oh, kako je ljubila poletje. življenje se je zdelo lepše, ko je bilo obsijano s soncem, v zraku je plavalo veselje, toplina. končno so bili srečni tudi ljudje okoli nje, končno so ljudje delili svoje nasmeške, ki so v hladnih mesecih prevečkrat ostali skriti. mesto se je poleti prebudilo, na ulicah se je ponovno slišalo mrmranje nasmejanih pešcev, vsi so se prijazno pozdravljali in ogovarjali, vse se je zdelo tako preprosto. njeni lasje so dobili svetle pramene, kot posledico sonca, v obraz je končno dobila nekaj zagorelosti in kot češnjo na vrhu smetane jo je zjutraj na vratih presenetil poštar, ki ji je prinesel izvide. v redu je. no, kolikor se pač da biti v njenem primeru. stanje se ni poslabšalo, tako kot se tudi ni poboljšalo… s čimer je bila iskreno povedano še najbolj zadovoljna. resda si je želela ozdraveti, vendar se je hkrati še vseeno bala, da bi se z ozdravitvijo njeno življenje vrnilo na stare tirnice in bi izgubila ves smisel in napetost, ki jo je tako ljubila. s smrtjo se je sprijaznila kmalu po diagnozi, vendar si je hkrati tudi obljubila, da bo pred svojim odhodom uresničila vse svoje sanje… njena srčna napaka je bila del nje, njena gonilna sila v življenju, pa čeprav se to sliši tako čudno. bila je srečna.

bila je ena tistih čudovitih sobot, ko je otti končno lahko pozabila na službene obveznosti in se popolnoma sprostila in posvetila sebi. med jutranjim tekom, ko je lahko v parku uživala v naravi, ki jo je filadelfiji po njenem mnenju močno primanjkovalo, je avtomatsko zavila tudi proti salini, malce odročnemu delu mesta, ki jo je kljub nižjemu standardu vedno znova navduševal s svojo preprostostjo in pisanostjo. tam se je prepletalo toliko različnih kultur, tam so živeli ostali nemški priseljenci, ki so jo spominjali na dom, tam so živeli ljudje, katerim je hotela pomagati. in med njimi je bila tudi carmen. ob misli nanjo se je ustavila in nekajkrat smeje zmajala z glavo, nato pa nadaljevala svojo pot v lahkotni hoji. carmen je bila njen projekt že od njunega prvega srečanja, hotela ji je pomagati in jo spraviti na pravo pot. v življenju ji pač ni bila namenjeno srečno otroštvo, vendar je še vseeno verjela, da se lahko popravi in doseže svoje sanje… ki zagotovo niso bile to, da bo postala mestna striptizeta in dno družbene lestvice. otti je težko gledala svetlolasko, ko si je tako brezbrižno uničevala življenja, prepričana je bila, da potrebuje le majhno spodbudo, tako kot jo je potrebovala sama, da je začela živeti v pravem pomenu besede.

kmalu se je znašla pred znanim blokom, potisnila je škripajoča vrata in stekla po stopnicah do stanovanja svoje prijateljice. da, bili sta prijateljici, pa čeprav so bili njuni odnosi napeti in nič kaj preveč ljubeči. z roko si je obrisala potno čelo in s kazalcem pritisnila na zvonec, še preden bi se spomnila, da le-ta že od začetka ne deluje. potrkala je po starih vratih, ki so se popolno ujemale z zastarelim izgledom celotnega bloka. počakala je nekaj sekund, s pogledom ošinila uro, ki je kazala petnajst minut do devetih zjutraj in ponovno potrkala. »carmen, jaz sem,« je spregovorila in poskusila odpreti vrata. perfektno, zaklenjeno. »carmen! odpri.« z odločnim glasom je ponovno potrkala, tokrat močneje. predvidevala je, da je morala svetlolaska ponoči ponovno opravljati svoje umazano delo in sedaj premaguje mačka, globoko pod odejo. upala je le, da ji ne bo odprl vrat kakšen neznanec, ki je bil ponoči gost v njeni postelji.

