji kavalirsko pridržal vrata navzven. »Kam torej, madam?«

Naslov sporočila: spruce street espresso Čet Mar 28, 2013 12:54 pm

tag, theo smitten

znova se je polaskano, a ponižno nasmehnila. je namigoval, da bo njegov dan boljši, ker ga bo imel priložnost preživeti z njo? vsekakor. kako lepo je bilo slišati kaj takega. o bog, bilo je, kot bi se vse funkcije razmišljanja popolnoma odklopile od njenega telesa in vse, čemur je lahko sledila, je bil sladek vonj hvalisanja, ki ji ga je podarjal. nasmeška preprosto ni bila sposobna izbrisati iz obraza, čeprav je v podzavesti morala čutiti prihajajočo katastrofo. saj je vendar čutila nevarnost na njem, samo novopečena zatrapanost ji ni dovoljevala, da bi se z njo spoznala iz oči v oči. bila je tako naivna.. in vendar se je zdelo prav. zdelo se je popolnoma prav. ničesar drugega si ni želela - samo to.

pokimala je torej in se zasukala na petah, ko ji je dal zeleno luč, da opravi vse svoje opravke. ni razumela; ni ji šlo v glavo, kako je bilo mogoče, da je bil tga neznanec, ta theo, pripravljen počakati nanjo, četudi je to pomenilo, da mu gre dragoceni čas, v katerem bi lahko počel marsikaj drugega, marsikaj bolj razburljivega. očitno je bilo, da ga je na njej privlačilo taisto nasprotje, kot je njo privlačilo na njem. bila sta kot toplota in hlad, ki sta se kljub popolni drugačnosti vlekla drug k drugemu.

hitro se je spravila k pomivanju posode, ki jo je bilo potrebno pomiti ročno, med tem ko je linsday v pomivalni stroj strpala šalčke, kozarce in podobno. ob tem je rdečelaska pričela klepetati o tem in onem in iskreno ji cynthia ni bila sposobna slediti. občasno je prikimala ali izrekla kratek 'mhm' ali 'ja', kaj več pa ni bila sposobna. ni se hotela pogovarjati s sodelavko, hotela je stran, hotela je videti širni svet, ki ji ga je theo ponujal. ustavila se je pri blagajni, da je natisnila celotni račun za svoje, nato še za linsdayjino delo, v tistem pa je vstopil dean, ki je imel izmeno za njima. fiona, ki je bila menda njegovo dolgoletno dekle, je vstopila malo za njim, v roki pa je držala vrečko iz sosednje pekarne. zmeraj sta drug drugemu prinesla majhno malico. kako ljubko.

denar je preštela v rekordnem času, ga pospravila v notranjo blagajno, nato pa predpasnik z denarnico vred odložila na pult. končala je. še preden je lahko prišla do njega, je bil on ob njej - ponujal ji je roko, kot bi bila zares nekaj.. posebnega. nasmehnila se je, jo sprejela in pokimala, nato pa mu dovolila, da jo je zavrtel kot majhno punčko, ob čemer se kar ni in ni mogla nehati hihitati. še preden se je zavedla, sta bila na cesti. skomignila je ob njegovem vprašanju in se znova zahihitala, nato pa sta ubrala pot po ulici navzgor.