za carmen je bil naporen večer - najprej je bila v baru, v katerem je bila trenutno zaposlena, pomotoma vpletena v pretep, ker jo je neka, več kot očitno pijana, stranka zamenjala za nekoga drugega. sledil je slabo plačan večer, za povrh pa je tekom dela še izgubila svoj mobilni telefon in ni mogla poklicati taksija, zaradi česar je izgubila približno pol ure, ko je sama hodila po temačnih mestnih ulicah. med hojo si je prižgala cigaret - takoj ko je pokadila enega, je iz škatlice potegnila drugega. oblečena je bila v nekaj v stilu julie roberts v filmu pretty woman, na obrazu je imela veliko preveč vedno bolj razmazanih ličil, lase pa je imela spete v nekaj, kar bi se naj imenovalo figa. bila je lahka tarča za mafijo ali vsako manjšo organizirano skupino kriminalcev, vendar je to ni niti malo skrbelo. eno izmed najpomembnejših pravil v njeni službi je namreč bilo, da se punce ponoči nikoli ne sprehajajo same po ulicah, ampak vedno v skupinah ali sploh ne. ko je naposled le prispela do stanovanja, je za seboj le mimogrede zaklenila vrata, nato pa se (ne)oblečena vrgla na posteljo in v trenutku zaspala.

a še preden je lahko sploh zatisnila oči, jo je zmotilo trkanje po vratih. "samo minutko!" je zaklicala proti vratom. skočila je iz postelje, nase na hitro navlekla kopalni plašč, ki ga je prvega zagledala obešenega na stolu, nato si med potjo v kopalnici na hitro sprala ličila iz obraza ter odhitela proti vratom. "o, otti, ti si," je bila presenečena, saj je bila namreč prepričana, da je bil spet tisti nadležni poštar, ki jo je kar naprej nadlegoval in jo spraševal koliko računa na eno noč, čeprav mu je že stokrat povedala, da ni prostitutka. skratka, po pravici povedano res ni prepoznala glasa svoje prijateljice, saj je najverjetneje takrat še napol spala. "saj veš, da zgodnje vstajanje ni ravno moja vrlina," je spregovorila, ko je bilo jasno videti, da je bila otti začudena nad njenim izgledom. pizda no, a sem res videti tako zelo grozno? se je vprašala, nato pa sklonila glavo, da bi si boljše ogledala svojo opravo. no ja, res ni bila kaj prida oblečena - čeprav je imela na sebi kopalni plašč se je še vedno videla njena včerajšnja oprava, ki je bila danes že raztrgana in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo padla iz njenega suhljatega telesa.

"hm, a misliš samo stati pred vrati ali bi mogoče vstopila?" je vprašala s čisto malo sarkazma. po pravici povedano ji ni bilo niti malo všeč, da jo je otti obiskala ravno ob tistem času - vse kar si je takrat želela je bilo nekaj dodatnih ur spanja. ni bila sicer prepričana, kdaj se je prejšnje noči vrnila domov, ampak zagotovo ni spala več kakor tri ure. spominjala se je časov, ko je bila še otrok in je lahko počela kar je hotela, kdaj je hotela, s kom je hotela... skratka, bila je prepuščena sama sebi, celo bolj kot zdaj. kljub temu pa je takrat imela nekoga, ki ji je vedno nudil oporo in ji stal ob strani tudi ko je zaradi svoje malomarnosti bila na robu. bilo je čudno, da si je v bistvu v tistem trenutku blazno želela, da bi lahko bila z otti najboljša prijateljica, da bi ji lahko zaupala vse svoje največje skrivnosti, ko pa jo je v bistvu bolj ali manj le izkoriščala.

naslonila se je na lesen okvir vrat, s prsti je nestrpno, a nežno, udarjala po vratih in čakala, da se bo v stanovanju končno pokazal kakšen znak življenja. vedno jo je skrbelo za svojo prijateljico, saj se je še predobro zavedala nevarnosti njenega poklica, verjetno še bolj kot carmen sama. razkazovanje svojega telesa pač ni bil ravno varna kariera, otti je samo čakala, da jo bodo neke noči poklicali s policije in ji povedali, da so našli svetlolasko razkosano v nekem stanovanju – poklic odvetnice jo je soočil z najhujšimi grozodejstvi, ki so se dogajala za vsakim vogalom. »aleluja!« se je široko nasmehnila, ko so se je kljuka na vratih le premaknila, zaslišalo se je odklepanje in končno je prednjo stopila prijateljica. »dobro jutro!« nasmeh je počasi bledel, ko si je bolje ogledala suhceno, razmršeno postavo, ki je stala pred njo – obraz so ji iznakazali ogromni, temni podočnjaki, bila je bolj bleda kot umazana stena hodnika na katerem sta stali.

»saj že grem.« vstopila je v preprosto stanovanje in se sama napotila do kuhinje. »vidim, da potrebuješ kavo,« se je bledo nasmehnila razmršeni svetlolaski in že hitela brskati po kuhinjskih omaricah za kakršnokoli čisto posodo. žal neuspešno. iz ogromnega kupa umazane posode v pomivalnem koritu je potegnila najmanjšo in jo temeljito pomila – zadnje kar je hotela, je bila kakšna zastrupitev zaradi bacilov, ki so se prav gotovo že zaredili v umazaniji. problemov z zdravjem je imela že dovolj. »hvala bogu, da ti kdaj pridem pomit posodo.« kljub sarkazmu in posmehljivemu nasmešku je govorila resnico – brez nje bi se carmen že zdavnaj utopila v umazaniji. težko je verjela kako neodgovorno in otročje se njena prijateljica obnaša – stara je bila že dvajset let, sama je pri tej starosti že skoraj odšla od doma, vsekakor pa je imela več pameti kot ona. namesto neumnostim se je posvetila študiju in svoji prihodnosti, imela je sanje – nekaj kar je carmen očitno že zdavnaj izgubila. »torej, kako si?« se ji je prijazno nasmehnila, ko je uspešno pristavila vodo na štedilnik, ki je bil – presenečenje – umazan, tako da je pomila tudi to. natočila si je kozarec vode, saj se je šele tedaj spomnila kako utrujena je od jutranjega teka dejansko bila, nato pa se je usedla za mizo in z zanimanjem pobrskala med kupom časopisov na robu. prelistala je najnovejšega in se ustavila pri točno določeni strani. »poglej kako dobre službe.« časopis je potisnila pred svetlolasko, s prstom je navdušeno krožila po vseh oglasih, ki so ponujale službe, ki so bile veliko boljše od njene zdajšnje – no, to so bile več ali manj vse službe. »natakarica, prodajalka, tajnica… obljubi, da boš poklicala,« se ji je spodbudno nasmehnila in ji namenila pogled poln upanja in vztrajnosti - odločena je bila, da spravi carmen na pravo pot.

"v redu sem," je kratko in jedrnato odgovorila. ni ji bilo do pogovora o tem kako je, saj pri take vrste vprašanjih nikoli ni bila prepričana, ali njen odgovor drži ali ne. je bila v redu? ne, iz nekega vidika definitivno ni bila, čeprav se je sama počutila čisto... ok. hotela je dodati, da bi bila veliko bolje, če ne bi dobila obiska tako relativno zgodaj, vendar je te besede raje zadržala zase, da ne bi otti razjezila še bolj, kot jo najverjetneje tako ali tako že je. lahko je bila srečna, da jo je sploh imela - brez nje bi najverjetneje že davno umrla od umazanije, dolgčasa ali česar podobnega. "pa ti? kako je v službi? kaj novega?" je, malenkost preveč nezainteresirano za kakršnokoli obliko pravega dela, vprašala. sedla je na stol ob oknu in se zazrla nad mesto, katerega razgled se je razprostiral pred njo. kljub temu, da je bilo stanovanje eno izmed najbolj zanemarjenih, nevarnih in poceni stanovanj v celotni filadelfiji, je imela ravno iz kuhinje čudovit razgled nad celotno mesto.

ko je tako opazovala ulice, stavbe in vso dogajanje pod seboj, je začutila, da je otti prisedla k mizi. čeprav je bilo več kot očitno, da je otti njena edina prava prijateljica, se je carmen ob njej počutila neprijetno. ne zato, ker ji ne bi zaupala ali kaj podobnega, temveč zato, ker se je ob njej počutila popolnoma ničvredno. bili sta popolnoma različni in carmen se je večkrat zdelo, da si ne zasluži prijateljice kot je otti. čeprav si tega ne bi nikoli in nikdar priznala, ji je nekje globoko v sebi celo zavidala. ker pa je carmen že od nekdaj zatirala svoja čustva in jih ni nikoli pokazala, kaj šele povedala, je otti o njej najverjetneje imela popolnoma drugačno in predvsem napačno mnenje. carmen ni nikoli vedela razloga za to, ampak preprosto ji ni mogla povedati, da jo ima rada, da jo občuduje in da ji je hvaležna za vsako stvar, ki jo je kdajkoli do zdaj storila zanjo. ko je torej prisedla za mizo, je bila carmen prepričana, da bo začela z eno izmed tem, o katerih sicer sama raje ni govorila z drugimi. skratka, kakor da bi bili telepatsko povezani je čutila, da bo zdaj zdaj začela govoriti o službah in ni se motila, saj je že čez nekaj sekund pred seboj zagledala nekaj ducatov oglasov za službe, ki so zavzemali skoraj dve strani časopisa. oh, ne že spet, je bila njena prva misel.

"otti, pa saj veš, da sem čisto zadovoljna s svojo službo," je prijazno rekla, čeprav je vedela, da se s takim odgovorom še zdaleč ne bo zadovoljila. "natakarica nočem biti, ker bi potem mogla streči pijancem... službe v kakšnem boljšem baru pa tako ali tako ne bi dobila." za trenutek se je ustavila in pomislila, če ima še kakšen boljši razlog, zakaj ne bi bila dobra v poklicu natakarice, vendar je nato raje hitro nadaljevala, saj bi v nasprotnem primeru dala vedeti, da v resnici nima niti enega tehtnega razloga. "delo prodajalke je dolgočasno. tajnica pa tudi cele dneve tipka in... no, take vrste službe preprosto niso za mene." zakaj bi poklicala, ko pa je bila zadovoljna s svojo trenutno službo? lahko bi se šla staviti, da dobi dvakrat več plače kot katerakoli natakarica, prodajalka ali tajnica. namesto da bi ji odgovorila, je poskusila preusmeriti temo pogovora. "si slišala, da je mafija spet napadla nekega ubogega, najverjetneje nedolžnega, moškega?"

med tekanjem in obračanjem po mali kuhinji je skorajda pozabila na svojo sogovornico. preveč je bila zaposlena z zgražanjem nad neredom, ki je vladalo v celotnem stanovanju. sama si tega ni upala privoščiti, že od rojstva je bila vzgojena v perfekcionistko, ki mora imeti vedno vse pod nadzorom. to je odražalo tudi njeno stanovanje, kjer je bilo vedno vse na svojem mestu, prah pa je redno preganjala iz omar in polic. ozrla se je naokoli. njuni stanovanji sta si bili različni ravno toliko kot onidve sami – medtem ko je imela sama urejeno življenje, je imelo prijateljičino cel kup vzponov in padcev. večkrat se ji je že zaupala o svoji preteklosti, o svoji rejniški družini in svojih pobegih in verjetno je bil ravno ta kaos, razlog, da je otti še vztrajala. ni se bila kar tako pripravljena vdati nad sanjami svetlolaske, kljub temu da se je velikokrat zdelo, da je le-ta že obupala, čeprav je imela pred seboj še celo življenje. »super. danes sem končno dobila izvide in hvala bogu se moje stanje ne spreminja,« se je nasmehnila in usedla za mizo nasproti svetlolaske. »v službi pa ja… saj veš, tako kot ponavadi. v filadelfiji nikoli ne zmanjka barab katerim moram reševati rit. joj, kdaj bo šef spoznal, da bi se lahko počasi postavili na stran pravice.« za razliko od svoje sogovornice je bila izredno razpoložena za pogovor, sonce jo je napolnilo z energijo katero je hotela deliti s celim svetom, vključno s carmen.

zavedala se je, da bo vsak njen poskus odbit. njena prijateljica je bila trmasta, vendar ne bolj kot ona sama. odločena je bila, da ji bo našla spodobno službo, kjer se ne bo potrebovala slačiti in poniževati za denar. pobrala jo bo s tal, katerih se je trmasto oprijemala, in jo povzdignila v pravo življenje. »pa daj no, prosim!« v njenem glasu se je slišalo navdušenje majhne punčke, hkrati pa je zadonel odločen odvetniški glas. »pijance prenašaš tako ali tako,« se ji je prijazno nasmehnila in se pripravljala na zagovor. to je bilo njeno delo, njena kariera in komaj je čakala, da lahko premaga prijateljico v besednem dvoboju. »ne bo se ti treba slačiti in poniževati, ne bo opolzkega otipavanja.« obraz ji je krasil ogromen nasmešek, saj je vedela, da ima prav. »prodajalka dolgočasna? spoznala boš nove ljudi… in to poštene. tajnica pa je del ekipe, ti bi bila del ekipe. in med svojim delavnikom bi ostala oblečena.« smeje je zmajala z glavo. »kdaj te bo srečala pamet.«

vstala je in stopila do štedilnika, kjer je vrela voda pristavljena za kavo. »ah ja, na žalost naša firma ponovno zagovarja slabo stran. nek moški naj bi ubil mimoidočega, ker ga je zalotil pri delu,« je skomignila, medtem ko je mešala sveže skuhano kavo, katere vonj je napolnil prostor. v omarici nad pomivalnim koritom je našla še dve čisti skodelici, s katerima je postregla na mizi. usedla se je nazaj na svoj stol in se zatopila v mešanje kave. na misel ji je prišla najtemnejša stvar, kot preblisk se ji je v glavi naslikala carmen, ki opravlja kakšne nečedne posle za tolpo. »poslušaj… ne razumi tega narobe. ampak, saj ti nimaš nič s tolpo ali mafijo, kajne?« spregovorila je brez da bi si upala pogledati prijateljico v oči, vendar si ni mogla pomagati, da ne bi vprašala. dejstvo je bilo, da je svetlolaska venomer skakala po meji pravice in iskreno povedano je ne bi presenetilo, če bi se ukvarjala s čim nelegalnim.

"hvala," je sarkastično pripomnila na njeno mnenje o službah. "bi mi lahko prosim enkrat za vselej nehala težiti s temi službami," je začela. "tako ali tako bom počela to kar bom hotela... in zaenkrat sem čisto zadovoljna s svojim delom." na živce ji je šlo, ko se je kdorkoli vtikal v njeno življenje, pa četudi je bila to njena prijateljica. tudi njen smeh se ji ni zdel niti malo opravičen. seveda, otti je bilo lahko govoriti o službah, ko pa je bila odvetnica in povrhu še odlična. carmen je vedela, da bi, česarkoli že bi se lotila, nekaj naredila narobe, kot vedno, zato se raji ni podajala v nove vode. skratka, pogovori o službah so jo spravljali v slabo voljo, zato je bila navdušena, ko je otti spremenila temo pogovora.

no ja, bila je navdušena nad spremembo teme - vsaj dokler ni slišala celotnega vprašanja, ki ji ga je postavila otti. kaj? je pomislila in se zagledala vanjo, ne da bi odgovorila na vprašanje. "kdo za vraga pa misliš da sem!" je skoraj zakričala. seveda je bilo več kot očitno, da carmen ni pridna punčka - daleč od tega -, vseeno pa ni pričakovala, da ima njena edina prava prijateljica takšno mnenje o njej. že to, da je otti sploh pomislila na kaj takega, se ji je zdelo... nesramno, kljub temu, da to ni bil prvotni namen le-tega. "ampak ne, nimam nič z mafijo. čisto nič," je po nekaj trenutkih neprijetne tišine odgovorila. pizda, zakaj sem sploh omenila mafijo? šele takrat se je namreč spomnila, da je bila prejšnjo noč res vpletena v nekaj povezanega z mafijo. ni imela pojma, zakaj se je sploh znašla v tistem pretepu preteklo noč, zato se nadaljevala s čisto malenkost prirejeno resnico. "ne vem, zakaj me to sploh sprašuješ. že res, da v življenju počnem marsikaj... ampak tako nizko pa še tudi nisem prišla." vprašanje je bilo, koliko je sploh možnosti, da nekdo s poklicem kot ga je imela carmen, ne bi bil vsaj posredno vpleten v mafijske posle. prav tako pa o tem v vsakem primeru ni smela govoriti z nekom, ki je imel poklic kot otti. seveda je bila skoraj prepričana, da bi v vsakem primeru stala na njeni strani, vendar ni bilo vredno tvegati. raje je modro molčala, kot pa da bi po pravici povedala, da je skoraj vsaka njena stranka mafijec ali vsaj član tolpe.

spila je požirek tople kave in se šele takrat ponovno spomnila, kako zelo zaspana je bila. poleg tega pa se ji pogovor ni zdel primeren za tako zgodnjo uro, zato si je blazno želela, da bi se lahko pogovarjali o čem povsem običajnem - saj veste, o stvareh, ki se običajne za pogovore med dvema dobrima prijateljicama. "hm, kaj te je sploh prineslo sem?" saj res, je prišla brez namena ali je morda prišla s kakšnim posebnim namenom? "počasi bi se že lahko naučila, da jaz nisem ravno ljubiteljica zgodnjega vstajanja..." če bi vstajanje ob devetih sploh lahko imenovali zgodnje.